MAGISTRICA ZNANOSTI

Miša ima preveč šol, zato na ulici čisti čevlje

Objavljeno 30. januar 2015 21.00 | Posodobljeno 30. januar 2015 21.00 | Piše: Maja Kepic

Magistrica antropologije Miša Gams že 15 let neuspešno išče službo.

Med našim pogovorom je očistila čevlje 51-letni Mileni, ki je pred nekaj meseci izgubila službo v banki. Foto: Dejan Javornik

KAMNIK – »Dobra ste, dobra,« se ji je nasmehnila Milena, 51-letna gospa, ki je v sredo dopoldne z mrkim obrazom zapuščala kamniški zavod za zaposlovanje. »Veste, lani sem izgubila službo v banki, zdaj pa čakam, kaj bo. Le kdo me bo vzel pri teh letih?« se je potožila. »Saj vi me razumete. Vi ste tista magistrica znanosti, kajne? Tista, ki že leta ne dobi službe, zdaj pa ljudem čisti čevlje na ulici. Sem že večkrat videla vaše transparente … Dobra ste, dobra!«

Izobraženost jo le ovira

Miša Gams je stara 39 let in živi v Kamniku. Ima moža in petletno hčerko. Doštudirala je iz sociologije kulture in filozofije na filozofski fakulteti ter se nato odpravila še na podiplomski študij, ki ga je prav tako uspešno zaključila, po izobrazbi je magistrica antropologije. Visoko izobražena mamica bi po vseh pravilih morala imeti – vsaj tako, pravi, so ji nekoč obljubljali starši in učitelji – uspešno kariero in dobro plačano službo, za katero se je dolga leta strokovno usposabljala. A resnica je žal drugačna. Miša že 15 let neuspešno išče službo, preživlja pa se s priložnostnimi deli, teh se je v zadnjih letih nabralo že malo morje.

»Bila sem … Uf, raje me vprašajte, kaj še nisem bila,« se namršči Kamničanka, ko jo pobaramo, s čim vse se je zadnja leta ukvarjala. Ko je magistrirala, je še verjela, da lahko najde službo, ki bi ustrezala njeni izobrazbi. »A hitro sem ugotovila, da je moj uspešno zaključeni podiplomski študij prej ovira kot prednost. Služb v moji branži tako in tako ni bilo, kje drugje pa so me, ko sem jim povedala, katero stopnjo izobrazbe imam, hitro odslovili, češ da njihovo delovno mesto bržkone ne ustreza mojim merilom.«

Da je preživela, se je lotila vsega, kar ji je prišlo pod roke. »Bila sem čistilka v vrtcu, pa delavka v znani kamniški tovarni, ki se ukvarja s predelavo zelenjave. Potem sem pobirala jajca v Jati in stala za tekočim trakom v podjetju, ki se ukvarja s predelavo plastike. Včasih celo napišem kakšno kolumno za časopis ali recenzijo knjige, če se ponudi priložnost, sicer pa več kot z glavo delam z rokami. Ker druge izbire preprosto nimam!«

 Izkušnja izkoriščene delavke

Miša Gams o svojih izkušnjah piše na svoji spletni strani, kjer med drugim najdemo tale zapis: »Po nekajmesečnem neuspešnem iskanju študentskega dela v storitveni dejavnosti se mi je končno nasmehnila 'sreča' v tovarnah, ki so v moji okolici. V naši najbolj priznani tovarni za predelavo zelenjave sem zdržala natančno tri dni, saj je bil mobing redno zaposlenih delavk in nadrejenih tako močan, da bi odplaknil še največje mazohiste. Čeprav je podjetje poskrbelo za polurno malico in smo imeli tudi študentje na izbiro tri menije, to ne odtehta psihičnega in fizičnega nasilja, ki se v tem podjetju odvija in je za redno zaposlene očitno povsem samoumevno. Osem ur zdržema za tekočim trakom in odstranjevati gnilo zelenjavo bi bil mačji kašelj, če ne bi redno zaposleni sodelavci ob vsakem čiščenju delovne površine svoje vodne cevi usmerili proti študentom in jih z nasmehom na ustnicah škropili kakor govedo v hlevu. 

image

Zavodu ne zaupa več, v vseh letih, odkar je prijavljena tam, so jo poslali na le en razgovor. Foto: Dejan Javornik

Poleg tega se je občasno med nami sprehodila nadzornica, ki ni imela drugega dela, kot da je iskala dlako v jajcu ali gnilo vlakno v zelenjavi. V oči pa ji niso padle delavke, ki so se za trakom hihitale in se veselo pogovarjale, temveč tihe študentke, ki so namesto drugih opravljale tudi po več del naenkrat. Pri njih se je zadržala toliko časa, dokler ni našla kakšne 'nepravilnosti', kot sta npr. centimeter gnilobe ali premalo učinkovita tehnika zlaganja zelenjave na trak. Namesto da bi jim sama priskočila na pomoč ali vsaj pozvala redno zaposlene k hitrejšemu delu, je študente toliko časa psihično maltretirala, dokler niso pod težo neargumentiranih očitkov zajokali ali kako drugače pokazali, da so se psihično zlomili. Na takšen način je dosegla, da so študentje še hitreje delali, redno zaposleni pa še bolj veselo opravljali in postopali naokoli...« 

 

Bežala pred inšpektorjem

Lansko poletje je Miši dokončno prekipelo. »Ker me nikjer niso hoteli vzeti v redno službo, sem se fiktivno vpisala na neko srednjo šolo, da sem pridobila status študenta – in to pri 39 letih in s končanim magisterijem! A drugače kot prek napotnice me niso hoteli zaposliti, jaz pa imam doma otroka, ki ga je treba preživljati. No, tako se je nekega dne zgodilo, da je v tovarno, kjer sem takrat delala, prišel inšpektor. Ustrašila sem se, da bi dobila kazen, in sem zato zbežala. V nekem trenutku, ko sem plezala čez bodečo žico, sem se vprašala, kdo je tu nor. Jaz, ki sem se leta trudila, da sem končala študij, ali država, ki mi najprej onemogoči dostojno delo, potem pa me za to še preganja?! Takrat sem imela vsega dovolj.«

Miša se je odločila, da ne bo več iskala službe prek zavoda za zaposlovanje. »Ta me je v vseh letih, odkar sem prijavljena tam, na razgovor poslal samo enkrat. Našim institucijam preprosto ne zaupam več. In za to imam več kot dovolj razlogov.« Namesto tega se je odločila za protestne nastope, ki jih najpogosteje izvaja v domačem Kamniku, pred tamkajšnjim zavodom. »Vsako zadnjo sredo čistim čevlje mimoidočim. S tem poskušam opozarjati na stisko mladega izobraženega kadra pri nas,« razloži magistrica znanosti, ki se je v zadnjih tednih po zgledu svojih kolegov začela ozirati čez mejo. Na enega od transparentov pa je takole zapisala: »Hvala, država, da si mi omogočila brezplačno šolanje in štipendijo. Delodajalci v tujini bodo to zagotovo zelo cenili.«

 

Deli s prijatelji