FOTO: Se spomnite tega filmskega zvezdnika? Skakal je, lulal na gumo in razveseljeval

Pasji junak Jakob je bil v resnici novofundlandec Ron, moj prvi pes, ki mi je lepšal življenje med mojim 20. in 33. letom.

Več psov

V številni filmski ekipi z režiserjem Janetom Kavčičem na čelu sva bili za pse odgovorni s prijateljico Metodo Mikuž. Zakaj govorim o psih in ne samo o enem samem? Ko sva se sestali z režiserjem, ki je bil hkrati scenarist, da smo skupaj predebatirali možnosti, kako bomo posneli kakšno sceno, je bilo hitro jasno, da pes ne bo zmogel izvesti vseh zamisli. Tako smo črtali prizor, v katerem bi moral Jakob skočiti k Maticu na dirkajočega konja, za nekaj drugih scen pa smo potrebovali dvojnika, ki bo z mulci igral košarko, skočil v Ljubljanico in morda še kaj.

Dvojnik za rezervo

Filmarji so želeli tudi nadomestnega psa, da se snemanje ne bi ustavilo, če glavni igralec ne bi mogel priti. Z Metodo sva hitro ugotovili, da bova morali poiskati dva dvojnika, ker je prvi sicer čudovito skakal za žogo, da smo lahko posneli igranje košarke in kako pes razbije šipo, drugega pa smo potrebovali za bolj kaskaderske scene, za to pa je bil več kot primeren preprost enoletni verigar Vaksel.

Lulanje na gumo

Takrat še nismo vedeli, da bomo Vaksla nujno potrebovali za še en prizor, ki ni bil prav nič nevaren, a niti slutili nismo, da nam bo povzročil toliko skrbi, in sicer za lulanje na avtomobilsko gumo. Tega moj Ron v svojem zasebnem življenju ni smel početi, in ko smo hoteli, da se za film malo spozabi, se seveda ni hotel. Pa so pomočniki režiserja prinesli pasji urin in ga poškropili po gumi, a niti to ni pomagalo in smo si rekli, kaj pa, če bi poskusili z Vakslom, ki še nikoli ni nič slišal o tem, da se po avtogumah ne lula. Vsi napeti smo čakali na ta poskus, kamere so bile nastavljene z dveh smeri, da ja ne bi zamudili, če se bo kaj zgodilo. Ker smo se s tem kadrom trudili že dva dni, smo bili zelo nervozni in čisto tiho, ko so pripeljali Vaksla. On pa je kot kakšen pravi igralec, ki natančno ve, kaj mora narediti, pritekel do avta, dvignil nogo ob kolesu, se polulal, naredil še dva koraka, se obrnil, vrnil in še enkrat pomočil isto gumo. Takrat smo zatulili od veselja in olajšanja, ker je stvar uspela.

Skok za Maticem

Hoteli sva črtati tudi Jakobov skok v Ljubljanico, kajti z višine sedmih metrov noben kuža ne bi prostovoljno skočil v vodo. Naju so sicer pomirili, da Rona, ki je bil takrat star že sedem let, seveda ne bomo metali v vodo, da pa bomo mladega, neustrašnega Vaksla vrgli z mosta, v vodi pa bo čoln z dvema potapljačema – če bi šlo kaj narobe, bosta že onadva poskrbela, da se psu ne bo nič zgodilo.

Samo v hiši z vrtom?

Matičeva mama je v filmski zgodbi razlagala svojemu sinu: »Vrt, velik vrt, to je za Jakoba,« ko mu je poskušala dopovedati, da v blokovskem naselju ni prostora za tako veliko mrcino, da se sostanovalci pritožujejo in da bo moral pes od hiše. Ron pa je v resnici živel v bloku in prav nič ni pogrešal vrta, ker sva se vsak dan po več ur sprehajala po gozdovih in parkih, imel je pasjo družbo in kup človeških prijateljev. Enako kot Matic se namreč tudi jaz nisem strinjala s tem, da imajo lahko psa samo ljudje s hišo in vrtom.

*Mira Bizjan je inštruktorica v šoli ŠVRK, Ljubljana, telefon: 041-734-995, FB: Šola Švrk