Naj se sliši evropski olimpijski glas

Zagreb – Slovenci so z Aleksandrom Čeferinom lani prevzeli vodenje evropskega nogometa, včeraj je »padel« še evropski olimpizem. Janeza Kocijančiča je 50 nacionalnih olimpijskih komitejev s stare celine izbralo za svojega predsednika.

Bili ste edini kandidat za predsednika Evropskih olimpijskih komitejev (EOK), zato vaša izvolitev ni bila sporna. Pa ste pričakovali tudi soglasno podporo vseh 50 držav članic?

Delegati niso kupili mačka v žaklju, saj so vedeli, kako opravljam funkcijo predsednika. Začasno sem jo prevzel že 19. avgusta lani, ko so v Braziliji aretirali prejšnjega predsednika Patricka Hickeyja. Vsi so vedeli, s kom imajo opravka in kaj bom delal na tej funkciji.

Združenje evropskih olimpijskih komitejev je javnosti malo znana organizacija. Z dobrimi desetimi milijoni evrov proračuna na leto se ne more primerjati z Mednarodnim olimpijskim komitejem (MOK) ali velikimi nogometnimi organizacijami, v katerih se vrtijo milijarde. Kakšno poslanstvo ima EOK oziroma kako ga vidite vi?

Finančno so najmočnejše ameriške profesionalne lige, nato Fifa in Uefa in šele nato MOK. Z njimi ne bomo tekmovali v denarju, prizadevamo si za uveljavljanje evropskega modela športa. Zastopamo 50 evropskih olimpijskih komitejev, ki so po športnih dosežkih zelo močni. Na zadnjih poletnih olimpijskih igrah so osvojili 48 odstotkov vseh kolajn, čeprav zastopajo le deset odstotkov svetovnega prebivalstva. Na zimskih igrah v Sočiju jih je bilo celo 73 odstotkov. To je organizacija, ki bi morala imeti veliko večji vpliv in upam, da ga bo tudi imela. V olimpijskem gibanju bi si morali prizadevati za visoke etične standarde, za doslednost in transparentnost. Postopno bi morala doping in korupcija izginiti iz sveta. Smo tudi proti širjenju komercializma v športu. V Pjongčangu ne bo igralcev iz NHL, v košarki je veliko zapletov, v kvalifikacijah za SP ne igrajo najboljši igralci. To vodi v težave, ki si jih nismo želeli. V olimpijskih gibanjih vzgajamo športnike, da dosežejo kvalitativen vrh, potem pa izginejo v žrelu profesionalnih mehanizmov, v katerih začnejo oni sami in predvsem drugi na njihov račun delati denar. Vdor liberalnega kapitalizma v šport je premočen in kontraproduktiven, ker ustvarja številne napetosti. To je proti načelom olimpijskega gibanja.

MOK je od začetka v rokah evropskih predsednikov. To pomeni, da ste njegova podaljšana roka. Boste njegova politična alternativa?

Ne eno ne drugo, želeli bi si le večji vpliv v MOK, lažje ga bomo dosegli, če se bomo finančno bolj postavili na noge in če bomo v MOK sprožili kakovostnejše razprave. Temeljna ambicija v prvem obdobju je narediti svojo marketinško politiko. Med velikimi sponzorji MOK skoraj ni evropskih podjetij, večina je ameriških in azijskih. Za podporo bi radi vprašali nekaj večjih zelo uspešnih evropskih podjetij. Če bi nam to uspelo, bi bili bolj samostojni. Če te kdo finančno podpira, misli, da si mu nekaj dolžen. Če znaš ta denar ustvariti sam, nisi dolžen nikomur.

Predsednik OKS Bogdan Gabrovec je dejal, da upa, da boste zdaj pomagali odpreti mošnjiček MOK navzdol. Boste imeli dovolj vpliva za kaj takega?

To so lepe želje, a če nekdo prevzame mednarodno funkcijo, mora ravnati zelo pošteno, ne sme biti navijač svoje države. Svoj položaj lahko izkoristiš tako, da sonarodnjakom odpreš oči, kje je mogoče kaj dobiti. Ni pa mogoče, da bi to bila nekakšna pristranskost. Tako bi nas že na začetku diskvalificirali.

Zakaj se Slovenci v zadnjem času tako radi potegujemo za visoke športne funkcije? Čeferin je na vrhu Uefe, vi pri evropskih olimpijskih komitejih, čez teden dni ima volitve za predsednika evropske gimnastične zveze še Edvard Kolar.

O vzgibih bi morali vprašati vsakega posebej, pri sebi ne vem, ali je bilo pametno, da sem se tega lotil, saj dobro vem, koliko sem star (76 let, op. p.). Moji kolegi so bili zelo zadovoljni s tem, kar sem delal v zadnjem letu, nimamo nerešenih vprašanj, finančno smo stabilni, našli smo organizatorja naslednjih evropskih iger. Želeli so si takšnega vodenja, v življenju sem vodil marsikaj in sem se tega dela navadil.

Foto: Tomi Lombar/Delo

To težko trdim, kot tudi težko rečem, da je bila moja kariera funkcionarska. Res sem imel veliko funkcij, a na številnih različnih področjih. Ni isto biti predsednik olimpijskega komiteja, generalni direktor letalskega prevoznika ali predsednik mladinske in študentske organizacije. Pa tudi minister, poslanec ali predsednik politične stranke, to so zelo različne stvari. Odkar sem bil v Kavčičevi vladi predsednik komiteja za telesno kulturo, sem se več let ukvarjal s smučanjem, še vedno sem podpredsednik FIS. V športu nisem veliko begal levo ali desno.

Sedež EOK je v Rimu, koliko boste tam, boste imeli ob sebi kakšnega slovenskega operativca?

V Rimu ne bom veliko, deloval bom večinoma iz Ljubljane. Delujemo prostovoljno in izražamo evropski športni model, ki je zgrajen na prostovoljstvu. Devetinsedemdeset odstotkov denarja razdelimo nacionalnim olimpijskim komitejem, za administrativne stroške je porabljenih le osem odstotkov. Pri vodenju pa mi bo kot svetovalec pomagal Tone Jagodic, ki mi pomaga od nekdaj. Nanj se zanesem, odlično je delal že kot generalni sekretar OKS.

Dejali ste, da želite izgnati doping. Kaj storiti z Rusijo, ki jo obtožujejo državno podprtega dopinga in ji grozijo z izključitvijo iz ZOI? In kaj storiti s Tejo Gregorin, ki je suspendirana zaradi jemanja rastnega hormona?

MOK ima pravilno politiko do Rusije. Ravna v skladu s pravnimi pravili, medtem ko bi se nekateri radi šli hladno vojno ter bi kaznovali in izključevali cele države ne glede na procedure in rezultate. V dopinških postopkih je bilo do zdaj pozitivnih 0,7 odstotka ruskih športnikov. Da bi moralo zaradi sedmih grešnikov doma ostati 993 čistih športnikov, je daleč od poštenosti. Vse mora temeljiti na korektnih pravilih in pravnih postopkih. Povsod je treba spoštovati človekove pravice in ena izmed njih je pravica do obrambe. Doping v Rusiji je res naredil korak čez rob, a to je treba urediti prek zaveznikov v Rusiji in strožjega nadzora. Grožnje ne bodo zalegle. Sicer me vsakič šokira dopinški primer v Sloveniji, a tudi pri nas obstaja dopinška subkultura. Kolikor vemo, vemo pa premalo, prihaja iz nekaterih sosednjih držav. Doping se ne začne in neha pri športnikih, začne se pri proizvajalcih, pri tistih, ki delijo sredstva, ki prepričajo športnika, da ga vzame. Tu je veliko denarja in veliko drugih interesov, in to bi morali dobiti pod nadzor. Glede Teje sem bil presenečen; rastni hormon je mogoče vzeti le zavestno, in zanima me, kako se bo zadeva razpletala. Ne poznam njenega stališča. Če bi me vprašala, bi ji svetoval, naj v zadevi sodeluje.