Sobota, 23. 9. 2017, 17.43
6 let, 6 mesecev
Gašper Tomšič o Slovenski planinski poti
Namesto poležavanja ob morju je letošnji avgust izkoristil za obisk slovenskih gora. #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,98
Štiriindvajsetletni Gašper Tomšič je letošnji avgust namesto na obali preživljal v slovenskih gorah. Prehodil je vso Slovensko planinsko pot, ki obsega 600 kilometrov in 80 kontrolnih točk. Hodil je zase, ne zaradi postavljanja rekordov, za zalogaj pa porabil 24 dni. Česa se je naučil na prvi planinski vezni poti na svetu in kaj priporoča pohodnikom, ki bi tej ideji sledili?
Gašper Tomšič je 24-letni mladenič iz Male Ilove gore v občini Videm. Diplomirani gozdar, ki zna z motorko oblikovati tudi lične lesene skulpture, ki stojijo pred vhodom v družinsko hišo, ter prostovoljni gasilec je letošnji avgust izkoristil za prav posebne počitnice. Ni bilo poležavanja ob morju, temveč jih je namenil spoznavanju slovenskih gora. Med 7. in 30. avgustom je prehodil Slovensko planinsko pot, prvo vezno planinsko pot na svetu, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja nastala na pobudo markacista Ivana Šumljaka.
Gašper v družbi dekleta Monike, mame Olge in očeta Tadeja. ki so ga spremljali del poti.
Gašper, ki je deset dni hodil v spremstvu prijateljev, sorodnikov ali dekleta, 14 dni pa prehodil sam, je redno pisal dnevnik svojih občutkov, dokumentiral pa je tudi trase s postanki za žige in kočami, kjer je prenočil, ter za lažjo predstavo dodal še časovne postavke. Vreme mu je dobro služilo, hodil je v času vročinskega vala, štiri dni je občasno deževalo, a mu to ni povzročalo pretiranih preglavic.
Na cilju, na Debelem rtiču, kjer se konča 600-kilometrska Slovenska planinska pot.
Na dan je hodil od nekaj manj kot šest ur do skoraj 16 ur. Vsako noč je prenočil v planinski koči, enkrat, na Pohorju, si je postlal kar pred njenimi vrati, pod zvezdami, zavit v astronavtsko folijo. "Šlo je za taborniški izziv," je namignil Gašper, ki smo ga obiskali na njegovem domu, pogovoru pa so prisotvovali tudi njegovi najbližji, dekle Monika, mama Olga in oče Tadej.
Našteti so bili tudi "krivci" za to, da so Gašperju na zadnji postaji Slovenske planinske poti, na Debelem rtiču na slovenski Obali, prijatelji in sorodniki pripravili dobrodošlico s hrano, pijačo, plesom, leseno medaljo in listnato krono za zmagovalce.
Slovensko planinsko pot je 8. avgusta letos začel na Pohorju.
Pod črto
Gašper Tomšič je za nakup planinske opreme porabil 700 evrov, za prenočišča in hrano na 24 dni trajajoči poti porabil med 500 in 600 evrov, med opravljanjem poti pa izgubil pet kilogramov.
Na Tolstem vrhu (15. 8. 2017)
Kdaj ste začeli razmišljati, da se Slovenske planinske poti lotite v enem zamahu?
Zgodilo se je povsem po naključju, ko sva s prijateljem hribolazila na Begunjščico in tam srečala zakonski par, ki je hodil po Slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana. Takrat se mi je to zdelo nekoliko čudno, a sem se pozneje večkrat spomnil na to.
Ker letos končujem študij sem vedel, da bom imel na voljo več časa, ki ga bom lahko izkoristil po svoji želji, in nazadnje sem ga izkoristil za Slovensko planinsko pot.
Že prej sem razmišljal, da bi pogosteje hodil v hribe, a se kar ni izšlo, sem pa od nekdaj rad v naravi. Marca ali aprila sem bil že odločen, da grem. Starši so bili kar presenečeni nad mojo odločitvijo, še posebej po tem, ko je sodelavec očetu razložil, za kaj pravzaprav gre, Monika pa me je od začetka podpirala.
Eno od Triglavskih jezer (22. 8. 2017).
Kaj je Slovenska planinska pot?
Slovenska planinska pot je prva vezna planinska pot na svetu. Gre za eno od najbolj znanih in priljubljenih poti v Sloveniji, po kateri se vsako leto sprehodijo številni ljubitelji gora, po njenem zgledu pa so podobne poti začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah.
Kako veste, ali ste na pravi poti?
Slovenska planinska pot (SPP), ki se je pred osamosvojitvijo Slovenije imenovala Slovenska planinska transverzala, je nastala na pobudo Ivana Šumljaka (1899-1984). Speljana je od Maribora, čez Pohorje, prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp in Krasa vse do Ankarana ob Jadranskem morju. Označena je s Knafelčevo markacijo, prepoznate jo po značilnem rdečem krogu in beli piki ter številki 1.
Zakaj je Slovenska planinska pot sploh nastala?
Vse skupaj se je začelo z markiranjem Pohorja, pri katerem je sodeloval tudi Šumljak. A idejnemu očetu SPP to ni zadostovalo. Ko je, tako je zapisal v svojih spominih, nekoč počival na Črnem vrhu, ves zadovoljen z opravljenim delom, se mu je porodila ideja. "Kaj če bi pot s številko 1 še podaljšal? Čez Savinjske Alpe, Karavanke, Julijce, Kras pa vse do morja, prek Notranjske in Dolenjske nazaj na Štajersko, konkretno v Maribor. Tako bi popotnik spoznal ves lepi planinski svet."
Svojo zamisel je 28. junija 1951 sporočil Planinski zvezi Slovenije in tako se je začelo. Do 1. avgusta 1963 je bilo označenih vseh 80 točk, zanje skrbijo posamezna planinska društva, ki so povezala slovenske gore, ki so se skozi leta tudi spreminjale, a številka ostaja enaka.
Ko je knjižica izpolnjena
Dnevnik SPP na leto uspe izpolniti približno 200 planincem, ki na kontrolnih točkah v svojo knjižico vestno pritiskajo žige SPP – prepoznate jih po ovalni obliki –, s katerimi dokažejo svojo planinsko prizadevnost. Knjižico nato posredujejo Planinski zvezi Slovenije ali jo tja prinesejo kar osebno. Strokovni sodelavci na PZS jim dnevnik potrdijo, v zameno pa izročijo spominsko značko.
Svojo pot je sproti dokumentiral.
Večina zbira žige s Slovenske planinske poti v več letih, vi ste jo prehodili v enem zamahu. Je bil to od nekdaj načrt?
Da, to je bil osebni izziv, o drugačnem načinu sploh nisem razmišljal. Nikakor pa nisem lovil rekordov, to sem počel izključno zaradi sebe.
Odziv javnosti me je presenetil. Fotografije in informacije o tem sem objavil na Facebooku v skupini Hribolazec in bil presenečen nad res izjemnim odzivom javnosti. Kar zadeva hitrost ali počasnost opravljanja SPP, bili so dnevi, ko sem si vzel več časa in užival na vrhu, pa tudi dnevi, ko sem zaradi slabega vremena samo žigosal knjižnico in jo mahnil naprej …
Začeli ste v Mariboru …
Da, iz Ljubljane sem se do Maribora pripeljal s Prevozi.org, nato pa kar peš krenil do Mariborskega Pohorja, čeprav sem pozneje izvedel, da je do tja mogoče priti tudi z avtobusom.
Kako ste se pripravili na pot?
Glede na to, da nimam kroga ljudi, ki bi se ukvarjali s pohodništvom, niti sam nisem bil izkušen hribolazec, sem se po nasvet glede opreme obrnil na nekaj ljudi, ki imajo s tem izkušnje, v veliko pomoč pa so mi bili tudi v trgovini, specializirani za športe na prostem.
Kupil sem si nove planinske čevlje, ki sem jih 14 dni prej uhodil. S seboj sem vzel še sandale s sprednjim zaprtim delom, ki sem jih nosil na zadnjem, primorskem delu SPP, troje majic s kratkimi rokami, tri pare nogavic, dva para spodnjic, kratke in dolge hlače, flis ter vetrno in dežno javno v enem, rokavice, kapo, čelado in bandano. Ter seveda brisačo, pripomočke za osebno nego, komplet prve pomoči, v katerem je bila tudi astronavtska folija.
Ljudje, ki se na to spoznajo, so mi svetovali, naj prtljago skrčim na minimum. Nosil sem 40-litrski nahrbtnik, ki je, ko smo ga stehtali, imel 11 kilogramov, če odštejem vodo, ki sem jo vedno nosil s seboj. Imel sem dve steklenici po liter in pol. Če bi se odločal znova, bi se odločil povsem enako. Bilo je zelo funkcionalno, optimalno.
"Jalovec so številni omenjali kot velik zalogaj na SPP, na koncu pa je bil zame eden od ljubših, ker sem si pri plezanju lahko precej pomagal z rokami in tako vsaj malo razbremenil noge."
Kaj je bila največja dilema pri pripravi opreme?
To, ali naj vzamem samovarovalni komplet ali ne. Nazadnje sem se odločil, da se na pot odpravim brez njega, sem pa za vsak primer vzel varnostno vrv s karabinom. Mislim, da sem se pravilno odločil, na koncu niti tega nisem potreboval. Imel sem nekaj pomislekov tudi glede pohodniških palic.
Mariborsko Pohorje sem prehodil kar z lesenimi, kot Kekec (smeh, op. a.), pozneje pa so mi prijatelji na Vršič prinesli še pohodniške palice, brez katerih po mojem mnenju ne bi šlo. Če bi izkušnjo ponovil, bi palice obvezno vzel s seboj. Z njimi si precej razbremeniš noge.
Kje so vas presenetili najzahtevnejši tereni?
Mislim, da Robanov kot in Koroška rinka, kar zadeva zahtevnost poti, in Skuta, ki je bila zahtevna zaradi vremena in težav z orientacijo, medtem ko mi je bil Jalovec, ki so ga številni omenjali kot velik zalogaj, eden od ljubših, ker sem si pri plezanju lahko precej pomagal z rokami in tako vsaj malo razbremenil noge.
Rojstni dan je proslavil z vzponom na Triglav.
Kakšna je avgusta gneča v slovenskem gorovju?
Okrog Triglava je res velika gneča, pa še ravno za konec tedna sva bila z Moniko tam (na Triglav se je povzpel prav na svoj rojstni dan, op. a.) … Mislim, da nismo daleč od časov, ko bodo treba uvesti rubriko Prometne razmere na Triglavu (smeh, op. a.). Gneča je res precejšnja. Škoda, toliko drugih vrhov imamo v Sloveniji. Na primer Ojstrico, Jalovec, Uršljo goro, tudi Golica je zelo lepa, čudovita je tudi pot okrog Kanina ...
Imamo zelo lepo deželo in mislim, da bi se lahko več mladih odločalo za Slovensko planinsko pot. Mi gremo raje vsepovsod drugje, svojo deželo pa zelo slabo poznamo. Jaz sem jo prehodil v 24 dneh, ampak se strinjam z avtorjem transverzale, ki je zapisal: Hodi pet let, ti bo več dala.
S tem se strinjam. Ogromno stvari je na poti, pri kateri se lahko ustaviš za ves dan. Ena od takih je na primer obisk Bolnice Franja. Tudi na Pohorju je ogromno znamenitosti, ki niso v sklopu SPP, a se jih vseeno splača ogledati. Na primer Lovrenška jezera.
Katere koče so vam ostale v najlepšem spominu?
V planinskih kočah sem imel zelo dobre izkušnje zaradi prijaznosti oskrbnika, dobre hrane ali planincev, s katerimi smo se srečevali, imel pa sem tudi eno slabo izkušnjo, a je raje ne bom poudarjal.
Ena od tistih planinskih koč, ki se je najbolj spomnim, je Kocbekov dom na Korošici (v njegovi bližini je najvišje nogometno igrišče v Sloveniji). Zelo lepo je, tudi oskrbnica koče in njene sodelavke so zelo prijazne. Na koncu sem celo prenočil zastonj, še sendvič mi je pripravila za pot. Tja se bom prav gotovo še vrnil.
V planinskih kočah je imel precej več dobrih kot slabih spominov. V najlepšem mu bo ostal obisk Kocbekovega doma na Korošici, kjer v avgustu že več let organizirajo nogometni turnir.
Lepe spomine imam tudi na Kočo na planini Razor, kjer so imeli zelo okusno kislo mleko in žgance, celo najbolj okusne, kar sem jih kadarkoli poskusil … To sem seveda tudi povedal in se jim je zdelo fino. Naslednje jutro me je kislo mleko čakalo na stolu pred vrati sobe, zraven pa listek z risbo planike in sporočilo Za Gašperja.
V tem času sem spoznal ogromno ljudi in začutil, koliko dobrega je še med njimi, česar v dolini žal več ne občutimo. Občutil sem tudi to, kako smo v primerjavi v gorami majhni, lahko tudi nemočni, zato toliko bolj ceniš odnose z ljudmi, ko jih srečaš. In tudi to, kako se ljudje v gorah sprostijo.
Večina ljudi, ki sem jih srečeval, je bila tujcev, Madžarov, Čehov, Špancev, Američanov, ponekod sem imel precejšnje težave pri iskanju prenočišča.
Pot na Razor (20. 8. 2017)
Ste zapadli v kakšni krizo? Ste bili dobro kondicijsko pripravljeni?
Posebej se kondicijsko za to nisem pripravljal, zdelo se mi je, da imam kondicije dovolj, veliko delam v gozdu. S tem nisem imel težav.
Ste si pot že vnaprej začrtali?
Ne, to se mi ni zdelo smiselno, ker nisem vedel, ali so ure, ki so omenjene v Slovenskem planinskem vodniku, realne, mislim, da je bila odločitev prava. Sem si pa vsak večer pogledal traso in se pripravil na to, kar me čaka …
Pot ste prehodili v 24 dneh. Je bil tak vaš načrt?
Ne, s tem se nisem obremenjeval. Planinski vodnik omenja, da bi se pot dalo prehoditi v 28 dneh. Prve dni je bilo precej težko, očitno se je organizem navajal na hojo. Hodil sem manj časa kot proti koncu poti, pa mi je bilo težje.
Najdaljša trasa me je čakala 19. dan, ko sem hodil skoraj 16 ur. Lahko se pohvalim s tem, da nisem imel težav z žulji, saj sem upošteval Monikin nasvet, da si moram večkrat na dan preobuti (vlažne) nogavice. Pri tem sem bil res dosleden.
Tominškova pot na Triglav. (18. 8. 2017)
Kako ste vzdrževali stike z zunanjim svetom?
V zelo omejenem obsegu. To sem bližnjim povedal že prej. Z baterijo na telefonu sem imel precej težav, večkrat sem namenoma izklopil signal. Telefonskih pogovorov nisem imel za klepetanje, samo za par kratkih informacij. Interneta seveda nisem uporabljal.
Kaj ste pogrešali?
Prho (smeh, op. a.). Tudi pri higieni moraš vedeti, v kaj se podajaš.
S prijatelji in družino na Kovku (27. 8. 2017)
Kaj lahko rečete po neobičajnih počitnicah, ki se jih mladi le redko lotevajo?
Da sem mislil, da bo bolj preprosto. Vsaj tako se mi je zdelo ob pregledovanju knjižice za zbiranje žigov na SPP. Zdaj, ko je pot za menoj, lahko mirno rečem samo to, da sem se za vsak žig pošteno spotil. Vsakega sem si zaslužil. Ni mi žal, da sem se odločil za to, veliko stvari sem spoznal, veliko jih še bo. Spoznanj, ki so me zaznamovala.
Bilo je veliko napornih trenutkov, tudi trenutkov, ko sem bil povsem prevzet. Če bi si vzel več časa, bi pot, kar zadeva napore, lahko doživel v precej milejši obliki. Ne bi se tako namučil, sem pa vesel, ker mi je napor dal veliko, tudi zadovoljstva. Včasih moraš prenesti nekaj težkega, da prideš do osebnega zadovoljstva.
Medalja, ki so mu jo najbližji predali na cilju, na Debelem rtiču.
Poti sem se lotil preudarno, osredotočeno in odgovorno, zavedal sem se, da je vsak korak lahko napačen, da me vsaka napaka lahko stane predčasnega odhoda domov. To je precej utrujajoče, saj si nisem dovolil napak. V hribih to ne pomeni napake, kot jo stakneš pri padcu s kolesom, ampak je lahko precej bolj usodna. V glavi moraš biti trden, za paniko ni prostora.
Je bil to vaš letošnji dopust?
Tako je bilo mišljeno, a se je izkazalo, da je bil bolj podoben dvoizmenskemu delovniku. Ničesar pa ne obžalujem.
