Usoda. Termin, ki so si ga zagotovo izmislili mistiki. Ena redkih stvari, ki jih res ne moremo obesiti na pleča katere koli od številnih verskih ustanov, samooklicanih božjih koncesionarjev in poslanikov ali močno poduhovljenih verskih sekt, ki bi po nekem logičnem, znanstvenem razmišljanju morale izumirati, se pa množijo. Še en dokaz, da psihologija nima nobene resne korelacije z znanostjo. In obratno.
Glede na osnovni namen, torej moč nad svojimi verniki vseh zgoraj naštetih mistificiranih družbenih akterjev in tudi še katerega pozabljenega, je usoda kot taka pravzaprav sovražni element. Usoda kot neki mistični, zvezdni ali božji zapis tega, kar naj bi bilo vsakemu izmed nas namenjeno, je torej prekleto kontraproduktiven mehanizem, če želi nekdo voditi tvojo voljo. Zakaj namreč bi se človek trudil z zapovedmi, vedenjem, obredi in molitvami, če je vse skupaj itak že vnaprej določeno? To, da večina globoko vernih ljudi istočasno verjame tudi v usodo, je samo še en velik paradoks mistične populacije.
Na žalost pa apatija do lastne ustvarjalnosti, produktivnosti in pridnosti, ki jo logično povzroča verovanje v lastno usodo, ne okuži samo duhovnih razsežnosti človeških življenj, temveč tudi tiste praktične oziroma fizične. Verovanje v usodo je neke vrste psihološka kemoterapija, sicer pomori nekaj rakastih celic, zraven pa še mnogo več dobrih in zdravih.
Pa pustimo besedičenje o osebnih usodah ob strani, povsem se jih itak težko znebimo, saj že kombinacija verjetja v veliki pok in dejstva, da narava sama, niti človeški možgani kot njen ultimativni izum, ne pozna pravega randoma, diši po njej kot hudiču šunka. Tudi tisti namreč, ki v idejo o kakršni koli osebni usodi res težko verjamemo, pa smo ideji o narodni usodi veliko bližje. Narod nima svojih možganov, njegovo ravnanje, razvoj in posledično zgodovino piše en velik skupek individuumov. Če matematično odmislimo oba ekstremna pola, pa naenkrat nastane okno za precej predvidljivo prihodnost, od tam naprej pa je vse samo še igranje s termini, mar ne? Skratka, usoda naroda je termin, pri katerem tudi posamezniki z močno razvitimi nevronskimi mrežami ne bodo apriori diskreditirali govorca. Predvidljivo vedenje majhnih gradnikov nečesa piše usodo celote. Tudi na ravni osebnih usod ne bi naredili posebne napake, če bi rekli, da nam je usojeno, da se staramo ali da bomo nekoč umrli. Samo klinc, ko si »strokovnjaki« za usode želijo barantati še z zdravjem, srečo in celo ljubeznijo. Čreda pa tudi.
Nazaj k Narod si bo pisal sodbo sam. Najbrž res. Samo nenadzorovano in nehote. In ko se je treba prostovoljno javiti naborni komisiji za obrambo lastnega naroda pred tujim agresorjem, se to naredi. In sem. Ko pa dobiš občutek, da bi se moral za zaščito svojega naroda boriti proti lastnemu narodu, je pa rešitev samo ena. Umirjen domoljuben cinizem. Vse preostalo je antinarodotvorna destrukcija pod masko nacionalnega interesa. Sranje od sranja.
OK, vem, poletje prihaja, ne jezite se, pišem drugič raje o joških ...
