PRESADITEV ORGANOV

Iz prašiča v človeka

Objavljeno 31. januar 2017 21.45 | Posodobljeno 31. januar 2017 21.45 | Piše: U. S.

V prašičjih zarodkih bi vzgajali človeška tkiva in organe za presaditev.

Štiri tedne stare zarodke so preučili in potem uničili. Foto AP

NEW YORK  – Znanstvenikom je uspelo vzgojiti človeško-prašičje zarodke, ki vsebujejo kombinacijo človeških in prašičjih matičnih celic, kar je prvi korak na dolgi poti razvoja človeških organov v telesih živali.

Raziskava, objavljena v publikaciji Cell, se je že v zgodnji fazi izkazala za težjo, kot so pričakovali. »Gre za pomemben prvi korak,« je dejal vodja študije Juan Carlos Izpisua Belmonte, profesor na Inštitutu bioloških študij Salk v Kaliforniji. »Končni cilj je vzgojiti funkcionalna človeška tkiva in organe za presaditev srca, pljuč, ledvic... Toda od tega smo še zelo daleč stran,« je povedal.

Znanstveniki so matične celice odraslih ljudi vsadili v prašičje zarodke (prašiče so izbrali, ker so njihovi organi podobni človeškim), jih vstavili v maternice svinj in jih pustili štiri tedne razvijati se. Po treh ali štirih tednih so 186 zarodkov odstranili in uničili, še preden bi se utegnil roditi kakšen hibrid prašiča in človeka, himera, kot so ga poimenovali po pošasti iz grške mitologije z levjo glavo, kozjim telesom in kačjim repom. 
No, raziskave še pred uničenjem so pokazale, da so se v mišičnem tkivu prašičjih zarodkov začele razvijati človeške celice. Eksperiment, v katerega je bilo vključenih 1500 prašičjih zarodkov, je trajal štiri leta, precej dlje, kot so pričakovali, in sicer ker je izjemno zapleten. Poskusi ustvarjanja človeško-živalskega zarodka sprožajo mnogo kontroverznih in etičnih vprašanj, zlasti odkar se je pokazalo, da je teoretično mogoče ustvariti žival s človeškimi značilnostmi, morda tudi človeško inteligenco. Znanstveniki poudarjajo, da je bil nivo uporabljenih človeških celic v tem primeru zelo nizek, med njimi ni bilo možganskih.

Profesor genetike na univerzi v Kentu Darren Griffin je povedal, da so znanstveniki sledili obstoječim zakonskim in etičnim smernicam ter uničili zarodke, ko so dosegli maksimalni dopuščeni čas za njihov razvoj. Po Griffinovih besedah so tovrstne raziskave zelo pomembne, toda hkrati opozarja, da je potrebna maksimalna transparentnost, da bi se omogočila javna nadzor in razprava. 

Deli s prijatelji