Šla sta od Poncija do Pilata, da bi sama rešila zadevo

Takšnih zgodb, kot je Zidarjeva, sploh ne bi smelo biti. Sploh se ne bi smele dogajati. In če bi naša država vsaj za silo opravljala socialno funkcijo, se tudi ne bi. Tako pa nimamo druge izbire, kot da naše bralce znova prosimo za pomoč petčlanski družini, ki ji grozi izgon iz njihove hiše, če staršem ne bo uspelo zbrati približno osem tisočakov za odplačilo dolga.

»Pišem vam, ker enostavno več ne vem, na koga naj se obrnem. Moje ime je Andrej. Jaz in moja družina smo se znašli v težkem položaju. Z ženo sva starša treh otrok, starih 12, 11 in štiri leta. Pred petimi leti sem najel kredit, da sem nam uredil domovanje. Obnovil sem staro hišo,« smo prebirali. »Vse je šlo, dokler z ženo nisva ostala brez služb. Kredit sem le stežka pokrival, a zdaj ne zmorem več. Dolg je prevzela zavarovalnica Triglav, pri kateri sem se dogovoril za mesečno odplačilo. Ne tolerirajo več obročnega odplačevanja, saj sem en obrok zamudil, ker sem moral kupiti drva za zimo. Zdaj od mene terjajo poplačilo v enkratnem znesku, sicer mi bodo na javni dražbi prodali hišo, v katero sem vložil ves svoj trud, čas in srce. Denar moram nakazati v najkrajšem možnem času, sicer bo sodišče hišo prodalo. Ne pišem vam v upanju na čudež, temveč v upanju, da moji družini poskušate vsaj nekoliko pomagati. Te vrstice pišem z velikim cmokom v grlu, saj nikoli nisem še nikogar za nič prosil. Žal sem v svoji okolici izčrpal že vse vire, ki bi mi lahko pomagali.«

»Rešita jim streho nad glavo«

Presunljivo in pretresljivo pismo je bilo povod za obisk pri družini Zidar na Medvedjeku pri Velikem Gabru. Andrej, njegova žena Andreja in mala Tara so nas pričakali, Tjaša in Nik sta bila v šoli. »Z otroki sva se posvetovala, ali naj sploh prosiva bralce časopisa za pomoč, pa je Tjaša rekla, da kar, saj se zanjo ne bo nič spremenilo, ker v šoli že zdaj kažejo s prstom za njo,« je povedala Andreja in to je bilo dovolj, da so se ji ulile solze.

Tudi Andrejeve oči so se orosile, ko jo je dopolnil: »Posvetovala sva se. Tudi starše sva vprašala, kaj mislijo, pa so rekli, moji in Andrejini, naj storiva vse, da bova otrokom rešila vsaj streho nad glavo.« Medtem je s klopi na mizo položil papirje in pokazal obvestilo z Zemljiške knjige, kjer jasno piše, da se je zavarovalnica že vknjižila na njihov dom. »Sploh nič ne razumem, ali je to zdaj še naše ali ne. Psihično sva čisto strta ... Nimava pojma, kaj bo z nami ... Zdaj odvetniki, na katere so naju usmerili pri Zvezi prijateljev mladine v Mostah, preučujejo papirje ... Ne vem, ali se da kaj storiti ... Me pa zelo jezi, ker vidim, da se tistim, ki kradejo na veliko, goljufajo, ne vračajo izposojenih milijonov, nič ne zgodi, mene in moje otroke pa zaradi majhnega zneska preganjajo iz doma.«

Morda je za koga to res zanemarljiv znesek, a »za naju je ogromen in nepredstavljiv«, je poudarila Andreja. »Pri nas vsak evro trikrat obrnemo, kajti samo jaz dobivam socialno pomoč, zraven je še otroški dodatek. Vse skupaj znese tisoč evrov. Od tega sva 350 evrov takoj dala za kredit, štiristo znesejo položnice, s preostankom pa moramo živeti. Ni pomembno, ali ostane za naju, trudiva se, da vsaj otroci niso lačni. Skromni smo, še otroci niso zahtevni. Tega sva vajena. Še za poroko nisva zapravila več kot dvesto evrov ...«

Kruta dedna bolezen

Kar vrelo je iz njiju. Andrej: »Vsaj mleko dobiva pri mojih, ker ima mama eno kravo. Z denarjem nama niso mogli pomagati, je pa oče naredil vse, kar je mogoče z rokami. Izvrsten mizar je bil, pravi umetnik za oblikovanje lesa. Zelo sem mu hvaležen. Invalidsko je upokojen, ampak vse, kar je iz lesa, nama je naredil. Tudi pode in okvirje za vrata. Drugega ne, ker se ne bi izplačalo. Hvala bogu za bolho.net, vse, kar vidite, sva kupila rabljeno. Z vseh vetrov je. Poceni sva kupila še tapete in vse oblepila. Se kaj vidi? Zdaj je oče v bolnici, čaka na operacijo kile.« Andreja ga je spodbudila, naj pove še za dedno bolezen. »Ja, očeta so upokojili zaradi genske bolezni. Telo mu ne proizvaja dveh encimov, ki sta nujna za delovanje pljuč. Če bi se zdajle povzpel tamle po stopnicah, bi bil že na polovici čisto zadihan, vrtoglav, dušil bi ga kašelj. Ko so mu to odkrili, sem moral tudi jaz z otroki na pregled. Na Golnik. Tudi meni in mlajšima dvema so postavili enako diagnozo kot očetu. Zdravil pa ni. Ampak zdaj naju tarejo hujše skrbi, kot je misel na to ...«

Žena ga je od strani opazovala in si želela, da se med pripovedjo ne bi zlomil. Le malo je pomolčal. »Samo delal bi rad, nič drugega. Ampak kamorkoli zdaj pridem s temi izvidi ... Zdravnica mi je rekla, da bom v nekaj letih na kisiku, če se ne bom pazil. Lahko bi delal le v kakšni bolnici ali v zdravstvenem domu, kjer je sterilno okolje. Lahko bi bil vzdrževalec. Električar sem. Tega vam ne bi smel povedati, inšpekcije so neusmiljene, ampak če le dobim kakšno delo, poprimem. Če pade 20 evrov na dan, sem več kot zadovoljen. Pa je za kruh. Devet let sem delal v livarni in dobro zaslužil, potem sem se zaposlil pri bratrancu. Ker je bilo vedno manj dela, sem moral oditi, sem pač zadnji prišel ... Andreja je brez dela, že odkar je iz Kranja prišla na Trebanjsko. Tam je delala v varstveno-delovnem centru. Rojena je za to. Vendar tu ne dobi službe, ker nima šole,« je nadaljeval.

Andreja je spet potrebovala nov robček: »Pri treh otrocih se pač nisem mogla še šolati. Z Nikom imamo nekaj težav. Ne moremo ga pustiti samega doma. Ves čas mora biti kdo z njim. Povsod sva ga vozila, k pedopsihiatrom, k psihologom ... Kjer koli sem vprašala za službo, jih je zanimalo le spričevalo in koliko otrok imam.« Mala Tara je najbrž začutila mamin nemir, kajti začela je neutolažljivo jokati in se zvila v njeno naročje. Močno jo je stisnila k sebi in ji obrisala solzice. »Ne vzamejo je v vrtec, ker sva pač oba doma. Pa tako prav bi ji prišla družba. Vsakogar, ki prestopi prag, se zelo boji. Zelo hudo je, kadar mora k zdravniku. Ne vem, kako bo, čez dve leti bo morala v šolo,« je na glas razmišljala Andreja, Tara pa je k sebi tesno stiskala dva čisto enaka medvedka, ki ji ju je podarila prijazna gospa na ZPM v Ljubljani. »Oskar in Frida sta,« je komaj slišno povedala, ob vprašanju, ali sta dvojčka, ker sta si tako zelo podobna, pa je spet siloviteje zajokala. Nismo je več vznemirjali.

Ni več kje vzeti

Zidarjeva otrok še nikoli nista zmogla peljati na počitnice. »Doslej so Andrejini starši poskrbeli, da so bili nekaj dni na morju, skupaj nismo bili nikoli. Tast in tašča sta nam veliko pomagala. Otroke sta oblačila, se trudila, da so ob rojstnih dnevih in praznikih dobili skromna darilca ... Ko je stari oče name prepisal tole sto let staro hišo, sta prodala majhen vikend in nama dala vso kupnino, da bi otrokom zgradila sobice, kot sta rekla. Hiša je bila v slabem stanju. Takrat sem imel v livarni kar dobro plačo, zato sem vzel še kredit. Od hiše je ostal samo obod, drugo smo morali zrušiti in zgraditi znova. Vse sami. Zdelo se mi je, kot da bi denar metal stran, če bi najel delavce. Počasi je šlo in še zdaleč ni gotovo, zdaj pa tole,« je Andrej pokazal na dokumente in jih z roko potisnil na drugi konec mize.

»Ja, veliko sta nam pomagala, dokler sta lahko,« je povzela Andreja. »Oče je že dve leti na čakanju, mama pa je zbolela. V Alpini dela. Zadnjič je bila mesec dni na bolniški, zato še minimalca ni dobila, vsega 350 evrov. Razmišljali smo, da bi ona vzela kredit, a ji ga na tako plačo nihče ne bo dal. Ne gre več. Ni več kje vzeti. Da bi le otrokom rešili streho nad glavo,« je zaihtela.

Andrej je razložil, da je bilo treba kredit zavarovati potem, ko je ostal brez službe. »Jasno so nama povedali, da morava plačati ves znesek, ker oni niso banka.« Čakajte, zakaj pa se potem kredit sploh zavaruje, vprašam retorično. »Dolg ti pokrijejo samo v primeru smrti,« je začel pojasnjevati Andrej. »No, saj so nama šli na roko. Ko so preverili najin položaj, smo se dogovorili, da bova vsak mesec napraskala skupaj 350 evrov. Na začetku je bilo dolga za približno 12 tisočakov, zdaj ga je ostalo osem. Vse se je zapletlo, ko en mesec pač nisva mogla plačati obroka. Zima je tu. Pri Karitas so nama ljubeznivo pomagali z drvmi, ampak naša hiša jih požre še enkrat toliko. Stara je in vlažna. Ko bom lahko, bom najprej uredil fasado ...« Srepo je pogledal proti grozečim besedam v dokumentih, ustnice so se mu zatresle, a je le nadaljeval: »Če jo bom imel sploh kje narediti ... No, namesto da bi plačala kredit, sva z denarjem dokupila drva. To je bilo oktobra. Medtem sva sicer nakazala 150 evrov, več nisva mogla, ampak postopek je šel že naprej. Zdaj s strahom čakava cenilca ... tudi njega bova morala plačati midva. S čim? Hodila sva od Poncija do Pilata, hotela sva sama rešiti zadevo, a nimava več kam. Nočeva miloščine, delala bi rada, ampak kaj naj zdaj ... v tem položaju ... Politiki pišejo zakone za tajkune ... Mi, reveži, pa ... Čudeži se dogajajo le v pravljicah.«