Življenje krave
Pavšalizacija je kdaj res dobronamerno priporočilo, nikoli pa ni (samo) resnična in vse prevečkrat je v resnici negativistični početek zla.
Odpri galerijo
Življenje je lepo.
FOTO: AFP
Plehko sem površna, zato naj se Descartes ne zdrzne v grobu, ko bom njegovo misel Cogito, ergo sum afilozofsko poredno priredila v idejo: Si, kar mislim jaz, torej (ni)si. Je težko razumeti takšno bedarijo?!
Človek je kar se da kompleksno bitje s tako navozlanimi motki v glavi, da menda ja bližnji (bolj ali manj) bližnjega brez zatikanja bere in mu je kristalno jasno, kaj se kdaj komu podi po mislih in, nič manj, pretaka po čustvih. Seveda se cinično šalim ...
Pavšalizacija je kdaj res dobronamerno in modro priporočilo – za boljše počutje radi rečemo: recimo, smeh je pol zdravja –, nikoli pa ni (samo) resnična in vse prevečkrat je v resnici negativistični početek zla. Kaj se ne začenjajo vse grozote – kakršna so rasizem, seksizem, nacionalizem … ter še kakšni drugi težko preštevni izmi – prav z (ne)umnim posploševanjem? (Skupinski) človek pač, naj generaliziram še jaz, rad presoja in obsoja skozi lastno zamazano povečevalno steklo, težko prenaša štrline in posebnine ter hoče na svoj način v množico uloviti vsakogar, čeprav je ta že zdavnaj pobegnil po svoje …, kajti »partibrejkerji« so vedno med nami.
O čem govorim? O tem, da se ne trpamo samo v intelektualne, ideološke, razredne, družinske … predale ter se potem obnje kritično spotikamo in jih prevračamo, ampak mi je nekdo pred dnevi, da bo karikatura še večja, na podlagi neke geografsko težko določljive fotografije dopovedoval, ne samo, kdo sem in kaj sem, ampak celo, kje sem. Pri brcanju mimo je tako dolgo vztrajal, da me je na koncu jezno izključil iz domoljubnega slovenstva. Torej: Si, kar mislim jaz, torej (ni)si.
Pred časom mi je prijateljica podarila pomenljivo platneno vrečko z nedvoumnim besedilom: Sosedova krava naj živi. In zakaj ji ne bi pustili, da živi po svoje.
Človek je kar se da kompleksno bitje s tako navozlanimi motki v glavi, da menda ja bližnji (bolj ali manj) bližnjega brez zatikanja bere in mu je kristalno jasno, kaj se kdaj komu podi po mislih in, nič manj, pretaka po čustvih. Seveda se cinično šalim ...
Pavšalizacija je kdaj res dobronamerno in modro priporočilo – za boljše počutje radi rečemo: recimo, smeh je pol zdravja –, nikoli pa ni (samo) resnična in vse prevečkrat je v resnici negativistični početek zla. Kaj se ne začenjajo vse grozote – kakršna so rasizem, seksizem, nacionalizem … ter še kakšni drugi težko preštevni izmi – prav z (ne)umnim posploševanjem? (Skupinski) človek pač, naj generaliziram še jaz, rad presoja in obsoja skozi lastno zamazano povečevalno steklo, težko prenaša štrline in posebnine ter hoče na svoj način v množico uloviti vsakogar, čeprav je ta že zdavnaj pobegnil po svoje …, kajti »partibrejkerji« so vedno med nami.
O čem govorim? O tem, da se ne trpamo samo v intelektualne, ideološke, razredne, družinske … predale ter se potem obnje kritično spotikamo in jih prevračamo, ampak mi je nekdo pred dnevi, da bo karikatura še večja, na podlagi neke geografsko težko določljive fotografije dopovedoval, ne samo, kdo sem in kaj sem, ampak celo, kje sem. Pri brcanju mimo je tako dolgo vztrajal, da me je na koncu jezno izključil iz domoljubnega slovenstva. Torej: Si, kar mislim jaz, torej (ni)si.
Pred časom mi je prijateljica podarila pomenljivo platneno vrečko z nedvoumnim besedilom: Sosedova krava naj živi. In zakaj ji ne bi pustili, da živi po svoje.
