Ameriški psi čuvaji družno proti Trumpu
Bela hiša trdi, da lahko nažene novinarje, ki niso všeč predsedniku, pravna zgodovina pravi drugače
Odpri galerijo
Tožba CNN in njihovega dopisnika Jima Acoste (z rdečim šalom) je postala preizkusni kamen ameriške medijske svobode in odnosa Bele hiše do nje. FOTO Kevin Lamarque Reuters
Zaostreni odnosi med Donaldom Trumpom in mediji, še posebej televizijsko mrežo CNN so se spremenili v splošni boj za pravice medijev, da sami odločajo kdo in na kakšen način bo poročal o delu oblasti. V zadnjih dneh je tožbo CNN proti Beli hiši podprla velika večina ameriških medijev, med njimi tudi tisti, ki so sicer naklonjeni vladi. Podobni primeri iz preteklosti kažejo, da imajo prav.
Televizijska mreža je tožbo vložila, ko je Bela hiša po napetem dvogovoru na tiskovni konferenci med njihovim dopisnikom Jimom Acosto in predsednikom prvemu odvzela akreditacijo za dostop do predsedniške palače. Po trditvah CNN odvzem akreditacije pomeni kršitev prvega amandmaja ustave, ki mediju in novinarju zagotavlja svobodo govora, hkrati naj bi šlo tudi za kršitev ustavno zagotovljeno pravico do ustreznega postopka, saj niso dobili odločbe o odvzemu akreditacije, na katero bi se lahko pritožili. Na sodišče so hkrati vložili zahtevo, naj pred končno razsodbo s sodnim ukazom Acosti znova omogoči dostop do Bele hiše. Odločitev o slednjem bi moral biti izdana že včeraj, a je sodnik odločanje podaljšal za en dan.
Predstavniki Bele hiše so preklic akreditacije sprva utemeljevali z izmišljeno obtožbo, da naj bi novinar odrinil pripravnico, ki mu je želela odvzeti mikrofon. To so skušali dokazati z namerno prirejenim videoposnetkom, pri čemer je predsednikova svetovalka Kellyanne Conway, ki je v začetku tega predsedovanja laži povzdignila v »alternativna dejstva«, kasneje dejala, da ni šlo za manipulacijo, pač pa samo za »pospešitev predvajanja... tako kot ves čas počno pri prenosu športa«.
Argument o napadu je do prvega zaslišanja izhlapel, zato pa je odvetnik pravosodnega ministrstva James Burnhamn, ki zastopa Trumpovo vlado, dejal, da je novinar z nespoštljivostjo kršil pravil lepega vedenja in da ima predsednik “pravico, da lahko vsem novinarjem prepove dostop do Bele hiše, če to želi«. Po njegovem to ne omejuje pravice do svobode govora, podobno naj bi veljalo za izgon Acoste, saj lahko njegovo delo opravijo drugi novinarji, ali pa Acosta poroča z gledanjem prenosa na drugih mrežah.
Prevladujoče pravno mnenje je, da bo televizijska mreža – tožbo so kot prijateljice tožnika podprle številne medijske organizacije v ZDA – dobila sodni boj. Ameriška sodišča se po tradiciji upirajo poskusom oblasti, da z ustrahovanjem utišajo kritike, je poudaril Bruce Brown, vodja organizacije Poročevalski odbor za svobodo tiska. Ob podobnem primeru iz 1981, ko predsednik Ronald Reagan ni želel omogočiti dostopa takrat novi mreži CNN, je Bela hiša v odgovor na tožbo prepovedala dostop vsem televizijam, te so nato v skupni tožbi dosegle razsodbo, da jim prvi amandma zagotavlja pravico do udeležbe na dogodkih za medije.
Televizijska mreža je tožbo vložila, ko je Bela hiša po napetem dvogovoru na tiskovni konferenci med njihovim dopisnikom Jimom Acosto in predsednikom prvemu odvzela akreditacijo za dostop do predsedniške palače. Po trditvah CNN odvzem akreditacije pomeni kršitev prvega amandmaja ustave, ki mediju in novinarju zagotavlja svobodo govora, hkrati naj bi šlo tudi za kršitev ustavno zagotovljeno pravico do ustreznega postopka, saj niso dobili odločbe o odvzemu akreditacije, na katero bi se lahko pritožili. Na sodišče so hkrati vložili zahtevo, naj pred končno razsodbo s sodnim ukazom Acosti znova omogoči dostop do Bele hiše. Odločitev o slednjem bi moral biti izdana že včeraj, a je sodnik odločanje podaljšal za en dan.
Predstavniki Bele hiše so preklic akreditacije sprva utemeljevali z izmišljeno obtožbo, da naj bi novinar odrinil pripravnico, ki mu je želela odvzeti mikrofon. To so skušali dokazati z namerno prirejenim videoposnetkom, pri čemer je predsednikova svetovalka Kellyanne Conway, ki je v začetku tega predsedovanja laži povzdignila v »alternativna dejstva«, kasneje dejala, da ni šlo za manipulacijo, pač pa samo za »pospešitev predvajanja... tako kot ves čas počno pri prenosu športa«.
Argument o napadu je do prvega zaslišanja izhlapel, zato pa je odvetnik pravosodnega ministrstva James Burnhamn, ki zastopa Trumpovo vlado, dejal, da je novinar z nespoštljivostjo kršil pravil lepega vedenja in da ima predsednik “pravico, da lahko vsem novinarjem prepove dostop do Bele hiše, če to želi«. Po njegovem to ne omejuje pravice do svobode govora, podobno naj bi veljalo za izgon Acoste, saj lahko njegovo delo opravijo drugi novinarji, ali pa Acosta poroča z gledanjem prenosa na drugih mrežah.
Prevladujoče pravno mnenje je, da bo televizijska mreža – tožbo so kot prijateljice tožnika podprle številne medijske organizacije v ZDA – dobila sodni boj. Ameriška sodišča se po tradiciji upirajo poskusom oblasti, da z ustrahovanjem utišajo kritike, je poudaril Bruce Brown, vodja organizacije Poročevalski odbor za svobodo tiska. Ob podobnem primeru iz 1981, ko predsednik Ronald Reagan ni želel omogočiti dostopa takrat novi mreži CNN, je Bela hiša v odgovor na tožbo prepovedala dostop vsem televizijam, te so nato v skupni tožbi dosegle razsodbo, da jim prvi amandma zagotavlja pravico do udeležbe na dogodkih za medije.
