Kmalu bo enajst let, odkar smo postali del eujevske družine. Zgodilo se je 1. maja 2004, okroglo leto pozneje smo ponosno nazdravljali prvi obletnici pod eujevsko streho. Resnici na ljubo, tu in tam je kdo prižgal tudi svečko. Je že vedel, zakaj. A večinsko smo bili zadovoljni, kakovost življenja je pač premo sorazmerna s količino denarja v žepu. Takratna raziskava je pokazala, da je bilo kar neverjetnih 94 odstotkov življa pod Alpami vzhičenih nad svojim življenjem in novo mamo EU. V takratni petindvajseterici so bili zadovoljnejši od Slovencev le še Danci. Vse je kazalo, da se do podrobnosti uresničujejo besede prvega ministra za evropske zadeve Janeza Potočnika, ki je med slovenskimi pogajanji za vstop v EU preroško napovedal, kako bo »članstvo v EU prevetrilo slovenski prostor s svežimi idejami, prispevalo k odprtosti družbe in k preseganju samozadostnosti«.
Pa danes, desetletje pozneje? Te dni, na sam svetovni dan sreče, je evropski statistični urad Eurostat objavil raziskavo, po kateri so Danci še naprej najbolj zadovoljni s svojim življenjem, pridružujejo se jim Finci in Švedi. Slovenci smo zdrsnili proti repu. Da nismo končali na dnu, gre zahvala Hrvatom, Romunom, Bolgarom, ki so se eujevski družini priključili leta za nami. Na letošnji mednarodni dan sreče smo bili nesrečni približno toliko, kot denimo Grki, Ciprčani, Portugalci.
Zdaj je že jasno, da bi eks komisarja Potočnika soglasno vrgli iz slehernega vedeževalskega društva. Primeren ne bi bil niti za šlogarskega svetovalca ali prišepetovalca. Od napovedane prevetritve slovenskega prostora s svežimi idejami imamo danes pod Alpami popolno brezvetrje, stare ideje in sveže zamere, odprtost družbe se meri s številom zaprtih na Dobu in na Igu, samozadostnost pa je presežena z obiljem novih sebičnežev in samozadostnežev.
Če drugega ne, smo na svetovni dan sreče spoznali, zakaj Slovenci nismo srečni. Do sreče imajo pravico oni, ki ničesar ne pričakujejo. In taki, ki dajejo. Pri nas pa večinoma le jemljemo. Kar koli že.