MARIBOR – Mariborski učitelj Boris Krabonja in člani njegovega društva Žvižgač so se naveličali samo gledati stisko ljudi in so namesto tega dejavno priskočili na pomoč. Z zbranimi sredstvi so pomagali že na desetine obupanim, ki zaradi nizkih prejemkov težko preživijo. »Pa naj pove premier, če lahko preživi z 260 evri na mesec,« je ogorčen Krabonja.
Profesor zgodovine na Srednji ekonomski šoli Maribor je začel zbirati pomoč v svojem kabinetu, zdaj pa je dejavnost njegovega društva že presegla prostorske zmožnosti šole. Na pomoč mu je priskočila mariborska občina in mu našla skladišče v kletnih prostorih centra Tkalka v središču mesta.
»Zdaj smo še v fazi selitve in pridobivanja vseh potrebnih uradnih papirjev. To se bo še vleklo nekaj dni, a to ne pomeni, da je kaj narobe. Mislim, da bomo konec naslednjega tedna že v novem domu,« je povedal Krabonja.
Ljudje se po pomoč nanj obračajo večinoma prek spletnih omrežij ali telefona, na ta način pa tudi kontaktira s somišljeniki, da donirajo želeno pomoč. V društvu deluje osem ljudi, trenutno pa pomagajo nekaj več kot 150 osebam, večinoma iz Štajerske.
V najslabšem položaju starejši
Po ocenah Krabonje so trenutno v najslabšem položaju starejši, tem pa tudi zelo težko pomaga, saj ne obvladajo sodobne tehnologije in najverjetneje sploh ne vedo za možnost pomoči. »Te najtežje dosežemo, zato nam pri tem veliko pomagate mediji,« je dejal.
Po pomoč k Žvižgaču se največkrat obračajo matere samohranilke, brezposelni in tisti, ki so odvisni od socialne podpore. Tu je država po besedah Krabonje najbolj odpovedala. »Država da človeku, ki je padel na najnižjo možno točko dostojanstvenosti, 269 evrov. Premierja Mira Cerarja, ministrico za delo Anjo Kopač Mrak, predsednika republike Boruta Pahorja in druge gospe in gospode vprašujem, kako naj povprečen človek preživi mesec s tem denarjem,« pravi Krabonja.
Če bi to bilo mogoče, po njegovih besedah ne bi bile potrebne organizacije, kot so Zveza prijateljev mladine, Anina zvezdica, Žvižgač. »Ljudje nam ugašajo. Zbolevajo za depresijo, izgubljajo voljo, da bi se še borili,« je dodal.
Žvižgač ljudem največkrat pomaga s hrano, ker je največ in najhitreje zberejo. »Bi pa morali največ pomagati z denarjem za plačevanje položnic, ker je tu tako veliko brezno, da je grozno,« je povedal.
Pomagajo drugim in na vsako položnico plačajo še 25 odstotkov davka
Najzadovoljnejši bi bil, če bi društvu priskočila na pomoč država, mu podelila status humanitarne organizacije in ga subvencionirala. Kot društvo so namreč obremenjeni z davščinami. »Največji absurd je, da moramo za vsako položnico, ki jo ljudem plačamo, plačati še 25 odstotkov davka. Mi ne delamo tega, ker bi želeli biti heroji, ampak iz obupa,« je pojasnil.
Da je človek res v takšni stiski, kot pravi, ustrezno preverijo in tako poskušajo preprečiti možnost zlorab. »A jaz temu ne bi rekel zloraba, ampak bolj obup,« je dodal. S prejemniki pomoči vzdržujejo osebne stike, ki so zanje izjemnega pomena. »Tako dobijo občutek, da so ljudje,« je dejal Krabonja.
Vsem na žalost ne morejo pomagati. »Vsak četrtek, ko imamo inventuro, z grozo ugotavljamo, kaj nam manjka, in nato z grozo čakamo do torka zvečer, ali bomo dobili vse, kar ljudje potrebujejo. Vsak teden je ista zgodba,« je še dodal.
