Tiskane izdaje
Mnogi se že desetletja trudijo opredeliti naravoslovne znanosti, pa vendar še danes nimamo take definicije, ki bi bila vsakomur povšeči. O naravoslovju lahko razmišljamo kot o korpusu znanj (teorij) in vsega, kar pripomore k pridobivanju teh znanj (teorij). Skozi zgodovino so se pogledi o definiciji znanosti spreminjali predvsem zaradi nabora znanstvenih orodij za dokazovanje znanstvenih teorij, ki so bila v določenem obdobju znanstvenikom na voljo.
Sama menim, da je znanosti v našem življenju toliko, kolikor je naše življenje samo pogojeno in odvisno od nje. Danes je polje naravoslovnih znanosti definirano kot nenehno metodično raziskovanje in preverjanje hipotez s (po)močjo eksperimentov, da bi razumeli in razložili naravne pojave. Drugače povedano, gre za znanje, ki ga pridobivamo po znanstveni metodi s pomočjo univerzalnih metodičnih pravil.
Seveda je bilo nekaj nestrinjanj z zgornjo definicijo znanosti. Na primer, Feyerabend je trdil, da takšna opredelitev znanosti omejuje kreativnost znanstvenikov in zavira njen napredek, saj je zanj nujna neka določena mera teoretskega anarhizma (Proti metodi). A njemu navkljub, danes se večina članov znanstvene skupnosti strinja z definicijo, da je nekaj znanstveno, če je dokazano z znanstveno metodo.
Po mojem dosedanjem vedenju o naravoslovni znanosti mislim, da je ta nekako nedoločljiva, pa naj se mnogi še tako trudijo, da bi jo definirali. Vsakdo lahko interpretira znanost na drugačen način, kar postane jasno, če jo pogledamo skozi očala zgodovine. Seveda moramo znanstveniki slediti neki določeni metodi, ki nam zagotavlja, da so novi izumi zanesljivi in podprti z nizom eksperimentov. Če ne bi bilo te znanstvene metode, bi namreč karkoli lahko bilo 'znanstveno' in znanost bi izgubila svojo vrednost in relevantnost. Pa vendar, z omejitvijo znanosti na specifični niz korakov znanstvene metode se nam vse drugo, kar v ta niz ne spada ali se temu nizu izmakne, pokaže kot znanstveno ne relevantno.
Že Karl Popper, ki je trdil, da je določena teorija znanstvena le, če jo lahko potencialno ovržemo, ne pa dokažemo, je razumel, da njegova teorija znanosti mogoče ni vedno pravilna. Spoznal je, da je tudi mnogo mitov v zgodovini navdahnilo razvoj teorije v znanosti. Na primer, Parmenidova teorija o nespremenljivem enem vesolju, v katerem se nič ne dogaja. Temu mitu je Einstein dodal novo dimenzijo časa in razvil svojo novo razlago sveta. Zato Popper pravi: »Čeprav lahko neko teorijo smatramo za neznanstveno, zato še ni nepomembna ali zanemarljiva. (Domneve in ovržbe: Rast znanstvenih spoznanj, 1963.) « Seveda je poskušal razločiti znanstveno od neznanstvenega, a se je zavedal, da lahko tudi slednje postane sčasoma del znanosti. Ta Popperjevo razumevanje tudi po mojem mnenju najbolje definira znanost v vsej svoji kompleksnosti.
Poznamo torej metodo, s katero dokazujemo znanstvenost nečesa. Katerikoli znanstvenik, ki tej metodi sledi, mora dobiti enake rezultate, ne glede na kraj ali čas. Problem te metode pa je, da v nekaterih primerih človeška misel seže onkraj zmožnosti laboratorijskih naprav in tako nekaterih hipotez preprosto ni mogoče 'znanstveno metodološko' dokazati. Kar ne pomeni, da v prihodnosti takšni aparati ne bi bili na voljo in bo takrat mogoče te hipoteze znanstveno potrditi. Zato mora znanstvenik sicer slediti splošno priznani znanstveni metodi, ne da bi se pri tem odrekel svoji kreativnosti in razmišljanju 'out of the box'.
Znanosti pripisujejo primat nad preostalimi področji, kar bi lahko bilo celo res. Prav s pomočjo znanosti poskušamo razumeti, si pokoriti in preoblikovati svet okrog sebe in celo nas same. A prav zaradi te 'superiornosti' znanosti do drugih področij človekovega razumevanja in doživljanja nastajajo konflikti med znanstveno skupnostjo in 'navadnimi' ljudmi. Ljudje se bojimo tistega, česar ne razumemo. Zato je prav eden glavnih izzivov znanosti danes komuniciranje z javnostjo, 'z navadnimi ljudmi'.
Znanstveniki svoje dosežke objavljajo v znanstvenih revijah, kar je potrebno in nujno za napredek znanosti, in pri svojem pisanju morajo upoštevati vrsto pravil in poseben znanstveni jezik, da bi ukrojili znanstvenost svoje objave. A so te objave zaradi vseh pravil in znanstvenega jezika prezahtevne in premalo zanimive za splošno javnost. Danes ljudje pretežno spremljajo napredek znanosti prek različnih medijev, ki pa seveda poskušajo prenesti zgolj informacije, ki so v skladu z nekimi uredniškimi politikami, ki so aktualne in šokantne. Pogosto so te informacije celo v nasprotju s poslanstvom znanosti. Znanstveniki morajo zato komunicirati ne le s svojo skupnostjo, ampak širše, da bi čim več ljudi dojelo pomen znanosti za družbo. A kako?
Primer Watson in DNK
James Watson se je tega konflikta med znanostjo in družbo zavedal, kar ga je spodbudilo k pisanju knjige Dvojna vijačnica (1968). Z njo je poskušal preseči ignoranco splošne javnosti do pomena znanstvenih odkritij. V predgovoru je Watson napisal, da so znanstvena odkritja več kot le trdo delo in suhoparna znanstvena metoda. Pri tem igrajo pomembno vlogo sreča, prijateljstvo, kreativnost. S tem je poskušal bralce opozoriti na človeško plat znanosti. Seveda pa je v knjigi opisana cela vrsta znanstvenih postopkov in eksperimentov.
Rezultat te knjige je bil zelo velik odziv med bralci, posledično pa tudi družbeni vpliv. Z poljudnim pisanjem, ki je v odkrivanje strukture DNK vključevalo tudi zgodbe iz osebnega življenja, je postala dogodivščina odkritja DNK razumljiva in zanimiva tudi za ne-znanstveno javnost.
Znanost je ženskega spola, a ni grozno?!
Ena od prikritih etičnih tem Watsonove knjige je tudi seksizem v znanosti. Kje najti začetke in razloge zanj? Mogoče pri siru Baconu, ki je definiral objektivnost kot 'moško in trdo', subjektivnost pa kot 'žensko in mehko'. Objektivnost je seveda ena glavnih lastnosti znanosti, znanstvena metoda zahteva od znanstvenika, da je objektiven, kolikor je le mogoče. In če torej subjektivnost povezujemo z ženskami, potemtakem žensk ne moremo jemati resno znotraj znanstvenega diskurza, mar ne? Rosalind bi npr. o eksistenci Boga rekla: »Torej, kako pa veste, da On ni Ona?«
Prikaz seksističnega pojmovanja vloge žensk v znanosti najdemo tudi v Watsonovi knjigi, ko avtor opisuje svojo asistentko Rosalind Franklin kot emotivno, nekooperativno feministko, ki 'ji moramo določiti mesto, ki ji gre' in 'nadzorovati njena čustva'. Oba, tako Watson kot tudi Crick, sta bila prepričana, da je edina vloga Rosalind v laboratoriju položaj asistentke. Pa čeprav je prav ona ugotovila, na podlagi svojih raziskav DNK z uporabo metode rentgenske difrakcije, da je struktura DNK široka vijačnica s sladkorno-fosfatnim ogrodjem (znamenita slika 51). Danes ni nobenega dvoma, da brez 'Rosyjine' fotke, pokazane Watsonu brez Rosalindinega dovoljenja, emotivni izbruhi gor ali dol, Watson in Crick ne bi nikdar odkrila končne strukture DNK. Watson se je Rosy (sama nikdar ni dovolila, da se jo tako naslavlja!) sicer opravičil glede svojih opisov v knjigi, a ko je prejemal Nobelovo nagrado (1962), njeno ime ni bilo niti omenjeno. A njej ni bilo mar za to, saj je sebe za svojo vnetost 'nagradila' z rakom na jajčnikih in umrla leta 1958. Mimogrede, Rosalind bi npr. o eksistenci Boga rekla: »Torej, kako pa veste, da On ni Ona?«
Spolna diskriminacija je zelo kompleksno vprašanje, ki presega zgolj seksizem v znanosti. V nasprotju s številnimi področji je število profesionalnih znanstvenic začelo zelo naraščati od začetka 21 stoletja. Zgolj v letu 2009 so tri znanstvenice dobile Nobelovo nagrado. Prepričana sem, da sta za bodoči napredek znanosti potrebna tako moški kot ženski pogled.
Vem, pa ne povem!
Ko govorimo o napredku znanosti, je prav gotovo eno od gonil tekmovalnost. Tekmovalnost je v vseh nas in hote ali nehote tekmujemo vsepovsod vsak dan. Navsezadnje je prav evolucija stalna tekma med vrstami za resurse, kjer najmočnejši in najprilagodljivejši zmaga in se množi. Ker pa smo se ljudje razvili v kompleksno vrsto, ki naj bi celo kritično razmišljala, moramo prepoznati, kdaj tekmovalnost postane škodljiva.
V znanosti lahko tekmovalnost privede celo do pristranskih recenzij in sabotiranja raziskav tekmecev. Ravnovesje med ambicijo in korektnostjo se rado zamegljuje. Če vzamemo odkritje DNK kot primer, sta tudi Watson in Crick uporabljala rezultate drugih znanstvenikov brez njihovega vedenja in brez citiranja. Tako bi lahko bilo eno od njunih sporočil tudi, da je najpomembneje zmagati, ne pa upoštevanje pravil fair playa. A nista edina; če bi vsi drugi, ki so delali na tej nalogi, bili pripravljeni deliti svoja spoznanja in sodelovati kot ekipa, potem bi bila DNK lahko odkrita veliko prej in na manj sporen način. Pa vendar se zaradi slabih primerov ne gre odreči zdravi tekmovalnosti.
Tekmovalnost pa se kaže tudi med različnimi znanstvenimi področji. Znanstveniki nekega področja podcenjujejo pomen drugega in tako naprej. A je sama znanost tako raznovrstna in kompleksna, da morajo znanstveniki različnih področij delovati in komunicirati med seboj, če naj se korpus vedenja razvija naprej. Primer takšnega plodnega sodelovanja je Cern. Več kot 178 raziskovalnih ekip, tisoče znanstvenikov z različnih področij delajo skupaj na kompleksnih problemih vsak dan. In navsezadnje, Cernov ženski klub (združenje) trenutno šteje kar 435 žensk.
Znani matematik Benoît Mandelbrot je nekoč rekel: »Znanost bi propadla (kot šport), če bi postavili tekmovalnost nad vse ostalo.«
Kot študentka prvega letnika naravoslovja sebe seveda še ne štejem za pripadnico znanstvene skupnosti. Sem pa v procesu pridobivanja znanja in veščin, ki mi bodo omogočali, upam, da bom tudi sama nekoč prispevala k tej skupnosti. Že danes pa sem prepričana v neizmernost vedenja. Veliko že lahko pojasnimo s pomočjo znanosti, a koliko več je še neodkritega in neznanega. Spoznavanje različnih znanstvenih področij, razumevanje zgodovine znanosti, učenje znanstvene metode in etike mi bo, upam, omogočilo, da bom izbrala področje, ki me resnično zanima in me bo oblikovalo v dobro znanstvenico, ki razume vse vidike znanosti. Znanstvenik, ki razume pomen timskega dela v znanosti, je danes ključen. Prav tako kot znanstvenik, ki se ne omejuje, saj ve, da je za pravo znanstveno vprašanje kot osnovo za vsako odkritje potrebno tako znanstveno kot 'ne-znanstveno' vedenje.
