Posestvo Monte Rosso, kar je originalno ime za Crveni vrh, je med večjimi v Istri. Meri 65 hektarjev. Na 40 hektarjih so posadili oljke, na 13 hektarjih trto, preostalo so namenili za češnje, fige in mandljevce. Večino zemljišča imajo v uporabi po koncesijski pogodbi za 50 let, nekaj pa so tudi kupili. Zaposlujejo šest ljudi.
Kmetija kot podjetje
Podjetnika Dubokovič in Gorjanc sta se podjetniško lotila kmetovanja. Ozrla sta se po tujini, opravila primerjave in ugotovila, da je smiselno vložiti v posest, ki bo sčasoma prinesla vsaj milijon evrov prihodkov na leto in omogočila približno deset delovnih mest. »Kot vemo, se zemlja ne amortizira in ta del investicije za donos pomeni zelo dolgoročno naložbo. Za družinsko kmetijo je treba imeti vsaj 20 hektarjev obdelovalnih površin, za podjetje pa vsaj trikrat več,« pojasnjuje Dubokovič.
Najela in tudi kupila sta neurejeno zemljišče, deloma poraščeno z gozdom. Doslej sta vložila tri milijone evrov, a sta »na pol poti«. Dozdajšnji vložek vključuje poleg priprave zemljišča tudi nakup nepremičnin v vasi Crveni vrh. Prihodnji vložki pa bodo namenjeni urejanju torklje, prostorov za degustacijo in prodajo, kontrolnega laboratorija, sčasoma pa morda tudi za lastno vinsko klet. »Kupce želimo pripeljati na posest in čim več prodati 'na pragu',« pojasnjuje Dubokovič.
Istra, evropski oljkarski biser
S prodajo vina trenutno ustvarijo 70 odstotkov prihodkov, z oljčnim oljem četrtino, nekaj pa še s prodajo sadja. Razmerja pa se bodo spremenila. Oljke namreč potrebujejo od sedem do deset let do rodne dobe, kar je precej več od trte, povečala pa se bo tudi pridelava sadja. Letos pričakujejo dobro letino in vsaj deset tisoč litrov oljčnega olja, kar pa je manj kot polovica pričakovanega v prihodnje.
Istra je med najboljšimi regijami za sajenje oljk na svetu, ugotavlja Dubokovič in jo postavlja ob bok Toskani in območju okoli Gardskega jezera. To so območja, kjer oljka še zori, nima pa večjih težav z zmrzaljo. Kljub temu so za posestvo Monte Rosso izbrali sorte, ki so bolj odporne proti mrazu. Zanje so se odločili, čeprav niso avtohtone. Sodelovali so pri dejavnostih za skupno slovensko-hrvaško zaščito Oljčno olje Istra. Polnijo stoodstotno oljčno olje, pridobljeno izključno po postopku hladnega stiskanja. Vsi kazalniki njihovega olja znamke Monterosso so tudi na primer v okviru strogih zahtev EDOOSI ZOP Slovenske Istre, v kratkem pa naj bi tako skupno zaščito dobila Istra kot celota, razen italijanskega dela.
Vino, ki ga v teh krajih še ni bilo
Pri trti so izbrali dve sorti: malvazijo in neavtohtono montepulciano d'Abruzzo. Takšne sorte v Istri ne goji nihče, v Italiji pa je rdeče vino montepulciano tretje najbolj priljubljeno. »Okus je najprej podoben refošku, morda teranu, potem pa potegne na cabernet sauvignon, strokovno pa ga lahko opišemo z izrazito aromo jagodičevja, med katerim prevladujeta malina in divja robida.« razlaga Dubokovič. Sorta izvira s srednjega dela italijanskega škornja, zaradi podnebnih sprememb pa zdaj uspeva tudi bolj na severu. Ker nimajo lastne kleti, so vinarski del opravil zaupali zamejskemu vinarju Ediju Kantetu iz Nabrežine. Na leto napolnijo od 60 do 80 tisoč steklenic vseh vin.
Sadje prodajo lokalnim prodajalcem, hoteli namreč niso naklonjeni domačim pridelovalcem, trgovske verige pa sprejemajo samo povsem nepoškodovano sadje, kar pomeni, da ga je treba trgati še ne povsem zrelega. Na Monte Rossu pa pobirajo zrelo sadje. Predvidevajo, da bo pridelana količina čez dve ali tri leta precej večja kot danes in takrat bodo pridobiti večjega oziroma več kupcev.
