LJUBLJANA – Šestkratna prababica Helena Žigon bo tudi jutri tekla na Ljubljanskem maratonu, že devetnajstem po vrsti. Bela dama, kakršen je tudi naslov knjige o tej legendarni tekačici, je nastopila prav na vseh; jutri bomo tako priča že njenemu devetnajstemu nastopu. »Obenem pa tudi zadnjemu!« opala, nas je kar malo presenetila, tam, na tartanu stadiona na Kodeljevem. Odločitev o poslednjem teku je v njej sicer brstela že nekaj časa. »Sploh ni bila težka odločitev, zavedam se, da je pač napočil trenutek, ko lahko rečem – dovolj je bilo,« je povsem mirno odvrnila režiserka sage o teku, filozofiji njenega življenja.
Z mero in pametjo
»Šestinosemdeset se resda sliši nekam staro,« je hotela brez zadržkov obrazložiti ta, ki je tako dolgo premikala meje in kljubovala naravnim zakonitostim. »Teči bom nehala, ko bom prestara!« je bilo njeno vodilo. O katerem je odločal njen tekaški korak, ki predstavlja njeno biološko uro.
Malce se je upočasnil, priznava in premišljuje. »Hitra nisem več, o ja, pretečem pa še vedno,« pa se bojevnica s popolno tekaško postavo preprosto (še) ne da.
Doslej je tekla, prvič, iz čistega veselja, in drugič, ker še zmore. Pravi, da je tako dolgo vztrajala tudi zato, ker je bila – realistka. »Vem, čudno se sliši, realistka, kako neki, kvečjemu fantastka! Kateri realist pa bi šel pri 86 na polmaraton?« Že naslednja misel je razodela vse in zaprla usta vsem tistim, ki svojo nevztrajnost upravičujejo z izgovori tipa – tovrstno naprezanje meji na odvisnost in na beg pred realnostjo. Nak, bistvo je namreč prav nasprotno: »Bila sem realistka, ker sem sprejemala meje, ki jih postavlja čas.«
In ko ne bo več zmogla, ko jo bo notranji glas glasno opozoril? »Takrat bom tekla pač sama in po svojih poteh. In pazila, da bom tekla z mero in pametjo.« Kot vse doslej. Prav na vseh tekih, rekreativnih tekov pa se udeležuje že od osvoboditve leta 1945, fantastičnih sedem desetletij torej, sedemnajst let ji je bilo, ko so jo prijateljice povabile na ženski tek čez drn in strn po Tivoliju in bila kar malo presenečena, ko je drugo za drugo zlagoma prehitevala, v odlični tehniki, ki ji je bila očitno že v zibel položena, pa čeprav v krilu in navadnih čevljih, drugo za drugo – vse do gladke zmage, ki jo je potem tako usodno povezala z njeno življenjsko filozofijo, tekom, »pri meni je bilo prav vse povezano s tekom,« je dodala. Tekaški koraki so ji pomagali že v otroštvu, ko je bila več tepena kot sita. Njen tek v mladosti je pomenil – pribežališče.
Tek iz otroštva
Štiri leta je imela, ko sta se tako oče kot stari oče na novo poročila, Helena pa je dobila mačeho in novo babico, obe pa sta bili hudobni, kot je bila tista Mejačevka iz Bevkove Pestrne ali strogi Murdstone iz Dickensovega Copperfielda. Še posebno tista očetova je bila ena velika zloba in jo je za vsako malenkost pretepla. Že na enem od prvih srečanj ji je, denimo, pobrala njeni edini igrači, valjarček in kladivce, ki sta takoj odromali naravnost k njeni hčeri iz prvega zakona. Potem pa se je vse skupaj le še nagrmadilo, kadar je Helenin oče slišal od mačehe, da je kaj nagajala, »pa čeprav sploh nisem,« se je spominjala, »mi je zagrozil – ti pankrt hudičev, te bom kar popokal in v Žiri poslal!« Helena je sicer rojena v Žireh, a je tako rekoč vse življenje preživela v Ljubljani.
Bila je predmet zanemarjanja, trpinčenja, zaničevanja in poniževanja. Pri 14 je hotela pobegniti, stran od mačehe, »ki je z mano ravnala kot s sužnjo, še več, ko sem po končani gimnaziji hotela delati na sodniji, me ni pustila od doma, rekoč: 'Za kaj te bodo pa imeli, za stranišča ribati?!'« Te ponižujoče besede so Heleno sestrelile natanko leto pred njenim in že prej omenjenim prvim tekaškim nastopom, ki je bil v bistvu organsko nadaljevanje njenega nenehnega tekanja v otroštvu, sem in tja, po to ali ono, glej, da boš čim prej nazaj, to je bilo nekakšno bežanje od težav, v spokojno pribežališče, prostor miru, razmisleka, premišljevanja, sprostitve, »nenehno sem tekla,« se je spominjala, gledala tekačice in tekače, ki so se pripravljali na Ljubljanski maraton, tekli mimo naju, tako kot je tudi Helena svojčas na tramvaj pa v službo in iz službe, pravzaprav ni tekla le takrat, ko sta se rodili Nevenka in Tanja in ko jo je njen ljubi Stane pred dvaindvajsetimi leti vprašal, »kaj pa imaš?«
Ni predaje!
»Ne vem, nisem vprašala,« mu je odvrnila in se bala krute resnice. Zato je dala izvide kar možu in ga opazovala, kako se bo odzval. Videla je, le s težavo je zadrževal jok, »ti povem?«
»Raje ne, Stane.«
Prilomastil je – rak na želodcu. Šok.
Zdravnik je Stanetu dejal, če jo bo, jo bo rešila – izključno njena kondicija! Kar se je tudi zgodilo. Že leto pozneje je obula superge in hotela po ustaljeni progi, za katero je navadno potrebovala pol ure. To pot je bilo vse drugače. Že po treh korakih se je ustavila, nazaj pa prisopihala, domala po vseh štirih, po dveh urah in pol. »Punca, če se še kdaj kaj zgodi, boš vsaj kondicijo imela,« si je dopovedovala. Predaja, sestop, game over, ne, tega ni v Heleninem značaju, ona nikoli ne odstopi. »V življenju se ne splača odnehati,« je dejala. »Veste, nikoli in nikjer ne lovim časa, imam svoj tempo in imam prav vso pravico, da sem zadnja, kajne?«
Helena je pri 54 pretekla prvi veliki maraton in dosegla zavidljiv čas, tri ure in pol. Vsaj deset jih ima že v žepu. Stara 67 je nastopila tudi na znamenitem newyorškem.
V njegov spomin
»Tudi letos sem hotela na enaindvajsetko, a mi je Špela Pretnar, ta, ki sprejema prijave, svetovala, naj se raje udeležim desetke,« je opisovala trenutek zagate. »Doma sem tuhtala, šla na stadion in po dvajsetih krogih ugotovila, aaaaa, punca, tole pa ne bo šlo, 21 kilometrov bo pa preveč zate!« Poklicala je Špelo: »Odločila sem se: grem na deset!« »Bravo, pametna odločitev!« se je razveselila nekdanja smučarka. »A kaj ko se zadnje čase tako slabo počutim, tako da je vprašanje, ali mi bo sploh teh deset uspelo preteči,« je nekoliko v skrbeh najstarejša slovenska maratonka. Na srečo pa ima Helena odlično prijateljico Radojko, 23 let mlajšo, ki jo spodbuja in vselej spremlja ter z njo drži tekaški korak. »Boš vzela še zame startno številko?« je vprašala Heleno.
Zadnjega teka v življenju se bo lotila z zvrhanim košem spoštljivosti. »Tek mi je vendar rešil življenje!« pravi. Pred tem se seveda ne bo prenažrla, a bo jedla, kar se ji bo zahotelo. Na specialne diete, ki jih tako radi prakticirajo, ne da prav nič. Kakšno urico pred tekom si bo privoščila skodelico kave ter košček kruha z maslom in medom. Ko pa bo pritekla v cilj, bo na dušek, kot vselej po teku, izpila vrček piva. Prej sta si ga privoščila z možem, zdaj bo to storila – v njegov spomin.
