Tiskane izdaje
Pravično in uravnoteženo, če se je že začel testosteronsko. Prvi večer je namreč z vsemi topovi streljal Big Band RTV Slovenija, ki je igral kompozicije saksofonista Jake Kopača in avstrijskega bobnarja Reinholda Schmölzerja.
Udarni začetek je v četrtek pritegnil številne domačine, ki so lahko prisluhnili še Samu Šalamonu in njegovemu mednarodnemu kvartetu, s katerim je pred kratkim za založbo Clean Feed posnel svoj 21. album The Colours Suite. Z mednarodno zasedbo, v katero je povabil tudi intenzivnega nemškega bobnarja Christiana Lillingerja, je Šalamon odigral prav za Jazz Cerkno zložene skladbe.
Z drznim in zvočnih presenečenj polnim nastopom je program drugega dne uvedla razširjena mednarodna zasedba improvizatorjev, poimenovana Šalter, v njej so poleg hrvaških, srbskih in švicarskih glasbenikov sodelovali tudi naši, Irena Tomažin, Tomaž Grom in Samo Kutin.
Na festivalu, ki je letos gostil imena, kot sta ameriški pianist Craig Taborn ter etiopijski klaviaturist in harmonikar Hailu Mergia, je prisotnost domačih glasbenikov stalnica. Prav lokalni glasbeniki namreč posebej pritegnejo tuje obiskovalce, ki se redno vračajo v Cerkno iz Italije, Avstrije in nekdanje Jugoslavije, sta med malicanjem kalamarov (ti so glavna kulinarična ponudba Cerknega in tako rekoč zaščitni znak festivala) povedala avstrijska organizatorja. »V Cerkno hodim že šest let in tu sem slišal veliko izjemnih glasbenikov, ki sem jih pripeljal na svoj festival. Zlatka Kaučiča, ki je enkraten, pa mlajše Vida in Jošta Drašlerja, Marka Karlovčeca ...,« je našteval Hans Oberlichten, ki organizira festival Artacts v Sankt Johannu na Tirolskem. »Ta festival je poseben zaradi družabnega dela. Vsi ljudje, ki ga ustvarjajo, so tukaj zaradi ljubezni do te glasbe in to se čuti,« je pristavil Wolfgang Wasserbauer, organizator festivala Music Unlimited v avstrijskem Welsu. V dvaindvajsetih letih je Jazz Cerkno postal referenčni festival v regiji, tako po velikosti, številu obiskovalcev in programski zasnovi, posvečeni improvizirani glasbi, sta se strinjala sogovornika.
Glasba dihotomij
Tretji večer, na katerega je očitno čakala tudi poscana Zofka, je bil v znamenju glasbenic. Razloge za tako imenovani ženski večer je Simon Kenda, vodja Jazza Cerkno, povzel z besedami: »Zdelo se mi je, da smo ta segment v preteklih letih premalokrat poudarili. Nekatere glasbenice, ki so že nastopile v Cerknem, so me same opomnile, da so kot vodje lastnih zasedb na festivalih večkrat prezrte. Morda sem bil tudi nekoliko pod vplivom svoje organizacijske ekipe, v kateri prevladujejo punce,« je priznal.
Jazz je zvrst, ki je, čeprav je v bistvu najbolj odprta in teži k povezovanju, paradoksalno, polna dihotomij. Tradicionalisti ne razumejo avantgardistov, Američani se muzajo ob izrazu »evropski jazz«, črnski glasbeniki se borijo proti belski apropriaciji svoje glasbe in kulture ... Jazz je tudi zvrst, v kateri, posebej v instrumentalnih zasedbah, prevladujejo moški. A kot je bilo videti in slišati zadnjo noč v Cerknem, v ta »moški svet« ženske zdaj vehementno vstopajo skozi glavna vrata.
Kako vam je všeč moja glasba? Imela si lepo majčko. Saj kar v redu igraš za žensko. Igraš z jajci. Igraš, kot bi bila moški. Povozila si svoje moške kolege. Všeč mi je, kako igraš, in tega ne govorim zato, ker bi te rad povabil na zmenek … Takšne 'komplimente' morajo trpeti jazzistke. Mary Halvorson, ki nas je s kitaro najprej v duetu z bobnarjem Tomasom Fujiwaro, potem pa v kvartetu kolegice Tomeke Reid odpeljala v svoj vznemirljivi distorzirani svet, si je nekaj časa celo zapisovala seksistične izjave.
Odkar so jo kritiki začeli kovati v zvezde kot vodilno glasbenico svoje generacije z novim, edinstvenim zvokom, ki ga navdihujejo Jimi Hendrix, Anthony Braxton, Bill Frisell, Joe Morris in Marc Ribot, takih opazk ne sliši več tako pogosto. »Verjamem, da je v vsakem človeku prisoten ženski in moški princip. Zato me bolj kot spol zanimajo osebnost in sposobnosti človeka, s katerim igram,« je povedala šestintridesetletna glasbenica, ki tudi poučuje kitaro in opaža, da se za jazz zanima vedno več deklet.
»Vedno več je žensk, ki 'razturajo'. Mary, Kaja Draksler, Nicole Mitchell, Cath Roberts, če omenim le nekatere,« se je strinjala violončelistka Tomeka Reid. »Sem Afroameričanka in moja dolžnost je, da je moj glas jasen in slišen,« je komentirala svojo in občo odgovornost žensk. Tomeka Reid, ki je pred kratkim navdušila na Cankarjevih torkih v sekstetu Roscoeja Mitchlla, se je v Cerknem predstavila v vlogi vodje zasedbe, ki jo je prevzela prvič. Povedala je, da so jo k temu spodbudili kolegi, ki so slišali njene kompozicije. Kot članica čikaškega glasbenega kolektiva AACM, ki poudarja izvirno in avtorsko glasbeno kreiranje, je sprejela izziv. Pri štiridesetih je svojo glasbeno kariero okronala z doktoratom, v katerem je raziskovala muzikalne in tehnične možnosti jazzovskega izražanja na violončelu. »Doktorat sem napisala z željo, da bi se več klasičnih violončelistov in violončelistk začelo zanimati za jazz in improvizacijo.«
Tema, ki jo je treba razčistiti
Pianistka Kaja Draksler, ki je v magisteriju prav tako raziskovala možnosti improviziranja v komponirani glasbi, je v svoj oktet +1 povabila dve saksofonistki in dve pevki. V natančno orkestriranih skladbah in uglasbeni poeziji je črpala navdih iz različnih virov – od Jakoba Petelina Gallusa, afriških narodnih pesmi do poezije Pabla Nerude, grške pesnice Andriane Minou in Gregorja Strniše. »Baza okteta je nastala v Amsterdamu, ko smo s kolegi prirejali hišne koncerte. Gre za glasbeno raziskovanje skladanja za večjo zasedbo,« je povedala Kaja Draksler, ki je poleg šovinističnih pripomb, da dobro igra za punco, slišala tudi kakšno tako, da dobro igra za Slovenko.
Razposajena saksofonistka Linda Fredriksson je s triom Mopo, s katerim na Finskem uživa zvezdniški status, zapeljala Jazz Cerkno h koncu. »Večkrat kdo pride po koncertu k nam in reče, ne maram jazza, ampak tako kot igrate vi, zveni zelo zabavno,« je povedala saksofonistka, ki trdi, da ni šefica zasedbe, ampak je zasedba demokratična. Skozi glasbo si želi izražati čustva in pripovedovati zgodbe. Ker palete čustev, ki so jo prevevala, ni mogla izraziti samo z alt saksofonom, ki ga je igrala od devetega leta, je poprijela še za tenor in bariton. »Tako majhna punčka, pa tako velik saksofon!« je večkrat slišala.
»Enkrat je na nekem festivalu nekdo pripomnil, da sem edina ženska v družbi, pa sem ga vprašala, kako to misli,« je ponazorila svojo slepoto za razlike med spoloma. »Da se v glasbi sploh ukvarjamo s tem, kdo ima prsi in kdo ne, je absurdno. Svet se spreminja in morda nekega dne to ne bo več tema, dokler pa je, se strinjam, da moramo o njej govoriti in razčistiti stvari,« je povedala Linda Fredriksson, preden je s pulzirajočimi toni iz svojega baritona iztisnila iz cerkljanskega občinstva še zadnje atome energije, da se je v treh dneh nakopičena ljubezen razlila po žametno zelenih gričih, ki jih je Tomeka Reid opisala: »Kot iz filma Gospodar prstanov!« in Cerkno sta preplavila sočutje in enost.
