»Ni preprosto biti Poljak(inja),« je v nekem intervjuju povedala Olga Tokarczuk. »V eksistencialnem smislu se tu zaradi lege med vzhodom in zahodom le redko počutiš varno.« Pisateljica, med drugim dobitnica nagrade vilenica leta 2013 in letošnje man booker international, v tem prepoznava osrednjo lastnost srednjeevropske književnosti, h kateri prišteva tudi svoja dela.
Občutek nenehne čuječnosti, pogojene s specifično geografsko lego, naj bi bil idealen za pisateljevanje: v nedefiniranem prostoru, kjer ni ničesar oprijemljivega, mora avtor(ica) s pisanjem realnost vedno znova poustvariti. Tako kot v Jakobovih bukvah, avtoričinem zadnjem v slovenščino prevedenem romanu, jezik pomeni moč: tisti, ki z njim najspretneje upravljajo, imajo moč ne le nad posameznikom, temveč nad celotno zgodovino, prevpraševanje resničnosti in nezaupljivost do »samoumevnih resnic« pa sodita med osrednje teme njenih besedil.
Razdrobljeni pogled
Za Olgo Tokarczuk, ki je po izobrazbi klinična psihologinja in je nekaj časa delovala tudi kot psihoterapevtka, je roman psihični proces, ki nastaja skupaj z bralcem. Morda je prav zato osrednja značilnost njene pisave fragmentarnost, odsev sodobne razdrobljene zavesti, ki preskakuje med drobci podatkov, iz katerih nato sestavi (približno, subjektivno) celoto. Fiktivna realnost tu obstaja kot skupek fragmentov, ki presegajo vzročno-posledično logiko linearnega romana. Od tod izvira tudi avtoričina tehnika »konstelacijskega romana« oziroma kolaža, v katero se vpisujejo različni teksti, motivi in diskurzi, ki ustvarjajo občutek večje, nezajemljive celote, a tudi stalnega gibanja.
Prav to je na primer osrednja tema letos nagrajenega romana Beguni (2007), ki se dotika vse aktualnejše predstave o človeku kot »večnem popotniku«, nekakšnem državljanu sveta. Pot, po kateri stopajo beguni, skupina tavajočih »izkoreninjenih« posameznikov, je daleč od običajnih itinerarijev; je bolj notranja kot zunanja, bolj imaginarna kot resnična, tako prostorska kot časovna. Najsi se sprehaja po zloglasnih eksponatih muzejskih kleti, spreminja letališča v nova svetišča ali spremlja pot mrtvega Chopinovega srca – roman postavlja v ospredje telo in vprašanje njegove minljivosti, idejo gibanja kot obliko bega pred smrtjo. Tema smrti se znova, a v grozljivejši izvedbi pojavi v avtoričinem naslednjem romanu, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (2009). V njem se Tokarczukova vrača v nadčasovne, bajeslovne kraje, kjer se godijo skrivnostni umori. Pelji svoj plug čez kosti mrtvih je odličen, čeprav nekoliko tezen tekst o maščevanju nad človeško vrsto, ki v lastno veselje brezobzirno muči in pobija živali. Avtorica, ki se tudi sicer zavzema za živalske pravice, je pripoved podala v prvi osebi empatične protagonistke Janine ter s tem dodatno poglobila moreče in zadušljivo vzdušje romana.
Razkrinkani mehanizmi
Nemara najboljše, zagotovo pa najobsežnejše delo z ironičnim, v defoejevskem slogu obsežnim naslovom, ki se v celoti glasi »Jakobove bukve ali veliko popotovanje čez sedmero meja, petero jezikov in troje velikih ver, če sploh ne štejemo tistih malih, o katerem pripovedujejo pokojniki, pisateljica pa jih dopolni po metodi konjekture, vzeto iz veliko raznoterih bukev in oprto na domišljijo, ki je človekov največji naravni dar. Modrim v spominek, rojakom v premislek, neukim v poduk, melanholikom pa v kratek čas« (2014), je nastajalo skozi daljše časovno obdobje. V romanu se z vprašanjem mitotvornosti, prej tako značilne za njeno prozo, Olga Tokarczuk sooči nekoliko drugače: tako, da razkrinka in komentira njene mehanizme pri sestavljanju mita narodne zgodovine.
Raziskuje proces nastajanja mita, ki se, kot pravi avtorica, »dogaja ves čas, toda hkrati nikoli«. Za osnovo vzame manj znani, a – kot se izkaže – emblematični trenutek definiranja in organiziranja narodne tvorbe: združenje proti skupnemu sovražniku. Obenem so Jakobove bukve tudi kompleksna analiza antropologije, zgodovine, psihologije, religije in njenega zlitja s politiko. Nikjer ni rečeno, da je naslovni Jakob prevarant, nasprotno, njegovo povzdignjenje je racionalna, zavestno politična odločitev za vero. Tokarczukova je z delom očitno zarezala v odprto rano poljske (pa tudi evropske) ksenofobije: Jakobove bukve so naletele na ostre kritike, pisateljico pa so označili za izdajalko in ji celo grozili s smrtjo.
Olgo Tokarczuk upravičeno prištevajo v vrh evropske proze. Njena dela so izziv, inteligentna klofuta samoumevnim »resnicam«, podkrepljena z ironijo in humorjem. Kot bi z vsakim delom stari svet sestavila na novo, tako, da bi skozi razpoke pronicala neka drugačna, pretresljivejša resničnost.
