Dobro, avtomobil je šel skozi določene preobrazbe in spremembe, ki so jih narekovale sodobne smernice, in se iz precej »ljudskega« vozila prelevil v trendovsko prevozno sredstvo, ki zna poskrbeti tudi za nekaj statusnega slovesa. Imeti in voziti mini je zdaj še korak dlje kot nekoč, a užitka pri tem seveda ni prav nič manj. Nasprotno, zanesljiva lega na cesti in še večja uporabnost – zahvaljujoč petim vratom – naredita vso izkušnjo še zanimivejšo. Zahvaljujoč imenu cooper in črki S tudi precej bolj adrenalinsko. Petvratni mini je že zaradi svoje dolžine skoraj štirih metrov precej bolj vsakodnevno uporaben kot njegov krajši brat, kar se pozna tudi na zadnjih sedežih, na katerih ni več tako zelo utesnjeno, zato je prevoz še dveh potnikov povsem mogoč in dovolj udoben. Svoje potem naredi še prtljažnik z 278 litri, ki sicer ni kakšen prostorski čudež, je pa dovolj velik za manjše vsakodnevne opravke. Priznajmo si, mini v osnovi ni vozilo za prevoz tovora, ampak vozilce, s katerim se radi zapeljete, uživate v vožnji in se tudi malo postavite pred sosedi in znanci. Vožnja minija je namreč s časom postala svojevrstna filozofija, če je začinjena še s prostorsko uporabnostjo, je vse skupaj le še veselejše. Notranjost je dovolj udobna, njena posebnost pa je značilni osrednji veliki merilnik in skoraj letalska stikala, ki dajejo vozniku prav poseben občutek, da sedi v drugačnem vozilu iz drugega časa. In prav je tako, mini mora še vedno izžarevati duh svojega časa, pa čeprav le v nekaterih detajlih, a ti so dovolj dobro vstavljeni v sodobni čas, da delujejo še bolj frajersko – ker je ves avtomobil tak, vključno z barvo karoserije in obveznima »dirkaškima črtama«. Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila nekaj posebnega, prav pa je, da malo tega duha ujamemo še danes.
A bolj ko centimetri in lov za minulimi časi je v tem primerku v prvi vlogi seveda motor. In to ne kakršen koli motor, v cooperju S za pogon skrbi pravi mali vihar. Da, dvolitrski bencinski turbo štirivaljnik zmore bogatih 141 kilovatov oziroma po domače 192 konjev. Ti so živahni, a tudi ubogljivi, prav nič nevzgojeni, a zato toliko uporabnejši. Spet smo sicer pri besedi uporabnost, a brez nje v petvratnem miniju enostavno ne gre. Ko se vozniku zahoče, samo pohodi stopalko za plin, odličen samodejni menjalnik z dvema sklopkama in osmimi prestavami pa potem naredi svoje in uživanje se dejansko lahko začne. Z mesta na primer do stotice mini pospeši v vsega 6,9 sekunde. Sicer ta športni menjalnik stane dodatnih 2058 evrov, a je vreden tega denarja. Ne le da je vožnja udobnejša, tudi bolj dinamična je lahko, saj tudi zavore ustrezajo značaju avtomobila.
Značaj in sloves pa imata seveda svojo ceno. Trendi nikoli niso bili ravno poceni in mini je značilni predstavnik te scene. Ponuja veliko, a za to zahteva svoj denar. V osnovi stane 27.550 evrov, kar sicer za tako zmogljiv avtomobil ne bi smelo biti neskončno preveč, a ko ga začneš polniti z dodatno opremo, se zadeve zapletejo. Črta tukaj, značka tam, pomoč pri parkiranju, malo boljše ozvočenje, paket chili za še boljši videz in udobje, pa se cena dvigne na 40.379 evrov. No, to pa so že številke, pri katerih bi se tudi Issigonisu (če se mu že pri motornih zmogljivostih ne bi) malo zvrtelo v glavi. A sodobni čas zahteva sodobni pristop, in če na eni strani ponuja veliko izboljšav, na drugi to pomeni višjo ceno. Užitek pa zato ni prav nič manjši.
