Šestindvajsetletnik je obul tudi že skakalne čevlje in kot pravi, ne pomni, da bi bili ti vedno tako tesni. Še posebej zdaj, ko je bil dva meseca bolj kot ne le v copatih. Tudi poseben dres za prve skoke po poškodbi je poleti že izbral, za tekme računa na skakalne prijatelje, da mu bodo, kot je v šali dejal, pripravili jagodni izbor.
Pravkar ste se vrnili iz Čateških toplic, kjer ste se posvetili rehabilitaciji in postopnemu obremenjevanju gležnja. Potem ste imeli spet zdravniški pregled. Kakšne novice nam prinašate z Dolenjske?
Dobre, v bistvu zelo dobre. Štirinajst dni sem preživel v Čateških toplicah, 12 ur na dan pod kontrolo in za menoj je zelo dobra izkušnja. Lahko sem postopoma doziral treninge in preizkušal različne stvari pod stalnim strokovnim očesom, spremljalo me je več fizioterapevtov, ki so se mi povsem posvetili. Zdaj tudi že delam imitacije smučarskih skokov in trenerji pravijo, da niti ni tako slabo, kot so pričakovali (smeh), in da grem lahko, če bo vse v redu, drug teden že na skakalnico. Potem bomo pa videli, kaj bo.
In? Kako se počutite ob tej novici, ki ste jo dolgo čakali. Je morda kaj treme?
Treme ni (še). Predvsem sem novico sprejel z dobro voljo, da se ti končno ena stvar, vsaj upam, zaključuje. Vse skupaj namreč traja že skoraj pol leta.
Ali ste zdaj gleženj že polno obremenili, se je dobro držal?
V bistvu povsem polna obremenitev to še ni. Manjkajo mi še poskoki čez visoke ovire, da jih preskočim povezano. Več višjih ovir zaporedoma. Ostalo pa sem že vse preizkusil, tudi skipping levo in desno, pa ni nobenih težav. V bistvu sem bil kar zadovoljen. Ko sem preizkusil kaj novega, novo vajo, pa mi je uspela, sem potem naslednji dan z zanimanjem čakal, ali kaj bo, pa k sreči ni bilo nič, kar je zelo dobro.
Je pa res, da v bistvu podzavestno nočeš na polno obremeniti poškodovanega gležnja, ko kam doskočiš, ne stopiš tako sigurno na gleženj in težo kar malo prelagaš na desno nogo, ampak očitno je z razlogom tako. Pri vajah, ki sem jih nekajkrat že opravil uspešno, sem pa že precej suveren in tam ni nobenih zadrževanj.
Torej vam do načrtovanega odhoda na skakalnico ostane še približno teden dni. Čemu se boste najbolj posvetili v tem času, katero skakalnico si boste izbrali za prve skoke, kdo vas bo spremljal?
Najbolj obremenitvi do konca, večinoma v telovadnici, v sredo bom nekatere vaje preizkusil še na stadionu, saj bo četrtek zaradi predstavitve reprezentanc brez treninga. Od nedelje do srede bomo na kondicijskih pripravah, ko se vrnemo, bi moral biti že pripravljen za skoke.
Najraje bi šel skakat v Beljak na 60-metrsko skakalnico, ker ima najlepše izpeljano doskočišče, da pristaneš v velik breg, da ni nobenega zabijanja. Ne vem pa še, kdo od trenerjev bo šel z mano. Do zdaj je zame skrbela kombinacija Urbanov, Komaca in Jarca, ki sta bila v navezi z zdravnikom. Pred drugo operacijo sem bil še pri Alenu Liliću, da me je še on pregledal, predvsem pa naveza zdravnik - fizioterapevt - trener. Zdaj je Gorazd Bertoncelj tisti, ki piše programe, Matevž Šparovec pa me vodi na treningu, ker so drugi na tekmah. V bistvu mi je za prve skoke res vseeno, kdo bo ob meni, tisti, ki bo imel čas. Namen teh skokov je, da pridobim malo samozaupanja, in če je kakšna velika napaka, da se malo popravi.
Kakšen pa bi bil za vas idealen nadaljnji scenarij vrnitve?
Idealen? Zmaga v Wisli (smeh).
Da bi lahko nastopil na uvodni tekmi sezone (v Wisli se bo 17. novembra začela 40. sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih, op. STA), bi bil zame sanjski razplet. A dokler ne bom vsaj tri tedne na skakalnicah, da vsaj malo vidim, kje sem, kje so rezerve, če sploh so rezerve, ne morem ničesar zares reči. Morda bom skakal za svetovni pokal, morda za celinskega, morda pa za slovenski pokal.
Vem, da na skakalnici nisem pozabil vsega. Ko sem minuli petek prvič delal imitacije skoka na suhem, se mi ni poznalo, da sem bil tako dolgo zunaj pogona. Morda pa je bila ta pavza vsaj za nekaj dobra, močno upam.
Kako pa je s kondicijsko pripravljenostjo? Pred kakšnim mesecem dni ste dejali, da ta še ni na želeni ravni? Ste se po drugi operaciji priprav lotili previdneje?
S kondicijsko pripravo je tako, da kakšne posebne vzdržljivosti nimam, ampak mi je pa skočnost, eksplozivnost kar nekako ostala in sem bil kar malo presenečen, kako sem nekatere vaje, ki so se mi nekoč zdele zahtevne, delal z lahkoto. Je pa res, da je šlo v drugo zelo počasi.
Od konca avgusta naprej sem trdo delal, resda so bile to bolj sedeče vaje, tako da se gležnja ni nič obremenjevalo. Po drugi operaciji mi na začetku res niso pustili migati, nekaj časa sem si moral vbrizgavati tudi zdravila proti strjevanju krvi. Zdaj v drugo sem bil precej bolj zadržan, res je šlo počasi. Preden sem se česa lotil, sem najprej poklical na tri konce, če je to v redu, in šele nato res kaj naredil.
Kar me je v prvo najbolj teplo, je, da si kot športnik navajen, da se vse poškodbe zelo hitro celijo. Ko ti zdravniki dajo navodila za okrevanje, nekako velja, da daš lahko vsaj četrtino stran. Tako je bilo tudi pri meni, zelo dobro sem se počutil, nato pa je prišlo do infekcije, na kar sam nisem imel veliko vpliva. Pa sem pristal še za šest tednov na zelo močnih antibiotikih, saj bakterije nikoli niso izolirali, kar me je še oddaljilo od cilja.
Kaj vas trenutno najbolj motivira?
Zdaj je motiv občutek, ki ga imaš, ko en dan nekaj novega poskusiš, obremeniš nogo, pa nato naslednji dan ni nič narobe. To je eden večjih plusov in glavni motiv zadnje čase. Predvsem pa je motiv že to, da si polno mobilen, da po stopnicah navzdol normalno hodiš, da te nič več ne ovira, pa da lahko tečeš, kaj na hitro narediš, vse to me motivira.
Ali ste med vsem tem časom, ko so se slabe novice kopičile ena na drugo, kdaj pomislili, da bi vrgli puško v koruzo, ste se kdaj vprašali, kaj bo, če ne boste mogli nikoli več skakati
Da bi vrgel puško v koruzo, gotovo ne, saj sem se ves čas zavedal, da je treba biti zdrav, ne glede na to, kaj se na koncu zgodi. A seveda se vprašaš, kaj pa bo, če bo, potem malo gledaš, razmišljaš, na koncu pa si rečeš: če ne bom vsaj poskusil, ne bom nikoli vedel. Enostavno čakaš, da vse skupaj mine.
Gotovo je bilo lažje čakati ob naraščaju. S partnerko Mino Lavtižar sta dobila sina.
Seveda. Ludvik je zdaj star štiri mesece, imamo se super, a opažam, da nimam nič več časa zase (smeh). Rojstvo sina mi je gotovo odprlo novo dimenzijo, prej sem lahko gledal le nase, zdaj imam bitje, ki je zdaj še povsem odvisno od mene. Se pa gotovo še raje vračam domov.
