Vir: Javnost.si
četrtek, 2. november 2023
Pred vami je posnetek slovesnosti v čast petdesetletnice karateja v Trbovljah, ki je potekala v Delavskem domu Trbovlje. Pol stoletja je zagotovo dolgo obdobje (čeravno je klub star še dve leti dlje), v katerem so se tako posamezniki kot klub razvijali, rasli in ustvarjali dragocene spomine. Predvsem pa poskrbeli, da so vzgojili več generacij odličnih športnikov, ki niso uspeli le na športnem področju, ampak mnogi tudi v izobraževalnem sistemu, kasneje na poklicni poti in si vsak po svoje ustvarili prijetno družinsko okolje. https://www.youtube.com/watch?v=8K_gHSp5RHM&t=3s “Petdeset let je le začetek. Nestrpno pričakujemo prihodnost in nove izzive. Odločeni smo, da bomo še naprej gradili na naši bogati dediščini,“ je med drugim povedal predsednik kluba Bogdan Simerl. Ob teh priložnosti so se v klubu zahvalili tudi mnogim svojim uspešnim športnikom, ki so osvajali najvišja odličja, športnim delavcem v klubu, brez katerih ne bi bili tako uspešni in tudi vsem tistim nečlanom kluba, ki so tako ali drugače prispevali k večji prepoznavnosti kluba in karateja. Igor Gošte Vsebina 50 LET KARATEJA V TRBOVLJAH, posnetek slovesnosti objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
Podjetnik Aleš Krančič: '' Vedno znova sem presenečen, kako uspe nekaterim prepričati ljudi, da glasujejo proti samim sebi. '' Vrednote se v ''drobnem tisku'' razlikujejo od posameznika do posameznika. Spominjam se sogovornikov, mnogi so se rodili še v prvi polovici 20. stoletja, ki so mi razlagali o svojih izkušnjah pa tudi o vrednotah. Njihov odnos do njih je bil zanimiv, morda celo vreden posnemanja. Prve so bile takšne, da se jih je bilo treba držati in niso trpele ne ugovora ne kompromisov, pri peščici pa so bili pripravljeni sesti za mizo in pomožvati o razlogih za in proti. Ali je pravično od soseda sredi noči, ko nihče ne vidi, odpeljati brano, ki ti jo je ta sosed ukradel? Ali si oče, ki te je vse otroštvo zverinsko pretepal, zasluži spoštovanje, kot ga veleva četrta božja zapoved ''Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji''? Kot pijanec plota Ljudje se svojih navad, so dobre ali slabe, po navadi držimo ''kot pijanec plota''. Ne zavedamo se, da s tem hote ali nehote vplivamo tudi na družbo, v kateri živimo in posredno na celotno človeštvo. O vrednotah sem že večkrat pisala. Za osnovo nam služi ''deset zapovedi'', ki so hkrati tudi nekakšen seznam moralnih in etičnih zapovedi. Po krščanskem verovanju so bile te zapovedi dane Mojzesu na gori Sinaj. Med njimi so tudi takšne, ki bi se jih morali držati vsi, smo verni ali ateisti: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Ne ubijaj! Ne nečistuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne želi svojega bližnjega žene! Ne želi svojega bližnjega blaga! Pa se jih ne! Zato je tako, kot je. Še huje: če ljudje začutijo, da bi imeli od teptanja vrednot koristi, mirno pogledajo skozi prste. Zakaj vrednote sploh obstajajo? Vrednote, ne glede na to, kakšne so, nam služijo kot notranji kompas, ki usmerja naše odločitve in dejanja. Pomagajo nam določiti, kaj je za nas pomembno in kako naj bi živeli, da bi nam bilo dobro na zemlji. Pomagajo nam razumeti, kaj je prav in kaj narobe. Odločilno prispevajo k medsebojnemu razumevanju. Tam, kjer si delijo podobne vrednote, se lažje povežejo, sodelujejo in razumejo. Vrednote so pomemben del kulture in identitete ne le družine, tudi vaške in mestne skupnosti, ne nazadnje tudi narodov. Nobena skrivnost ni, da so vrednote iz Evrope bistveno drugačne od vrednot v državah, kjer je, na primer, odnos do žensk še zmeraj enak kot v 15. stoletju. Kaj polagamo na srce otrokom ? Pravijo, da kar se Janezek do 12 leta starosti nauči, to vse življenje zna. Zato je še kako pomembno, da mu v tem zgodnjem obdobju položimo na srce tiste vrednote, ki mu bodo pomagale, da bo, ko bo odrasel, dober in pravičen človek. Prav je, da ne pozabimo niti na spoštovanje temeljnih vrednot, kot so človekove pravice, enakost in pravičnost. Otrok se mora že zgodaj naučiti, da je ena večjih vrednot, s katero ga opremimo za življenje ta, da se bo znal pogovarjati in poslušati drugače misleče, da ne bo zaverovan le v svoj prav. Ker takšne, zelo egoistične ''vrednote'', ki so danes popularne, vodijo v maloro. Je evtanazija vrednota ali zlo? Pogosto, zlasti zadnje čase, se sprašujem, zakaj, za vraga, so si vrednote, ki jih imamo, tako različne med seboj. Kar je, po mojem, skregano z vsako logiko, saj ne morem razumeti, da obstajajo ljudje, ki bi tiste, ki so bolni, ostareli, ki so ''nekoristni'' invalidi, z lahkoto poslali v smrt. Prepričana sem, takšna je pač moja vrednota, da je vsakršno pospeševanje smrti etično nesprejemljivo, da je vsako življenje dragoceno, zato ga je treba spoštovati. Z evtanazijo pa bi kršili tudi božjo zapoved "ne ubijaj." Družba, v kateri živimo, je že tako in tako polna zlorab, manipulacij, prepletena je s sociopati. Zato obstaja tudi utemeljen strah, da bi se evtanazija lahko zlorabljala v zle namene. Si tega res želimo? Zavedam se, da ima slehernik pomemben vpliv na oblikovanje vrednostnih sistemov. Vrednote, ki se prenašajo skozi generacije, se kalijo skozi družino, vero, odnosu do svobode, do enakosti v družbi, pred zakonom, itd. Ste se že kdaj vprašali, kakšen vpliv imajo na vaše vrednote tudi mediji? Televizija? Resničnostni šovi? Všečni politiki, zlasti takšni, ki vam obljubljajo med in mleko, potem pa vas s kolom po glavi? Se znotraj družine pogovarjate o vrednotah? Veste, katere od njih so pomembne vašim otrokom? Vsebina KOLUMNA: Vrednote objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
petek, 13. oktober 2023
» Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače ?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat. Prav tako so se, verjetno le moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha. " Zakaj je na svetu več žensk kot moških?" "Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!" "Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!" "Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?" "Bere svoje pravice!" Dve ženski živita v miru le takrat, ko je ena slepa,druga pa gluha. Ženske so kot gobe: lepše, kot so, bolj so strupene. Približno v času, ko so predniki kupili prvi radio in televizijo, so bile ženske prisiljene sleči krila in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične pri štihanju vrta, mešanju malte, udarniških akcijah … Ženske so bile včasih, po drugi strani, prisiljene tudi umreti. Da je to res, dokazuje Katarina. Celo življenje je bila vajena, da je oče ubogal njeno mamo na besedo. Pa ne samo to. Mami je prinašal v posteljo zajtrk in jo tudi drugače razvajal. Uboga Katarina je bila prepričana, da bo tudi njen Polde počel podobno. Žal se je zmotila. Malo prej, preden se ji je zazdelo, da bo umrla od lakote, je vzela v roke pero in list papirja in pisala časopisni svetovalki: »Spoštovani, imam zanikrnega moža, ki ne ve, kako se ravna z ženskami. Danes je že šesti dan, kar sva poročena, njemu pa še ni padlo na misel, da bi mi prinesel zajtrk v posteljo. Prav tako je skril daljinca, da ne morem gledati svoje omiljene mehiške nadaljevanke. Kaj naj storim?« Znano je, da smo Slovenci narod pesnikov. Znano je tudi, da ljubimo dobro kapljico. Dejstvo je tudi, da smo nori na popotništvo, vrtičkanje, hribolazništvo in vsakdo vam bo pritrdil, da smo obsedeni s politiko. Dokazano je tudi, da smo ljubitelji samomorilstva in v vsaki Guinessovi knjigi bi moralo pisati, da napišemo več knjig, kot jih preberemo. »Zakaj bi torej ne mogli biti še narod copatarjev?« sem razmišljala nekega sončnega dne, medtem ko sem opazovala rdeče, rumene, rjave liste, ki so, že malo uveli, šumeli pod mojimi koraki. No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom ni povsem jasna. Vem, na primer, kdo je in kaj počenja Muca Copatarica. Nekako bi se strinjala, da so copati pomemben del naše garderobe, zlasti jeseni in pozimi. Doma jih imamo vsaj deset. Četudi so pošvedrani, se od njih stežka ločim. Pa ne vem, zakaj je tako. Trenutno uživam v mehkih in udobnih, ki sem jih dobila za rojstni dan. Tisti, ki mi jih je kupil, je pozabil odlepiti ceno. Kljub temu da so mi za številko preveliki, sem sklenila, da jih obdržim. Samo še kraljice si lahko privoščijo copate za 35, 34 evrov! Danes, že zarana, se mi je po glavi motalo malce naivno vprašanje: imajo tudi moški radi copate? Hihihihi, ali lahko takšnim brez zlonamerne slabe vesti rečem - copatarji? Tako kot so ljubitelj čokolade - čokoladarji, ljubitelj kruha kruharji ali ljubitelj makaronov -makaronarji. Je pa zanimivo; moška oblika ''biti copatar'' ima dokaj negativen prizvok, nasprotno pa so ''copatarice'' nekaj ljubkega, prijaznega, muckastega, ustrežljivega, mar ne? Za Patti Smith bi težko rekla, da je copatarica. Kot zelo uporna punca je že leta 1993 zapisala: " Celo otroštvo sem se upirala vlogi zmedene kikle opremljene z etiketo junakinje. Namesto tega sem iskala nekoga, ki bi križal te spolne meje. Nikoli si nisem želela biti Wendy, temveč bolj Peter Pan ." Nosila je hlače, namesto 50 krinolin, sovražila je ženske sobe, trudila se je, da zatre vsako žensko vedenje, ki se ga je naučila od svoje mame. Ne glede na to in kljub temu, da so bili vsi njeni vzori in heroji moški, je Patti Smith formulirala feministično verzijo življenja na robu rock’n'rolla z njeno svobodno formo in njeno vizijo sebe kot ženskega Mesije. Žal se je v nekem prelomnem trenutku upognila pod težo vzdrževanja te možačaste osebe … Človek ne more verjeti, da se je čez noč prelevila v žensko, ki neskončno ljubi materinstvo in gospodinjstvo. Zakaj se moški in ženska sploh privlačita? Mar drži, da so na splošno moški z ženskami zato, ker jim te lahko ponudijo nekaj, česar sami nimajo? Jih ženske privlačijo zato, da se z njimi lahko uravnovesijo, ljubijo in rastejo? So ženske z moškimi zato, ker v njih vidijo določeno stabilnost in varnost, napredek, delovanje, akcijo, disciplino? Poleg vsakodnevnega seksa, seveda. Roko na srce: enako nemogoče mi je v popolnosti razumeti ženske in moške danes, kot mi jih je bilo nemogoče dojeti leta 2006, ko je tole pisanje nastalo. Vsebina KOLUMNA: Hlače, Ženske in Tavčar z ”MED GORAMI” objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
nedelja, 1. oktober 2023
Pred časom sem zaradi zdravstvenih težav obiskala zdravnika - specialista. Zelo prijazno me je sprejel, potem pa, ko sva se usedla, mi je prepustil besedo: «Povejte, kaj vas teži.« Iz izkušenj, bolj ali manj bridkih, sem vedela, da je zdravnikov čas zlato, zato sem svoje težave stlačila v nekaj kratkih in jedrnatih misli. »Imava čas, nikar ne hitite!« me je prekinil in hkrati spodbudno pokimal z glavo. Mislim, da sem mu v dvajsetih minutah, ko sem potem govorila, povedala še tisto, kar nisem nikomur pred njim. V tej mimobežni, a zelo zgovorni osebni izkušnji se skrivajo razlogi, zakaj so bili tudi pogovori, ki sem jih imela v skoraj štiridesetih letih, vsebinsko bogati in zelo izpovedni. Za sogovornika si je treba vzeti čas. Redki so, ki bi se lahko odprli v trenutku, še redkejši so tisti, ki bi v nekaj besedah povedali vse, kar bi nas zanimalo. Bogatejše, kot so izkušnje, več časa potrebujemo, da jih slišimo. Pomembno je, da pripovedovalcu ne skačemo v besedo, da ne polemiziramo z njim, ne dvomimo v povedano. Med pogovorom (poslušanjem) se izogibajmo komentarjem, ker z njimi odvračajo sogovornika. Če sogovornik trpi zaradi občutka manjvrednosti, ki ga dobiva od domačega okolja, ga med pogovorom primimo za roko; daj mu vedeti, da nam je mar zanj. Brzdajmo se po najboljših močeh, če je sogovornik ideološko na drugem bregu kot mi. Ne podcenjujmo sogovornika, zlasti če so starejši in če so na videz bolj preprostega duha. Imajo izkušnje, ki jih mi nimamo. Pokažimo hvaležnost ob povedanem, četudi v sebi nismo najbolj zadovoljni. Človekova intima je nekaj svetega, nedotakljivega. Zato se mi zdi prav, da je ne izpostavljamo pod pravimi imeni. Pa tudi, zakaj bi jo? Pomembni so zgodbe, doživetja, izkušnje in ne, kdo stoji za njimi. Včeraj sem enemu od urednikov, s katerim sodelujem, poslala zgodbo o neki ženski. Na videz s(m)o jo poznali vsi, o njej s(m)o vedeli ''vse'', a očitno je nihče od nas ni niti približno poznal. Moj urednik mi je, ko je zgodbo prebral, poslal tole: "Milena, hvala, končno si poslala, sem brž prebral, lepo se bere, z veseljem objavim. N. sem poznal le na videz, zdaj jo bolj cenim.'' Vsebina KOLUMNA: Z zaupanjem razkrivati prikrito objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
četrtek, 21. september 2023
Na portalu 24 ur med drugim berem: « V torek smo poročali o desetmesečni Aishi Nur Kolupčić in osemmesečnem Luki Smajiću. Oba sta se rodila s hudo srčno napako, oba so zdravili v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru – dokler na Centru za bolnike s prirojenimi srčnimi napakami ni zmanjkalo otroških kirurgov. Zato so oba napotili na operacijo v tujino, v Izrael. Tam sta poleti, v razmaku dveh dni, oba umrla. Njuni starši pravijo, da bi bila zgodba obeh, če se na otroški srčni kirurgiji na UKC Ljubljana ne bi zapletalo na vsakem koraku, popolnoma drugačna. Prvi zapleti so se začeli, ko sta otroka potrebovala operacijo. Več operacij, pravzaprav. Prvo sta pri obeh dojenčkih izvedla kardiokirurga Miha Weiss in Roman Gebauer. A ko sta otroka potrebovala nadaljnje operacije, je iz UKC Ljubljana najprej odšel Gebauer, kmalu za njim še Weiss. Vladala je zmeda, zdravniki se niso mogli dogovoriti, kdo bo operiral. Prerekali in pregovarjali so se tudi pred starši. Poleg neprimerne komunikacije starši pravijo, da so zdravstvene delavce velikokrat sami opozarjali, da je z njihovim dojenčkom nekaj narobe. Med drugim pogosto niso izvajali osnovne nege, kot je menjava plenic, naštevajo. O najtežji izkušnji njihovega življenja so, pravijo, spregovorili samo zato, da se nikoli več ne bi ponovila.« Odlomek, ki je v srce segajoč in že samo zaradi predstav, kaj se je na tem otroškem oddelku, kjer ležijo najbolj ranljivi, v resnici dogajalo, človeka zmrazi. Prepričana sem, da je takratni minister - da o zdajšnjem ne govorim - vedel, kaj se dogaja. Zakaj se ni nič ukrepalo? So se odgovorni izven bolnišnice obračali stran od težav zato, ker so bili nemočni ali zato, ker jim je bilo vseeno? Ali v tej nadvse žalostni zgodbi, ki pa ni edina, sploh kdo čuti kaj samo-odgovornosti ? Ali je imel kdo od vpletenih po smrti teh dve otrok vsaj kakšno noč nočne more? Včeraj je premier posnel aboten filmček z Ano in tremi zvezdicami. Nisem pa zasledila, da bi staršem izrazil vsaj sožalje ali se kako drugače posul s pepelom. V Italiji Sergij je na Twiterju objavil tole: «Italijan, oče štiri otrok, neutruden delavec v družinskem podjetju obsojen na dolgoletno zaporno kazen, ker je streljal na enega (bili so ilegalni migranti), ki so ponoči vdrli v njegovo hišo. Mattarella zavrnil pomilostitev. Žena in otroci stojijo pred zaporom.« Kaj bi vi storili na njegovem mestu? Bi se branili ali pa bi vlomilce ''prijazno'' povabili, naj komu od bližnjih storijo kaj hudega? Da se ne bi zamerili oblasti? Osebna odgovornost je temelj zrele in funkcionalne družbe. Hočemo ali ne, ta temelj je dejstvo! Vsak posameznik mora prevzeti odgovornost za svoja dejanja in njihove posledice! Že če se mi zasmodi kosilo, ne morem kriviti sosede, odgovornost za smrad v kuhinji in uničeno posodo, prevzamem sama. Kaj pomeni "biti odgovoren"? Biti odgovoren pomeni, da sprejmemo posledice svojih dejanj, ne glede na to, ali so dobre ali slabe. To vključuje zmožnost priznati napake in se iz njih učiti. Pomeni tudi, da razumemo svojo vlogo v družbi in spoštujemo pravila in norme, ki jo oblikujejo. Zavedam se, da je v prostoru, kjer živimo, včasih težko določiti, kje se začne in konča odgovornost posameznika. Kadar celo politiki ali poslovneži ne prevzamejo odgovornosti za svoja dejanja, lahko to ustvari občutek, da odgovornost ni pomembna ali potrebna. V slovenski družbi se pogosto soočamo z iskanjem drugih krivcev za težave, namesto da bi tisti, ki so zanje odgovorni, sami prevzeli odgovornost. Posredna odgovornost Posredna odgovornost se, po mojem skromnem, nestrokovnem mnenju, nanaša na odgovornost za dejanja drugih, čeprav nadrejeni morda neposredno ni sodeloval pri spornih dejanjih. Na primer, vodja oddelka je lahko posredno odgovoren za napake svoje ekipe, tudi če je napako storil nekdo drug. Enako velja za predsednika države. Sprejemanje posredne odgovornosti pomeni, da razumemo, da so naše vloge in dejanja v družbi medsebojno povezane in lahko vplivajo na druge, tudi če nismo neposredno vpleteni. Zakaj je vedno manj osebne- posredne in neposredne odgovornosti? Ali premalo spodbujamo kritično razmišljanje, samozavedanje in razumevanje posledic naših dejanj? Premalo poudarjamo vrednote, kot so odgovornost, poštenost in integriteta? Ali človeka, ki bi se moral vsaj opravičiti, če že ne sprejeti odgovornost, lahko peče vest? Kakor kdaj. ''Slaba vest'' je notranji občutek krivde ali obžalovanja, ki ga lahko človek čuti zaradi dejanj, ki jih je storil ali ni storil. Rečeno po domače: to je zelo intimen, zelo čustven odziv, ki je posledica naše samopodobe, vrednot in moralnih prepričanj. Žal obstajajo ljudje, ki iz različnih razlogov ne bodo nikoli priznali krivde. Takšnih primerov iz ne tako oddaljene preteklosti imamo precej. Je v naši državi danes tako, kot je, tudi zato, ker je na odgovornih položajih preveč ljudi, ki nimajo vesti? Ali pa takšnih, ki z lahkoto izustijo: «Če nimate za kruh, pa jejte potico!« Če ste vsaj mičkeno samoodgovorni, boste odgovore hitro našli tudi sami. Vsebina KOLUMNA: Ljudje brez vesti objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 13. september 2023
Alojz Miklavčič se je zapisal v zgodovino borilnih veščin. Najprej je bil sam uspešen borec v različnih zvrsteh borilnih veščin, tudi nemški državni prvak, uspešen je bil na mednarodnih prizoriščih, potem pa je borilno veščino Pon-Do-Kwan pripeljal še v Slovenijo, jo tu uveljavil in s svojim bogatim znanjem vzgojil vrsto svetovnih in evropskih kikboksarjev. V oddaji boste slišali, kako se je kalil v borilnih veščinih, marsikaj o Klubu borilnih veščin Zagorje, ki ga je dolga leta vodil, o sorodnem izlaškem klubu, o srečanjih z Danielom Pondom, ustanoviteljem omenjene borilne veščine in tudi o glasbenih formah. V začetku oddaje boste slišali, zakaj je bila njegova družina v času druge svetovne vojne izseljena iz Hrastnika. Do konca vojne so preživeli kar nekaj nacističnih taborišč. Veliko je povedal o svojih koreninah, o očetu, ki se je rodil v Nemčiji, o tem, kaj vse je sam delal v Nemčiji, ko je tam služil, denar. Slišali boste tudi, zakaj se je z družino iz Nemčije preselil nazaj v Zagorje, kjer še vedno živi. Tako kot sam, sta se vrsto let z borilnimi veščinami ukvarjala tudi njegov sin Sašo in hči Sabina. V zadnjem delu pa boste slišali, kako se že od svojega 55 leta bori s pljučnim rakom. Še vedno ne more brez športa, čeravno je že na pragu 80. rojstnega dne. Skoraj vsak dan, če mu le zdravje dopušča, kolesari. Tako kot njegova starejša sestra in nekoč njegov oče, se je tudi sam že mlad zapisal glasbi. https://www.youtube.com/watch?v=77iJ7UwxNag Več pa si lahko ogledate v tem zanimivem pogovoru. Vsebina SLEDI KORAKOV: ALOJZ MIKLAVČIČ, LEGENDA BORILNIH VEŠČIN objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost. Nihče ni vedel. Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov. Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov. Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala. Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi ( dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi ) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo. Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj. Stari, dobri časi Danes pogosto slišimo, kako lepi časi so bili nekoč! Napaka! Že od Eve in Adama naprej so bili ljudje ''krvavi pod kožo''! Tudi naši (pra)dedje in (pra)babice so počeli marsikaj, kar jim danes, ko jih gledamo vse krhke in nebogljene, ne bi mogli niti pripisati. V Gorenji vasi so pred drugo svetovno vojno imeli župnika, ki je s prižnice rad grmel nad dekleti, ki niso bile več nedolžne, ko so se poročile. Nekoč se je ena v takšni pridigi prepoznala. Sklenila je, da bo župnika tožila za odvzeto čast in dobro ime. Na sodišču se je – tudi s pomočjo prič – izkazalo, da se župniku ni niti sanjalo, da je dekle že izgubilo svoj krancelj . Sodnik je bil strog gospod in ji je naložil denarno kazen, pa še opravičiti se je morala. Irenca se je na žirovski konec priselila s Tolminskega. Od moža je bila nekaj let starejša, zato je bila še toliko bolj ljubosumna na vsako lepšo in mlajšo. Nekoč se ji je zazdelo, da se pevka na koru, s katero se nista najbolj marali, spogleduje z njenim možem. Ko je prišla domov, ji je napisala ogorčeno pismo, v katerem je bilo mogoče prebrati, da ''iz zanesljivih virov ve, da je njenega moža že trikrat prosila za spolno občevanje''. Za kazen, ker razdira zakonsko srečo, ji je preklela živino v štali ter dodala, naj jim crknejo vse kokoši, če ne bo nehala z nadlegovanji. Irenca ni računala, da bo obtoženka pokazala pismo župniku, ta jo je napotil k advokatu v Škofjo Loko, prišlo je do tožbe in Irenca je zaradi žaljenja časti plačala dvesto dinarjev kazni. Nasploh so imele ženske včasih zelo bogat besedni zaklad različnih kletvic in zmerljivk. Tako je Johana , dekla na večji kmetiji, v pijanosti ozmerjala gospodinjo: ''Prekleta baba hudičeva, ničvredna kuzla, se samo kurbaš , pocestnica, prekleta čarovnica, jalovka pokvečena , ti boš meni očitala dva štamperla šnopca , ti!'' Izrečene besede je gospodinja nemudoma zapisala, Johana pa si je z njimi zaprla vrata na marsikateri spodobni kmetiji. Kratko je potegnil tudi Lovrenc . Dekletu, ki ga je zavrnilo, je očital, da je graničarska kurba . Nesojena tašča pa mu ni ostala dolžna in mu je vrgla pod nos, naj si naštima eno ključavnico na curaku pa eno na gobcu, da ne bo kot govedo otresal z njima. Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom, ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v podstražnico, v vas. Spet je moral župnik odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo je župnik vprašal, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo . Dekle je odgovorilo, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki mu je uspelo spraviti šurka v luknjo ? Polona je menda stegnila roko in začela s pomočjo prstov naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača … Slavka si je, če je le mogla, šla hladit živce na vas. Je že našla katero, ki ji je prisluhnila! Nekoč je raztrobila naokoli, kako se ga je Jože napil, motil nočni mir in žalil župana ter njegovo ženo pod njunim oknom. Klevete so prišle na ušesa Jožetovi ženi, ki je nemudoma izpustila delo iz rok, ravnokar je zaklala piščanca. Stekla je do Slavke, začela kričati nanjo in jo zmerjati, potem sta si ženski skočili še v lase, krvavi sledovi piščanca pa so našli mesto tudi na obrazu in vratu nasprotnice. Radovedneži, ki so prišli bliže, so se ustrašili, da je kri prava, poklicali so orožnika, ki je obe odpeljal v svojo pisarno in jima zagrozil z ječo, če ne bosta dali miru. Spomladi leta 1954 je Pepca zmerjala Francko s partizansko kurbo, češ da si je privilegije pridobila z ritjo in kurbanjem. Pepca se je morala še istega dne zglasiti na Postaji milice v Kranju, kjer so jo zasliševali do treh zjutraj. Kaznovana je bila z enomesečnim zaporom. Nekaj let kasneje je Lipe za tiste, ki so šli od nedeljske maše, izjavil, da so cerkvene pokveke. Posledic ni bilo nobenih, le ljudski glas si je besede, kot kaže še danes, za vse večne čase zapomnil. Danes? Današnji besedni zaklad težkih zmerljivk je zelo plitek. Začne se s ''kurbo'' in konča s ''prasico''. Vmes je še nekaj uvoženih iz ''južnih krajev'', ki pa jih ne bom naštevala. Ima pa ta moj ''včasih'' velik plus: če so preklinjali otroci, so jih dobili po ustih. Nekateri starši so celo vztrajali (četudi sami niso bili za zgled), da si morajo jezik umiti z milom. Menda je vsaj za nekaj časa zaleglo. Moj ded Luka, rojen konec 9. stoletja, denimo, je bil zelo gajsen mož. Bil je prepričan, da so ženske njegova ''pravica''. In če ni dobil doma, je šel drugam. Preklinjal pa nikoli ni. Ker preklinjanje pa je bilo zanj velik greh! Drugi časi, druge navade! A nekoč in danes velja enako: preklinjanje je zelo grdo! Vsebina KOLUMNA: Drugi časi, druge navade objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
četrtek, 31. avgust 2023
Živimo v dokaj krutem svetu, ko vsak gleda le nase. Še huje; večina se trudi, da nič ne vidi in nič ne sliši tudi takrat, ko nemočni posamezniki trpijo v njihovi neposredni bližini. Janika je živela v nasilnem zakonu. Skupaj z dvema sinovoma. Starejši (16 let), ki je bil iz njene prejšnje zveze, je po svojih najboljših močeh skrbel za polbrata (5 let). Janika sodi med tako imenovane ''mati Terezije''. To so ženske, ki v sebi verjamejo, da so na Zemljo poslane zato, da bodo ''reševale'' moške, ki zabredejo v nasilje, alkohol in drogo. Takšna je bila že njena mama, teta, delno tudi babica (s tem, da je ta imela srečo, da je nasilni ded že po osmih letih zakona umrl) Janika je bila na svojega partnerja že tako ''navajena'', da ga tudi po letu dni v ''varni hiši'', ni (še) bila pripravljena zapustiti. Njen starejši sin mi je enkrat spomladi napisal mail, da bi rad prebral kakšno mojo knjigo, pa zanjo nima denarja. Z veseljem sem mu poslala zadnjo. Potem si je v knjižnici izposodil še druge. Med branjem je ugotovil, da je kar nekaj zgodb, ki so podobne zgodbam njegove mame. O njih se je z mamo začel pogovarjati. Sprva niti ni želela poslušati, a ker je bil vztrajen - in to pri 16 letih! - mu je s časom prisluhnila. 6. avgusta, ko je poplavilo tudi pri babici, je mamo pregovoril, da so se preselili k njej. Češ, da ne bo sama, če se poplave še kdaj ponovijo. Včeraj me je ta šestnajstletnik poklical in mi povedal veselo novico. »Morda bo še vse dobro,« je, poln upanja, rekel na koncu najinega pogovora. Mati Terezije Nisem strokovnjakinja, a ženske, ki jih imenujem ''mati Terezije'', naredijo ogromno gorja. V zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače , je veliko njihovih zgodb. Zaradi prepričanja, da bodo rešile ljubljenega moškega, so hote ali nehote pripravljene uničiti sebe, otroke, družino nasploh. Če kaj, si srčno želim, da bo temu šestnajstletniku in njegovi mami uspelo. Vem, da se oba trudita, a tokrat je tudi mami mar. Na srečo. Odvisnosti je res težko razumeti Lagala bi, če ne bi dodala, da je tudi meni težko razumeti takšne ženske. Kot mi je nemogoče razumeti moške, ki v imenu ''mama je ena sama'' - dovolijo, da se ta mama zelo grdo obnaša do žene in njegovih otrok, jih celo brutalno tepe. Nemogoče je razumeti žensko, ki se poroči z na pol zdravljenim narkomanom, ima z njim otroka, ko ta spet zaide v slabo družbo, za njim poravnava račune, ga obiskuje v zaporu, itd. Ne razumem tudi CSD-ja, ki to podpira, zlasti podpira srečanja med takšnim moškim in njegovimi otroki. No, edinole v primeru, če stroka meni, da se morajo otroci že zgodaj nalesti zgrešenih in morilskih vzorcev svojih staršev? Žal so bile številne zgodbe - in to v vseh odtenkih - že milijonkrat napisane. Kljub temu žrtve vztrajajo pri svoji, prepričane, da pa jim bo vseeno uspelo. Ne glede na vse! Nočne more sodobnega človeka Znašli smo se v izrazito potrošniški družbi. Niti starejši, kaj šele mlajši se pogosto ne zavedamo, koliko pasti preži na nas na vsakem koraku. Niso samo odvisnosti tiste, ki ljudi, kot voljno glino, preoblikujejo v nemočne sužnje, jim perejo možgane in jih vodijo na vrvici kot marionete. Vse tako kaže, da se ustvarja posebna svetovna elita, ki je brez duše in srca, zato pa s takšno lahkoto izrablja človeštvo v svoje zle namene. Že lep čas krožijo alarmantne novice, da so vrgli oči tudi na otroke. Iz njih želijo narediti spolne sužnje, odvisne od seksa. » Majhni otroci so spolna bitja, ki morajo imeti spolne partnerje in čim prej začeti s seksom. Zato morajo vrtci in osnovne šole otroke naučiti razvijati poželenja in spolno željo, se učiti masturbacije, graditi istospolne odnose, uporabljati spletno pornografijo in se učiti različnih spolnih tehnik, kot je oralni seks …,« lahko preberemo v dokumentu, ki so ga izdali pri OZN pod naslovom Mednarodne tehnične smernice o spolni vzgoji (v izvirniku International Technical Guidance on Sexual Education). Posebej bodite pozorni pri branju strani 16, 17 in 71. Gre za uradno vodilo osnovnim šolam po vsem svetu. Združeni narodi so odredili, da morajo osnovne šole že majhne otroke učiti masturbiranja, spolnega vedenja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije z namenom, da imajo spolne partnerje. Na strani 71 tega dokumenta je vzgojiteljem posebej priporočeno, naj otroke do 5. leta starosti učijo poljubljanja, objemanja, dotikanja in spolnega vedenja. Priporočeno je, da se devetletni otroci nauči masturbiranja, spolne privlačnosti in spolne stimulacije. Pasti Niti starejši, še manj pa mladi, se ne zavedamo pasti, ki nam jih nastavlja ta izrojeni svet, v katerem živimo. Bolj, kot spolna sla pri moških usiha, več perverzij se poraja v glavah tistih, ki jim je užitek vodilo življenja. Mnogi, ki so brali pričevanja, zbrana v zbirki štirih knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače so se zgražali nad krutimi usodami pripovedovalk in pripovedovalcev. Žal se boste morali sprijazniti, da so bile zgodbe prednikov v primerjavi z današnjimi še zelo mile! Danes je, kot že rečeno, veliko huje! Koliko otrok pomorijo samo zaradi darovanja organov! Koliko otrok živi v suženjstvu, koliko mladih izrabljajo spolni predatorji, koliko žensk trpi pod temnimi oblačili, ki zakrivajo njihovo ženstvenost? A se tega, žal, ne zavedamo, saj so grozote, ki se dogajajo, zavite v svetleč celofan papir in leporečje! Izrojeni eliti pa njihove besede pišejo najboljši piarovci. Strah me je za generacije, ki se danes rojevajo. Če bo šlo tako naprej, kot gre, se zna zgoditi, da jih bodo tisti, ki so željni njihovih mladih teles, prepričali, da je zlo, ki ga pripravljajo zanje, zaželeno in primerno in mladi se bodo podali na pot, ki vodi v prepad, z nasmehom na ustnicah. Vsebina KOLUMNA: V kakšnem svetu živimo? objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 23. avgust 2023
Po zadnjih poplavah so se struge rek in potokov ponovno drastično spremenile. V naši Rakulščici je toliko nanosa, da sta si na več mestih gladina potoka in cesta ob njej v isti višini. Noro! Si predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi se nalivi ponovno zgodili že v naslednjih dneh? Podobno se že leta dogaja s Soro, ki je v noči z drugega na tretji avgust povzročila po Poljanski dolini grozljivo razdejanje. Ko pripovedujem vnukom, da smo se včasih v njej kopali, da so bili pod mostovi globoki tolmuni, v katere so pogumni skakali tudi na glavo (eden od njih je priletel na skalo, zaradi česar je bil potem do konca življenja priklenjen na voziček). S podobnimi, tudi trimetrskimi globinami so se lahko pohvalili v Gorenji vasi. Dr. Milan Gregorčič je v svoji kroniki zapisal, da so se v njih skrivali sulci, ki so zamikali tudi ribiške tatove. Malokdo se še spomni Žirovca Luisa Kopača. Vrsto let si je v času božiča ali novega leta oblekel mohikansko obleko, si nataknil sombrero ter se ob prisotnosti več stoglave množice firbcev, pognal v ledeno mrzlo Soro. A bolj kot njegov pogum je pomemben podatek, da je bila Sora takrat pod mostom v starih Žireh dovolj globoka, da si je takšen skok lahko privoščil. Danes? Zaradi nanosov seže gladina komaj do kolen. Iz arhiva sem izbrskala članek, ki sem ga takrat o Luisu napisala. Meni osebno je drag spomin tudi zato, ker mi mlajše generacije včasih očitajo, da ''pretiravam'', ko pripovedujem, da smo za poplave mičkeno, mičkeno tudi sami krivi: Sora je imela še petdeset let nazaj veliko globjo strugo kot jo ima danes. Članek: Prvi, ki je upal skočiti noter Pred 25 leti so domala vse slovenske časopise napolnili članki o Luisu Kopaču, ki je predvsem za lastno zadovoljstvo, nekaj pa tudi za številne radovedneže, na novega leta dan, večkrat skočil v ledeno mrzlo Soro. Rekli so, da je malo trčen, toda on se je požvižgal na vse, ki so se mu za hrbtom smejali. Še danes, ko je Luis v zrelih moških letih, si v hudem mrazu obleče suknjič bolj zaradi drugih kot zaradi mraza. Na mizo položi album, v katerega je skrbno shranjeval fotografije, časopisne odrezke in ostale drobnarije, ki so ga spominjale na veliki dogodek. Vendar je ostal skromen, nič kaj rad ne govori o tem, ker ne mara, da bi kdorkoli mislil, da se hvali. Že obledele fotografije pripovedujejo zgodbo na svojstven način: Luis, oblečen v Mehikanca, pozdravlja nepregledno množico, ki se je zbrala na bregu Sore, prijatelj, ki ga drgne s snegom, tretja fotografija kaže tribuno, kjer je zbranim spregovoril nekaj besed. In potem prizor, ko ga fotograf ujame v zraku, tik preden pristane v vodi. Škljoc: Luis je že na pol poti, da preplava Soro. Ne enkrat, petkrat, šestkrat. Ko pride iz vode, se ne trese od mraza, smehlja se, in množica mu navdušeno ploska. Na prvega januarja 1979 ob 11. 40 je najpogumnejši Žirovec Luis Kopač skočil v Soro in po njej tudi zaplaval. Za spodbudo je igrala domača pihalna godba, prireditve pa nista zmotila niti sneg in hud mraz. To je bil za Luisa Kopača, za domala vse Žirovce in tudi za skoraj »pol« Slovenije izjemen dogodek. Ne prej in ne slej se v Žireh na enem samem mestu ni zbralo toliko ljudi kot tisti dan. Menda jih je bilo več kot dva tisoč! Pridni organizatorji so ob Sori postavili oder in šotor, Luisu pa je prijateljeva žena na novo sešila mohikansko obleko. Naravnost iz Mehike je prispel tudi slamnati klobuk. »Niti prijatelji, še manj pa sodelavci, mi niso verjeli, da bom res izpolnil obljubo. Kaj boš ti, so mi govorili. Nekateri v fabriki (Alpini op.p.) so se celo norčevali za mojim hrbtom,« se še po 25 letih z nasmeškom na obrazu spominja Luis. Toda tudi tisti, ki so se norčevali iz njega, so ga prišli gledat, saj je bil firbec močnejši. Kako bo zdržal v vodi, ki je imela le 9°C, je bilo takrat glavno vprašanje, ki je krožilo od ust do ust. Pred velikim finalom je Luis opravil nekaj mokrih treningov kar v Triglavskih jezerih. Prijatelji so mu obljubili, da ga bodo pred skokom v vodo dodobra zmasirali in Franc je to potem tudi naredil. Le dan pred velikim dogodkom se je zgodila manjša nevšečnost. Eden od prijateljev, je kljub narasli Sori, zlezel v šotor in zaradi utrujenosti v njem prespal. Zjutraj so ga našli spečega, na pol v vodi, in ker ga je zvečer preveč popil, ne bi niti čutil, če bi ga deroča rekla odnesla s seboj. »Za celotno Slovenijo je bil moj skok v vodo izjemen dogodek. Takrat še niso pisali o Rusih in Fincih, ki se sredi najhujše zime namakajo na prostem. Ljudje, ki so se gnetli na bregu, so me spodbujali, zadrževali sapo in veliko se jih je treslo od mraza, ko sem stopil iz šotora v svoji mohikanski opravi, pozdravil ljudi, medtem ko je na odru prijatelj Andrejc s Sela že imel govor. Franc je iz velikega lavorja jemal sneg in z njim ribal mojo kožo, da sem bil na koncu rdeč kot kuhan rak. Tik pred zaletom so godci zaigrali še mojo najljubšo »La Paloma«. Potem je napetost počasi naraščala, saj so nekateri dvomili, da se bom upal pognati v ledeno Soro. Toda v tistem trenutku sem že stekel po bregu in v krasnem slogu poletel v vodo. Bila je ledeno mrzla, vendar sem sproščeno plaval in počenjal še druge vragolije. Na veselje gledalcev, sem nekajkrat stopil na breg in se potem ponovno pognal v deročo reko.« Po končanem podvigu so ga obkrožili novinarji, on pa si je postregel z vročim čajem in še moker in v kopalkah stopil na oder in pozdravil nepregledno množico, ki mu je navdušeno ploskala. Luis je čez nekaj dni še enkrat skočil v Soro. Obiskala ga je novinarka Jane, da bi ji dokazal, česa je sposoben. Bilo je še bolj hladno kot prvič, voda je imela samo 4°C, pihal je tudi veter. Medtem ko se je novinarka zavijala v oblačila in se tresla od mraza, ko ga je gledala, se je on prekopiceval v vodi in užival v kopanju. Ledena izkušnja ni pustila nobenih posledic. Še zmeraj je zdrav kot dren, vztrajen in trmast. O njegovi vztrajnosti pa še tale zanimivost: ko je kot 15-letni fant tekmoval na državnem atletskem prvenstvu v Celju, je 800-metrsko progo pretekel bos in pristal na tretjem mestu, čeprav mu je ostro kamenje do krvi odrgnilo podplate. Dokazati je hotel, da z voljo dosežeš vse, da pri tem ni treba imeti kakšnih drugih pripomočkov. Luis Kopač se do danes ni veliko spremenil. Le lasje so posiveli, toda ko vzame v roke album, poln fotografij in spominov, v hipu postane spet »stari Mehikanec«, ki je kot prvi v Žiri privabil tolikšno množico radovednih obiskovalcev. Le kdaj ga bo kdo prekosil? Vsebina Spomini na nekoč objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
četrtek, 10. avgust 2023
Eva Bartelme je bila dolga leta ena naših najboljših kikboksark. To, da se je zgodaj zapisala športu ni presenečenje. Nenazadnje je bil že njen dedek Janez Forte eden najboljših zasavskih nogometašev, ki bi zagotovo dosegel še večje uspehe, če ga na športni poti ne bi zaustavili tako imenovani Portoroški sklepi iz leta 1976, ki so zapečatili usodo mnogim nogometašem. Povejmo še, da je bila njena mlajša polsestra Lea Bartelme kapetanka slovenske mladinske košarkarske reprezentance, ki je osvojila naslov evropskih prvakinj, njena druga polbrata pa sta tudi športnika. Eden je nogometni vratar in glasbenik, slišali boste njegov glasbeni spot, drugi pa se uspešno podaja na pot košarke. V ozadju boste lahko videli tudi del pokalov, ki jih je na svoji športni poti osvojila naša sogovornica. Oddajo smo posneli v najemniških prostorih, kjer opravlja svojo poklicno dejavnost. Po končani gimnaziji se je namreč izšolala za kozmetičarko in maserko. V omenjenih prostorih in še v podobnih v Zagorju opravlja različne storitve, od nege obraza, obrvi, trepalnic do različnih vrst masaž. Tako klasičnih kot športnih. Še več o svojem poklicnem delu pa si lahko ogledate v oddaji. https://www.youtube.com/watch?v=famP9UHS_Xg Tudi o tem, kako bo razvijala svojo dejavnost, kje si je nabirala izkušnje, kako otekajo posamezne dejavnosti in še marsikaj zanimivega. Igor Gošte Vsebina SLEDI KORAKOV: Mlada podjetnica Eva Bartelme objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 26. julij 2023
Zadnje čase se tudi pri nas uveljavlja trend, ki od žensk nekako pričakuje, da bodo pljuvale po moških in poveličevale njihov izgon iz svojega življenja. V bistvu jim takšne izpade oprostim. Tiste, ki javno razglašajo, da jim je pomembnejši špricer kot otrok, so dokaz, da demokracija deluje. Vsi različni - vsi enakopravni! Hura! A takšna demokracija v praksi deluje le do trenutka, ko se začnejo obregati ob moje otroke. In ob moje tradicionalne vrednote. Takrat pa nastopi trenutek, ko se moram(o) postaviti za svoje pravice! Berem, kako se ženske jezijo, ko jih sprašujejo o različnih intimnih stvareh. Za božjo voljo! Saj več ne živimo v 17. stoletju, da bi bila takšna vprašanja prepovedana! Tudi mene sprašujejo, kje sem imela pamet, da imam štiri otroke. Včasih zelo resno, včasih kot ''small talk''. Ko opazijo, da imam tatu , rečejo z zaskrbljenim glasom, da od mene tega niso pričakovali. Češ, da so tatuji povezani s čaščenjem hudiča. Radovedno me pobarajo, zakaj me pri moji starosti ne vozi naokoli Najdražji, zakaj se podajam na dolge poti sama. Ljudje so pač radovedni, sprašujejo vse sorte. Največkrat brez zlonamernosti, včasih iz gole vljudnosti. Intimna vprašanja največkrat postavljajo ženske. Moški, ki bi ga zanimali menstrualni ciklusi, bi moral imeti že vsaj pol zaboja piva v riti! Tudi na njihov račun radi in rade stresamo boleče šale! Med znanci je eden, ki je manjše rasti. V njegovi koži pa res ne bi bila rada! Iz njega se norčujejo, češ, kako majhno je šele tisto, med njegovimi nogami! Šlikašlaka plešasti gospodje , ki imate na glavi ''dirkališče za muhe''! Tisti, z dolgimi nosovi so menda, haha , odlični ljubimci. Zadnjič je ena napisala, da so ji kmečki odvratni, ker imajo roke ''kot lopate''. Če se moški spotikajo ob prsi in rit, se ženske ob vse ostalo, kar je - vidno ali nevidno očem -na moškemu telesu. Nekatere ženske vtikajo nos v malodane čisto vse, pa jim nihče ne sme postavljati mej, ker če bi to storili, bi bil ogenj v strehi. Jih pa vznemiri že malo bolj oster pogled, kaj šele bolj ostra beseda! Žal postaja mehurček tistih, ki se imajo za nedotakljive, vedno bolj natlačen in vedno bolj agresiven. Razumem, da pokažejo kremplje tistim, ki govoričijo: ''Ti si pa grda in debela!'' Ne razumem pa, da se je na seznamu prepovedanih besed znašla tudi besedica ''luštna''? Kako to? Zakaj ženske ne bi raje razoroževale nasprotnike z nasmehi, z lepo besedo, s prijaznostjo? Skratka, hočem reči, da to silovito poudarjanje '' nedotakljivosti'', da se ''meni ne sme nič reči'', gre že preko vseh meja normalnosti. Sovražni govor in te reči dobivajo čuden prizvok. So besede, ki jih za hrbtom že vse življenje poslušam: ''Ti si pa debela!'' že sovražni govor? Ali pa te besede dokazujejo, da se tisti, ki jih meče iz sebe, ne znajo obnašati? Zaradi nekaj nevzgojencev ni treba kar vseh moških naganjati iz spalnic. Četudi sem že v sedemdesetem letu, mi spomin še odlično deluje, zato z vso gotovostjo trdim, da je lahko tudi postelja prizorišče veliko lepih in nepozabnih trenutkov, ki polepšajo življenje tudi nam, ženskam. Življenje je en sam daj-dam. In tega bi se morala zavedati oba spola. Če bosta zgolj širila sovraštvo do drugega, se lahko že ''jutri'' zgodi, da bo življenje na zemlji, milo rečeno, izumrlo. Ljudje nismo kot nekatere vrste rakovic iz rodu Carcinus, ki so hermafroditske. Za svoj obstoj potrebujemo drug drugega, zato je prav, če drug z drugim včasih malo potrpimo, hkrati pa naredimo vse, da se bodo težave, nesporazume in ovire, ki se med spoloma pojavljajo, odstranili na čim bolj prijazen način. Vsebina KOLUMNA: Trend objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 19. julij 2023
Ko smo bili še otroci, smo tudi mi, ki smo danes že ''stari'', od odraslih kar naprej dobivali nasvete. Spominjam se, kako so mi šli na živce! Sicer pravijo, da so ti nujen del v procesu odraščanja, a ko si najstnik - tudi še kasneje - tega ne verjameš! Nasveti so, hočemo ali ne, del ''krotenja'', ko svoje potomce poskušamo obdržati na tisti poti skozi življenje, ki vsaj mičkeno jamči, da za prvim, nepreglednim ovinkom, ne bodo zgrmeli v prepad. Njim in nam se oddahne, ko odrastejo in kar sami, na vsakem koraku spoznavajo, da je bisaga s težavami, ki si jo oprtajo, veliko lažja, če imajo pri roki kakšen dober nasvet, s katerim si lahko pomagajo. Minejo leta, ustvarimo si družino … In, kaj se zgodi? Zgodba iz otroštva se ponovi: tudi njihovi lastni otroci so obilo deležni nasvetov! In potem še vnuki in pravnuki. Točno tistih nasvetov, ki jih sami nismo marali! Parodija, da dol padeš, kajne? Četudi se otroci (mladi) jezijo, češ, pa dajte nam že mir, ne nakladajte, utihnite, dovolj smo pametni brez vas, kakšna beseda odraslih vendarle pade na plodna tla. Ko sem bila še otrok, mi je šlo na živce nabiralništvo in ''pridige'', kako zdrave so borovnice, in kako čist je zrak v gozdu, kjer sem jih morala nabirati. Danes, ne le, da tem besedam verjamem, obilo jih tudi prakticiram. Medtem ko nabiram borovnice, brusnice, maline, jagode … se budijo spomini na dogodke iz mladosti. Pa ne le na mir, tišino in svež zrak v gozdu, tudi na načine, kako smo gozdne sadeže potem predelovali v sok in marmelado. Včasih so odrasli rekli, da delo krepi človeka. Zato je bil največji greh, če smo otroci pohajkovali in se predajali dolgčasu. A glej ga, vraga! Odrasli so tudi trdili: ''Uči se, da ti ne bo treba delati.'' Ni bilo logike. Stara mama je imela težave s prebavo in pogosto je kakšnega izpustila. Ko smo začeli vihati nosove, je dvignila glavo in rekla: ''Kdor prdi, dolgo živi.'' Njen moto sodi med tiste, ki so preživeli, in bi ga težko našli med sodobnimi, uporabnimi nasveti. Včasih so rekli, da je denar sveta vladar. Hkrati pa smo poslušali, da ''denar pokvari slehernega človeka''. Kaj je prav?! Učili so nas, da takrat, ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Hkrati pa tudi, da je bolje, da smo tiho, ker imajo pravice do besede tisti, ki mislijo, da so bolj pametni od nas. Kam je pripeljal ta nasvet, se lahko prepričamo sami. Za pet minut je treba prisluhniti nebulozam iz Državnega zbora! V času moje mladosti so ženske trdile, da ''moškega ni dobro imeti preveč rad.'' Raje manj, kot preveč. Menile so, da ženska, ki preveč ljubi, naredi največ napak. Veliko so uporabljali tudi pregovore: brez dela, ni jela. Zato smo pa šli kdaj tudi lačni spat. Meni je največkrat prišel prav nasvet, naj bom pozorna na ''obnašanje človeka, ki je potisnjen ob zid''. Menda zato, ker ga v takšnih trenutkih najbolje spoznamo. Recimo, da so imeli še kako prav! ''Pazi, s kom se družiš!'' Tudi ta stavek sem slišala neštetokrat. Sprva sem bila prepričana, da je nasvet čisto brez zveze, z leti in izkušnjami, pa sem menila drugače. Okolje, sploh pa ljudje, marsikoga zelo spremenijo. Tone je dejal: ''Sam sem iz rodu učiteljev. Izredno rad pridigam. Česar me je večkrat sram. Se trudim poboljšati. Največkrat mi pride na misel nasvet znanca - malo starejšega od mene,ki je rekel: ''Nikoli ne zamudi priložnosti, da si tiho in ne komentiraš. Je tudi res, da so nasveti najboljša valuta, saj ne stanejo nič, včasih pa tudi ne koristijo.'' Mirjana: «Moja mama pravi: ''Če ne moreš pomagati, potem vsaj ne škodi.'' Tega se držim.« »Odrasel sin pravi, da je od vse moje vzgoje največ vreden stavek: ''Življenje ni pošteno.'' To sem mu rekla, ko je bil kot najstnik razočaran nad šolo in poštenostjo učiteljev.« Oto pa trdi: ''Pomembno je ločiti dobronamerne nasvete, pridobljene z izkušnjami od neuporabnih nasvetov, ki jih radi dajejo zavistneži in vsevedni nakladači.'' Nasvet, ki lahko služi tudi kot zadnja pika v tej zgodbi. Vsebina KOLUMNA: Nasveti objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
četrtek, 13. julij 2023
Čisto slučajno sem naletela na duhovno razmišljanje Berte Golob z naslovom ''Ničpočetje ''. Tudi sama sodim v generacijo, ki je imela lenobo za ''smrtni greh''. Že učenje je sodilo v rubriko ''prosti čas''. Branje knjig pa med ''neprimerne razvade''. Počitnice so bile namenjene kmečkim in vrtnim opravilom, popravljanju hiše, pripravi ozimnice, drv in butar za zimo. Edini prosti dan v tednu je bila nedelja. Takrat še ni bilo nikogar, ki bi ga ''skrbelo'', kako bomo otroci preživljali prosti čas! Nikogar ni bilo, ki bi ''zdravil'' našo naveličanost in ''vrtanje po nosu od dolgega časa''! Ljudje so bili prepričani, da od ''ničpočetja'' gredo otrokom po glavi le neumnosti. Odraslim pa prav tako! Kar se ''Janezek naučim, to Janezek zna'' (beri: kako preživljamo prosti čas) pa se z leti zaleze globoko v podzavest, postane celo način življenja. Posledice takšnega, zelo delovnega otroštva, nosim tudi sama. Enkrat samkrat sem šla na dopust, na katerem se je ''ničpočelo''. Domov sem se vrnila na smrt utrujena. Kar nekaj časa je trajalo, da sem spet ''zalaufala''. Zato imam zelo rada aktivne počitnice, ki izključujejo ''ničpočetje'', ležanje (praženje) na plaži, spanje do opoldneva, ponočevanje in podobno. Vem, da te reči komu veliko pomenijo, meni ne. Verjetno sem jaz ''čudna'', ne tisti drugi. Generacija mojih staršev je - ko so bili zelo utrujeni - legla na kavč. Danes se ljudje predajajo športnim aktivnostim, izbirajo pa takšne, pri katerih razmigavajo prav tiste mišice, ki so v času, ko so bili v službi - ''spale''. Mnogi, ki delajo z ''glavo'', obiskujejo jogo ali kakšne druge priložnosti za sproščanje. Jaz, denimo, vsak dan naredim okoli 8-10 km peš. Domov pridem kot ''nova'' … ''Ničpočetje'' je skozi desetletja dobilo druge vsebine in tudi drug pomen. Žal se dogaja, da je ''ničpočetje'' zelo aktualno na nekaterih delovnih mestih, kjer si nadobudni državljani služijo kruh. Kaj bi govorila, saj ste sami brali o odpisu ''minus ur'', mar ne? ''Ničpočetje'' je prešlo v navado tudi tistim, ki so dodobra preučili socialne transfere in se - ker so ugotovili, da se jim ne splača delati - raje ukvarjajo z inovacijami iz ''ničpočetja''. Samo predstavljamo si lahko, kako morajo trpeti tisti, ki jim je stalno dolgčas, ki ne vedo, kaj bi sploh počeli, ker je vse, kar jim pade na pamet - prenaporno. Še ''ničpočetje''! Naši starši se z nami, otroki, več kot toliko niso ukvarjali. Če bi lahko ''potovali skozi čas'' in videli, koliko in kako se z otroki ukvarjajo sodobni starši (tisti, ki jim je za otroke mar), bi se držali za glavo, rekoč, a nimajo drugega dela. V Žireh je obstajal samo en zakonski (učiteljski) par, ki se je nekoč sredi belega dne sprehajal. Delovnemu ljudstvu to ni šlo v glavo! Skratka, hočem reči, da se je tudi ''ničpočetje'' skozi čas spreminjalo, plemenitilo, dobivalo drugačne vsebine. Je pa tudi res, da obstajajo ljudje, ki imajo ''ničpočetje'' za svojo pravico in ga negujejo do skrajnih meja zmožnosti. Od nekaterih oblik ''ničpočetja'' je človek zmatran tako fizično kot tudi duhovno. Vsak zase najbolje ve, kako si lahko, ko postanejo iztrošenosti akutne, na novo ''naloži'' kondicijo in dobro voljo. In danes je ''ničpočetje'' namenjeno prav temu: da po naporih, ki jih doživljamo v službi in tudi doma, nekako ''pridemo k sebi''. Vsebina KOLUMNA: O »ničpočetju« objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 5. julij 2023
Ljudje se niti ne zavedamo, kako močan vpliv imajo na nas nekatere navade. Meni se, denimo, sem in tja še zmeraj dogaja, da imam ob sobotah zvečer slabo vest, ker nisem ''predrgnila'' hiše tako, kot sem bila nekoč navajena. Kar vidim se, kako bi se mi nos povesil do tal, če bi mi zdravnik prepovedal začeti dan z najljubšim kapučinom. V takšne skrajnosti ne grem, da bi odhajala na dopust z blazino, na kateri spim doma. Mnogi to počnejo. In če tam, kjer so, ne najdejo restavracije, v kateri bi lahko za kosilo naročili njim tako ljubo govejo župco , so zelo razočarani. Je pa res, da se v trgovinah, kjer nisem ''domača'', ne počutim dobro. Škoda mi je časa, ki ga potrošim, ker tisto, po kar sem prišla, predolgo iščem. Vsak večer, preden zaspim, berem. Če nimam pri roki nobene knjige, sem tečna. Še pred par leti sem ob pisanju zmeraj poslušala glasbo. Potem se je začelo dogajati, da je celo Smetanova Vltava motila mojo koncentracijo. Prav pogrešam jo! Cirilini starši imajo vikend nekje v Istri. Obalo, polno skal, so čez zimo preuredili (mislila je, da ne vidi prav, ko je to videla!), ''izginil'' je tudi njen najljubši kotiček za neko ogromno skalo … Drobno kamenje, čistoča, odstranjeni bodeči grmi - ni ji bilo prav. Pogrešala je nekdanjo ''divjino'', četudi se je zmeraj nad njo pritoževala. Pia, ki med počitnicami kelnari v nekem lokalu, pravi, da že po nekaj tednih točno ve, ob kateri uri bo prišel kdo od stalnih gostov. In kam se bo usedel. In koliko časa bo porabil za pivo ali kavo. Zdenka, ki se vsako jutro vozi na delo v Škofjo Loko, razlaga, kateri šofer jo bo prehiteval in kdo od njih bo sekal nevarne ovinke. V vsaki vaškim štacunci , pošti in banki brez ciganke vedo, kdo bo pritekel zadnjo minuto. Knjižničarke imajo v nulo ''prebrane'' stalne obiskovalce. Tudi meni se dogaja, da ob določeni uri, ko grem peš, srečam točno določene sprehajalce. Eni imajo navado, da za vsako figo preklinjajo, drugi so tiho, tretji ostanejo nekje v ozadju, četrti se za noben denar ne bi izpostavili. Navada je res kot železna srajca, z njo nas ''presenečajo'' že čisto majhni otroci, kaj šele tisti- iz tretjega življenjskega obdobja. Navade iz realnega življenja včasih ''prenesemo'' tudi na družabna omrežja, recimo na FB. Tistim, ki trdijo, da smo v virtualnem svetu drugačni kot v realnem življenju, nekako ne verjamem. Si pa mislim, da smo morda na ''štiri oči'' malo bolj zadržani, to pa je tudi vse. Navade so v nas zelo zakoreninjene, težko se jih znebimo, težko zamenjamo. Če smo prepričani, da je ''črno- belo'', z lučjo ob belem dnevu ne bomo našli tistega, ki nas bo prepričal, da to ne drži. Neštetokrat se dogaja, da se prav na račun svojih zacementiranih navad pošteno opečemo, pa nič ne pomaga! Marjan je bil znan poslovnež. Zaradi mame, ki ga je imela do svoje smrti (in še čez) pod komando, se je bolj pozno poročil. Niti pomislil ni, da se bo zaradi smešne navade, ki mu jo je vtepla v glavo, razdrl zakon. Prepričala ga je, da si mora vsak večer, preden bo zlezel v posteljo, natakniti nogavice. Da se revež ne bo prehladil. Takrat, ko se je to dogajalo, so bile v modi ''teniške'': bele in z modro-rdečo črto. Mladi in strastni ženi je šla navada močno na živce, sploh ker jih je imel na sebi tudi med ljubljenjem. Prepiri, ki so se vneli, niso bili lepi. Po dobrem letu sta se razšla. Marjan se je lažje poslovil od žene, kot da bi se rešil svoje (raz)navade. Za konec pa še luštna zgodbica prijatelja Ota: "Moja udeležba na vsakoletnem usposabljanju - orožnih vajah se je odvijala vsako leto po istem scenariju. Že ko sem se vozil na strelišče, sem prijateljem opisal, kako bodo orožne vaje potekale. Vedel sem, kdo bo prvi prižgal cigareto policijskemu inšpektorju, ko bo ta potegnil iz žepa "pakelc". Kateri stokrat povedan vic bo stresel iz rokava Tone in kateri trije se bodo skoraj zadušili od smeha, čeprav ga slišijo na vsakih orožnih vajah. Vedel sem, kateri štirje se ga bodo prvi napili. Kateri, že stokrat povedan vic bo povedal inšpektor in kateri se bodo uslužno smejali. Kdo bo delal zapisnik in kdo se bo prostovoljno javil na stražo ter kako bo Janko cel dan držal na rami "šarca". Do cilja smo na račun naših debat še marsikakšno rekli. Bilo je kot po navadi! Potem pa, ko so se res začele dogajati stvari, ki smo jih napovedali, je nastal hudič, saj smo komaj zadrževali smeh. Drug drugega nismo smeli pogledati, saj bi takoj prhnili v smeh. Nazadnje je bilo najbolj čudno videti prav naše obnašanje!" Vsebina KOLUMNA: Navade objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 28. junij 2023
Ivo Andrić je dejal: "V življenju se prej ali slej naučimo, da damo nekomu roko, drugemu srce, tretjemu nič od tega." Ivo Andrićeva izjava nas spodbuja k razmišljanju o vrednotah, ki jih živimo in potem tudi delimo z bližnjimi. Vrednote so tista globoko ukoreninjena prepričanja, ki usmerjajo naše odločitve, dejanja in odnose z drugimi ljudmi. Ko govorimo o vrednotah, pogosto govorimo o tem, kaj nam je resnično pomembno v življenju. Vrednote so kot obleka, ki si jo zjutraj nataknemo. Tisti, ki pravi, da jih ne potrebuje, spominja na glavnega junaka iz Andersenove pravljice ''Cesarjeva nova oblačila''. Na eno od teh vrednot pa vseeno zelo radi pozabljamo: to pa je odprtost do vseh tistih ljudi, ki razmišljajo drugače. Ni hujšega, kot da jim zaradi občutka večvrednosti obrnemo hrbet. Vsak trenutek se moramo zavedati, da različnosti bogatijo, da se od tistih, ki so drugačni, lahko ogromno naučimo. Kadar prisegamo le na tiste, ki hodijo po enakih poteh kot mi, se s časom počutimo podobno, kot če bi se dan za dnem gledali v ogledalo in se pogovarjali zgolj sami s seboj. Navada je železna srajca Živimo v družbi, za katero se zdi, da je svoje poglede na prihodnost ''zacementirala'' v neki ne tako oddaljeni preteklosti, od katere se ne more in ne more odlepiti. Povsem nerazumljivo mi je, da veliko državljanov še zmeraj strinja, da je treba bogatim ''vse vzeti'' in dati revnim. Zakaj se raje ne trudimo, da bi tudi tistim, ki so revni, omogočili, da bi spodobno živeli? Zakaj ljudje navijajo za vedno višje davke, češ, ker brez njih ne bo zastonj šolanja, zastonj zdravstva, zastonj zastonjkarstva. Kakšna norost! Te dni so družabna omrežja preplavljena z računi za kavo. Drži, plačati za kavo 15 € ni ravno fer. A zmeraj rečem: če imaš denar, da greš tja, kjer kavo strežejo po takšni ceni, molči in se ne pritožuj! Naša preljuba predsednica je v svojem govoru povedala, da ''… Brdo še zmeraj diha s Titom''. Za božjo voljo! Mar je hotela reči, da se ji ne zdi prav, da nekateri državljani temu ''dihanju'' ostro nasprotujejo? Nikoli, ampak res - nikoli ne bom razumela, da Slovenci, kot narod, nočemo stopiti korak naprej. Se bojimo? Nas je strah spremeniti miselnost, ki smo jo podedovali od prejšnjega režima? Mar ne vidimo, da se že leta vrtimo v začaranem krogu? Včeraj smo bili ponosni na lastno državo, hkrati pa se nismo nehali jokati za bivšo državo, v kateri je bilo vse tako zelo lepo? To ni logično! Od nje smo se ločili s prav posebnim razlogom; ker smo vedeli, da nas pelje v pogubo! Predstavljate si zakon, v katerem mož tepe ženo. Včasih zgolj z besedami, drugič z dejanji. Po ločitvi, ko je šlo malodane na nož, je bila ženska nekaj časa srečna, da se je znebila neprimernega partnerja. A ne bodi vrag! Bolj, kot teče čas, bolj se ji zdi, da pa je bilo življenje z nasilnežem tudi lepo. Če ne drugega - ko sta bila v postelji. In spet se začne smukati okoli njega, spet mu hoče zlesti v objem. V času komunizma, ki je le ena od skrajno izprijenih oblik sužnjelastništva, je bil molk neke vrste zlato. Gospodar je tiste, ki so preveč iztegovali jezik, hitro kaznoval. Če ne drugače, z Golim otokom ali s strelom v hrbet v ''zavetju teme''. Vedno več državljanov je molčalo, da so si rešili golo kožo. Molk ni nujno vrednota sama po sebi, ima pa lahko v določenih okoliščinah pomembno vlogo ali pomen. Duhovnik, denimo, ne sme nikoli izdati ''grehov'', ki jih sliši pri spovedi. Tudi drobne razprtije, ki so na dnevnem ''meniju'' znotraj družine, naj ne bi postale tarča vaškega obrekovanja. Kadar molk pooseblja spoštovanje zasebnosti, je dobrodošel. V primerih pa, ko simbolizira pasivnost ali ignoriranje težav, ko bi bilo primerneje spregovoriti in se zavzeti za pravico ali resnico, takrat pa se molk spremeni v našo rak rano, in, če hočete, tudi v rak rano družbe, v kateri živimo. Molk zaradi koristi ne služi vrednotam, kot so poštenost, pravičnost ali odgovornost. Namenjen je zgolj služenju gospodarju v upanju, da ga bo znal ta ceniti in ustrezno nagraditi. V tem pehanju ''biti všečen'' gospodarju, kar je zaznamovalo malodane vse povojne generacije, smo se naučili norčevati tudi iz simbolov, ki predstavljajo Slovenijo, vrednote, preteklost. Ki predstavljajo vse tisto, za kaj je Boris Pahor (mimogrede, tako daleč smo prišli, da se organizatorjem ni zdel primeren za predstavitev na Frankfurtskem sejmu) takole, zelo na kratko, a jasno zapisal: «To ni noben nacionalizem, imeti svoj jezik, svojo identiteto, svojo kulturo.« Če bi videl, kako pritlehno se blati vse, kar poudarja slovenstvo, bi se v grobu obračal. Vse skupaj je prišlo tako daleč, da kimamo tudi anomalijam, ki jih, posredno plačujejo državljani. Dan pred znanim sojenjem nekemu županu je potekala nogometna tekma med Slovenijo in Dansko. Ne bodi vrag! Predsednik vrhovnega sodišča in človek, ki se mu je naslednji dan sodilo, sta se prijateljsko rokovala in se nasmihala drug drugemu. Mar res pričakujete, da bo kdo od sodnikov dotičnega obsodil? Šala stoletja! A na takšne, izprijene prizore smo se že dodobra navadili, saj se nam upravičeno zdi, da nekateri pač zaradi zvez in poznanstev lahko počnejo, kar hočejo. Tudi deset božjih zapovedi smo si prilagodili sodobnim normam in vedno bolj spremenjenim vrednotam: »Dva mulčka sta se pogovarjala, kakšne grehe bosta povedala pri spovedi. Pa reče prvi drugemu, da preklinjanje sploh ni več greh. Da je tako rekla babica. Ker če bi bil, bi šla ona živa v pekel, ker tako preklinja.« O peti zapovedi ''ne ubijaj'', kar smo začeli govoriti o evtanaziji, sploh ni več vredno izgubljati besed. Ob omembi šeste ''ne nečistuj'', se lahko le nasmehnemo, sploh če se spomnimo, da je to - po vstopu Tine v premierjeve sobane - postala priljubljena in cenjena dejavnost. Naslednja ''ne kradi'', je odvisna od voljnega sodnika in dobrega odvetnika. Zadnja ''ne želi svojega bližnjega blaga'' pa bi, vsaj pri nas, padla na izpitu že takoj po letu 1945, ko so nacionalizirali vse, kar se je oblasti zdelo kaj vrednega. Dogaja se marsikaj. Če bi bili le za ščepec bolj pozorni in bi še pravočasno zložili ''lego kocke'', bi spoznali, da okoli nas ni nič (več) tako, kot smo dolgo časa verjeli. Vsebina KOLUMNA: Vrednote objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
torek, 27. junij 2023
SLEDI KORAKOV: GLASBENIK FRANC TOMAŽIČ IZ SKUPINE REVIRČANI
V tokratni oddaji si boste lahko ogledali zanimivo življenjsko zgodbo Franca Tomažiča, glasbenika iz Kisovca, ki je zgodnja leta svojega življenja z mamo Nemko in očetom glasbenikom z Dolenjske preživljal na Nizozemskem in med vojno v Nemčiji. Marsikaj zanimivega je povedal o tem, kako je prišlo do tega, da se je celotna družina preselila iz Nizozemske v Nemčijo, pa o tem, v kakšnih rudnikih je delal njegov oče, da je preživel številno družino. Pojasnil je tudi, kako je prišlo na očetovo željo do selitve v takrat rudarski Kisovec. Slišali boste, kje v Kisovcu so živeli in kako so se ustalili v "štajgerskem" bloku v Kisovcu, kjer sta si Franc in njegova žena ustvarila družina.
Franc zadnja leta živi sam, njegova žena žal zaradi bolezni živi v domu starejših na Izlakah, kjer jo vsak dan obišče in ji pogosto pokaže kakšen svoj nov glasbeni video. Že v uvodu v oddajo ste slišali enega od mnogih njegovih glasbenih videoposnetkov Estrelita, v nadaljevanju pa še skladbo Mon River in ob koncu zimzeleno Lepa si Slovenija, kjer je Franc poleg igranja na harmoniko tudi zapel. Omenil sem že, da se je z glasbo ukvarjal tudi njegov oče. "Pogosto se je zgodilo, da je šel popoldne v službo, v jamo. Po dobri uri je prišel domov, vzel harmoniko in se odpravil nazaj, kjer je v rudarski kopalnici sedel pred mikrofon in zaigral," nam pove. To so potem slišali vsi Kisovčani, saj je bil na znameniti Čebinovi skali nameščen velik zvočnik. Franc se je izučil za elektro tehnika in upokojitev dočakal v izlaški tovarni Eti. Šel pa je po očetovi glasbeni poti, najprej je igral kitaro, kasneje harmoniko in klaviature. Slišali boste, v katerih vse glasbenih skupinah in s katerimi znanimi zagorskimi, izlaškimi in kisovškimi glasbeniki je igral. Zagotovo pa se je v slovensko glasbeno zgodovino vpisal z igranjem za Revirčane, nekdaj bolj znanih zasedb pri nas. V tej skupini, ki je na Ptujskih festivalih pogosto posegla v sam vrh, tudi zmagala je, so bili poleg našega sogovornika še Alojz Roglič, Viki Lebar, Riko Božič, Vlado Kojnik, Pavel Prosenc in Drago Repovž, če omenimo le nekatere. Za besedila in glasbo sta skrbela Radovan Palčič in Tone Kuder. Po Revirčanih je Franc sodeloval še z drugimi skupinami in glasbeniki, tudi z ansamblom Nika Zajca in pevcem Francem Brvarjem.
https://www.youtube.com/watch?v=Pr5GMFY_X5o
Več pa si lahko ogledate v posnetku.
Igor Gošte
Vsebina SLEDI KORAKOV: GLASBENIK FRANC TOMAŽIČ IZ SKUPINE REVIRČANI objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 21. junij 2023
KOLUMNA: Ko človek “proda” samega sebe …
V literaturi večkrat naletimo na stavek: ''Ponosno je dvignila glavo in odšla skozi vrata, ker ni hotela pristati na ponižanja.''
Tudi iz filmov poznamo prizore, ko se junaki raje poslovijo od slave in bogastva, kot da bi izdali svoja osebna načela/vrednote.
V realnem svetu življenje ni tako idealno. Pa o tem ne bi niti razmišljala, če mi ne bi pred dnevi nekdo dejal, citiram: ''Veš, Milena, beremo te in to zelo radi, komentiramo pa ne. Bojimo se, da nas pri tem zalotili tisti, ki te ne marajo.''
Prav na smeh mi je šlo, verjemite!
Žal pa je človek takšen, prežet z oportunizmom, že od nekdaj, ne šele od ''danes''.
V času pred 2. svetovno vojno so imeli ta ''veliki'' kmetje svoja omizja v gostilnah. Bogvarij, da je prisedel kakšen hlapec! Enako je bilo v cerkvi. Točno se je vedelo, čigava je bila kakšna klop! Dekleta, ki so kaj dala na svojo ''čast'', so na plesu plesala zgolj s tistimi, ki so bili zanje ''primerni''. Če so sledile svojemu srcu, se je mimogrede lahko zgodilo, da so izgubile del svojega ''kardihta''.
Pravi boom koristoljubja pa je izbruhnil po vojni, ko je partijska knjižica utirala pot do boljše službe, do boljšega položaja v družbi, do nešteto večjih in manjših bonitet, ki so bile tistim, izven tega posvečenega kroga – nedostopne.
Ne bom pozabila partijskega veljaka, ki je v svojem govoru poniževal cerkvene in to ravno v trenutku, ko so ''cerkveni kriplji'' med katerimi so bili tudi njegovi starši, šli od desete maše.
Čast ni bila le na prodaji, bila je na ''razprodaji''.
Ena najbolj norih, konfuznih in slaboumnih delitev, ki pa, žal, postaja vedno močnejša v slovenskem prostoru, je, delitev med ''nas'' in desničarje (janšiste).
Pa delitev med ''fašiste'' in ''nas''- ki imajo sebe za nadljudi, za napredne in cenjene ter spoštovane za ''vsako ceno''.
Sledijo delitve med tiste, ki verjamejo v podnebno pravičnost , covid zarote, itd. in na one z vsaj še malo zdrave pameti.
Ljudi je vedno bolj strah pomoliti nos iz lastnega mehurčka, ker so se tako zelo trudili (beri: klečeplazili), da so lahko pristali v njem!
Žal imajo tudi mehurčki hlapce, ki opravljajo najnižja dela. Za drobtinice recimo, da po ''naročilu'' pljuvajo po ljudeh, ki so ''višji kasti'' v mehurčku odveč.
Zadnjič sem na twiterju opazila precej zaničljiv zapis na račun onih, ki kupujejo oblačila v Zari. Pa sem pokomentirala, da je zame to, da se iz Žirov odpravim v Ljubljano in spotoma zavijem še v Zaro, enak podvig kot za kakšnega snoba nakup pri Versace.
Prav smešno, če ne celo zabavno, delujejo tudi krogi, ki so se prepričali, da so smetana naše družbe. Smejejo se samo ob visoko intelektualnih šalah, berejo le posvečeno literaturo, poslušajo le vrhunsko glasbo, obiskujejo le prestižne razstave. Pa takšnih, ki so v javnosti eno, ki vsem na očeh večerjajo pri Ani Roš, na skrivaj, na poti domov, pa se bašejo s čipsom, niti ni tako malo.
V mehurčkih se je znašla tudi literatura. Da bi ''posvečeni'' brali samozaložnike?! Lepo vas prosim! Njihova čast bi bila ''poškodovana'' za vse večne čase! Pohvalijo se, da berejo sama nagrajena literarna dela, da berejo le knjige , ki so jih izdale priznane založbe. Vse ostalo ni vredno njihove pozornosti.
Ta puhlost, ki prežema sodobni svet, si najlaže predstavljam z eno čisto običajnim doživetjem: Irena je malo mlajša od mene. Ko sta z možem gradila hišo, so bili težki časi. Zanju še težji, saj sta jo opremljala, ko je bil mož nekaj časa celo brez službe. Večino pohištva jima je naredil tast. Hiša je dihala, stanovanje je imelo dušo, v njem sem se zmeraj zelo dobro počutila. Minila so leta, kar naenkrat je bilo dovolj denarja tudi za popolno obnovo. Stanovanje jima je preuredila znana arhitektka. Bilo je neizmerno lepo, ravno za na oddajo Ambient, a brez duše, brez srca. Prazno.
Hudič je, ko človek proda samega sebe. Ko se odpove svoji duši.
Vsebina KOLUMNA: Ko človek “proda” samega sebe … objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
petek, 16. junij 2023
20. ETNO FESTIVAL HRASTNIK 2023, 2. del prireditve
Pred vami je še drugi del posnetka 20. Etno festivala Hrastnik, ki ga je organiziralo Srbsko kulturno društvo Sava Hrastnik. Še enkrat boste ob koncu videli nastop folklorne in pevske skupine organizatorja ter preostale goste festivala z različnih držav.
https://www.youtube.com/watch?v=yDhnQvWRapA
Za osvežitev spomina še enkrat navajamo vse skupine in društva, ki so na festivalu sodelovale, ob gostiteljih: SD dr. Mladen Stojanović" Velenje, KUD Mladost Ljubljana, Folklorna skupina Svoboda Trbovlje, KUD Una Novi Grad, MKD Ivan Car Ljubljana, SPD Nikola Tesla Postojna, MKD Sv. Ciril in Metodij Kranj, FS Dolsko, Dolsko pri Ljubljani, CD Grigor Vitez Okučani in CD Starca Gornji Bogičevci ter SKUD Vidovdan Ljubljana.
Igor Gošte
Vsebina 20. ETNO FESTIVAL HRASTNIK 2023, 2. del prireditve objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi
sreda, 14. junij 2023
KOLUMNA: Ocene
V tednu, ki je pred nami, bodo v hramih učenosti učenci in dijaki še zadnjič poskušali reševati, kar se rešiti da; nekateri, da bodo z enice zlezli vsaj na dvojko, drugi, da bodo te-isto naredili s štirice na petico.
Škoda res, da se borimo zgolj za ocene in malo manj za znanje!
O tem, kako (ne)pomembne so lahko ocene, sem slišala na desetine zgodb. Poznam posameznike, tudi vrstnike, ki so se od OŠ poslovili že v petem ali šestem razredu, a so potem našli tržno nišo in zaslužili prvi milijon prej kot tisti, ki so postali doktorji znanosti. Pomembno je, da zagrabimo bika za roge, da sledimo tistim ciljem, ki so nam pisani na kožo.
Zgodbe so lahko celo zelo neverjetne. Deček, ki je že pri desetih letih samostojno izdeloval in oblikoval torte v maminem slaščičarskem podjetju, je imel gospodinjstvo komaj zadostno, ker se ni niti v tretjem poskusu naučil prehranske piramide. Nekdo drug je bil očetova desna roka v mehanični delavnici, v ''nulo'' je obvladal elektroniko od A do Ž, a pri fiziki in matematiki je imel resne težave. Deklica, ki je na vseh možnih proslavah na pamet recitirala znane slovenske pesnike, vodila prireditve in šolski radio, prejemala nagrade za različne literarne prispevke, si je, zaradi kroničnega neznanja iz postavljanja vejic, v devetem razredu prislužila komaj trojko. Učiteljica je bila neizprosna.
Deček, ki je bil medobčinski in celo državni prvak v krosu, je imel telovadbo štiri, ker ni obvladal prevala nazaj in še nekaj drugih nepomembnih malenkosti. Prav posebno štorijo mi je povedal Tim. Zmagoval je na tekmovanjih iz znanja angleškega in nemškega jezika, a ker je zelo rad pozabljal domače naloge, mu je učiteljica brez usmiljenja dodelila štirico. Poznam učenca, ki se je na govorni naravoslovni nastop briljantno pripravil; ne le enkrat – trikrat - je obiskal Naravoslovni muzej, ure in ure je brskal po internetu za verodostojnimi informacijami, a ne bodi vrag: ker je bil nastop za 1,25 minute daljši, kot bi smel biti, ga je učiteljica vzvišeno okarala in s trojko poslala v klop. Očitno je med nastopom zgolj gledala na štoparico, ne pa tudi poslušala!
V preteklosti sem spoznala veliko takšnih, ki so bili sicer naturščiki (citizen science), a so področja, ki so jih zanimala, obvladali veliko bolj kot ustrezna stroka. Z okorno pisavo, ki se je pilila v komaj dveh ali treh razredih osnovne šole, so zapisovali polpreteklo zgodovino, trgali iz pozabe ljudske in nabožne pesmi, basni, anekdote, povesti, resnične zgodbe, ki so jih doživeli sami ali pa so jim jih povedali starejši od njih. Med njimi so bili ljudski umetniki, ljudje različnih poklicev, a brez prave izobrazbe. Svoja znanja so izpolnili do popolnosti sami, skozi leta - s samoizobraževanjem.
Živimo v času, ko formalne izobrazbe še nikoli ni bilo toliko, kot jo je danes. Hkrati pa, kakšen paradoks, različne nategavščine še nikoli niso toliko cvetele, kot cvetijo danes. Tisti, ki so se specializirali za vlečenje naivnih za nos, živijo kot ''bubreg v loju''. Kako je mogoče, da magister znanosti verjame, da bo nek XX oseba iz južne Afrike oplemenitila njegove prihranke in jih podvojila? Še potem, ko je tej osebi nakazal zadnji evro, ona pa je potem z njim prekinila vse kontakte, še zmeraj upa, da je postal žrtev okoliščin in ne prevaranta.
Gregor je možakar pri dobrih sedemdesetih. Je nekakšna deklica za vse, takšna, kot jih danes ne ''delajo'' več. Ima zlate roke, vse zna popraviti, njegovo budno oko hitro najde napako na pralnem stroju, kvalitetno in v enem dnevu zamenja talne ploščice ali parket, na novo napelje elektriko po stanovanju. Pa je po poklicu le čevljar, a še to izobrazbo si je pridobil na podlagi delovnih izkušenj. V kraju, kjer živi, ima dela čez glavo od jutra do večera. Nekoč je usposobil celo računalnik, čeprav ga ni predtem nikoli uporabljal.
Škoda res, da se danes otroci ne učijo, kako preživeti, kako se znajti pred na pol praznim hladilnikom. Starši in učitelji jim govorijo: «Učite se!«, nihče pa si ne vzame časa, da bi jih naučil, kako naj to počnejo!
Nekoč so nam rekli, da od brezdelja le rit raste, a se
20. Etno festival Hrastnik 2023, 1. del prireditve
Pred vami je 1.del posnetka skoraj tri ure dolgega jubilejnega 20.Etno festivala, ki je v organizaciji Srbskega kulturnega društva Sava Hrastnik potekal v hrastniški športni dvorani. Ob lepem obisku, tribune so bile zasedene skoraj do zadnjega kotička, smo lahko spremljali folklorne in glasbene nastope različnih narodov nekdanje skupne države Jugoslavije. Večina skupin deluje v Sloveniji, nekaj pa jih je prišlo tudi iz nekdanjih republik SFRJ. Kar pa najbolj veseli, s folkloro in tradicijo se ukvarjajo tako mladi kot starejši. Starostni razpon udeležencev je bil od malčkov do tistih, ki so se že srečali z osmimi križi. Svoje znanje, bogate in barvite noše so prikazali člani in članice domačega društva SKD Sava Hrastnik, ki so festival začeli in ga tudi končali ter še naslednja društva: SD dr. Mladen Stojanović" Velenje, KUD Mladost Ljubljana, Folklorna skupina Svoboda Trbovlje, KUD Una Novi Grad, MKD Ivan Car Ljubljana, SPD Nikola Tesla Postojna, MKD Sv. Ciril in Metodij Kranj, FS Dolsko, Dolsko pri Ljubljani, CD Grigor Vitez Okučani in CD Starca Gornji Bogičevci ter SKUD Vidovdan Ljubljana.
https://www.youtube.com/watch?v=KAuN68GpFjc
Drugi del bomo objavili čez nekaj dni.
Igor Gošte
Vsebina 20. Etno festival Hrastnik 2023, 1. del prireditve objavljena na Javnost.si - Ko za vaša sporočila poskrbimo mi