Iskanje: mestna+ulica
sreda, 1. april
Pri mestni vpadnici se nadaljujejo dela za povečanje kmetijskih površin
Dela na Bakovski ulici se ta teden nadaljujejo.
ponedeljek, 30. marec
Sončni zahodi, barvite ulice in nepozabni trenutki. To je kraj, ki ga moraš obiskati. Skriti biser Jonske obale navduši vsakega popotnika. Tropea, biser južne Kalabrije, naju je pričakala v spomladanskih barvah, nad turkiznim morjem dramatično postavljena na pečinah, z ozkimi uličicami in starim mestnim jedrom in v pristnosti juga Italije. Da Ciccio Parking Camper Za […]
sreda, 25. marec
Ne dovoli, da ti rečejo, česa ne moreš izpeljati
Nič se ni premaknilo, pa so ulico prebarvali v rožnato, mestne oblasti so jo prvič počistile, drugič pa ugotovile, da na ulici ni bilo nobenih nesreč.
torek, 24. marec
Za razliko od prejšnjega obiska nas je Honiara tokrat sprejela obsijana s soncem in prej blatne mestne ulice so se zdaj spremenile v prašne ulice. Glavno ulico prenavljajo in širijo, a je še niso asfaltirali, zato se izpod koles množice avtomobilov vseskozi dvigujejo oblaki prahu, ki jih veter raznaša po okolici. Nina in Robert v Honiari zaključujeta jadralski del svojega popotovanja, midva z Zlato pa se pripravljava na nadaljevanje križarjenja med tihomorskimi otoki, zato sem se posvetil predvsem nabavi hrane in vode za naprej, na bencinski črpalki pa mi je uspelo v reciklažo oddati tudi staro olje, ki mi je ostalo po opravljenem servisu motorja. V trgovini so dobili novo pošiljko sadja, sira in jogurtov in del tega se je poleg čipsa preselil na Skokico. Robert in Nina sta naju z Zlato zvečer povabila v hotel na obali na okusno poslovilno večerjo, ki nam je minila ob veselem obujanju spominov na naša doživetja v preteklih tednih. Po večerji smo se prijateljsko objeli in naše poti so se razšle. Naslednje dni nama bo kar manjkala njuna družba na barki. V petek, 4. julija, sva z Zlato zgodaj zjutraj odjadrala proti zahodu, proti otočju Russel, kjer sva v dobro zaprtem zalivu pri otoku Mbanika spustila sidro ravno, ko je začelo deževati. In potem je deževalo celo popoldne in še v noč. Dežju navkljub sva iz okoliških vasi dobivala obiske domačinov v kanujih. Povedali so, da tudi tukaj sobivajo s krokodili, a so ti majhni in menda ne napadajo ljudi. Izogibajo se vasi, zadržujejo se v močvirju, po morju pa menda le ponoči. V zalivu je danes zasidrana ladja, ki odkupuje kopro. K ladji so domačini z okoliških otokov celo popoldne in zvečer s čolni dovažali vreče s kopro. Kopra je bela sredica iz kokosovih orehov, iz katere iztisnejo olje. Kokosovo olje se veliko uporablja v živilski, farmacevtski in kozmetični industriji. Prečiščeno kokosovo olje na tihomorskih otokih uporabljajo tudi za pogon dizelskih motorjev v avtomobilih in generatorjih. Namesto krokodila sva ponoči dobila obisk domačina, ki je zahteval denar za sidranje. Nisem bil prepričan, da bo denar prišel v vaško blagajno, a ponoči sem želel imeti mir in sem plačal, le ceno za sidranje sva s prvotnih 50 evrov med pogajanji znižala na 10. Z otočja Russell sva odjadrala do osamljenega in nenaseljenega vulkanskega otoka Mborokua. Vulkanski stožec se je enkrat v geološki zgodovini na južni strani podrl v morje in nastal je zaliv. Skokico sva lahko zasidrala sredi potopljenega kraterja. Tukaj zvečer nihče ne bo prišel kasirat za sidranje oz. pobrat prispevka za vas, kakor to tukaj večinoma imenujejo. < Florida Nadaljevanje 7.4.2026 Knjige Mirana Tepeša o dosedanjih podvigih Proti soncu Naš legendarni skakalec in jadralec Miran Tepeš se je v začetku novembra vrnil s svojega drugega potovanja okoli sveta. Celotno pot je preplul v dveh etapah. Prva se je pričela v Izoli v letu 2010. Po spletu okoliščin se je popotovanje po svetu zasukalo drugače, kot je to sprva načrtoval, NAKUP Z vetrom Mnogi jadralci, ki prvič objadrajo svet, po vrnitvi izjavijo, da so na poti našli samega sebe, Miran Tepeš pa ima bolj zanimiv odgovor: " Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel." Na poti okoli sveta je preplul kar 26.541 navtičnih milj. NAKUP Veliki trije Knjiga Veliki trije je že tretji jadralski potopis Mirana Tepeša. V njej je opisano jadranje mimo znamenitih treh južnih rtov: rta Horn, rta Leeuwin in Rta dobrega upanja, jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje do in okoli Avstralije ter Tasmanije in samostojno jadranje čez Indijski ocean. NAKUP Z jadrnico čez Arktiko Knjiga je jadralski potopis z zelo drugačne in zahtevne morske poti po ledenih morjih, med odročnimi otoki. V knjigi so na 256 straneh opisane dogodivščine s poti čez Arktiko in popestrene s 383 barvnimi fotografijami in zemljevidi. V prvem delu je opisana pot z jadrnico od Istre ... NAKUP Miran Tepeš Miran Tepeš bo letos poskusil izpeljati podvig, ki ga je do sedaj uspelo izvesti le redkim jadralcem na svetu. Iz Atlantika namerava zapluti v Tihi ocean skozi prehod imenovan Severozahodni prehod. Prehod je plovna pot skozi Arktični ocean vzdolž obale Severne Amerike. Prehod je večino leta zamrznjen in ga je možno prepluti le v redkih poletnih obdobjih, ko se arktični led stopi oziroma pomakne dovolj severno, da je plovba možna. Miran Tepeš pluje z litijevimi baterijami BlueCell. Na krovu ima tri bateriji Bluecell 100Ah12V s kapaciteto 3x100 Ah, ki tehtajo zgolj po 12 kg in imajo življenjsko dobo 3000 ciklov - globokih praznjenj. Besedilo in fotografije: Miran Tepeš
petek, 20. marec
Z današnjim dnem začne veljati novi prometni režim na Malgajevi ulici v Celju, ki vodi mimo prve gimnazije in dijaškega doma. Cesta bo poslej enosmerna proti Čopovi, uredili so tudi nekaj več kot 40 novih parkirišč. Na njih bo veljal režim druge cone, uredili so še pločnik in postavili novo prometno signalizacijo. Na celjski mestni […] Prispevek CELJE Malgajeva je poslej enosmerna je bil objavljen na Novice.si .
ponedeljek, 16. marec
Ornella Vanoni, naj ti svetloba zvezd kaže pot v mehki večnosti
Obstajajo duše, ki si za izraz izberejo glas. Ornella Vanoni je pela, kot bi odpirala spomine, starejše od enega življenja. Njena interpretacija je nosila mehko, a prodorno zavest o tem, da čustvo ni naključje, temveč pot učenja. Da ljubezen je in smo. V njenih pesmih se razpira občutek, da energija potuje skozi čas in išče glas, ki jo zna izgovoriti. O tej dimenziji Ornelle – o umetnosti kot vibraciji in o ljubezni kot zavestni izbiri duše – sem se pogovarjal s Tamaro Babić Nikiforov . Ustvarjalka mlajše generacije njeno ostalino bere premišljeno, s spoštovanjem do zgodovinskega konteksta in z občutljivostjo za tisto nevidno plast, kjer se osebno sreča z univerzalnim. O Ornelli Vanoni Ornella Vanoni je prihajala iz časa, ko je bil socializem ne le politična ideja, temveč tudi kulturna in etična drža – vera v dostojanstvo dela, v skupnost, v solidarnost. Kako ti kot samozaposlena v kulturi danes bereš ta izginjajoči miselni svet? Se ti zdi, da je bila njena umetniška drža tudi oblika tihega upora proti individualizmu in trgu? Mislim, da je bila v času Ornelle Vanoni kulturna skupnost v Italiji res močnejša kot danes, predvsem zaradi povojne solidarnosti in ideoloških gibanj. To obdobje ekonomskega čudeža, ki je Italijo iz revščine popeljalo v hitro industrializacijo, je moralo biti zelo zanimivo. Delavski razred je ustanavljal sindikate ter gledališke kolektive, kot je na primer Piccolo Teatro v Milanu, kjer je Ornella začela svojo ustvarjalno pot. Kot samozaposlena v kulturi ta miselni svet čutim kot dragocen – čeprav izginjajoč – opomnik na vrednost skupnosti v času, ko prevladujeta individualizem in gig ekonomija. Ornellina umetniška drža, njena čustvena globina in interpretacije delavskega življenja – kot v pesmi Canzoni della mala – se mi zdijo subtilen upor proti hladni komercializaciji. Mislim, da je skozi svoje pesmi poudarjala, da mora umetnost predvsem služiti ljudem in ne le profitu. Če bi imela možnost, bi se v veseljem teleportirala nazaj v čas, ko so ljudje – tako si vsaj romantično predstavljam – pili kave in se pogovarjali o idejah, ne da bi jim oči ves čas uhajale na sodobne vseprisotne zaslone. https://www.youtube.com/watch?v=_JhCErq2NyM&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=8 Objemi Pesem Abbracciami forte kliče po objemu, po telesni bližini, po človeški prisotnosti. Kako razumeš ta »močni objem« v kontekstu šestdesetih – kot ljubezenski nagovor ali kot hrepenenje po varnosti v času družbenih premikov? Beseda objem je ena mojih najljubših besed – kot tudi dejanje samo, saj sta v objemu srci najbližji drugo drugemu. Beseda hug naj bi izvirala iz starodavne skandinavske besede hugga, ki pomeni hippy – tolažiti. Mislim, da Ornella v tej pesmi prosi ravno za to – za tolažbo, močan objem, ki ga razumem kot hrepenenje po čustveni varnosti znotraj prepovedane ljubezni, iskanju intimne ter neerotične bližine in zatočišču pred svetom. Vendar mi je všeč tvoja interpretacija, da objem morda zajema širši družbeni kontekst. Šestdeseta so Italiji prinesla hitre spremembe – od nerazvitosti do urbanega individualizma – in morda objem zares simbolizira izgubljeno skupnost in toplino v času negotovosti. Sploh glede na to, da se v Ornellini karieri osebno ves čas prepleta z motivi delavskega hrepenenja po človeškosti. https://www.youtube.com/watch?v=WpYbcxMxZ10&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=4 Čustvena moč Io ti darò di più – več čustev, več predanosti, več resnice. Se ti zdi, da Vanoni tukaj že presega klasično vlogo pevke in postane pripovedovalka ženskega notranjega sveta, ki ni več pasiven, temveč zavesten svoje moči? Mislim, da besedilo predvsem poudarja altruizem, kar me spominja na filozofe, kot je Emmanuel Levinas, ki je v svoji etiki ljubezen postavil kot absolutno odgovornost za drugega – ne kot čustvo ali izbiro, temveč kot človeško primarno dolžnost, ki presega lastne potrebe in pričakovanja. Ker se je pesem rodila v šestdesetih, ki so bila pod vplivom eksistencializma – Camus, Sartre – mislim, da pesem v središče postavlja žensko subjektivnost, ki ni več pasivna, temveč preseže utilitaristično ljubezen – v zameno za nič – z iracionalno radodarnostjo in poudarja pomen lastne volje v nestabilnosti časa – migracije, spolna revolucija, ekonomski premiki. Končno je ženska avtonomno bitje in ni več pasivna prejemnica moške volje kot v klasični romantiki, temveč svobodno izbira predanost – kljub kaosu čustev in dvomom. Pesem tako postane feministični manifest: moč ni v pasivnosti, temveč v zavestni izbiri preseganja omejitev. V sodobnem času, ko so tako popularni situationshipi, ghostingi in podobno, je morda še težje odpreti srce, saj je tisti, ki ga odpre, obravnavan kot šibkejši, Ornella v svoji pesmi pa odprto srce prikazuje ravno obratno – kot dokaz čustvene moči. https://www.youtube.com/watch?v=zTqVYZh_-70&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=1 Glasba Naslov La musica è finita zveni skoraj brutalno: glasbe je konec. Kako vidiš to pesem – kot konec neke ljubezni ali kot konec iluzij neke generacije? Je to trenutek, ko Ornella prvič javno zapoje o praznini? Če sem se prav pozanimala, je Ornella pesem prvič zapela leta 1967, sredi italijanskega ekonomskega čudeža in ravno pred majskimi nemiri. Mislim, da naslov simbolizira konec nedolžne romantike. Strinjam se s tabo, da ima pesem dvojni pomen, oseben in generacijski. Na zabavi sreča bivšega ljubimca, ampak srečanje v njej pusti melanholijo in občutek praznine. Zabava se konča, prijatelji odidejo in ona ostane sama. Mislim, da pesem odpira vrata temam osamljenosti v moderni Italiji, kjer se iluzije o večni ljubezni in skupnosti začnejo drobiti. Prej je pela o strasti in presežkih, tu pa se prvič sooči s tišino, polno neizrečenosti, in samoto. Njena glasba mi je prav zato všeč, ker jo lahko bereš osebno, dejansko govori o lastni izgubljeni ljubezni, lahko pa v njej vidiš širše družbene ideje. https://www.youtube.com/watch?v=OiHE8A4-Muo&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=7 Bela barva Casa bianca kot simbol čistosti, izolacije, morda tudi čustvene sterilnosti. Kaj zate predstavlja ta prostor? Je to zatočišče ali zapor? In zakaj misliš, da je prav ta pesem tako močno resonirala z občinstvom? Besedilo pravi: otrok joče, hiša, ki je do zdaj predstavljala dom, poln ljubezni, pa v spominu postane strašna, podrta, ker je čas uničil otroštvo. Bela barva simbolizira čistost, hkrati pa tudi sterilnost in nedosegljivost – kot nedosegljiv prostor, kjer se otroške sanje soočijo z resničnostjo izgube te nedolžnosti. Jaz osebno pesem razumem kot strah pred preteklostjo in osamljenostjo, ki jo v nekem trenutku življenja – večinoma ob prelomnicah – najbrž občutimo prav vsi. Mislim, da je na Sanremu leta 1968 pesem Italijane zadela ravno v ključnem trenutku, ko je cela generacija menjala podeželske hiše za mestna stanovanja, kar je v marsikomu najbrž sprožilo nostalgijo in krizo. Ornellin glas je dodal še osebno bolečino, zato je lahko vsakdo za zaprtimi očmi videl svojo izgubljeno belo hišo. Jaz v njej vidim svoj otroški dom, stanovanje na Kidričevi ulici, okrušen zid v kopalnici, posteljo s skrivnim sporočilom, zapisanim na letvice, in zahajajoče sonce. V trenutku so pred mano vse slike in pohištvo, skoraj vonjam lahko svojo lipo za blokom in skupaj z njo svoje otroštvo. https://www.youtube.com/watch?v=wAUIa6OTk3w&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=2 Ljubezen Večnost je pojem, ki presega čas, telo in zgodovino. Kako se ti zdi, da se Ornella v pesmi Eternità spogleduje z idejo ljubezni kot nečesa, kar ni omejeno na en sam obstoj? To je še ena njena pesem, ki se lahko razume na več načinov. V skladbi Eternità Ornella opisuje trenutek opazovanja spečega ljubimca, ko začuti, da ljubezen ni omejena na eno življenje. Angel na stropu simbolizira duhovno ljubezen okraj tega življenja. Kot da bi okusila neskončno srečo v sedanjem trenutku, z motivom cveta večnosti. Ko Ornella poje, se mi zdi, da ljubezen ne pripada le sedanjosti ali preteklosti, ampak nekemu skupnemu prostoru duš, ki so se srečale že prej in se bodo srečale tudi v naslednjih življenjih. Ta ideja se sicer pojavlja predvsem v vzhodnih tradicijah. V hinduizmu obstaja pojem atman. To je individualna duša, ki je del univerzalne duše – brahman. Dve duši, ki se ljubita, se v resnici prepoznavata kot del istega izvora. Ljubezen kot spomin in ne kot odkritje. V svojem zvezku citatov imam zapisan tudi Rumijev citat iz knjige Masanava, ki se nekako povezuje tudi z Ornellino pesmijo: »Tam zunaj, okraj idej o pravilnem in napačnem, je polje, tam te bom počakal.« Ornella je v intervjujih sicer poudarjala čustveno ranljivost, ne vzhodne filozofije, a si vseeno ne morem pomagati, da v njeni pesmi ne bi začutila še enega globljega pomena. Ljubezen, ki presega romantično strast tega trenutka, ki ne govori le o ljubezni med dvema človekoma, temveč o ljubezni kot univerzalni sili, ki obstaja onkraj časa in telesa. To me je spomnilo tudi na Goethejevega Fausta in ljubezenske pesmi West–östlicher Divan, kjer avtor razvija idejo, da ljubezen ni le čustvo, ampak princip, ki drži svet skupaj, torej nekaj kozmičnega in ne le osebnega. https://www.youtube.com/watch?v=8EBhJ9-SiJY&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=6 Kriza zrele ženske Pesem Io come farò zrele umetnice, ki se sooča z negotovostjo, izgubo orientacije in vprašanjem nadaljevanja. Kako jo razumeš? Kot izraz človeške ranljivosti – in hkrati notranje vzdržljivosti? Mislim, da v tej pesmi Ornella res izžareva krizo zrele ženske. V pesmi poje, da se počuti »fuori posto« – kot da ponavlja svojo vlogo v igri, ki ji ne verjame več, medtem ko se v njej rodi »bambina«, notranji otrok, ki spreminja realnost v fantazijo. Lahko si izmisli smeh, zgodbe ali celo zvezde iz papirja, le ljubimca si ne more izmisliti. Njegove oči, usta, prisotnost – predvsem pa odsotnost – so preveč resnični, da bi jih lahko nadomestila z domišljijo. V letu 1989, ko je Ornella to pesem prvič zapela, je bila v polni zrelosti svoje kariere, stara štiriinpetdeset let. Živela je v Milanu, bila je finančno stabilna, z lastno založbo Vanilla, a čustveno v fazi introspekcije. Io come farò razumem kot javno izpoved o negotovosti in priznanje umetniške krize, ki se ji je zgodila na prehodu ikone šestdesetih v zrelo umetnico. Pesem opisuje predvsem njen notranji boj. Prizadeva si izumiti realnost – nasmeh, zgodbe, zvezde, ampak vsega se vseeno ne da rešiti z domišljijo. Za razliko od pesmi Eternità tu ljubezen ni večna, ampak ranljiva, kar odraža njeno takratno življenjsko fazo. Kako karierno in osebno naprej, če ti ljubezen ne drži več kompasa? https://www.youtube.com/watch?v=VmE3_M0xsMo&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=5 Drevesa Drevesa kot priče časa, kot bitja, ki stojijo, rastejo, molčijo. Kako vidiš simboliko dreves v pesmi Alberi? Je to Ornellin dialog z naravo, s koreninami, z minljivostjo človeškega življenja? Ornella je pri pesmi sodelovala z Enzem Gragnaniellom, napolitanskim avtorjem, ki je pesem ustvaril kot kritiko urbanizacije in izgube korenin – navdihnil ga je pogled na avtoceste, ob katerih so sekali drevesa, ki so v pesmi sicer simbol svobode in identitete. Zato Ornella poje z južnoitalijanskim naglasom, ki posebno poudarja tradicijo in zgodovino. V pesmi primerja ljudi z drevesi – v urbaniziranem svetu smo odrezani, kot so odrezana drevesa ob avtocestah – izgubljamo luč in postajamo osamljeni. Hkrati pa listi – foglie sparse al vento – simbolizirajo prehodnost človeških čustev in odnosov, a korenine vseeno ostajajo. Mislim, da je pesem Alberi Ornellin poziv k vrnitvi domov, saj dom zaceli še tako hude rane. To tudi resonira z njeno zrelostjo leta 1999 in z njenimi pesmimi o ohranjanju duše. Tudi Hermann Hesse je o drevesih zapisal eno najlepših besedil, kar sem jih kadarkoli prebrala – iz njegove zbirke fragmentov iz leta 1920, Wandering: Notes and Sketches. Spomnila sem se predvsem na ta citat, sicer v prostem prevodu: »Zame so bila drevesa vedno najbolj prodorni pridigarji. Drevesa imajo dolge misli, dolgo dihanje in počitek. To je dom. To je sreča.« Tudi Ornella v pesmi kljub kritiki in bolečini daje upanje. Torej sledimo drevesom v iskanju svobode in sanj. https://www.youtube.com/watch?v=xdjUI76zGWg&list=PLF6smqybsbv0ZKGDo5wFbxk3TvUltUPvN&index=3 Ljubezen do sebe Učiti se ljubiti – sebe in druge – pri skoraj devetdesetih. Kako pomembno se ti zdi sporočilo pesmi Imparare ad amarsi danes, v svetu, ki pogosto zamenjuje ljubezen z učinkovitostjo, hitrostjo in podobo? Sporočilo te pesmi iz leta 2018 je danes zelo pomembno, morda celo bolj kot kadarkoli prej. Ornella spodbuja k avtentičnosti ljubezni v svetu hitrih všečkov. V svetu Instagrama in spletnih zmenkov to postane upor – ljubezen ni internetna podoba, ampak je sprejemanje lastnih in tujih gub, napak in časa. Ljubezen do sebe je nazadnje temelj za ljubezen drugih. Pesem uči, da je prepustitev sedanjemu trenutku pot do sreče, ko sebe in druge ljubiš brez pričakovanj, sprejemaš konce in ohranjaš otroško radost – in to kljub bolečini, ne da bi vedel, kaj te čaka v prihodnosti. Ornella znova pokaže svojo filozofijo, ki spremlja več njenih pesmi – da prava moč ni v učinkovitosti, ampak v ranljivosti: ljubiti polno, do zadnje emocije. Tamara Babić Nikiforov (1993) je magistrica scenaristike (Univerza v Ljubljani, AGRFT). Deluje kot dramaturginja, književnica, režiserka, scenaristka, urednica in vodja literarnih delavnic. Kot mentorica sodeluje tudi pri ŠtudenTeatru, kjer podpira mlade ustvarjalce pri razvoju gledaliških projektov. Sodelovala je pri številnih filmskih (Tišina, Jaz tebi – ti meni, Slepe miši), gledaliških (Umorjeni spomin, Vaje v slogu, Zajček in ptica) in literarnih (časopis November, revija Objem) projektih doma ter v tujini. Med njenimi bolj odmevnimi projekti je režija in koordinacija otvoritvene parade Evropske prestolnice kulture 2025. Trenutno pripravlja svoja knjižna prvenca: zbirko kratkih zgodb v slogu magičnega realizma ter roman o materinstvu. Posebna energija Če Ornello Vanoni pogledava onkraj biografije in diskografije: s čim je po tvojem mnenju svetila njena luč – in še vedno sveti? Je bila to iskrenost, ranljivost, glas? Ali nekaj, česar ne moremo poimenovati, a vemo, da energija ne izgine, temveč se le preobrazi? Mislim, da je tisto nedefinirano nekaj pri Ornelli Vanoni povezano z njeno sposobnostjo preobražanja bolečine v toplino. Kot Hessejeva drevesa, ki mirno stojijo skozi viharje. Ampak Hesse čisto na koncu pravi: »Kdor se je naučil poslušati drevesa, ne želi več biti drevo. Želi biti le tisto, kar je. To je dom. To je sreča.« Mislim, da je Ornella našla prav to avtentičnost in je bila to, kar je bila, nič več in nič manj. Njena luč ne ugasne, ker je imela premočno energijo, ki je še vedno prisotna v njenih delih. Mislim, da sta njeni največji moči pristna človeškost in pogum, da si je dovolila biti ranljiva. Prav zato je postala ogledalo naših lastnih ran, hrepenenj in smeha. Ko poslušam njene pesmi, se mi zdi, kot da bi poslušalcem nekje zadaj tiho šepetala: »Tudi ti to čutiš, kajne? Kaj pa, če bi tudi ti živel, živela odprto?« The post Ornella Vanoni, naj ti svetloba zvezd kaže pot v mehki večnosti appeared first on Evrovizija.com .
nedelja, 15. marec
Ta evropska prestolnica skriva most, ki povezuje dve cerkvi
Evropska mesta pogosto skrivajo podrobnosti, ki jih opazijo predvsem radovedni sprehajalci. Na prvi pogled gre za običajne ulice, stare stavbe ali cerkve, vendar se med njimi skrivajo zanimivi arhitekturni detajli. Eden takšnih stoji v središču irske prestolnice Dublin. Tam nad prometno mestno cesto stoji kamnit most, ki na nenavaden način povezuje dve cerkveni stavbi. Most […] Objava Ta evropska prestolnica skriva most, ki povezuje dve cerkvi se je pojavila na Vse za moj dan .
četrtek, 12. marec
Ko večina ljudi pomisli na slovensko obalo, se jim pred očmi najprej prikažejo živahne ulice Portoroža, beneška arhitektura Pirana ali pa mestni vrvež Kopra. Vendar […] The post Strunjanska plaža: Skriti biser za popoln mir na Obali appeared first on NotranjskoPrimorske.si .