Rad sem duhovnik. Na začetku duhovniške poti sem bil prepričan, da sem bolj za mestnega župnika, ker sam prihajam iz mesta, v Mariboru na Pobrežju sem bil kaplan. Mestno življenje mi je bilo vedno blizu. Ko pa sem leta 2019 prišel na podeželje, sem se kar hitro vživel v te kraje in med te ljudi. Tako, da zdaj kar rečem, da v mesto pa ne bi več šel. Čeprav je župnija Spodnja Polskava v soupravi in ne živim tukaj, se trudim, da sem v župniji prisoten ne samo pri nedeljskih mašah, ampak tudi med tednom. Na trenutke dobim občutek, kot da me ljudje ravno ne potrebujejo, da sem kot neki servis in moram zadostiti njihovim željam. Pa vendar so tudi trenutki, ko ti ljudje pokažejo, da so veseli, da si med njimi, da te potrebujejo. To pa mi potem daje novega zagona za delo med njimi ter tudi občutek sprejetosti in koristnosti.