Sejem ni bil živ in ni prodala
tam ničesar skoraj ne kupila,
tja zato se je le napotila,
da bi se na kratko pokazala.
Ker se mora, ker so to storile
vse sejmarke že, vse stare stranke,
čisto vse poslovne njene znanke,
mnoge dobre posle tam sklenile.
Šla je na svoj sejem ona tudi,
češ da to je tradicionalno,
tudi če v resnici je nestalno,
a se vtis dajati silno trudi.
Pozno je prišla, nikakor kmalu,
gibala med praznimi se štanti,
med odsluženimi komedjanti,
právila, da je na festivalu.
Svoj seznam prioritet imela
je s seboj, a liste ni razkrila,
kaj bi smešila se, jo vtaknila
raje v žep je, čisto nič vesela.
Stopala potem okrog plesišča
negotovo je, na moč nerodna,
kakor da bila bi nesvobodna,
bi najraje kar odšla s sejmišča.
Sejem ni bil živ, bilo prodati
ni ljudem mogoče niti peska,
da metali bi v oči ga, leska
prav nobenega nikjer zaznati.
Ko se šlo bo, jo prešine misel.
s takšno robo ven, na sejme tuje,
bo samo ničkolikokrat huje,
ni obraz vesel, ne, ksiht je kisel.
