Pred kratkim smo praznovali rojstni dan moje mame. Čeprav je že nekaj let ni več med nami, se sestre in brata z družinami še vedno radi zberemo na ta dan – le da ne več v njeni kuhinji, pač pa pri sveti maši, na njenem grobu in nato vsaj na kakšni kavi. Naši rajni z nami živijo v spominih in lepo jih je obujati in se s hvaležnostjo ozirati na vse, kar smo skupaj preživeli.
V teh dneh se jih še posebej spominjamo in prosimo za tiste, ki so morda še v kraju očiščevanja in zorenja za nebesa. Kako pa sploh pridemo v nebesa, je zanimalo našega triletnika. V trenutku, ko bi se rad na vsak način izognil spanju, sem mu odvrnila, da moraš biti priden, pomagati drugim, biti prijazen in moliti. Za malčka je bilo dovolj, vsekakor pa je bil odgovor daleč od popolnega. Priložnost za dopolnitev mi je kaj kmalu dala njegova nekoliko starejša sestra, ki je bila radovedna, kako postaneš svetnik. Težko, je ob misli na šivankino uho najprej padlo iz mojih ust.
Prav tako, kot je marsikdaj težko odgov...