Menu Item
Odvzem otroka staršem je "skrajen in zelo hud ukrep za vso družino". Centri za socialno delo se zanj odločajo, ko druge možnosti že izčrpajo in ko je otrok ogrožen. A večina direktorjev centrov za socialno delo pripoveduje, da število odvzemov v zadnjem obdobju narašča. "Opažamo, da gre za vedno bolj kompleksne in visoko konfliktne razmere v družinah in s tem tudi ogroženosti otrok." Kaj je razlog? Kako odvzem doživljajo otroci? In zakaj centri državo opozarjajo, da so nujne sistemske rešitve?
Število odvzemov otrok iz družin po besedah centrov za socialno delo variira glede na leto, večina direktorjev – z izjemo CSD severna Primorska in CSD Gorenjska – pa opaža, da se “število družin, ki potrebujejo tovrstno pomoč, v zadnjem obdobju veča”.
“Opažamo, da gre za vedno bolj kompleksne in visoko konfliktne razmere v družinah in s tem tudi ogroženosti otrok,” direktorji centrov opisujejo razmere, v katerih morajo CSD zaradi ogroženosti otroka nujno poseči. Direktorica Centra za socialno delo Celje Polonca Teršek kot enega od razlogov za slabšo statistiko izpostavlja družbene spremembe. “Posledice so daljši delovniki in posledično manj časa za družinsko življenje, nasilje v družini, razne odvisnosti, najpogosteje alkohol, vzgojna nemoč, opuščanje starševske skrbi ali nezmožnost starša za starševsko skrb.”
K večjemu številu odvzemov je prispevalo tudi (post)covidno obdobje, ko so se stiske povečale.
Direktorica Centra za socialno delo Pomurje Sandra Babič dodaja, da je odvzemov več tudi zaradi spremembe zakonodaje, “saj je z uveljavitvijo družinskega zakonika odločanje o ukrepih za varstvo koristi otrok prešlo na sodišče, v preteklosti pa smo veliko otrok v rejništvo in strokovne centre nameščali s soglasjem staršev”.
Koliko otrok centri iz družin odvzamejo letno, ne ve nihče
Skupne statistike odvzemov nima nihče – niti ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kjer so nam svetovali, naj za podatke zaprosimo vsako posamezno okrožno sodišče ali center za socialno delo.
Kontaktirali smo vseh 16 centrov za socialno delo. Lani je 14 centrov odvzelo 108 otrok, predlani 131. V to številko niso všteti podatki Centra za socialno delo Osrednja Slovenija vzhod, kjer so postregli s skupnim številom odvzemov od uveljavitve družinskega zakonika. Teh je bilo 24.
V izračun tudi niso všteti podatki Centra za socialno delo severna Primorska, kjer pravijo, da letno v povprečju odzvamejo 10 otrok.
Nasilje, droge, slabe bivalne razmere, ščuvanje, duševne težave staršev …
Razlogov za odvzem je več, center pa pred takim ukrepom vedno oceni dejavnike tveganja staršev in družine, ki bistveno vplivajo na rast, razvoj in delovanje vsakega otroka. Pri oceni si pomaga z drugimi institucijami, ki otroka poznajo oziroma ga obravnavajo, npr. šola, vrtec, zdravstveni dom, policija …
CSD preveri, ali starši za otroka skrbijo in ga negujejo, kakšne so bivalne razmere, družinski odnosi, socialna mreža, duševno zdravje staršev, ali otrok obiskuje šolo in zdravnika …
Poleg nasilja in zlorabe psihoaktivnih substanc so med dejavniki tveganja, ki kažejo na visoko stopnjo ogroženosti, visoko konfliktni odnosi. Starši se vpričo otroka “hudo” kregajo, se zmerjajo, si očitajo različne stvari, se obtožujejo, otroka pa ščuvajo drug proti drugemu.
Otrok je v takem odnosu spregledan in v stiski, pojasnjujejo direktorji centrov. To se kaže skozi tesnobo, strah, občutek nemoči, jezo, krivdo, brezvoljnost ali pa uporništvo, izogibanje obveznostim, provokativno vedenje, razdražljivost. “Starši ne prepoznajo negotovosti pri otroku, v ospredje postavljajo svoje stiske in potrebe, to pa otroka ne pomirja,” pravijo v centrih.
Skrajen in zelo hud ukrep
Po besedah direktorice Centra za socialno delo Celje Polonce Teršek družino navadno predhodno spremljajo in starše usmerjajo, da ti oblikujejo pogoje za zdravo rast in razvoj otroka. Starši so namreč tisti, ki imajo pred vsemi drugimi tako pravico kot obveznost varovati svojega otroka, zato CSD v družino vstopi in preučuje ogroženost otroka, ko zazna, da starši te pravice in obveznosti ne izvajajo.
Ko CSD oceni, da starši kljub pomoči ne spremenijo svojega vedenja, otrok pa je ogrožen, sodišču predlaga postopke za zaščito mladoletnika.
Ob tem Teršek poudarja, da je odvzem otroka “skrajen in zelo hud ukrep za vso družino”, ki se zgodi, ko starši kljub usmerjanju centra nepravilnosti, ki so ogrožajoče za otroka, ne odpravijo. Otrok je lahko tudi neposredno ogrožen, dejavniki tveganja pa so tako visoki, da zahtevajo takojšnjo zaščito.
Če mora center ukrepati takoj, z multidisciplinarnim timom, ki zajema strokovnjake različnih profilov, naredi oceno ogroženosti. Nato sledi nujni odvzem, otroka pa umaknejo v krizni center, kjer lahko ostane tri tedne.
Nato mora CSD v roku 12 ur na sodišče podati predlog za začasen odvzem otroka. Sodišče mora o predlogu odločiti najkasneje v 24 urah. Če predlogu ugodi, ima CSD en teden časa, da pripravi predlog za ukrep trajnejšega značaja ter izdela načrt pomoči družini in otroku. V vmesnem času strokovni delavci z družino poglobljeno delajo in raziskujejo, kakšne so potrebe otroka in kaj bi bilo za otroka v tem obdobju najbolje.
Čeprav so otroci žrtve krutih dejanj, imajo starše brezpogojno radi
CSD se glede na potrebe otroka odloči, ali bo otroka namestil v rejniško družino ali v strokovne centre, ki delujejo po Sloveniji. “To naj bi trajalo največ tri leta, a žal je zelo malo otrok, ki se v tem času vrnejo v svojo biološko družino,” pripovedujejo številni direktorji slovenskih CSD.
Direktorica celjskega CSD Polonca Teršek poudarja, da odvzem za otroka predstavlja travmo in dolgotrajen stres, v tej situaciji pa ga lahko pomiri le oseba z ogromno mero topline, sočutja in ljubezni.
Otrok ima namreč kljub “težkim in včasih krutim dejanjem” svoje starše brezpogojno rad, po njih hrepeni. Ne ve, da določene oblike vedenja niso v njegovo korist. Centri zato pri odvzemih, kjer je to mogoče, starše podučijo, kako naj otroku pojasnijo, da gre za nekaj časa živet drugam.
“Doživljanje otrok je različno, odvisno od starosti otroka. Če gre za novorojenčke – tudi s tem se srečujemo – je doživljanje drugačno kot pri 12 let staremu otroku,” pravijo v ljubljanskem CSD.
“Otroci si stikov s starši želijo, saj jih zanje skrbi, ker je otrok v primarni družini pogosto prevzemal vlogo odraslega. Če so v družini sorojenci, je najstarejšega otroka težko razbremeniti osnovne skrbi za mlajše, ker jo je bil vajeni prevzemati,” pa izpostavlja Teršek.
Glavna naloga človeka – torej rejnika ali vzgojitelja – ki prevzame skrb za otroka, je, da okrepi njegov občutek varnosti, sprejetosti, zaupanja. “Da spet začne verjeti, da je svet dober,” poudarja Teršek.
Ko se takšni otroci povsem umirijo in občutijo fizično in psihično varnost, po besedah direktorice celjskega CSD navadno na dan privre vsa teža dogodkov, ki so jih doživeli v matični družini. “Strahovi, nočne more, pretirani čustveni odzivi in izpadi, samopoškodovanje, napadi strahu in panike, hiperaktivnost, motnje spanja, prenajedanje … Pubertetno obdobje navadno simptomatiko še okrepi, zato je intenzivnost čustvenega odzivanja vsaj dvojno izražena, in je vedenje lahko ogrožajoče do sebe ali do okolice.”
Koliko časa bo otrok preživel drugje, preden ga bo center vrnil v domačo družino, je po besedah Polonce Teršek odvisno od več dejavnikov: od razlogov za odvzem do trajanja postopkov na sodišču in izreka sodbe, da so otroci odvzeti in nameščeni.
“Ukrep odvzema mladoletnega otroka navadno traja največ tri leta. V obdobju odvzema se ves čas dela z matično družino in hkrati ugotavlja, ali so odpravljeni razlogi, zaradi katerih je bil otrok odvzet,” pojasnjuje. Če so razlogi odpravljeni, se otrok lahko vrne domov, sicer pa se lahko ukrep ponovno podaljša.
Potrebujemo sistemske rešitve
Direktorica celjskega CSD poudarja, da bi v Sloveniji potrebovali res dobro in intenzivno mrežo pomoči, brez dolgih čakalnih vrst, ki bi pomagala celotni družini, torej otroku, njegovim staršem in osebam, ki prevzemajo skrb nad otrokom.
Po besedah sekretarke Skupnosti CSD Slovenije Tatjane Milavec centri za socialno delo ves čas opozarjajo, da imamo v Sloveniji premalo programov za podporo družinam. Ti bi združevali strokovnjake, ki bi družinam pomagali na domu – starše bi opolnomočili in jih podprli, da bi problematično vedenje spremenili. S sistematično podporo in usmerjenim svetovanjem bi staršem pomagali razviti kompetence, ki bi jim omogočile, da svoje otroke ohranijo v domačem okolju ter ustvarijo stabilno in spodbudno družinsko dinamiko.
“Pomembno je, da center pravočasno dobi informacijo, da v določeni družini nekaj ni v redu, a je družina v stiski in se sooča s težavami – k temu lahko pripomorejo tudi vrtci ter šole – ter da družina pomoč dobi nemudoma. Če družini pravočasno nudimo podporo, lahko preprečimo skrajni ukrep – odvzem otroka. Ko pa situacija postane kritična, pogosto nimamo druge izbire, kot da po tem ukrepu posežemo,” pravi Milavec.
Ob tem opozarja, da centri za socialno delo nimajo zadostne podpore ministrstva, trenutno razpoložljivi razpisi pa ne omogočajo celovitega odziva na potrebe družbe. Zato je po njenem mnenju nujno, da država oblikuje trajnostne rešitve, ki bodo dolgoročno podpirale družine in jim omogočile, da otrokom zagotovijo varno in spodbudno domače okolje.
CSD Gorenjska: Tako preprečimo eskalacijo družinskih članov
Kot primer dobre prakse Tatjana Milavec izpostavlja CSD Gorenjska, ki orje ledino in je oblikoval mobilni tim, ki družinam pomaga na domu. Podoben model deluje tudi na CSD Pomurje in CSD Južna Primorska.
Na Gorenjskem, kjer sodelujejo s fakulteto za socialno delo, se intenzivno delo z družinami že obrestuje, saj direktorica Urška Repar Justin poroča o vedno manjšem številu odvzemov. Po njenih besedah se osredotočajo na redno tedensko pomoč družinam.
“Družina prejme pomoč dovolj zgodaj, torej takoj, ko jo potrebuje, in jo prejema, dokler jo potrebuje. Vse to, da preprečimo odmike v eskalacijo posameznih družinskih članov in represivne posege države v družino,” je jasna.
Tatjana Milavec ob tem poudarja, da so vsi trije centri programe pomoči uvedli samoiniciativno. “Želimo si, da bi takšni programi postali del sistemske ureditve in bi bili dostopni vsem družinam, ki jih potrebujejo. Za uvedbo teh sistemskih rešitev pa centri za socialno delo potrebujejo ustrezne kadrovske okrepitve.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje