Menu ItemEvropska komisarka za širitev, Slovenka Marta Kos, v pogovoru za N1 Slovenija, ki bo predvajan tudi na N1 Srbija, obširneje in podrobneje kot v drugih intervjujih te dni odgovarja na vprašanja o študentskih protestih, režimu Aleksandra Vučića in interesih, zaradi katerih v večjem delu srbske javnosti obstaja vtis, da je Bruselj do Vučića preveč popustljiv. Komisarka pove, kaj je za zaprtimi vrati Vučiću rekla. Pojasnjuje tudi objavo po tem sestanku, ki je v Srbiji in Sloveniji sprožila plaz ostrih kritik. "Vsi tisti, ki me zdaj kritizirajo, ker sem se srečala z Vučićem, po drugi strani od Evropske komisije tudi zahtevajo, da se pogaja s Putinom," med drugim odgovarja Marta Kos. Za bivšega obveščevalca, nato pa enega najbolj vplivnih srbskih politikov upa, da ga v novi srbski vladi več ne bo. Milorada Dodika ne vidi kot sogovornika pri iskanju rešitev za BiH, je pa redkobesedna o pismu podpore, ki ga je Vučiću poslal Zoran Janković. In kaj si misli o evropski oborožitveni mrzlici? "Odraščala sem v 'flower power in make love, not war' časih," pravi. A dodaja: "Situacija je danes bistveno drugačna, kot je bila še pred enim letom".
Po naših informacijah ste vi avtorica objave na omrežju X po sestanku s srbskim predsednikom Vučićem, v kateri je pisalo – in to je sprožilo val ogorčenja –, da je bil vajin sestanek konstruktiven. Glede na res silovite reakcije v Srbiji, v Sloveniji, pa tudi v skupini evropskih poslancev, ali ob tem čutite ali pa morda celo prevzemate kakršnokoli odgovornost?
Nimate pravih informacij.
Torej tega niste napisali vi?
Tako je.
Kdo pa?
Tega pa vam ne bom povedala. To je timsko delo, v moji ekipi, v kabinetu je 16 ljudi. Povsem razumem, da se ljudje ne strinjajo z objavo, samo prosim za razumevanje, da ne presojate mojega dela na osnovi 280 znakov.
Pa čutite ob tem kakršnokoli odgovornost? Ali za to objavo stojite?
Čutim odgovornost do države kandidatke Srbije, da jo ponovno pripeljemo na evropsko pot, na kateri zadnjih nekaj mesecev stagnira. Vedno bom zagovarjala, da se pogovarjamo s politiki, s tistimi ljudmi, ki lahko kaj naredijo. Povejte mi, s kom se lahko ta hip v Srbiji pogovarjamo, da bomo dosegli reforme, vse tisto, kar načeloma zahtevajo tudi protestniki, študenti in opozicija. In to je bila moja tema pogovora s predsednikom Vučićem.
Srbija ta hip nima vlade, stagnira, mora pa narediti kar precej korakov naprej, da bomo lahko pogajanja sploh nadaljevali. Recimo: zelo pomembni zakoni s področja medijev, volilna zakonodaja in še marsikaj drugega. In seveda po mojem mnenju tudi nepravilno ukrepanje srbske vlade do predstavnikov nevladnih organizacij oziroma do nevladnih organizacij na splošno.
Moja naloga je, da na tem delam in sem na tem delala tudi na tem pogovoru s predsednikom Vučićem. Da res poskrbimo, da bo Srbija izvedla reforme, o katerih sem prej govorila in ki so nujne za to, da bomo lahko nadaljevali pogajanja, ki stojijo že kar nekaj časa.
“Kar zahtevajo srbski študenti, zahteva tudi Evropska komisija”
Na to je v svoji objavi opozorila tudi predsednica Evropske komisije, ki je po torkovem srečanju z Vučićem zapisala, da je bil sestanek pomemben, za razliko od vaše ocene, da je bil konstruktiven. Temu je dodala tudi omenjene reforme na področju medijev, volilne zakonodaje in boja proti korupciji, ki so nevralgične teme za Vučića, in prav zaradi tega je bila njena objava v Srbiji precej bolje sprejeta od vaše. Res ste o tem obširneje govorili v Evropskem parlamentu, kjer ste zaradi razmer v Srbiji izrazili tudi zaskrbljenost, ampak to je bilo 11. februarja, več kot en mesec pred prelomnim protestom 15. marca, po katerem se je marsikaj spremenilo. Krožita dve interpretaciji: ena pravi, da bi vi osebno o razmerah v Srbiji rekli kaj bolj odločnega, a vam tega ne dovoli Ursula von der Leyen. Druga pa, da ste, odkar ste v Bruslju, tudi vi postali bruseljska birokratka, čeprav ste včasih javno izražali podporo medijski svobodi, vladavini prava, delujoči civilni družbi … Katera od teh dveh interpretacij je točna?
Mislim, da sem kot komisarka za širitev zelo dobro pripravila teren, da je bil lahko torkov pogovor naše predsednice in predsednika Evropskega sveta s srbskim predsednikom Vučićem uspešen. In to je tisto, za kar si prizadevamo vsi. To je tudi timsko delo Evropske komisije, vloge so razdeljene. Vedno sem in bom tudi zagovarjala vse to, kar ste našteli.
In ko sem prej rekla, da zahtevamo od Srbije reforme, o katerih je v torek govorila predsednica Evropske komisije – zdaj imamo tudi zagotovila srbskega predsednika, da bo te reforme izpolnil. Moja naloga pa je, da bom zdaj nadzorovala, ali se bo to res zgodilo, kajti brez teh reform Srbija na evropski poti ne bo mogla napredovati.
Pomembno se mi zdi povedati, da tisto, kar zahtevajo protestniki in študenti, od Srbije zahteva tudi Evropska komisija. Proces pogajanj ni enostaven, Srbija je država kandidatka že od leta 2012. Vmes se je marsikdaj tudi zaustavilo, ravno zaradi tega, ker reforme niso enostavne ali pa jih v določenem obdobju države ne delajo.
Naloga Evropske komisije je, da spodbuja ali včasih tudi bolj ali manj pritisne na vlade, da te reforme tudi izvedejo. Govorimo o reformi volilnega sistema, ki je nujna, tudi protestniki pravijo, da Srbija to potrebuje. Zahteva je tudi postavitev regulatorjev elektronskih medijev in dva medijska zakona, predvsem pa govorimo o tem, da mora srbska vlada spoštovati vladavino prava, človekove pravice, medijsko svobodo in tako naprej.
In točno to so te reforme, ki jih mora Srbija narediti. Brez tega ne bo mogla iti naprej po evropski poti. Nobena država, ne Srbija ali katerakoli druga, ki ne spoštuje svobode medijev, svobode zbiranja, ki ne upošteva nevladnih organizacij … ne more postati članica Evropske unije.
V tem času zastoja v pogajanjih sem bila v stiku z nevladnimi organizacijami v Srbiji. Nekatere sem sprejela, kar smo tudi objavili, nekatere pa sem sprejela ali pa smo z njimi v stiku, pa o tem ne govorim, ker so me prosili, naj tega ne naredim, ker bi bili lahko ogroženi. Protestirala sem pri predsedniku Vučiću zaradi izvajanja nasilja in ustrahovanja nevladnih organizacij. Kako naj to naredim drugače kot tako, da se z njim srečam in mu to tudi odkrito povem?
In veste, vsi tisti, ki me zdaj kritizirajo, ker sem se srečala z Vučićem, po drugi strani od Evropske komisije tudi zahtevajo, da se pogaja s Putinom.
Torej ste Vučiću za zaprtimi vrati na štiri oči izrazili protest zaradi dogajanja v Srbiji?
Da, neposredno. Tako, kot sem rekla. Ni šlo za srečanje na štiri oči, zraven so bili tudi moji in njegovi sodelavci. Izrazila pa sem tudi protest proti temu, da obtožuje Evropsko unijo, da financira nevladne organizacije, ki se želijo znebiti njega in srbske vlade.
Seveda jih EU financira in ponosna sem na to. Financiramo nevladne organizacije v Srbiji, ki so bile vključene v proces pogajanj. Namreč eden od pogojev, da lahko država napreduje v pogajanjih, je tudi to, da za mnenje vpraša nevladne organizacije. In ker nekatere brez našega denarja ne bi zmogle, smo ta denar v zadnjih dveh letih celo povečali. Srbske nevladne organizacije morajo obstajati še naprej in morajo biti vključene, ampak o tem se seveda vsega v 280 znakih ne da povedati.
Kakšna pa so ta zagotovila Vučića, ki jih je dal Evropski komisiji? Do kdaj mora Srbija izvesti te reforme?
To se mora zgoditi zelo hitro, saj bi Srbija želela, da še v prvi polovici leta, v času poljskega predsedovanja, odpremo tretji sklop poglavij, kar pomeni, da se mora to zgoditi v roku treh do štirih tednov. In prva, ki bo bdela nad tem, da se bo to zgodilo, sem seveda jaz.
Po eni strani gre za tehnični pogajalski postopek, kjer morajo biti določene stvari uresničene. Po drugi strani pa je to seveda tudi politični proces. Mi se moramo pogovarjati z ljudmi, ki lahko premaknejo stvari naprej, stanje v Srbiji stagnira že kar nekaj časa. S kom naj se pogovarjam o tem, da morajo narediti reforme? Ta hip nimam nikogar drugega (Srbija trenutno nima polno operativne vlade; op. a.).
Pogovarjali smo se tudi o tem, kaj se bo sploh dogajalo v Srbiji: ali gredo na nove volitve ali bo nova vlada. In vedno bom zagovarjala to, da je dobro, da se pogovarjamo z ljudmi, pa da si tudi seveda odkrito povemo, kaj je tisto, kar nam ni v redu, in morajo države potem to tudi narediti.
Kaj bi pa bilo po mnenju Evropske komisije najbolje? Prehodna vlada? In če, kakšna? Ali nove volitve? Pred katerimi pa bi bilo seveda treba spremeniti volilno zakonodajo.
Super, da ste to zdaj rekli. Kot sem rekla prej, Evropska komisija v tej fazi od Srbije zahteva spremembo volilne zakonodaje na način, da bodo volitve lahko potekale na pošten način. In to je pritisk. Veste, ta pogajanja res niso enostavna, s Srbijo se pogajamo že 11 let.
Ko gre za reforme denimo na področju ekonomskega razvoja, gospodarstva, je to morda lažje. Ko pa gre za bistvene stvari, mi jim rečemo “fundamentals”, torej za človekove pravice, vladavino prava, boj proti korupciji in proti organiziranemu kriminalu, pri tem pa smo zelo pazljivi.
In zagotavljam vam, da nobena država, ne Srbija ne katerakoli druga, ki ne bo spoštovala svobode medijev, delovanja nevladnih organizacij ali človekovih pravic, ne more postati članica Evropske unije.
Ta hip smo Srbijo spodbudili, da te reforme izvede. Prej ste omenili moj govor v Evropskem parlamentu februarja. Takrat sem izrazila tudi upanje, da bodo protesti študentov in vseh drugih, ki demonstrirajo, privedli do tega, da se bodo te reforme končno tudi zgodile.
“Občudujem izjemno energijo protestnikov”
Zelo ostri so bili odzivi na objavo na vašem profilu tudi v Sloveniji. Več izkušenih slovenskih diplomatov ocenjuje, da vam je pri tej objavi po sestanku z Vučićem zmanjkalo političnega občutka, ostri so bili tudi odzivi nekaterih evropskih poslancev. Klemen Grošelj pa je zapisal, da je bila ta objava “sramota za Slovenijo” in da ste zamudili zgodovinsko priložnost, da bi EU pustila pečat v politiki do Zahodnega Balkana. V ponedeljek so se oglasile še tri nevladne organizacije iz Slovenije, ki so vašo objavo označile kot “škandalozno, hinavsko in zahrbtno”, od vas pa zahtevale “jasno obsodbo Vučićevega režima in nedvoumno podporo študentskim protestom ter zahtevam”. Vi tudi v tem pogovoru poudarjate, da je civilna družba pomembna. Ali torej lahko uresničite njihovo zahtevo in na tem mestu izrečete “jasno obsodbo Vučićevega režima ter nedvoumno podporo študentskim protestom in zahtevam?”
Zahteve protestnikov, študentov in vseh ostalih lahko uresniči le srbski narod na način, da izbere svojega predsednika in svojo vlado. Evropska unija ne postavlja predsednikov vlad in držav. Nadaljnja usoda Srbije je torej v rokah srbskega naroda.
Zaupam pa, da bo zdaj ta energija, ki je tam zbrana, prispevala k temu, da se bodo potrebne reforme tudi zgodile. Evropska komisija in jaz osebno smo na strani tega, da se te reforme zgodijo.
Zlasti modremu ravnanju srbskih študentov na protestu se gre zahvaliti, da 15. marca v Beogradu ni izbruhnilo vsesplošno nasilje. So pa srbski mediji objavili tudi fotografije in posnetke “batinašev”, ki so bili na dan protesta zbrani v Pionirskem parku pri skupščini. Nekateri med njimi so bili zamaskirani, v rokah pa so nekateri držali kladiva. To niso bili protestniki. Zelo verjetno so bili ti ljudje s kriminalnim ozadjem tam z nalogo, da po potrebi izzovejo incidente in nasilje. Ste to opazili in kaj pravite na to? In seveda: obstajajo številni posnetki in pričevanja, da je srbski režim 15. marca proti lastnemu narodu uporabil celo zvočno orožje.
Občudujem izjemno energijo in pripravljenost protestnikov v Srbiji, da spremenijo razmere, s katerimi niso zadovoljni. Kot sem že rekla, srbski narod je tisti, ki bo odločal o nadaljnji usodi Srbije, in vesela sem, da smo lahko njihovi zavezniki, ko gre za izpolnjevanje teh reform.
Varnostne situacije med protesti so bile velikokrat napete in zahvala gre res posebej študentom, ki so se znali umakniti in so ravnali izjemno modro, da ni prišlo do česa hujšega. Upam, da bodo zdaj preiskave, tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice, pokazale, kaj se je dejansko zgodilo.
Ker slišimo zelo različne informacije in jih imam tudi iz prve roke od nevladnih organizacij, ki so me obveščale, kaj točno se je zgodilo.
To ne bo enostavno, ker srbske oblasti uporabo zvočnega orožja vztrajno zanikajo, čeprav so najprej tudi zanikale, da to orožje sploh imajo, pa so potem morale to priznati. Prav v teh dneh sicer srbski predsednik stopnjuje še pritisk na pravosodje – policistom in tožilcem grozi, da bodo zamenjani, če ne bodo prijeli nekaterih protestnikov. Potem pa je tukaj še srbska medijska krajina. V Bruslju imate podatek, da je kar okoli 80 odstotkov vseh srbskih medijev, verjetno pa kar tja do 95 odstotkov pod neposrednim nadzorom srbske oblasti. To se navsezadnje zelo jasno tudi vidi. Kot nekdanji novinarki vam ob tem ne more biti vseeno. Kot komisarka pa povejte, ali je resna država kandidatka za članstvo v EU res videti tako, kot je pod Vučićevim režimom videti Srbija?
Svoboda medijev in neodvisni mediji so, kot sem že prej rekla, eden od pogojev, da lahko država sploh postane članica EU. Ne samo kot nekdanji novinarki, tudi kot komisarki mi je veliko do tega, da to dosežemo.
In še enkrat, proces pogajanj z eno državo se ne zgodi od danes na jutri. To je proces, v katerem mora država na različnih področjih dokazati, da je sposobna spoštovati in usklajevati svojo zakonodajo z evropsko, kjer so svoboda medijev, spoštovanje človekovih pravic in vse, kar izhaja iz zelo pomembnega drugega člena evropske pogodbe. Naša naloga v tem procesu pogajanj je, da Evropska unija pomaga. Če ne, se lahko proces tudi zaustavi. Tak primer je Turčija, pogajanja z njo so od leta 2019 zamrznjena …
… kandidatka je pa že od leta 1999 …
Tako je. Imamo pa tudi primer Gruzije, ki je prav tako država kandidatka, ampak tisti hip, ko so sprejeli zakonodajo, ki je ogrozila interese nevladnih organizacij in šla na pot obsodbe istospolnih in tako naprej, smo mi proces zaustavili. Če ni napredka ali je celo nazadovanje, lahko mi v vsakem hipu ta proces zaustavimo.
Ampak tega s Srbijo, upam, da razumete, res nočemo narediti. V interesu Evropske unije je, naša želja je, da Srbija postane članica EU. In tukaj se denimo križajo tudi zahteve srbskih študentov.
To pomeni, kako lahko s skupnimi močmi dosežemo, da bo Srbija nekoč postala članica. Ta pot včasih ni enostavna, želim si, da se bodo razmere v Srbiji spremenile na način, da bodo dosežene reforme in da bodo seveda tudi protestniki še naprej pomagali.
Rada rečem, da je širitev proces, ki zadeva vse segmente družbe. Torej ne samo vlado in parlament, kjer se sprejemajo reforme, ampak tudi vključenost civilne družbe. Ko grem na obisk v države kandidatke, se vedno sestanem s predstavniki civilne družbe – mnoge od njih financiramo –, vedno se sestanem tudi z vplivnimi ženskami, da dobim še en drug pogled na vse to.
V Sloveniji se nam je uspelo zelo dobro in hitro pogajati tudi zaradi tega, ker je veljal splošni konsenz tudi med političnimi strankami, da si res želimo v Evropsko unijo.
“Ne bo pomagalo, če bo šel Vučić 9. maja na vojaško parado v Moskvo”
Tudi civilna družba, ki jo ves čas omenjate, pravi, da je drža Bruslja ne le birokratska, ampak tudi dvolična. Francija bo Srbiji dobavila nova vojaška letala v vrednosti kar 3,2 milijarde evrov. Letališče v Beogradu upravlja francosko podjetje. EU je lani s Srbijo podpisala sporazum o izkoriščanju litija, tam je bil tudi bivši nemški kancler Scholz, ki je podpis tega sporazuma pozdravil v imenu večje surovinske neodvisnosti Evrope. Po srečanju s predsednico Evropske komisije v torek pa je Vučić dejal, da bo EU rudnik litija v dolini Jadar zdaj razglasila za svoj strateški projekt izven meja Unije in da sta se z Ursulo von der Leyen pogovarjala tudi o vlaganjih v srbsko orožarsko industrijo. Ključni temi za EU pa sta trenutno ravno večja konkurenčnost, za kar Unija potrebuje surovine, in oboroževanje Evrope, Srbija pa orožje proizvaja. Je to to? Vučić lahko to dostavi, EU pa je v zameno do njega popustljiva in blaga, le za to naj poskrbi, da v Srbiji ali regiji ne bi izbruhnilo neobvladljivo nasilje? In ali je to, gospa Kos, v resnici tudi bistvo vašega sestanka z Vučićem in njegovega srečanja s predsednico Evropske komisije?
Če ste me prej dobro poslušali, si lahko sami odgovorite na to vprašanje. Povedala sem, kaj sem rekla gospodu Vučiću, da pričakujemo od njega. Cilj je tudi, da države kandidatke čim prej vključujemo v različne aktivnosti, ki jih v Evropski uniji že izvajamo, omenjali ste obrambo …
… smo vas slišali, ampak sprašujemo vas o vseh teh ravnokar naštetih interesih, ki jih Evropska unija v Srbiji nedvomno ima. Ali to vpliva na to popustljivost Bruslja do Srbije, ki jo mnogi v Srbiji vendarle zaznavajo.
Ne vem, v čem bi bila Evropska unija popustljiva, če eksplicitno zahteva reforme, ki jih zdaj Srbija mora narediti. Razumem pa, da nekateri zaradi izkušenj v preteklosti imajo takšno stališče. In z mojim delom – šele štiri mesece sem komisarka za širitev – bom dokazala, da res ni popuščanja na poti v Evropsko unijo.
Kar pa ne pomeni, da Evropska unija že danes ne upošteva, kje lahko države kandidatke prispevajo k varnosti in obrambi Evropske unije. Tudi na način, da je država dobro gospodarsko razvita, da bomo lahko gradili skupno evropsko obrambo in da bomo lahko vsi v Evropi bolj varni.
To delamo že z vsemi kandidatkami, denimo s pomočjo tako imenovane postopne integracije v Evropsko unijo. To pomeni, da ne samo Srbija, ampak tudi ostale države kandidatke na določenih področjih za vključevanje v sisteme ne bodo čakale na polnopravno članstvo, ampak jih vključujemo že tudi zdaj.
“Upam, da gospoda Vulina v novi vladi ne bo”
Sicer pa srbske oblasti vsem na očeh sedijo na več stolih in tudi to se vidi skozi posle. Rusiji je srbska oblast tako rekoč prepustila naftno in plinsko industrijo v državi, hkrati pa so v Srbiji dobili zatočišče tudi mnogi ruski vohuni, ki so jih države EU izgnale po začetku vojne v Ukrajini. Vučić se pred Evropo rad pohvali, da je Ukrajincem pomagal s strelivom, predvsem z granatami, a jim pomoči v orožju ne daje, tako kot ostale članice EU, pač pa ga prodaja. Sin Donalda Trumpa bo v Beogradu na prizorišču Natovega bombardiranja zgradil luksuzni hotel. Kitajska se je v Srbiji dokopala do rudnika bakra in železarne, ceste in železnice pa Srbija gradi s kitajskimi krediti. Torej: vsakemu nekaj posla, karavana gre dalje, srbsko sedenje na več stolih pa tudi. Vas to ne moti? Da Vučić evropski ideji sploh ni predan, prihaja pa na pomembne sestanke v Bruselj, ki Vučiću po besedah evropske poslanke iz vaše politične opcije Irene Joveve v tem trenutku srbske realnosti zgolj dajejo težo in veljavo?
Karavana ne gre dalje, v tem se motite. Eden od pogojev, da lahko država postane članica Evropske unije, je 100-odstotna uskladitev z evropsko zunanjo in varnostno politiko, Srbija je trenutno na 56 odstotkih – to merimo ves čas sproti, mesečno –, medtem ko imamo štiri države, ki so že na 100-odstotni usklajenosti, med njimi so Severna Makedonija, Albanija in Črna gora.
Ve se, da bo to eden od zelo pomembnih elementov, in spogledovanje z Moskvo zagotovo Srbiji na tej poti ne bo pomagalo. Kot tudi zagotovo ne bo pomagalo, če bo predsednik Vučić 9. maja šel na vojaško parado v Moskvo. Brez skrbi, da to vse beležimo, si bomo zapomnili in bo vplivalo na naše vrednotenje te poti.
Še enkrat, pogoji, kaj mora država narediti, so jasni. Enim državam to hitreje uspeva, ene se ustavijo, ene gredo celo nazaj in moja oziroma naša naloga je, da bomo spremljali Srbijo, kako ji bo to uspevalo.
Gotovo ne more biti naključje tudi to, da se je po vašem sestanku z Vučićem in pred njegovim srečanjem z Ursulo von der Leyen z intervjujem za rusko tiskovno agencijo RIA Novosti oglasil nekdanji šef srbske varnostno-obveščevalne agencije BIA, nato pa podpredsednik srbske vlade Aleksandar Vulin. Ruskim obveščevalnim službam se je zahvalil za pomoč pri boju srbskih oblasti proti študentskim protestom. Hkrati pa je dejal, da Srbija po njegovem mnenju nikoli ne bo članica EU, prej članica povezave Brics, v kateri pa sta tudi Rusija in Kitajska. Kako ste vi to razumeli?
Upam, da gospoda Vulina v novi vladi več ne bo. Ker nekdo, ki deluje protievropsko, ne more istočasno peljati Srbije v Evropsko unijo.
Gre pa za vplivnega srbskega politika.
In slišali ste moj prvi stavek.
“Odnosa med ljubljanskim županom in srbskim predsednikom ne morem komentirati”
Zaradi pisma podpore Vučiću v času študentskih protestov se je v težavah znašel tudi vaš podpornik in prijatelj Zoran Janković. Vučića je pozval, naj nadaljuje predsedniško pot in naj ne dovoli, da bi “pritiski ali napadi zamajali smer močne, neodvisne in razvite Srbije, ki jo je začrtal Vučić”. Kako komentirate to pismo ljubljanskega župana?
Odnosa med ljubljanskim županom in srbskim predsednikom ne morem komentirati.
Tudi tega pisma ne? Ne predstavlja nikakršne težave v procesu približevanja Srbije Evropski uniji?
Kar mi gledamo, niso pisma, ki so kjerkoli v javnosti ali so naslovljena na predsednika Vučića. Mi zdaj spremljamo, ali bodo obljube, ki so bile dane s strani predsednika Vučića, uresničene ali ne.
Ljubljanski župan je javno povedal, da vas prišteva v krog svojih prijateljev in da prijateljev nikoli ne bi zatajil. Kako pomembna je za vas podpora Jankovića, ki je prijatelj srbskega predsednika, in ali je bila morda pomembna tudi pri tem, da vas je Golobova vlada imenovala za kandidatko za evropsko komisarko?
Pri delu komisarke ne potrebujem podpore ljubljanskega župana. Ali je on prispeval k temu, da sem postala komisarka? Mislim, da sem najbolj k temu prispevala sama skozi celoten proces, kjer so me preverjali po dolgem in počez po zaslišanju v slovenskem parlamentu, tudi po zaslišanju v Evropskem parlamentu.
Sem pa seveda hvaležna predsedniku slovenske vlade Robertu Golobu, da me je na to mesto predlagal in da je s tem Slovenija lahko dobila enega od najpomembnejših resorjev za Slovenijo.
“Dodik ne bo sogovornik”
Janković je v dobrih odnosih tudi s predsednikom Republike Srbske Miloradom Dodikom, ki po obsodbi še stopnjuje separatistične težnje. Hkrati pa so zdaj nekoliko oživele tudi separatistične ideje Hrvatov v Bosni in Hercegovini, čeprav zaenkrat niso niti približno tako resne kot Dodikove. Prevladuje ocena, da gre za enega najbolj nevarnih trenutkov po koncu vojne na Balkanu, Dodik celo grozi, da bo kmalu tako, kot je bilo po razpadu Jugoslavije. Kako vidite razmere v Bosni in Hercegovini in ali jo ta kriza oddaljuje od Evropske unije, ali pa jo bo ta skušala izkoristiti za to, da Bosno in Hercegovino zdaj čim prej priključi EU?
Zelo sem vesela, da ste omenili Bosno in Hercegovino, ker je zame ena od tistih držav, za katero bom najbolj vesela, ko bomo lahko začeli pogajanja za njen vstop v Evropsko unijo. Zelo dolgo čakamo na to, da se bodo razmere toliko normalizirale, da bo lahko Bosna in Hercegovina opravila svoje naloge, reforme, ki jih potrebuje za to, da bomo pogajanja sploh lahko začeli po tem, ko je pridobila status države kandidatke. Kot veste, je k temu res zelo prispevala Slovenija.
Situacija je trenutno v Bosni in Hercegovini napeta in zagotovo je Dodik tisti politik, ki trenutno onemogoča normalizacijo razmer v BiH, da bi lahko ta storila vse, kar mora.
To pomeni, da politik, ki ima secesionistične težnje, ki je protievropski, ne spoštuje ureditve, ki je nastala na osnovi Daytonskega sporazuma, in si prilašča pravice, ki mu ne gredo, seveda v Bosni in Hercegovini ne more prispevati k temu, da bo evropska pot zagotovljena.
Mi si prizadevamo, da bi našli rešitev, kako BiH od Daytona, ki je trenutno še vedno tisti sporazum, ki zagotavlja ureditev, pripeljati do Bruslja. Skratka, od Daytona do Bruslja na način, da bodo vse tiste reforme, ki jih morajo kandidatke narediti, lahko narejene tudi v Bosni in Hercegovini.
Kaj pa bi lahko bila ta rešitev?
Zdaj trenutno še iščemo rešitev, kako zagotoviti, da procesi odločanja ne bodo toliko temeljili na nacionalnih osnovah in da bo bolj v ospredju to, kar je za Bosno in Hercegovino dobro. Tudi če gledamo Federacijo BiH in Republiko Srbsko ločeno, je v srbski entiteti evropski perspektivi naklonjenih več kot 50 odstotkov ljudi. In tu zdaj res precej delamo na tem, da bomo lahko čim prej začeli pogajanja.
Dodik pa ne bo vaš sogovornik, ko se boste pogovarjali o rešitvah …
Ne bo.
“Ne gre, to bi bila največja nevarnost znotraj EU”
Ko gre za članstvo Ukrajine, pa je precej jasen Viktor Orban. Ni mogoče izključiti, da bi Madžarska pristopna pogajanja Ukrajine za članstvo v EU celo blokirala. Boste vztrajali pri tem, da morajo kandidatke izpolniti vsa merila za članstvo, ali pa jih boste zaradi negotovih varnostnih razmer priključevali hitreje in celo paketno, kar v primeru držav Zahodnega Balkana predlaga tudi nekdanji predsednik Borut Pahor.
Načeli ste zelo pomembno temo oziroma dilemo, ki se danes velikokrat pojavlja in jo tudi pogosto slišim. Namreč, kaj je v procesu širitve Evropske unije pomembnejše – da bi sledili geopolitičnim spremembam, ki na eni strani zahtevajo tudi skrb za varnost, na drugi strani pa tako imenovano načelo, po katerem delamo v procesu širitve, kjer upoštevamo, kako določena država izpolnjuje zahteve.
To ste ponavljali na zaslišanju pred pristojnim odborom Evropskega parlamenta.
Drži, in to je resna dilema danes. Nekateri denimo pravijo, ali ne bi bilo zaradi teh res spremenjenih varnostnih razmer danes bolj smiselno vse države kandidatke naenkrat, takoj spraviti v Evropsko unijo, da bi postale članice, potem pa bi morale opraviti vse reforme.
Ne gre, to bi bila največja nevarnost za obstoj Evropske unije same. Ne moreš postati članica Evropske unije, dokler zahtev ne izpolnjuješ.
Je pa res, da moramo širitveni postopek zelo pospešiti. V Bruslju za eno državo kandidatko dela približno 1000 ljudi in denimo samo za Ukrajino delamo dva- do trikrat hitreje. Govorim o tehničnem procesu pogajanj. Prvič se namreč pogajamo z državo, ki je v vojni. Tega v preteklosti še ni bilo.
Kar zadeva tehnični del, lahko torej napredujemo zelo hitro, je pa seveda tudi res, da o posameznih korakih, zlasti prvem odprtju poglavij in pa seveda vstopu v Evropsko unijo, potem odločajo države članice, soglasno.
In takrat lahko pride do blokad.
Tudi vmes že prihaja do blokad. Sama sem zdaj posredovala v pogajanjih med Ukrajino in Madžarsko glede posebnih zahtev Madžarske za zaščito njihove manjšine v Ukrajini. Tako da to se že dogaja, ampak zaenkrat smo uspešni.
“Odraščala sem v ‘make love, not war’ časih”
Evropska oborožitvena mrzlica, ki jo spremljamo, je del evropskega odgovora na nove razmere po prihodu Donalda Trumpa na oblast. Po načrtu Evropske komisije za ponovno oboroževanje Evrope bi šlo lahko v naslednjih štirih letih za obrambo in oboroževanje do 800 milijard evrov. Kakšna je o tem razprava na zasedanjih evropskih komisarjev? Ste enotni ali se morda pojavljajo kakšni pomisleki, in če, kakšni?
Spet ste načeli zanimivo temo, ki buri duhove. V različnih delih Evrope so stališča zelo različna. Če gremo od severa proti vzhodu, je pripravljenost za vlaganje v oboroževanje zelo visoka in občutek ogroženosti bistveno večji, kot je recimo v Sloveniji oziroma proti zahodu.
Tudi situacija danes je bistveno drugačna, kot je bila še pred enim letom.
Te razlike med državami, ki jih omenjate, so seveda zaradi bližine Rusije.
Ja, pa tudi zaradi tega, ker se moramo danes spraševati, kaj bo z Združenimi državami Amerike, ki so bile 80 let najpomembnejši zaveznik Evrope. Tako da ta debata ni enostavna. Je pa nekaj skupnega – javnomnenjske raziskave, tudi Eurobarometer, tudi za Slovenijo kažejo, da Slovenci pričakujejo od Evropske unije, da skrbi za varnost.
In ko se pogovarjamo o oboroževanju ali o varnosti, bi samo rada povedala, da varnost ni samo vojaška varnost. Kdo nam bo denimo zagotavljal varnost, da bomo imeli pitno vodo, dovolj prehrane, ali pa transportno varnost.
Ko ste prej vprašali, kakšne so debate. Odraščala sem v časih “flower power“, “make love, not war“, zdaj pa se naenkrat pogovarjamo o oboroževanju. Ko je padel berlinski zid ali železna zavesa, smo bili vzhičeni, kako bo zdaj cel svet ali pa naša Evropa šla v smer liberalne demokracije, kjer ne bomo več potrebovali orožja – če poenostavim, kjer se bomo imeli vsi radi in vse bo fajn.
Ursula von der Leyen je pospešeno oboroževanje Evrope utemeljila z besedami: “To je trenutek za mir z močjo.” Milan Kučan pa je v pogovoru za Delo ocenil: “Iskanje izhoda v čedalje močnejšem oboroževanju niso prizadevanja za mir, ampak prizadevanja za vojno. Mislim, da prizadevanja za vojno ne bodo pripeljala do miru, niti ne do premirja.” Čigavo stališče je vam osebno bližje?
Varnostne potrebe so trenutno v Evropi velike. Na kakšen način si bomo lahko zagotavljali mir, pa se bomo morali pogovoriti. Pri vseh teh pobudah, tudi v obliki bele knjige za obrambo, ki jo je sprejela Evropska komisija, glavni smisel vidim v tem, da se znotraj posameznih držav članic, tudi v Sloveniji, sproži razprava, na kakšen način pa lahko zagotavljamo varnost.
Če si zdaj Slovenci želijo, da je varnost zagotovljena, kako lahko pridemo tega. Veste, danes vlagati v varnost ne pomeni samo vlagati v tanke ali v naboje, pomeni tudi vlagati v različne druge produkte, pomeni pa seveda tudi solidarnost.
Ko se je prvič pojavila beseda ReArm – ponovno oboroževanje, sem se pogovarjala z enim od komisarjev s severa in sem mu rekla, da ko slišim to besedo, mi ni prijetno, glede na to, v kakšnih razmerah sem odraščala. In mi je rekel: Marta, jaz pa s tem nimam nobenih težav. Ampak ti nisi imela Rusije za sosedo.
Skozi ta pogovor sva se pravzaprav vseskozi dotikala vprašanja, ali je Evropska unija predvsem pragmatična ali pa je ostalo še kaj načelnosti. Zato naj vas za konec vprašam še to: EU se je na rusko agresijo v Ukrajini odzvala hitro in odločno, precej več težav pa je imela, ko je šlo za vojno v Gazi. Na sklep zadnjega Evropskega sveta v slogu, da obžaluje prenehanje prekinitve ognja v Gazi, se je direktorica Urada za evropske institucije pri Amnesty International Eve Geddie odzvala z besedami, da stališče EU ne samo, da ne odraža zavezanosti EU mednarodnemu pravu, temveč izkazuje tudi selektivno sočutje do žrtev. Po napadu Hamasa je Izrael po mnenju mnogih, tudi diplomatov, reagiral neproporcionalno, govorili smo tudi o zločinih, ampak EU ni bila sposobna jasno obsoditi izraelskih ravnanj. Je vas osebno to motilo?
Vedno je težko, ko se dogajajo stvari okoli po svetu in mora Evropska unija sprejeti enotno stališče. Pred kratkim mi je nekdo rekel, zakaj je proces odločanja v Evropski uniji tako zelo počasen in težaven. Vam povem, zakaj? Zato, ker je treba sprejeti določene odločitve soglasno, kar pomeni, da je treba imeti 27 glasov držav članic.
Pa vas je motilo, da tega soglasja v zvezi s tem, kar sem vas vprašal, ni bilo?
Da.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje