Glej ga vraga, skoraj se spotaknil
bil je mož ob bitje čudno neko,
pa opazil zadnji čas zapreko
je na cesti in se ji umaknil.
Tisto bitje silno spotakljivo
dolgo še v slušalko je jezljalo,
da je manjkalo samo še malo,
pa bilo lahko bi razburljivo.
Bi spotaknilo ga, a prepozno
je bilo, je jezno zarenčalo,
ni se več spotakniti ga dalo,
oh, kako se zdaj počutim grozno.
Ni verjel si mož, da dobro sliši,
in še manj, da vidi, s kom bi skoraj
trčil čelno, ko ga je od zgoraj
gledal, da gre proti javni hiši.
Tisto bitje da podpredseduje,
se je spomnil, ko ga prepoznal je,
a le po frizuri, ki kot vzglavje
služi, z njo se vselej razkazuje.
Giba se po ulici svobodno,
kot da njemu, bitju, zgolj pripada,
kot da ono samo svetu vlada,
da še možu je bilo nerodno.
Bitja ne zgrešiš, čeprav opravka
z njim imel nikjer nisi nikoli,
saj veš po frizuri, ki okoli
nosi jo, da je opranoglavka.
