Po Titovi smrti 4. maja 1989 so začele padati maske državnega političnega in gospodarskega sistema in jasno so se pokazale težave v gospodarstvu. Razlog zanje je bilo veliko zadolževanje v tujini oziroma konec pripravljenosti Mednarodnega denarnega sklada, da bi Jugoslaviji še naprej dajal posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Jugoslavija tudi po teh pogojih ni zmogla odplačevati svojih posojil, saj ni zmogla odplačevati niti obresti.
Dolg Jugoslavije v tujini se je od sredine do konca sedemdesetih let več kot podvojil, sredi osemdesetih let pa se je povečal na 20 milijard dolarjev. Nastal je tudi velik trgovinski primanjkljaj. Vse to so pred javnostjo skrivali zlasti med Titovo boleznijo oziroma njegovim umiranjem v ljubljanskem Kliničnem centru. Mesec dni po Titovi smrti pa je Zvezni izvršni svet sprejel sveženj ukrepov, ki naj bi ≫stabilizirali≪ gospodarstvo, da ne bi še bolj ≫padalo≪. Med drugim so tedaj zamrznili cene in za 30 odstotkov devalvirali dinar.
Jugoslavija je vstopila v obdobje tako imenovane gospodarske stabilizacije, s katero naj bi uredili in uravnovesili gospodarstvo.
Predsednica vlade Milka Planinc je optimistično napovedovala stabilizacijo v štirih letih, do tedaj pa je državljanom obljubljala stiskanje pasu. Za ta namen je Skupščina SFRJ v začetku julija 1983 sprejela Dolgoročni program ekonomske stabilizacije.
Fotografija: Wikipedija
