Menu Item
Lani so starejši vozniki osebnih avtomobilov povzročili 2.422 prometnih nesreč. To je dobrih 20 odstotkov vseh nesreč, v katerih so bili krivi vozniki avtov. Kako (ne)varni so starejši vozniki? Katere so glavne napake, ki jih počnejo? In kaj lahko storijo, da bodo na cesti varnejši? "Moj nasvet je, naj starejši vozniki ne bežijo pred dobronamernimi opozorili in naj jih razumejo v svoje dobro," pravi AMZS inštruktor.
Vozniki, ki so starejši od 64 let, predstavljajo največjo starostno skupino udeležencev in povzročiteljev prometnih nesreč pri nas. Lani so povzročili 18,3 odstotka nesreč (to vključuje voznike vseh motornih vozil), samo kot vozniki osebnih avtomobilov pa so povzročili 20,5 odstotka prometnih nesreč. Po podatkih policije so najpogostejše kršitve povezane s prekoračitvijo hitrosti in uporabo varnostnega pasu.
Še boljši vpogled v vožnjo starejših in napake, ki jih počnejo, imajo v Agenciji za varnost prometa in AMZS, kjer za upokojence organizirajo številne programe. Tam lahko opravijo tudi praktični preizkus vožnje, če ga ob podaljšanju vozniškega dovoljenja zahteva specialist dela, prometa in športa.
Inštruktor varne vožnje Danijel Granda opaža, da takim voznikom pešajo fizične in kognitivne sposobnosti – najpogostejši težavi sta naglušnost in slabovidnost.
Po njegovih besedah imajo starejši zaradi slabšega sluha pri klasičnih menjalnikih težave s speljevanjem in z vožnjo v previsokih vrtljajih. “Opažamo tudi slabše poznavanje asistenčnih sistemov, kot sta ABS in ESP, ki sta osnova v vsakem novejšem vozilu.” To se v praksi kaže tako, da večina kandidatov ob intenzivnem zaviranju popusti zavoro.
Zakaj? Ti vozniki so vozniško dovoljenje pridobivali, ko ABS sistem še ni obstajal, zato je bilo treba zavirati z “občutkom”, da kolesa vozila niso zdrsnila, pojasnjuje vodja področja varna mobilnost pri AMZS Erik Logar.
Vozijo “po posluhu”
Inštruktorji opažajo, da starejši težko sočasno kombinirajo manever zaviranja in umikanja. Večina se jih ob takšnih situacijah z vozilom zgolj umika in sploh ne zavira. Granda pravi, da sta ob tem prisotna tudi strah in nepoznavanje poligona, kjer preizkus opravljajo. To se odraža s slabšo orientacijo v novem okolju, prav tako si kandidati navodil za določeno vajo ne morejo zapomniti.
Ko zaključijo vožnjo na poligonu, sledi še preizkus v realni situaciji, torej na cesti. “Opažamo, da vozijo ‘po posluhu’, slabše spremljajo instrumente za prikaz hitrosti in vrtljaje motorja,” pripoveduje Granda.
Enega večjih izzivov starejšim voznikom predstavlja nova cestna infrastruktura, ki je ne poznajo. Na primer: ne vedo, kako se razporediti pred krožiščem in nato skozenj tudi zapeljati.
Nekateri ne prepoznajo, do kod velja cona 30, težave imajo pri bočnem in vzvratnem parkiranju ali pa ohranjanju hitrosti in smeri vožnje, če se med vožnjo pogovarjajo. Nekateri se prehitro vključijo na avtocesto, imajo prekratko varnostno razdaljo, njihova hitrost vožnje niha ali pa pri prehitevanju vozila na regionalni cesti prehitro zapeljejo na svoj pas.
Pomoč je dosegljiva, le poiskati jo je treba
Vozniki, ki se zavedajo, da jim zaradi svojih let vid, sluh, odzivnost in motorična gibljivost pešajo, se zanašajo na svoje dolgoletne izkušnje in jih v večini tudi uspešno uporabljajo.
“Vsak starejši voznik, ki je preudaren, bo pravočasno prepoznal poslabšanje sposobnosti za vožnjo, s tem pa bo lahko naredil nadaljnje korake, ki mu lahko omogočijo podaljšanje želene in potrebne mobilnosti,” meni Logar. Če pa se slabših sposobnosti za vožnjo ne zaveda ali jih zanika, lahko pričakuje opozorila in pripombe bližnjih.
“Moj nasvet je, naj starejši vozniki ne bežijo pred dobronamernimi opozorili in naj jih razumejo v svoje dobro. Menim, da se premalo zavedajo, da bodo prepuščeni sami sebi predvsem zaradi lastnega odklanjanja ustrezne pomoči. Ta je danes precej bolj in lažje dosegljiva, le poiskati jo je treba,” svetuje.
Po besedah Danijela Grande lahko bližnji voznika usmerijo na posvet z družinskim zdravnikom ali pa ga prijavijo na enega od tečajev varne vožnje.
“Kaj pa če mi ne bo šlo?”
Da bi bili upokojenci varni vozniki in da bi čim dlje časa ostali mobilni, Agencija za varnost prometa skupaj z Generalno policijsko upravo, Darsom, Zvezo društev upokojencev Slovenije, Rdečim križem Slovenije in drugimi organizira projekt Sožitje. Starejši na delavnicah osvežijo prometne predpise in pravila, temeljne postopke oživljanja in se posvetujejo o zdravstvenih vidikih, ki lahko vplivajo na vožnjo. Nato jih čaka še praktičen preizkus vožnje z ocenjevalcem.
Tudi na AMZS poligonu na Vranskem za starejše ponujajo številne tečaje oziroma preizkuse. V rednih programih se upokojenci med druge udeležence “pomešajo”, kar je zanje pomirjujoče, saj se počutijo enakovredne mlajšim voznikom. Po izkušnjah AMZS inštruktorjev program varne vožnje spremljajo zelo natančno, naloge pa skušajo opraviti kar se da uspešno.
“Redko se zgodi, da jim česa ne uspe usvojiti, res pa je, da nekateri v to vložijo več truda, kar pa se v osnovi ne tako redko dogaja tudi drugim, mlajšim voznikom,” pravi Erik Logar. V programu Senior, ki traja pet ur, skušajo zajeti vse okoliščine, v katerih se srečujejo z največjimi izzivi. Na primer, pravila vožnje na avtocesti, pravila prednosti v križiščih in krožiščih ter delovanje elektronskih varnostnih sistemov avtomobilov.
Letos so uvedli še program Varno po domačih cestah, ki je namenjen vsem voznikom. Cilj je, da udeleženci ob strokovni podpori inštruktorja na cestah, po katerih najpogosteje vozijo, s svojim avtom usvojijo ali nadgradijo znanje o spremembah prometne ureditve in novih prometnih znakih.
“Odziv vsakega starejšega voznika po zaključku tečaja varne vožnje je izjemno pozitiven. Če je ta izveden na pobudo bližnjih, so jim zelo hvaležni, še najbolj pa sami sebi, da so zbrali pogum in premagali negativne predsodke, ki so pogosto usmerjeni v misli ‘Kaj pa če mi ne bo šlo?’.”
Vsak voznik bi moral na deset let opraviti “osvežitveno uro”
Logar poudarja, da se sistematično delo z vozniki obrestuje. Kako velik vpliv imajo različne ozaveščevalne akcije in varna vožnja za voznike začetnike, dokazuje statistika zadnjih 15 let. Število nesreč s smrtnim izidom ali hudimi telesnimi poškodbami je pri najmlajših voznikih namreč upadlo.
V AMZS zato zagovarjajo, da bi morali vsi vozniki znanje o varni vožnji osveževati vse življenje. Tako bi bili seznanjeni z vsemi novostmi in bi prispevali k boljši prometni varnosti. “Sedaj je tako, da ko nekdo opravi vozniški izpit, vse do 80. leta starosti (oziroma do 70. leta za tiste, ki so vozniško dovoljenje pridobili po januarju letu 2013) nima nobene ‘obveze’ osveževati svojega znanja, vemo pa, koliko sprememb se zgodi že v nekaj letih, kaj šele desetletjih,” pravi Logar.
Po njegovih besedah od voznikov tudi ne moremo pričakovati, da bodo sami ves čas spremljali vse novosti, ki smo jim priča v prometu – torej na področju zakonodaje, avtomobilske tehnologije in infrastrukture. Ob tem AMZS inštruktorji ugotavljajo, da tudi če vozniki spremembe poznajo v teoriji, to ne pomeni, da jih obvladajo tudi v praksi.
“Naš predlog bi bil, da bi voznik na primer na vsakih deset let (to je obdobje veljavnosti kartice vozniškega dovoljenja) opravil eno ‘osvežitveno uro’ v šoli vožnje. Te vožnje bi lahko izvajali le ustrezno usposobljeni učitelji vožnje, saj je pristop drugačen kot pri kandidatih, ki šele pridobivajo vozniško dovoljenje.”
Strošek takšnih izobraževanj bi morala po mnenju AMZS plačati država, saj bi s preventivnimi akcijami lahko privarčevali. “Družbenoekonomski stroški prometnih nesreč so v Sloveniji leta 2023 znašali kar 1,9 milijarde evrov. Z zmanjšanjem števil prometnih nesreč in njihovih posledic – poškodbe in posledične bolniške odsotnosti, zasedene bolnišnične kapacitete, ne nazadnje zastoji zaradi prometnih nesreč – bi se vsak vložen evro v preventivo večkratno povrnil.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje