Jezus se pri svojem poučevanju pogosto zgleduje po stvareh, ki so bile poznane njegovim poslušalcem in so bile vsem jasne. Tako so lahko, ko so slišali, s svojo domišljijo tudi videli; beseda in slika sta se podpirali. Danes nam namreč govori s podobo mladike in trte: »Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako vejo na meni, ki ne rodi sadu, odreže in vsako vejo, ki rodi sad, obreže, da rodi več sadu." Najpomembnejša izjava v teh besedah je, da smo z Jezusom povezani z vezjo, ki je tako globoka in vitalna kot tista, ki povezuje mladiko s trto. Veja je emanacija, del vinske trte: isti sok teče med obema stvarema. Na duhovni ravni je ta življenjska sila božansko življenje, ki nam je bilo dano s krstom, s Svetim Duhom. To je tesnejša zveza kot zveza med materjo in otrokom, ki ga nosi v maternici. Med materjo in sinom teče ista kri; materin dih in hrana prehajata v otroka. Toda otrok ne umre, če se loči od matere; res, da bi živel, mora na določeni točki zapustiti maternico svoje matere in živeti sam; umre, če ostane pri materi dlje kot običajno. Pri nas pa je obratno: mladika ne obrodi sadu in umre, če se odcepi od trte, živi le, če ostane z njo povezana: »Kakor mladika sama ne more obroditi sadu, če ne ostane v trti, tudi ti ne moreš, če ne ostaneš V meni«. Glede usode veje Jezus predstavi dva primera. Prva negativna: veja je suha, ne obrodi, zato jo odrežemo in zavržemo; drugi pozitiven: veja je še živa in zdrava, zato jo obrežemo. Že to nasprotje nam pove, da obrezovanje ni sovražno dejanje do veje. Vinar od njega še vedno veliko pričakuje, ve, da lahko obrodi sadove, vanj verjame. Enako se dogaja na duhovni ravni. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, ne pomeni, da je jezen na nas. Prav nasprotno. Pravzaprav v Pismu Hebrejcem beremo: » Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (prim. Heb 12,6). S kakšnim namenom pa vinar obreže šibo in spravi trto v jok, kot pravijo? Ali je res potrebno obrezovanje? Da, in to iz zelo preprostega razloga: če je ne obrezujemo, se trta izgubi na moči, morda bo obrodila več grozdov, kot je potrebno, posledica tega pa je, da ne morejo dozoreti in znižamo vrednost vinskega soka. Če ostane dlje časa brez obrezovanja, trta celo podivja in rodi samo trtno listje in divje grozdje. Enako se dogaja v našem življenju. Ne samo v duhovnem življenju, ampak še prej v našem človeškem življenju. Oseba, ki želi v življenju početi preveč stvari ali goji neskončno število interesov in hobijev, se izgubi (tako kot naši otroci, ki so obremenjeni z vsakovrstnimi krožki samo zato, da se oddaljijo od družine); v ničemer ne bo blestel. Imeti morate pogum, da se odločite, opustite nekaj sekundarnih interesov in se osredotočite na primarne. Torej moramo marsikaj obrezati! To še bolj velja za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je kiparstvo definiral kot "umetnost odvzemanja". Vse druge umetnosti so sestavljene iz postavljanja nečesa: barva na platnu v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota na noto v glasbi. Samo kiparstvo je sestavljeno iz odstranjevanja: odstranjevanja kosov marmorja, ki jih je preveč, da bi prikazali figuro, ki jo imate v mislih. Tudi krščanska popolnost se doseže na ta način, z odstranjevanjem in odpuščanjem neuporabnih kosov, torej želja, ambicij, projektov, ki nas razmetavajo na vse strani in nam ne pustijo, da bi karkoli dosegli. Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po vrtu v Firencah, v kotu zagledal marmorni blok, ki je štrlel iz podzemlja, napol prekrit s travo in blatom. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga videl, in se obrnil k svojim prijateljem, ki so bili z njim, in je vzkliknil: »V tistem bloku marmorja je zaprt angel; Moram ga spraviti ven." In, oborožen z dletom, je začel grobo klesati ta blok, dokler se ni pojavil lik čudovitega angela. Tudi Bog nas gleda in vidi takšne: kot še vedno brezoblične kamnite bloke in si reče: «V notranjosti je skrito novo in lepo bitje, ki čaka, da pride na dan, ker smo, nikoli ne pozabimo, »naprej določeni«. biti prilagojeni podobi njegovega Sina« (prim. Rim 8,29). Kaj torej počne? Vzame dleto, ki je križ, in začne delati na njem; vzame obrezovalne škarje in začne obrezovati. Ni nam treba razmišljati o kdo ve kakšnih strašnih križih! Bog ne dodaja ničesar k temu, kar predstavlja samo življenje trpljenja, utrujenosti, stiske; samo poskrbi, da te stvari služijo našemu čiščenju. Seveda nikomur ni lahko prenašati udarcev božjega dleta. Vsi stokamo pod križem, to je naravno. A vse to ni brez namena, po obrezovanju bo nastopila pomlad in plodovi, ki bodo dozoreli. Po besedah, da »Bog popravlja tiste, ki jih ljubi«, zgoraj citirano besedilo Svetega pisma dodaja: »Vsekakor se v tem trenutku zdi, da vsak popravek ni razlog za veselje, ampak za žalost; potem pa obrodi sad miru in pravičnosti« (prim. Heb 12,11). No, resnično postati veje, postati Božje delo, postati pravi učenci, ni stvar ene ure, ampak je dolga in utrujajoča pot, na kateri smo poklicani, da vztrajamo, da ostanemo v občestvu s Kristusom. Tisti, ki se čutijo, da so učenci Jezusa Kristusa, se je dobro spomniti, da si je veliki oče Cerkve, kot je bil sveti Ignacij Antiohijski, šele ob koncu dolgega življenja, ko je bil na poti v mučeništvo, upal zapisati: « Zdaj šele začenjam biti Kristusov učenec!" Kako resnične so te besede! In zato se trudimo, da nas ne bo strah, ko začutimo na sebi ostrino Božje roke, saj iz nje lahko črpamo tolažbo in upanje. Objava Nedeljska misel: Ostanimo povezani s Kristusom kakor mladika s trto objavljena na Vipavska.eu .