Vir: Vipavska
Božja beseda na to šesto velikonočno nedeljo ponovno postavlja temo ljubezni v središče našega razmišljanja: kaj ima Bog za človeštvo in kaj naj kroži med vsemi ljudmi, še posebej med tistimi, ki verujejo v Kristusa, Odrešenika sveta. V evangeljskem odlomku te nedelje, povzetem po svetem Janezu, se Jezus še naprej predstavlja apostolom, kakršen v resnici je: razodetje neizmerne Božje ljubezni do nas ubogih smrtnikov. Podanih je bilo mnogo definicij glede tega, da bi bilo razumevanje njegove osebe dostopno vsem, ker je v božji in človeški naravi poleg svojega poslanstva izbral tudi poslanstvo ljubezni, v kateri moramo vsi ostati za vedno, kajti v Božji ljubezni je On za nas večno. Pravzaprav pravi svojim učencem, da "tako kot je Oče ljubil mene, tudi jaz ljubim vas". Da bi uživali to posebnost Božje ljubezni, je treba ostati v njegovi ljubezni. To pomeni, da moramo upoštevati njegove zapovedi, ki nam dajejo jamstvo, da ostanemo v Božji ljubezni. Jezusova primerjava na temo ljubezni se nanaša na njegov stil in način ljubljenja. Pravzaprav je ostal ljubljen, ko je spoštoval zapovedi svojega Očeta. Kot je lahko razumeti, ne gre za spoštovanje določenih norm ali božanskih zakonov, ki so bili določeni izključno za njegovega Sina, temveč samo za način, kako predstaviti to trinitarno ljubezen z zgledom Jezusa Kristusa, v katerem je umrl na križ za nas grešnike. Govor, ki ga ima Jezus o sebi, je pravzaprav namenjen prenašanju njegovega veselja na skupino učencev in na tiste, ki postopoma začnejo prihajati k veri in trdno verjamejo v večno življenje. To je polno in trajno veselje, ki zadeva vse in ne le nekatere. Jezus sam pojasnjuje, kaj je sestavljeno iz tega razmerja med ljubeznijo in zapovedjo: »To je moja zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas«. Ostati v Kristusu pomeni iskreno, resnično in globoko ljubiti drug drugega, do te mere, da Jezus natančno pravi, da »nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje«. In Jezus takoj ustvari tesen konceptualni in operativni odnos med ljubeznijo in normami, s čimer potrjuje, da smo njegovi prijatelji, do te mere, da ravnamo v skladu s tem, kar nam je naročil. Ker smo prijatelji, nismo več služabniki, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; namesto tega Kristusovi prijatelji vedo vse, kar je rekel, saj to slišijo od Očeta in nato to razkrijejo vsem nam. V Bogu ni skrivnosti, ampak samo skrivnosti, ki jih ne moremo razumeti in razložiti zaradi meja našega znanja, ki ga imamo ljudje. Tudi najbolj razsvetljeni geniji se ustavijo pred skrivnostmi Boga, ki se nam je razodel šele v Jezusu Kristusu. Jezus končno pojasni, ko govori svojim učencem, ko jih opomni, da jih je izbral med mnogimi možnimi človeškimi bitji, ki bi lahko opravili nalogo apostolov, morda celo bolje kot oni sami. Zato se ne smemo zmesti: Jezus je izbral natanko teh dvanajst in oni niso izbrali Jezusa. Seveda simbolično predstavljajo 12 Izraelovih rodov. Klic vedno prihaja od Boga in ne od človeka. Človek lahko ustreza temu klicu ali pa tudi ne, da bi z zgledom svetega življenja, skladnega z vero, resnično obrodil duhovne sadove, ne občasne, ampak trajne. Da bi dosegli to stabilizacijo na področju “duhovne proizvodnje”, je pomembno vedeti, kako prositi Očeta v Kristusovem imenu. In edini način, da dobimo odgovor na naše prošnje, je Kristus. Drugih posrednikov ni, ker je le eden posrednik med Bogom in človekom, to je naš Gospod Jezus Kristus. Konec koncev vse, kar Gospod želi od nas, je, da se ljubimo med seboj, kot je On ljubil vse nas. Hoditi v ljubezni in se zavzemati za ljubezen po Kristusovem vzoru ni tako enostavno in preprosto, kot se na prvi pogled zdi, ampak je zelo problematično, saj je lažje in bolj nagnjeno k temu, da ljubiš sebe kot druge. Predstavljajmo si torej, če ljubezen zahteva žrtvovanje lastnega življenja, kot je to storil Jezus za nas. Kdo je tega sposoben, če ne mučenik ali mučenica? Prosimo Gospoda za milost, da bi v naših srcih vzniknila drobtinica ljubezni izhajajoč iz tistih, ki so nam blizu in so naši najbližji sosedje. Oni so svetniki ljubezni in so se posvetili, ker so ljubili, kot Magdalena, ki so ji bile odpuščene vse njene slabosti, ker je tako zelo ljubila, a je ta ljubezen šla v napačno smer. Skratka, zaradi presežka ljubezni in zaupanja v ljubezen se lahko delajo napake, saj ljubezen ni več prava ljubezen, ampak le še strast, interes in sebičnost. Navsezadnje je sporočilo evangelija te nedelje zelo jasno: bolje je, da se krivimo za napake, ki smo jih storili zaradi prevelike ljubezni, in se nikoli ne vznemirjamo nad tem, da sovražimo in pobijamo druge. Ljubezen ni izkušnja trenutka, ampak postane zgodovina, ko ostaneš v njej. Le tako se izkušnja ljubezni v nas zareže globoko, deluje in nas korenito spremeni, do te mere, da za ljubezen plezamo tudi na križ trpljenja, pomanjkanja, ponižanja in mučeništva telesa in duha. To vztrajanje v ljubezni postane temelj za vztrajanje v veri. Še več: ostati v Kristusu je temeljnega pomena, da ostanemo z brati v cerkvenem občestvu in z vsemi ljudmi v občestvu človeštva. Ostati v ljubezni pomeni izkusiti notranjost in duhovno globino, vztrajnost ter cerkveno in humanitarno občestvo. Cerkveno občestvo pa ima bistveni temelj v osebnem in notranjem občestvu z Gospodom. Brez slednjega je cerkveno življenje skrčeno na hinavščino, nastope, obrede, liturgije. Brez prostora notranjega življenja in osebnega občestva z Gospodom se »jaz« nikoli ne bo mogel preoblikovati v »mi« na svoboden, prepričan in poln ljubezni način in bo tvegal, da bo »mi« ukrivil " JAZ". Najhujši greh naših dni je samonanašanje: tisti jaz, ki ga ne moremo obvladovati v svojem življenju in v naših nagonih prevlade nad drugimi, v najbolj popolni arogantnosti in prevzetnosti. Vse to dobro razumemo v luči današnjega prvega berila, spet povzetega iz Apostolskih del, v katerem vidimo svetega Petra pri delu in zelo pomembno osebnost v zgodovini nastajajoče krščanske skupnosti, Kornelija. Iz svetih besedil in zgodovine vemo, da je bil rimski stotnik, znan kot pobožen in boječ mož, ki je molil in bil radodaren z miloščino. Njegova rezidenca je bila v Cezareji v Palestini, sedežu rimskega guvernerja in je pripadal tako imenovani »italski« kohorti. Apostolska dela v besedilu te nedelje pripovedujejo, da je imel Kornelij, ko je nekega dne okoli treh popoldne molil k Bogu, v želji, da bi izvedel njegovo voljo, imel videnje angela, ki mu je rekel, naj pošlje ljudi v Jopo (Joppa ), da bi v svoj dom povabil moškega po imenu Simon, znan tudi kot Peter, ki bi ga poučil, kar sprašuje. Kornelij je nato poslal dva služabnika in vojaka, da ga poiščeta. Apostol Peter, ki je obiskoval Cerkve v Judeji, je imel medtem simbolično videnje, ki je razjasnilo Božjo voljo glede sprejemanja poganov v Cerkev. Ko se je torej srečal s Kornelijevimi glasniki, je sprejel povabilo in prišel v Cezarejo v njegovo hišo. Ko je Peter hotel vstopiti v [Kornelijevo hišo, mu je šel naproti in se mu vrgel pred noge, da bi se mu poklonil. Toda Peter ga je dvignil z besedami: »Vstani, tudi jaz sem samo človek! Ko je vstopil, je začel oznanjati evangelij in ko je govoril, se je Sveti Duh spustil na vse prisotne in se razodel z darom jezikov. Od tod se je začela evangelizacija »poganov«. Besedilo Apostolskih del povzema Petrov govor, ki je rekel: »Resnično spoznavam, da Bog ne daje naklonjenosti ljudem, ampak sprejema tiste, ki se ga bojijo in ravnajo pravično, kateremu koli narodu pripadajo.« Sporočilo univerzalnosti odrešenja, ki ga je Kristus uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem je jasno. Pripoved v Apostolskih delih poudarja dejstvo, da je »Peter še vedno govoril te stvari, ko se je Sveti Duh spustil na vse, ki so slišali Besedo. In obrezani verniki, ki so prišli s Petrom, so se čudili, da se je dar Svetega Duha izlil tudi na pogane; pravzaprav so jih slišali govoriti v drugih jezikih in slaviti Boga." S tem izlitjem Duha tudi na pogane je premagana miselnost o izključnosti odrešenja samo za izbrano ljudstvo. Na tej točki Peter nadaljuje s krstom in pravi: "Kdo more preprečiti tem, ki so prejeli Svetega Duha kakor mi?", da se ne krstijo v vodi. In ukazal jim je, naj se krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Zato so ga prosili, naj ostane nekaj dni. Od krsta naprej se za krščenca začne novo življenje, ki, prevedeno v operativne izraze, najde svoj odgovor v odlomku drugega nedeljskega berila, povzetem po svetem Janezu, ki nam priporoča, naj se ljubimo med seboj, »ker je ljubezen od Boga : kdor ljubi, je ustvaril Bog in pozna Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker je Bog ljubezen.” Sinteza celotne krščanske vere je v tem teološkem in doktrinarnem načelu, od katerega noben pravi vernik ne more odstopati ali ga napačno razlagati. Božja ljubezen se je v nas pokazala v tem najvišjem dejanju darovanja samega sebe: »Bog je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi imeli življenje po njem.« Zato je Božja ljubezen v tem: »Nismo mi ljubili Boga, ampak on nas je ljubil in je poslal svojega Sina kot žrtev sprave za naše grehe«. Pobuda je Božja, ker nas hoče rešiti za vsako ceno, žrtvuje svojega Sina na križu v odrešenje za naše grehe. V tem velikonočnem času in v tem marijanskem mesecu, posvečenem Mariji, naj nas Gospod osvobodi skušnjave, da bi se osredotočali izključno nase in po zgledu Blažene Device Marije lahko srečamo Jezusa Kristusa, s polno razpoložljivostjo svojega srca. in naš um, da bi se popolnoma odzvali na njegove načrte ljubezni in večne odrešitve ter še naprej delovali dobro, pravično in sveto na tej zemlji. Objava Nedeljska misel: Ljubiti je = dati svoje življenje za druge objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 2. maj
V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode medijev, ocenjujejo, da se svoboda medijev v Sloveniji poslabšuje. Celotna izjava Združenja novinarjev in publicistov (ZNP): " Politika se namreč vse bolj meša v delo medijev in ga skuša nadzorovati. Slednje je še posebej izrazito v zadnjih dveh letih. Med drugim je aktualna vlada najprej preko svojih nadzornikov v Telekomu Slovenije zamenjala odgovornega urednika portala Siol.net in ga nadomestila z urednikom, ki je že takoj po prevzemu funkcije izbrisal nekatere prispevke, ki so bili kritični do aktualne vlade in predsednika vlade. Nadaljevalo se je s spremembami zakona o RTV Slovenija, kjer je vlada pod krinko civilne družbe prevzela nadzor nad upravljanjem javne rtv-hiše. Novo vodstvo, imenovano po meri vlade, je takoj zamenjalo vse ključne direktorje in urednike in se zneslo tudi nad novinarji, za katere je menilo, da niso naklonjeni aktualni oblasti. Mnoge izmed njih je kljub dolgoletnim izkušnjam in primerni izobrazbi degradiralo na raven novinarjev začetnikov, njihove naloge pa so med drugim prevzeli novinarji brez ustrezne izobrazbe in s vprašljivo verodostojnostjo. Hkrati se je vladajoča oblast spravila nad medije, ki skušajo v že tako enostransko prevladujočem levo orientiranem medijskem prostoru predstavljati drugo plat medalje. Na slednje se je vlada spravila s preiskovalno komisijo, ki se je mimo pooblastil, ki ji jih daje zakon, dokopala celo do seznama naročnikov enega od opozicijskih medijev, in ki skuša z različnimi vzvodi ustrahovati njegove oglaševalce. Pri tem je zanimivo, da se podpredsednici največje vladne stranke in predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič zdi sporno, da bi preiskovalna komisija, ki jo je zahteval državni svet, preiskovala poslovanje državnega podjetja Gen-i, ne zdi pa se ji sporno, da preiskovalna komisija, ki jo je zahtevala njena stranka, preiskuje poslovanje zasebnih podjetij in medijev. Različna merila vladajočih so pri tem v nebo vpijoča. Ena od vse večjih težav slovenskega medijskega prostora je tudi vse večji monopol na področju tiskanih in drugih medijev, ki ga ob izigravanju protimonopolne zakonodaje v Sloveniji vzpostavlja Martin Odlazek. Ob tem pristojni organi ne storijo praktično nič, da bi se tovrstno nezakonito prevzemanje medijev enega za drugim s strani zgolj ene osebe končalo. Še več. Zdi se, da je pod to vlado tovrstno početje dobilo dodaten zagon. V ZNP ob svetovnem dnevu svobode medijev čestitamo vsem medijem, ki skušajo v večinoma enostranskem slovenskem medijskem prostoru zagotavljati njegovo pluralnost ter prikazovati tudi drugo plat mnenj in dogodkov. Upravni odbor ZNP, 2. maja 2024" Objava Novinarsko združenje: Svoboda slovenskih medijev se slabša, mediji se monopolizirajo objavljena na Vipavska.eu .
torek, 30. april
Kaj svoboda zbiranja pomeni, treba ni razlagati široko, je vrednota, meri se visoko, demokratičnost po njej se ceni. Zgledno je v svobodi urejena, od ustave, zákona, uredbe, pa do zadnje praktične izvedbe, kot pravica zlepa ni nobena. Da v svobodi gibanje je možno, ko prihaja se na zbirališče, eno še dodali izhodišče so pravici, da bo vse bolj prožno. To uredba je, zapoveduje, kolikšen sme hrup v svobodi biti, in kdaj prizorišče zapustiti nujno je, svobodno ukazuje. Na gasilski če boš veselici kak ropot s prepevanjem povzročal, samodejno bo sistem poročal, aktivirali se bodo klici. In če oder pevski boš podiral, kdaj odbila bo deseta, pazi, kajti če po tem te kdo opazi, kazen boš svobodno pokasiral. Zbiranje kršiteljev podatkov bo pri tem največja pridobitev in najhujša izmed vseh kršitev, če uredbo vržeš v koš odpadkov. Da kdo ne bi zbiranja svobode kje in kdaj z dejanji prekoračil, nov režim vnaprej bo predrugačil vse, da obdrži svobode vzvode. Se z uredbo ni šele začelo, praksa sama že dlje časa traja, jasno ker o zbiranju postaja, da bo to svobodo preživelo. Objava Vlado Golop: Svoboda zbiranja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 29. april
Končal se je tekaški spektakel, tradicionalni gorski ultramaratonski tek po gorah na obrobju Vipavske doline. Eden najbolj znanih slovenskih tekačev tega ekstremnega športa je Andi Mamić (46) iz Skrilj na Vipavskem. Še petič zapored je pretekel najtežjo izkušnjo, imenovano Emperor, osvajalec, v dolžini 100 milj ali 170 kilometrov. Bil je absolutno šesti, sicer pa tretji v svoji kategoriji. Fotografije je posnel Klemen Batagelj (FB). Emperor je izraz za cesarja, imperatorja ali antičnega vojaškega osvajalca. Tekel je 22. ur in 14. minut. Zmagal je Aleš Frlic, ki je tekel dobrih 19 ur. Frlic je letnik rojstva 1991, Mamić pa 1977. Po prihodu na cilj je Mamić napisal tole: Tekel sem po zemlji naši Andi Mamić “Tekel sem po zemlji naši - srečal dobre sem ljudi…” Res sem jih srečal ogromno - ne da se jih prešteti. Na okrepčevalnicah, ob progi, naključne mimoidoče in seveda na ajdovskem “placu”, ki je nov zadetek v polno ekipe Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia . Ekipe, ki lestvico kakovosti dviguje iz leta v leto, ostaja unikatna v veliko detajlih, hkrati pa se lahko primerja z največjimi tovrstnimi dogodki v smislu “naboja in energije”. 250 otrok je že v petek pridobilo vzorec sodelovanja na športni prireditvi - naj jim bo šport vrednota. 2000 športnikov je nekaj mesecev funkcioniralo po načelih priprave na psihofizični izziv, za katere vsi vemo, da so več ali manj pozitivni.. z veliko verjetnostjo, da bodo podoben cikel nekoč ponovili. Dolina je sprejela več kot 1000 tujcev in “bataljon” slovenskih tekačev, ki niso iz bližnjih krajev. Vsak ima svojo zgodbo in vsaka je dragocena. Moja letošnja UTVV zgodba me navdaja s čisto srečo. S hvaležnostjo, spoštovanjem in “ponižnim ponosom”. Nekaj vprašanj sem prejel celo v smislu - če sem razočaran (najbrž, ker nisem na stopničkah). Kako naj bom razočaran, če sem petič postal Emperor (vsakič odkar je razpisan). Kako naj ne bom srečen, če sem tekel 22h in 15min. Če sem velik del tekme tekel z lahkotnostjo, ki omogoča, da dolge ure napora minejo kot lepo popotovanje, a hkrati je bilo jasno (od Cerja naprej), da je nekaj tekmovalcev pač boljših od mene. Seveda so bile tudi težave in bolečine - te pa bodo vedno na 100-miljskem teku. Človek je ustvarjen za gibanje, ni pa ustvarjen za neprekinjen 100-miljski tek. Kot ni ustvarjen za osem urno sedenje na stolu ali večurno gledanje v ekran. Gotovo pa je ustvarjen, da si ugodje lahko izbori. Da si srečo zna oz. ima možnost “skovati”. Res upam, da moje veselje do teka v naravi ne bo kdaj pogojeno s tekmovalnim uspehom. Da se bom za dosežke boril pa je itak jasno in v je moji naravi, tokrat sem se boril za 6. mesto, poleg primarnega cilja, da sploh “ultro” naredim (v kategoriji pa sem bil celo na koncu tretji). Na srečo sem si tokrat lahko privoščil več odmora (tudi preoblačenje v suha oblačila), večinoma sem užival “trdo” hrano (kar ni tako samoumevno kot se zdi), popolnoma sem nadzoroval mišično napetost, dihanje in srčni utrip. In danes zjutraj sem lahko spet tekel (počasi). Ponovil bom kar sem nekoč zapisal - “tek je privilegij zdravih in svobodnih, vemo pa kako minljivi sta lahko ti dve vrednoti.” Čestitke vsem “bojevnikom” in organizatorjem s “kapitanom te ultraladje” na čelu, Boštjanom Mikužem. Hvala dobrim ljudjem iz Doline in z Gore, vsem prostovoljcem in podpornikom, vsem prijateljem in hvala tebi za vse, Kristina Mamić. Objava Andi Mamić je postal petič “emperor”, pretekel je 170 gorskih kilometrov objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 28. april
Jezus se pri svojem poučevanju pogosto zgleduje po stvareh, ki so bile poznane njegovim poslušalcem in so bile vsem jasne. Tako so lahko, ko so slišali, s svojo domišljijo tudi videli; beseda in slika sta se podpirali. Danes nam namreč govori s podobo mladike in trte: »Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako vejo na meni, ki ne rodi sadu, odreže in vsako vejo, ki rodi sad, obreže, da rodi več sadu." Najpomembnejša izjava v teh besedah je, da smo z Jezusom povezani z vezjo, ki je tako globoka in vitalna kot tista, ki povezuje mladiko s trto. Veja je emanacija, del vinske trte: isti sok teče med obema stvarema. Na duhovni ravni je ta življenjska sila božansko življenje, ki nam je bilo dano s krstom, s Svetim Duhom. To je tesnejša zveza kot zveza med materjo in otrokom, ki ga nosi v maternici. Med materjo in sinom teče ista kri; materin dih in hrana prehajata v otroka. Toda otrok ne umre, če se loči od matere; res, da bi živel, mora na določeni točki zapustiti maternico svoje matere in živeti sam; umre, če ostane pri materi dlje kot običajno. Pri nas pa je obratno: mladika ne obrodi sadu in umre, če se odcepi od trte, živi le, če ostane z njo povezana: »Kakor mladika sama ne more obroditi sadu, če ne ostane v trti, tudi ti ne moreš, če ne ostaneš V meni«. Glede usode veje Jezus predstavi dva primera. Prva negativna: veja je suha, ne obrodi, zato jo odrežemo in zavržemo; drugi pozitiven: veja je še živa in zdrava, zato jo obrežemo. Že to nasprotje nam pove, da obrezovanje ni sovražno dejanje do veje. Vinar od njega še vedno veliko pričakuje, ve, da lahko obrodi sadove, vanj verjame. Enako se dogaja na duhovni ravni. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, ne pomeni, da je jezen na nas. Prav nasprotno. Pravzaprav v Pismu Hebrejcem beremo: » Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (prim. Heb 12,6). S kakšnim namenom pa vinar obreže šibo in spravi trto v jok, kot pravijo? Ali je res potrebno obrezovanje? Da, in to iz zelo preprostega razloga: če je ne obrezujemo, se trta izgubi na moči, morda bo obrodila več grozdov, kot je potrebno, posledica tega pa je, da ne morejo dozoreti in znižamo vrednost vinskega soka. Če ostane dlje časa brez obrezovanja, trta celo podivja in rodi samo trtno listje in divje grozdje. Enako se dogaja v našem življenju. Ne samo v duhovnem življenju, ampak še prej v našem človeškem življenju. Oseba, ki želi v življenju početi preveč stvari ali goji neskončno število interesov in hobijev, se izgubi (tako kot naši otroci, ki so obremenjeni z vsakovrstnimi krožki samo zato, da se oddaljijo od družine); v ničemer ne bo blestel. Imeti morate pogum, da se odločite, opustite nekaj sekundarnih interesov in se osredotočite na primarne. Torej moramo marsikaj obrezati! To še bolj velja za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je kiparstvo definiral kot "umetnost odvzemanja". Vse druge umetnosti so sestavljene iz postavljanja nečesa: barva na platnu v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota na noto v glasbi. Samo kiparstvo je sestavljeno iz odstranjevanja: odstranjevanja kosov marmorja, ki jih je preveč, da bi prikazali figuro, ki jo imate v mislih. Tudi krščanska popolnost se doseže na ta način, z odstranjevanjem in odpuščanjem neuporabnih kosov, torej želja, ambicij, projektov, ki nas razmetavajo na vse strani in nam ne pustijo, da bi karkoli dosegli. Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po vrtu v Firencah, v kotu zagledal marmorni blok, ki je štrlel iz podzemlja, napol prekrit s travo in blatom. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga videl, in se obrnil k svojim prijateljem, ki so bili z njim, in je vzkliknil: »V tistem bloku marmorja je zaprt angel; Moram ga spraviti ven." In, oborožen z dletom, je začel grobo klesati ta blok, dokler se ni pojavil lik čudovitega angela. Tudi Bog nas gleda in vidi takšne: kot še vedno brezoblične kamnite bloke in si reče: «V notranjosti je skrito novo in lepo bitje, ki čaka, da pride na dan, ker smo, nikoli ne pozabimo, »naprej določeni«. biti prilagojeni podobi njegovega Sina« (prim. Rim 8,29). Kaj torej počne? Vzame dleto, ki je križ, in začne delati na njem; vzame obrezovalne škarje in začne obrezovati. Ni nam treba razmišljati o kdo ve kakšnih strašnih križih! Bog ne dodaja ničesar k temu, kar predstavlja samo življenje trpljenja, utrujenosti, stiske; samo poskrbi, da te stvari služijo našemu čiščenju. Seveda nikomur ni lahko prenašati udarcev božjega dleta. Vsi stokamo pod križem, to je naravno. A vse to ni brez namena, po obrezovanju bo nastopila pomlad in plodovi, ki bodo dozoreli. Po besedah, da »Bog popravlja tiste, ki jih ljubi«, zgoraj citirano besedilo Svetega pisma dodaja: »Vsekakor se v tem trenutku zdi, da vsak popravek ni razlog za veselje, ampak za žalost; potem pa obrodi sad miru in pravičnosti« (prim. Heb 12,11). No, resnično postati veje, postati Božje delo, postati pravi učenci, ni stvar ene ure, ampak je dolga in utrujajoča pot, na kateri smo poklicani, da vztrajamo, da ostanemo v občestvu s Kristusom. Tisti, ki se čutijo, da so učenci Jezusa Kristusa, se je dobro spomniti, da si je veliki oče Cerkve, kot je bil sveti Ignacij Antiohijski, šele ob koncu dolgega življenja, ko je bil na poti v mučeništvo, upal zapisati: « Zdaj šele začenjam biti Kristusov učenec!" Kako resnične so te besede! In zato se trudimo, da nas ne bo strah, ko začutimo na sebi ostrino Božje roke, saj iz nje lahko črpamo tolažbo in upanje. Objava Nedeljska misel: Ostanimo povezani s Kristusom kakor mladika s trto objavljena na Vipavska.eu .
Aleksander kralj zveni pompozno, prebudi se kup asociacij, novih se pojavi več kreacij, imitirajo ki kralja grozno. Eden takih si nadel ime je to kraljevsko, kakor Zedinitelj Karađorđević, Osvoboditelj sebi pravi brez vsakršne meje. Dana temu kralju je svoboda, da svoj jezik prav vulgarno giblje, v gibanju svobodnem tip se ziblje, videti popolna je nezgoda. Kralj ta Aleksander dovoljuje čisto vse si, kar mu v glavo pade, nepodpornike ko kvazivlade s sodrgo naslavlja, imenuje. Kdo je domišljavcu zgled? Nemara Aleksander Véliki antični ali Karađorđević dotični, ki zanj v Srbiji živ krst ne mara? Ne, obnaša se preveč prostaško, kvečjemu imel bi za idola, Aleksandra, vrgli ki s prestola Srbi so v zaroti ga divjaško. Let stodvajset je odtlej minilo in še malo čez, kar so preklali ga na dvoje, k vragu ga poslali, to objestnežu se je zgodilo. Kralj ta naš, ki kralja imitira, najbrž zanj ne ve, a ga prekaša po vulgarnosti, saj se obnaša kot nekdo, ki nič ga ne ovira. On že ve, zakaj vse to počenja, le pozornost nase priteguje, kdor pa sliši ga, se posmehuje: Tip kraljevskega je pokolenja? Objava Ali Prosen: Kralj Aleksander(Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 27. april
Pri sosedovih je zadnje čase vroče, kot da ves čas bi kurili, so se že pošteno oznojili, ker presneto vsak je v strahu zase. Prej se vedelo je v glavnem, v štali konj je eden, ta je za jahača, eden le po sedlu se prevrača, ta, ki vajeti smo mu predali. Jahala ga zadnje čase Anja je tako brez milosti, voziček komaj da potegne še konjiček, najdlje gre mu tja do štale praga. Praga štale če več ne prestopi, konec z nami bo, so potožili, Anjo nesposobnosti dolžili, jo pozvali, naj le brž sestopi. Treba novega da je jahača, dali vedeti so punci pozno, njeno lice je bilo porozno, ko ostala je brez korobača. In potem so trije se pognali najprej naglo, da bi prigrabili vajeti si, jih več ne spustili, v sedlu da pokonci bi obstali. Še četrti kmalu se pojavil kandidat je, da povzpne se v sedlo, kar ostale tri še bolj je zmedlo, saj jim celo štalo je napravil. Gneča s tem v izpraznjeni je štali, oni štirje, kljuse eno samo, firmo količkaj če le poznamo, vemo, rdeči bo težko živali. Objava Jole Sedejc: En konj in štirje jahači (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 26. april
Prihrumela voda je z višine, da so brž se razbežali ptiči, ni bilo nobenega pri priči, vsi prestrašili so se globine. Je poplavilo vsevprek domove, ptiči kajpak perje so odnesli, saj so na peruti se zanesli, preleteli z njimi vse zidove. Voda niti tem ni prizanesla, je podirala jih kot za stavo, blato je navzdol grmelo rjavo, so rešila te lahko le vesla. In potem so gledat prileteli ptiči, kaj vse je odnesla voda, kakšna je ljudi bila usoda, ali so kateri preživeli. Čivknil glavni ptič je po poplavi: »Tole ne bo trajalo več leta, nekaj mesecev se le obeta, da se vse kot prej nazaj postavi. Mi bomo za vse to poskrbeli, da poprejšnje spet zavlada stanje, v nekaj mesecih se v stanovanje preselite srečni in veseli.« So se že tedaj hahljale srake, ko so tega slišale bahača, mesece in leta ki prevrača, koga bi imel rad za bedake? »Tole ne bo trajalo več leta,« modra sova je samo dodala, »mesecev le nekaj še, ko šala bo odnesla sivega zmeneta. Bil je prerok ta golob bahavi, kar zadeva trajanje, brez dvoma, saj do gnezda lastnega poloma ni več daleč, že vsak vrabec pravi. Objava Bobi Vodnik: Ne bo trajalo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 25. april
Han je orientalsko zavetišče, kjer lahko se okrepča popotnik, daje vtis, kot da bi bil dobrotnik, pa to le plačljivo je gostišče. V Maži-hanu, kot se imenuje mali han, ki dobro ga poznajo tudi nepopotniki, pa dajo več vam, kot lahko se pričakuje. V Maži-hanu vse je socialno, tukaj nam demokracija vlada, tudi če na videz kaj razpada, gazda pravi, tu je specialno. Gazda Maži-hana razkazuje han svoj kot štacuno kak trgovec, hvali s plenom se kot kakšen lovec, vso pohvalo gazda pričakuje. Pravijo, da šel med kandidate rad bi za nekakšnega veljaka, na trenutek da ugoden čaka, ko prehítel bi vse svoje brate. Pravijo, da gazda zavlačuje, prav počasi ko svoj han odpira, bojda s tem si lažjo pot utira, ceno Maži-hana da dviguje. Vemo, vse se plača v hanu mastno, cena za oskrbo ko poskoči, stroški za naprej, nazaj, tekoči, han skrbi pač za korist zgolj lastno. Objava Hanka Matjažič: Iz Maži-Hana (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 24. april
Glej ga vraga, skoraj se spotaknil bil je mož ob bitje čudno neko, pa opazil zadnji čas zapreko je na cesti in se ji umaknil. Tisto bitje silno spotakljivo dolgo še v slušalko je jezljalo, da je manjkalo samo še malo, pa bilo lahko bi razburljivo. Bi spotaknilo ga, a prepozno je bilo, je jezno zarenčalo, ni se več spotakniti ga dalo, oh, kako se zdaj počutim grozno. Ni verjel si mož, da dobro sliši, in še manj, da vidi, s kom bi skoraj trčil čelno, ko ga je od zgoraj gledal, da gre proti javni hiši. Tisto bitje da podpredseduje, se je spomnil, ko ga prepoznal je, a le po frizuri, ki kot vzglavje služi, z njo se vselej razkazuje. Giba se po ulici svobodno, kot da njemu, bitju, zgolj pripada, kot da ono samo svetu vlada, da še možu je bilo nerodno. Bitja ne zgrešiš, čeprav opravka z njim imel nikjer nisi nikoli, saj veš po frizuri, ki okoli nosi jo, da je opranoglavka. Objava Rasa Bižrat: Spotakljivka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 23. april
Sejem ni bil živ in ni prodala tam ničesar skoraj ne kupila, tja zato se je le napotila, da bi se na kratko pokazala. Ker se mora, ker so to storile vse sejmarke že, vse stare stranke, čisto vse poslovne njene znanke, mnoge dobre posle tam sklenile. Šla je na svoj sejem ona tudi, češ da to je tradicionalno, tudi če v resnici je nestalno, a se vtis dajati silno trudi. Pozno je prišla, nikakor kmalu, gibala med praznimi se štanti, med odsluženimi komedjanti, právila, da je na festivalu. Svoj seznam prioritet imela je s seboj, a liste ni razkrila, kaj bi smešila se, jo vtaknila raje v žep je, čisto nič vesela. Stopala potem okrog plesišča negotovo je, na moč nerodna, kakor da bila bi nesvobodna, bi najraje kar odšla s sejmišča. Sejem ni bil živ, bilo prodati ni ljudem mogoče niti peska, da metali bi v oči ga, leska prav nobenega nikjer zaznati. Ko se šlo bo, jo prešine misel. s takšno robo ven, na sejme tuje, bo samo ničkolikokrat huje, ni obraz vesel, ne, ksiht je kisel. Objava Slobodanka Gibanjšek: Na realnih tleh (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 22. april
Znašla sta pandurja se v središču, pač pozornosti, če razumljivo ni morda, hodila bojazljivo kot ponoči po pokopališču. Ni bilo tako načrtovano, mislila sta, da bo vse drugače, saj pandurja sta, nosita hlače, njima je povsod prav vse postlano. Juš in Bošta, dva pandurja znana, sta v obhod odšla vse do obrobja, ker doma premalo je udobja, ker pretesna zanju je Ljubljana. Na obrobju nama bo udobno, na izlet odpraviva se družno, sta sklenila, nista pa šla južno, ampak v vzhodno občino obrobno. Tam zagodla bova jo občanom, ki čez nas pandurje godrnjajo, ko postaviva jim dom z ograjo, s takim sta odpravila se planom. Marginalna stvar bo to za naju in obenem dnevnica v žep kane, saj prišla sva vendar iz Ljubljane, da red narediva v tistem kraju. Res prišla sta, a sta pot zgrešila, znašla sta v središču se nenadno, kjer postavili so ju na hladno, komaj kožo celo sta rešila. Kot rečeno, ni izšla se zgodba, kot sta Juš in Bošta si želela, naglo spet domov sta odbrzela, mačja ju pospremila je godba. Objava Juš Pocukar: V središču pozornosti (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 21. april
Četrta velikonočna nedelja je opredeljena kot nedelja Dobrega pastirja, saj nam besedilo Janezovega evangelija predstavlja to pomenljivo podobo, s katero se Jezus predstavlja svojim učencem vseh časov. On je tisti, ki skrbi, vodi in brani svojo čredo in jo mora zaščititi pred vsemi oblikami agresije in razpada. Ko se sveti Janez osredotoči na to podobo, izhaja iz dejanskega opazovanja, kako so Judje živeli v Palestini. Večinoma so bili pastirji. Pravzaprav so bili tudi pastirji, ki so prvi prispeli v betlehemsko jamo, da bi veselo sprejeli novorojenega Odrešenika, in postali prvi misijonarji v tem kontekstu pričakovanja in upanja za vse judovsko ljudstvo. Jezus si prilasti to podobo, ki je med ljudmi običajna in znana, da bi razumeli pomen njegovega poslanstva. Sam sebe zato imenuje dobri pastir. Ta »jaz sem dobri pastir« nas napotuje na samo identiteto Boga, ki je to, kar je. Jezus pogosto uporablja ta izraz, tako med svojim javnim delovanjem kot po svojem vstajenju: Jaz sem, ne bojte se,« večkrat izjavi. Ko je pastir tam, ovce varno in hitro hodijo na prave pašnike, kjer lahko črpajo moč in energijo vseh vrst in kjer se lahko potikajo po pašnikih, da živijo ljubezen in dobrodelnost. Jezus sam pojasnjuje ta izraz v svojem govoru o samopodobi, o osebnem priznanju pred svetom in tistimi, ki ga želijo sprejeti. Pravi, da je najpomembnejše, kar lahko naredi dober pastir, to, da da življenje za ovce. Poverilnica dostopa dobrega pastirja do človekovega srca je sposobnost darovati samega sebe in dati svoje življenje za čredo. Pomen tega je za nas vernike zelo jasen in je tesno povezan s cerkveno stvarnostjo, v katero smo potopljeni po daru krsta. Ker je Cerkev skupnost vernikov, vidnih in duhovnih hkrati, potrebuje vodnike in voditelje, da ne vodijo vojn in se borijo za prevlado nad drugimi, ampak da služijo in dajejo življenje, kot to počne vsak pravi pastir pred nevarnostmi ki se dviga nad njegovo čredo. Sklicevanje na preroško poslanstvo tistih, ki jih Gospod izbere za vodenje svetega Božjega ljudstva, odrešenega z njegovo najdragocenejšo krvjo, je očitno. Njegovo življenje, ki je bilo dano za nas, je zgled vsakega darovanja, še posebej za tiste, ki so bili po poklicanosti in ne po interesu in postavitvi poklicani, da vodijo Božje ljudstvo na različnih ravneh in z različnimi nalogami v Cerkvi. Jezus je vrhovni pastir naših duš in v njem drugi pastirji dobijo vrednost, pomen in globino, začenši od vrhovnega papeža in se povzpnejo do drugih pastoralnih osebnosti v katoliški Cerkvi; škofje, duhovniki, diakoni in verniki laiki, ki sodelujejo na različnih področjih župnijske in škofijske pastorale. V očitnem nasprotju z dobrim pastirjem se dramatično pojavi lik plačanca, čeprav je bil poznan v trgovskih in gospodarskih krogih Jezusovega časa in pred njim. V nasprotju z dobrim pastirjem je pravzaprav ta nezanesljivi subjekt, ki je najemnik. Jezus želi poudariti to nasprotje in to nasprotje ne samo podob, temveč resničnega življenja, ko reče, da najemnik - ki ni pastir in mu ovce ne pripadajo - vidi prihajajočega volka, zapusti ovce in zbeži proč, in volk jih ugrabi in razkropi; ker je najemnik in mu ni mar za ovce.” Dejstvo je, da če človek ali stvar ne pripada nam, je ne čutimo za svojo, je ne doživljamo kot svojo, ampak jo zapustimo in je ne zaščitimo pred nevarnostmi. To je vedenje najemnika, kar dobesedno pomeni tisti, ki se prodaja za denar. On je pravzaprav tista oseba, ki opravlja svoje delo za plačilo. Običajno se nanaša na dejavnosti in storitve, ki bi se morale izvajati liberalno, brezplačno ali pri katerih plačilo ne bi smelo biti glavni interes, za kar izraz predvideva a je konotacijo skrajnega prezira. S temi besedami Jezus resnično želi obtožiti tega “plačanca”, hladnega in preračunljivega v lastnih interesih, ki pred prihodom grabežljivih volkov pobegne in zapusti čredo. Na koncu se mu ne zgodi nič, saj gre za plačano delo in je zato svobodno prepuščen tveganju in nevarnosti. Jezus pa, ko se srečuje s podobnimi temami, ogroženimi z denarjem, ponavlja, da je on dobri pastir in da pozna svoje ovce. Po drugi strani pa ovce dobro poznajo svojega pastirja. In v svojem govoru dodaja, da »tako kot Oče pozna njega in on pozna Očeta, tako pozna vsako svojo ovco. Znanje, ki vodi do najvišjega darila samega sebe. Spoznanje ni nič drugega kot polna in popolna ljubezen, h kateri mora stremeti vsako bitje po vzoru Kristusa, dobrega pastirja. Ta ljubezen in spoznanje nista omejena na vlaganje v tiste, ki to ljubezen vračajo z darom vere in so torej del Kristusove črede, ampak se razteza na vse. Nihče ni izključen iz te pozornosti s strani Odrešenika. Zato Jezus pravi, da ima še druge ovce, ki ne prihajajo iz njegovega hleva, in da mora tudi njih voditi na pašnike večne odrešitve. Hkrati pa Jezus zaupa v človečnost in s sporočilno preprostostjo pravi, da bodo druge ovce, ki niso v njegovi staji, poslušale njegov glas in postale ena čreda, en pastir. To je v veliki želji in upanju Boga in tistih, ki verujejo vanj. Edinost človeštva pod okriljem besede, ki odrešuje in ki je Kristus in nihče drug. Ljubezen, ki jo Oče izkazuje Sinu, se potrjuje v tem, da Jezus daruje svoje življenje za zveličanje sveta. Jasno sklicevanje na trpljenje, smrt in vstajenje, ki zadevajo samo in izključno Kristusa in v katerih vsaka človeška oseba, predvsem pa vsak kristjan, dobi pomen in vrednost. Čutiti in živeti kot bratje je apostolska in misijonska naloga vsakega dobrega pastirja, pa naj bo to papež, škof, duhovnik, župnik, redovnik, redovnica, laik, politik, upravitelj, ekonomist ali drug poklic ali človeška dejavnost. Zgodovina je imela veliko plačancev v vseh okoljih. Zdaj je čas, da smo pastirji s srcem in občutljivostjo Kristusa, dobrega pastirja, ki nas je vse naredil za brate v svojem trpljenju, smrti na križu in vstajenju. Evangelist Janez sam to ponavlja v besedilu drugega nedeljskega berila, vzetega iz njegovega prvega pisma: »Preljubi, vidite, kakšno veliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci, in res tudi smo! Zato nas svet ne pozna: ker ni poznal njega." Sin, ki ga ljubi Oče, je velik Božji dar človeštvu. Kristus nas je pripeljal v stanje, da smo Božji otroci, prav zdaj. Ta absolutna resnica vere nas prisili, da pogledamo onkraj sedanjosti in nas spodbudi, da jo čakamo v veri, upanju in ljubezni. Pravzaprav »še ni razkrito, kaj bomo. Vemo pa, da ko bo ponovno prišel, mu bomo podobni, ker ga bomo videli takšnega, kot je.« Čakanje na prihod Gospoda drugega in dokončnega adventa bo razkrilo vse, česar danes, omejeni pri vstopanju v skrivnosti Boga in vere, ne moremo vedeti. Naj bo to, kar danes beremo v odlomku prvega berila, povzetega iz Apostolskih del, v katerem se sveti Peter sooči s tistimi, ki želijo ovirati njihovo delovanje oznanjevanja in širjenja evangelija, ki ne poteka le z besedo, ampak tudi s čudeži, ki jih vstali in vnebohodni Gospod še naprej dela po svojih učencih: »Voditelji ljudstva in starešine, glede na to, da nas danes sprašujejo o koristih tega bolnika, to je, po čem naj se reši. , naj bo znan vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu: v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga vi križali in katerega je Bog obudil od mrtvih, stoji ta človek pred vami ozdravljen.« Peter tako na eni strani poudarja Kristusovo delo, ki se nadaljuje v Cerkvi in v svetu, na drugi strani pa se tisti, ki so bili odgovorni za Jezusovo smrtno obsodbo, soočajo s svojo odgovornostjo in z močjo, Peter, poln Svetega Duha , pravi, da je »Ta Jezus tisti kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli in je postal vogelni kamen«. Izraz, ki izraža bistvenost in nepogrešljivost Kristusa za vsako duhovno in zgodovinsko gradnjo tudi za Izrael, začenši od vogelnega kamna slavnega templja svetega mesta. In ponavlja tisto, kar je bilo zdaj osrednje jedro apostolske kerigme: »V nikomer drugem ni odrešenja«, če ne v Jezusu Kristusu. "Kajti pod nebom ni danega ljudem nobenega drugega imena, po katerem bi se potrdilo, da smo odrešeni." Ljudje 3. tisočletja moramo biti prepričani o vsem tem in kot kristjani narediti vidno skrivnost Kristusovega odrešenja s svetostjo in dobroto našega življenja. Objava Nedeljska misel: Poverilnica Dobrega pastirja za dostop do človekovega srca objavljena na Vipavska.eu .
Da se ne pozabi Mineva 120 let od rojstva Odila Globočnika, enega največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in enega izmed največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Priimek Globočnik med ljudmi, tudi pri nas, upravičeno vzbuja nelagodje. Odilo Lothar Ludovicus Globočnik (1904–1945) je po mnenju številnih zgodovinarjev eden izmed najbolj brezvestnih zločincev druge svetovne vojne, njegovo ime pa pomeni nekaj izjemno krutega, zloveščega in zverinskega, nekaj kar pooseblja absolutno zlo. Toda, marsikdo v Sloveniji še danes ni slišal zanj, kaj šele, da bi vedel, da je bil ta vojni zločinec celo slovenskega rodu, saj njegova družina po očetovi strani izvira iz Tržiča na Gorenjskem, mati pa je bila iz narodnostno mešane nemško-češke družine iz Vršca v Banatu. Odilo Globočnik se je rodil 21. aprila 1904 v skromni hiši v ulici Via Giulia v Trstu. Dečka so krstili 19. julija istega leta v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu. V krstni knjigi so ga vpisali kot »Globočnik« na ime Odilo Lothar Ludovicus. Krstil ga je kaplan Anton Čok, sicer doma iz znane narodnobuditeljske družine iz Lonjerja pri Trstu. Jeseni 1910 je začel Odilo obiskovati 1. A razred osnovne šole v nemškem jeziku, ki je imela vhod iz Ul. Sv. Frančiška (Via San Francesco) v Trstu. Ob popisu prebivalstva leta 1910 je družina kot občevalni jezik navedla nemščino. Tudi otroci so med sabo komunicirali zgolj v nemščini. Družina Globočnik je po prvi svetovni vojni živela v Celovcu. V mladih letih je bil Odilo ilegalen nacistični pretepač na Koroškem. Zagnanost in skoraj fanatična lojalnost nacistični viziji sta mu prinesli hitro napredovanje znotraj nacistične stranke. Višek njegove politične kariere, ki pa se je zaradi korupcije hitro končala, je bil med majem 1938 in januarjem 1939, ko je bil gavlajter Dunaja. Ob izbruhu druge svetovne vojne septembra 1939 se je Globočnik kot podčastnik Waffen-SS udeležil bojev na Poljskem. Po posredovanju vplivnih prijateljev med voditelji nacistične stranke in SS, predvsem tedanjega koroškega gavlajterja Friedricha Rainerja in državnega vodje SS in nemške policije Heinricha Himmlerja, je bil Globočnik kmalu rehabilitiran. Novembra 1939 se je vmešal sam Himmler, ki je Globočnika pogosto ljubkovalno nazival kar »Globus«. Pomilostil ga je in povišal v čin SS-Brigadeführer, kar bi ustrezalo činu generalmajorja. Poslal ga je na Poljsko, kjer je Odilo postal načelnik SS in policije (SS- und Polizeiführer) za okrožje Lublin v t. i. Generalni guberniji, ki je obsegala večino predelov Poljske, ki so jih zasedli Nemci. Spomladi 1942 se je začela "Aktion Reinhard", v okviru katere so nacisti pod Globočnikovim poveljstvom pobili skoraj dva milijona Judov na zasedenem Poljskem. Septembra 1943 je bil SS-Gruppenführer Globočnik poslan v Trst kot višji vodja SS in policije v Operativni coni Jadransko primorje, kjer je nadaljeval svoje kruto početje, tako z Judi kot s pripadniki odporniških gibanj. Pripadniki njemu podrejenih enot so zagrešili tudi hude zločine v tržaški Rižarni. Najprej se je Globočnik naselil v tržaški ulici Nizza, danes ul. Coroneo, potem pa si je našel razkošno bivališče v vili Ara na griču Škorklja, last bogatega judovskega zavarovalničarja Angela Are. Ob koncu vojne, v noči z 29. na 30. april 1945, se je skozi Furlanijo z najožjimi sodelavci umaknil na Koroško, kjer je ob britanskem zajetju 31. maja 1945 storil samomor. Britanci so ga zakopali v Špaterjanu (Paternion) na občinskem travniku, imenovanem Svinjska trata. Precej let po končani vojni so po svetu zaokrožile nikoli potrjene domneve, da je Odilo Globočnik preživel povojno iskanje in zasledovanje tako zaveznikov kot tudi judovskih organizacij. Britanci naj bi ga izročili Američanom, ki naj bi ga rekrutirali za svoje vohunske potrebe med hladno vojno. Te zgodbe seveda niso resnične, dokazujejo pa žalostni sloves Globočnika in zanimanje zanj. Konec koncev sta neposredno po smrti na Koroškem nastali dve fotografiji njegovega trupla. Odilo Globočnik tako ostaja eden največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in eden največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Težko je danes racionalno pojasniti Globočnikovo skoraj popolno odsotnost iz slovenske spominske zavesti, čeprav je šlo za visokega nacističnega zločinca, odgovornega tudi za smrt številnih Slovencev (Rižarna, ulica Ghega). Fotografiji: Odilo Globočnik pred pravosodno palačo v Trstu leta 1944. Sam Odilo se je podpisoval s črko "č", kar dokazuje tudi njegova izjava ob vstopu v SS leta 1932. Dokument sem posnel leta 2012 v arhivsko-muzejsko-dokumentacijskem centru Yad Vashem v Jeruzalemu. Objava 120 let od rojstva Odila Globočnika objavljena na Vipavska.eu .
Na ekranu da je klokotanje, rekel mož je ženi, naj pritisne že na gumb, klokot da več ne pisne, ker neznosno je postalo stanje. Klokočarjenje? ga je vprašala, pa seveda žena ni naglušna, ji delujejo čutila slušna še kako, se zraven je smejala. Klokotanje vendar, saj ti pravim, kje daljinec je, kam si ga dala? Stvar nevdržna zdavnaj je postala, kot da sebe sam s klokotom davim. Kaj jeziš se, kaj le klokočariš? Saj si sam izbiral med programi, hotel si prav to, zdaj pa kot v drami afne guncaš, se jeziš, tožariš. Šumi so samo, se mu smejala žena je, ki bodo spet minili, mar ne vidiš, revica se sili, da kaj pametnega bi zjecljala. Niso šumi, huje je, drugotne so težave, ni le klokotanje, tole je že patološko stanje, to kar vidimo, so hude motnje. Treba torej bo po serviserja? Ne, to je še najmanj, sam opravim, a ne vem, kam motnje naj prijavim, veš morda za kakšnega dreserja? Objava Marcela Zupančič: Šumi in motnje (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 20. april
Skušnja šolska je bila pred kratkim, tista, kjer pokaže rezultate se pred vsemi, javno, saj poznate, tista s palico, s korenčkom sladkim. Tudi on, predsednik naš razreda, naj pokazal svoje bi dosežke, jih iz šolske je prebral beležke, da bolj resno cela stvar izgleda. Ko je bral, so gledali postrani, le od kod številke mu, podatki, osladkani, premočno vsi sladki, da želodec kos ni taki hrani. Bi verjel, ko druge sem poslušal, zinil fant je, da sem brez dosežkov, a ko gledam v zvezek, kup presežkov najdem v njem, jih strniti bom skušal. Je prebral na kratko, da obvlada ne le snov, še tisto, kar poraja komajda se v glavah, ne obstaja, njemu prvemu da v glavo pada. Je prebral, da vedno dobro dela, a ocen da tu ne bo navajal, ker preveč sam sebi bi ugajal, da kar tresla bi se šola cela. Ker preveč bilo je vsega branja, zvezek je čez čas samo zaprl, se po zbranih naokrog ozrl, bil deležen sladkega hahljanja. Kaj smejiste se? Tu res ni šmenta, zvezek moj vam vendar dokazuje, da me razred nujno potrebuje, zrel da za mandat sem repetenta. Objava Robi Norčič: Iz zvezka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 19. april
Bližajo se vseevropske igre, boj za novo blizu je prvenstvo, se pomerilo bo moštvo, ženstvo, vsak poslal bo v boj najboljše tigre. Na svobodi tigrov nam ne manjka, grulili so ptiči podalpinski, prvič v dobi bomo zgodovinski, v borbo z njimi šli, s ciljem obstanka. Ni doslej bila še ta postava v boju, saj je komajda nastala, dve je leti, odkar se je zbrala, zdaj priložnost tu je, da zaplava. Vodil kot kapetan bo ekipo fant, ki se spozna na hospitale, saj ne bodo v boju izostale žal poškodbe, sam bo vozil kripo. Pomočnikov bo imel obilo, ki bodo prenašali nosila, ko nesreča se bo pripetila, kar se bo nedvomno dogodilo. Zlasti bo nevarno pri naletu, zdrsne tekmovalki ko najtežji, in če se naboj zaplete v mreži za koruzo. Kje? Pri puškometu. Ne računajo nikakor k sreči, puškomet da bi prišel v finale, vse moči so se vnaprej že zbrale, da kaj takega se mu prepreči. Sluga vdano bo po tleh pobiral, kar od moštva slednjič bo ostalo, če pobrati sploh se bo kaj dalo, duh ko športni v mukah bo zamiral. Duh svobode, ki mu vse uhaja, gibanje ki športno uprizarja, tu lahko odlično ponazarja, kaj zgodi se, ko se sam razkraja. Na prvenstvu nastopili bodo drugi resni, uigrani timi, in ne bo prostora v takšni klimi za nešportno gibanja svobodo. Objava Sandi Nosilšek: Evropsko prvenstvo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 18. april
Je prišla na kratko tja in sedla, kjer bil govor je o zgodovini, rada znašla bi se na sredini, pa bila promocija je medla. Niso dali mesta ji visoko, da bila bi videti bolj pristna, da bi zdela se ljudem koristna, posadili so jo bolj globoko. Roke vtikala je v žepe vidno, menda da si s čim jih ne umaže, zlasti če prekmalu se izkaže, za ravnanje kakšno gre perfidno. Je sedela tam vsa kratkonoga, kakor jo pregovor označuje, zlasti ko z resnico se srečuje, še bolj je pritlehna in uboga. In ko slednjič je spregovorila, sedem in pa petdeset da njena srečna je številka, se je scena vsem brez slepomišenja razkrila. Sedem in pa petdeset v višino in dodatnih sto v resnici meri, kratkonoga stvar, ki izneveri vsem se, ko potvarja zgodovino. Vedno znova sebe promovira, pa čeprav še sebi ne verjame, v lastne se abotnosti ujame, Laž, ki vse bolj v zemljo se udira. Objava Milka Ščukanc: Sedeminpedeseta(Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 17. april
Na veseli festival v soboto šlo naj bi se, tja, kjer teče Sava, kjer je vodna energija zdrava, tam opravili naj bi raboto. Šlo se je ležerno in svobodno, rekli so, da se ljudi bo trlo, čisto vse na savski breg bo drlo, pa še vreme bo zelo ugodno. In so šli na festival veselo, kjer bilo, če drugo ne, prostorno je nadvse, a čisto iluzorno, da jih več kot dvesto bo prispelo. Cirkuški ostal je šotor prazen, tu in tam so po klopeh sedeli, videti nič slavnostni, veseli, festival, na kratko, prav porazen. Po areni kljuse je skakalo, šarec, sem in tja, ki naj zabava, množico bi, a je revež taval, ko pozornosti se ni mu dalo. Cirkuški potem nastopil sluga s svojo točkico je teatralno, vdan upravi cirkusa fatalno, sicer violina dvesto druga. Ko direktor cirkuški razkladal ravno je o malti in opeki, zmanjkalo jim toka je ob reki, festivalski duh močno upadal. Da bila bi družba bolj vesela, Mažija še, klovna so privlekli, v komisarja urno ga oblekli, mu obleka je z ramen visela. Čast pred celim svetom da rešuje, se nazadnje je direktor hvalil, gostom pa se kamen je odválil, ko bilo ni še veliko huje. Sreča res, da toliko se zbralo nas samo je, so potem dejali, saj bi se nam sicer razbežali, ko bi videli to skropucalo. Objava Tomaž Zbiljšek: Veseli festival (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 16. april
Župnik Virgil Šček je dal leta 1927, v času hudega fašizma, na fresko v cerkvi naslikati Kristusovega mučitelja z obrazom Mussolinija. Ker se je po drugi svetovni vojni zelo boril za slovensko zahodno mejo, ga je tržaški škof suspendiral, Vatikan pa laiciziral. Ščeku je posvečen večer 24. aprila ob 20.h pri Sv. Ani v Kopru, na katerem bosta gosta znana zgodovinarja dr. Renato Podbersič in dr. Matic Batič. Vstop na prireditev v poslopju frančiškanskega samostana je prost. Večer bo povezoval zgodovinar in novinar Tino Mamić. »Virgil Šček (1889–1948) spada med najbolj izstopajoče primorske duhovnike prve polovice 20. stoletja in predstavlja osrednjega predstavnika narodnoobrambnega gibanja primorskih Slovencev v času italijanske oblasti. Bil je aktiven na različnih področjih; poleg duhovniškega dela je opravljal tudi funkcijo poslanca v italijanskem parlamentu (1921–1924), deloval je kot pisec in urednik, organizator političnega in kulturnega življenja ter zbiralec etnografskega gradiva. Prepletanje dušnopastirskega, političnega, socialnega in kulturnega delovanja moramo razumeti kot neločljivo celoto dela za slovenski narod,« piše v uvodu nove knjige Ščekov dnevnik, ki sta ga izdali Goriška Mohorjeva družba in Študijski center za narodno spravo. Več o Ščeku v članku na portalu Domovina.je: KLIK Objava Podbersič in Batič o Ščeku v Kopru objavljena na Vipavska.eu .