Vir: Vipavska
ponedeljek, 25. marec
Rad bi bil baraba, pa ne morem, ne pustijo mi, da avansiram, se popolnoma realiziram, da pokažem drugim, kaj vse zmorem. Saj sem res baraba, a z napako, ne le eno, tisoč jih kazi me, sem v kopalkah viden sredi zime, v meni vidijo največkrat srako. Rad bi bil baraba, ne pustijo mi naprej, češ mafiji premalo dal sem, več se je pričakovalo, to mi zdaj nenehno govorijo. Saj so za barabo me vzgojili, ves čas že na to jim odgovarjam, se pri tem na fotra izgovarjam, pa so vsakič le še bolj vzrojili. Trudim se in res sem talentiran, kaj mi manjka, da bi bil baraba? Pa so rekli mi, da le ogaba biti smem, sem barabin faliran. Da bom boljša, jim dopovedujem, ja, baraba, kar so mi odrekli, so potem do nagega me slekli, rekli, naj še hujše pričakujem. Rad bi bil baraba, saj se trudim, a sfalirani so čisto geni, energije moje se ne ceni, ne dojemam tega, se le čudim. Rad bi bil baraba, naredijo nič, da bi razvil se kdaj v celoti, res barabe so, zares faloti, da me slečenega napodijo. Objava Adalberto Columbino: Rad bi bil baraba (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 24. marec
Zgodba o pasijonu – Jezusovem odrepilnemu trpljenju, se pravzaprav začne v kraju Betanija, kar lahko iz hebrejščine pomeni tudi "hiša revežev", saj "Beth" označuje hišo, "anawin" pa so bili zatirani, obubožani, ki so v svoje življenje v stiski živeli z zaupanjem v Boga in njegovo previdnost. Evangeliji govorijo o dveh podobnih dogodkih, ki sta se zgodila v istem kraju. Jezus je prikazan pri mizi »v hiši gobavca Simona« (Mr 14,3a = Mt 26,8). Ta lik je nov v evangelijski zgodbi! O njem ne vemo ničesar drugega, razen tega, da je povabil Jezusa v svojo hišo k jedi, kljub temu, da je bil gobavec, torej nekdo, ki je bil zaradi te strašne deformacijske bolezni izključen iz družbenega življenja in mu je bilo tudi prepovedano obiskovati sinagogo in tempelj. Žena, ki ji ne vemo imena, predstavnica vseh "brezimnih" na svetu, katere dostojanstvo je pogosto zreducirano na "število" in ji je mogoče pripisati številne slabšalne lastnosti, “Ko je bil v Betaniji, v hiši Simona Gobavca, in je sedèl pri mizi, je prišla žena z alabastrno posodico dragocenega dišavnega olja iz pristne narde. Strla je posodico in ga izlila na njegovo glavo.” (Mr 14,3b). V različici evangelista Janeza, spet v Betaniji, je Marija, Lazarjeva sestra, ki jo je Jezus obudil v življenje, ko ga je izpustil iz groba. »Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. « (Jn 12,3). Čudovit prizor teh dveh žensk je v nasprotju z odločitvijo velikih duhovnikov in pismoukov, da ujamejo Jezusa in ga obsodijo na smrt (Mr 14,1 = Jn 11,45-57). Vonj narde, ki sta ga dve ženski posuli z “odvečnim darilom” po mnenju Juda, na poseben način počasti Jezusovo glavo in noge. Maziljenje Jezusove glave nas navaja, da v njem premišljujemo trpečega služabnika, ki bo postal »sam« v mesu ubogih sveta. Maziljenje Jezusove glave z dišečim oljem počasti njegov obraz kot Sina, ki je pokoren Očetu. Jezus je zvesti učenec, ki prevzame vse poteze obraza trpečega služabnika, o katerem je razmišljal prerok Izaija. Odišavljenega Jezusovega obličja, ohranjamo v srcu in mislih globoke besede prvega berila, gledamo njegova usta in njegov »jezik učenca, da […] zna spregovoriti besedo malodušnemu« ( Je 50,4). Jezus je trpeči služabnik, ki je solidaren z vsemi ubogimi sveta, ker je človek molitvenega poslušanja Očetovih besed. Kontemplacija ust je povezana s kontemplacijo »preluknjanega« ušesa, ki je pozoren na poslušanje Očetove volje, ohranjene v Svetem pismu: «Vsako jutro naj bo moje uho pozorno, da bom poslušal kakor učenci. Gospod Bog mi je odprl uho in nisem se upiral in se nisem umaknil« (Iz 50,4b–5). Beseda, ki jo Jezus, trpeči služabnik, naslavlja na obupane, ni tolažilni in spravljivi govor o pomenu neznosnega trpljenja in krivic, ki so pretrpljene v tkanju odnosov. Iz poslušanja kot ljubljeni učenec postane tiho "bitje" v vsakem obstoju, ki ga je razočaralo in zatiralo zlo bolezni ali raztrganine odnosa. Tisti, ki se nezaupljivi do življenja počutijo razumljene, ker je Jezus izkusil vso dramo hudobnih, ki so načrtovali in želeli njegovo trpljenje in smrt na križu. Celotna danes slišana zgodba o pasijonu nam predstavlja Jezusa kot trpečega služabnika, ki se v tišini sooča s tem, da ga je Juda izročil oblastem, od oblasti Pilatu, od Pilata množici, od množice do kalvarijskega križa. Na sojenju v Sanhedriju je veliki duhovnik »spraševal Jezusa in rekel: »Ničesar ne odgovarjaš? Kaj ti pričajo proti tebi?« On pa je molčal in ni nič odgovoril« (Mr 14,60-61a). Edine besede, izrečene v tem kontekstu, pogumno oznanjajo pravo identiteto Jezusa: Ko je veliki duhovnik vprašal: »Ali si ti Kristus, blagoslovljeni Božji Sin?« Jezus je odgovoril: "Sem!" In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči in prihajati z nebeškimi oblaki« (Mr 14,61b-62). S citiranjem Danielove knjige 7,13 in psalma 110,1 Jezus ni le oznanil svoje božanske pripadnosti, ampak je skrivnostno rekel, da je zaradi tega, ker je »Božji Sin«, solidaren z vsemi »svetniki Najvišjega« (Dn 7,18.22.27). ), to je z vsemi možmi in ženami, ubogimi, trpečimi, z zaupanjem izročenimi Bogu v njihovih situacijah stiske in preganjanja. Jezus, pred Pilatom, poleg odgovora "Ti praviš" na vprašanje "Si ti judovski kralj?" (Mr 15,2) je ob obtožbah velikih duhovnikov in novem Pilatovem zasliševanju molčal: »Ali ne boš nič odgovoril? Poglejte, koliko stvari ti očitajo!« Jezus pa ni nič več odgovoril, tako da se je Pilat čudil« (Mr 15,4-5). Jezusov molk v vsej zgodbi njegove smrtne obsodbe, bičanja, poti na Kalvarijo s križem na ramenih, križanja je prekinil le vzklik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mr 15,34). To ni bil krik obupa, ampak je bila molitev 22. psalma, ki smo jo danes molili, v kateri se je Jezus z okrvavljenim srcem soočil s trpljenjem, a hkrati zmožen samozavestno priklicati »očetovo bitje« tudi v tako zlobne situacije : »Ti pa, Gospod, se ne odmikaj, moja moč si, hitro mi pridi pomagat« (prim. Ps 22,20). Jezus sam je, tako kot vsi trpeči na svetu, živel s tem upanjem, da bo dal zveličavni pomen tudi tej izkušnji navideznega neuspeha življenjskega ideala: »Ti si mi odgovoril. Tvoje ime bom oznanil svojim bratom, hvalil te bom sredi zbora« (Ps 22,22b-23). Maziljenje Jezusove glave nas torej spominja na Jezusov molk, solidaren z vsemi revnimi na zemlji, sposoben dostojanstveno soočiti z vsemi bolečimi fazami trpljenja, kot trpeči služabnik, ki zna narediti »svoje obraz trd kot kamen, vedoč, da se ne bo osramotil« (Iz 50,7). Na misel pridejo besede predstavitve služabnika Jahveja iz iste knjige Izaijeve tolažbe: »Ne bo kričal in ne povzdignil svojega glasu, ne bo dal slišati svojega glasu na trgu, ne bo zlomil strtega trsta, ne bo ugasnil stenja z dolgočasnim plamenom; oznanjal bo pravico z resnico« (prim. Iz 42,2-3). Pravica, ki jo bo vstali Jezus oznanil vsemu človeštvu, je dostojanstvo »ljubljenega Očetovega sina« vsakega človeka, začenši od najrevnejših in najbolj zatiranih. Z vstalim Kristusom, ki je navzoč v telesu ubogih, ko trpeči odkrije to pravo dostojanstvo, se začne proces spreobrnjenja in osvoboditve. Nič ni izgubljeno. Celo izkušnjo zla zelo boleče izgube, kot je Jezusov križ, lahko spremeni "obstoj" Očeta s svojim "Duhom" v dogodek odrešenja za vse in človek postane "luč sveta". Vesela in upanja polna navzočnost za tiste, ki so še vedno potopljeni v temo nesmiselnosti življenja. Maziljenje Jezusovih nog po Mariji, Lazarjevi sestri, nam da v njem premišljevati trpečega služabnika, ki nam kaže edino pravo pot življenja: pot ponižnosti. Jezusove noge postanejo simbol njegove sestopne poti, njegove poti izpraznitve, samoizpraznitve, prepustitve Očetovi volji, ki je zaznamovala celotno njegovo zemeljsko poslanstvo, do vrhunca njegove smrti, smrti na križ. Pot Jezusove ponižnosti je globoko izražena v besedah kristološke hvalnice Pisma Filipljanom, ki smo jo slišali kot branje apostola Pavla: »Kristus Jezus, čeprav je bil v Božjem stanju, se ni menil za ta privilegij biti podoben Bogu, vendar se je izpraznil s tem, da je prevzel stanje služabnika in postal podoben ljudem. Ker je bil na videz prepoznan kot človek, se je ponižal tako, da je postal pokoren do smrti, in to smrti na križu« (prim. Flp 2,6-8). Preden je Marija umila noge svojim učencem, je Jezusu »umila« noge s pretirano količino nardovega olja. Ko na veliki četrtek vsaj v duhu začutimo, da nam Jezus umiva noge, se tudi mi čutimo povabljeni, da s svojo svobodo izberemo pot ponižnosti kakor Jezus; izbira, ki se prevede v življenjski slog diakonije, to je tkanja vseh naših odnosov z izzivom brezplačnosti: »Če sem vam torej jaz, Gospod in Učitelj, umil noge, morate tudi vi umiti noge drug drugemu. Kajti zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,14-15). Na ulicah sveta bomo živeli v skladu z izpovedjo vere rimskega stotnika: za nas je Jezus »resnični Božji Sin« (Mr 15,39) in z besedami, skladnimi z našimi dejanji, bomo lahko oznanjali, da je "Jezus Kristus Gospod!" v slavo Boga Očeta« (prim. Flp 2,11). Objava Nedeljska misel – Cvetna nedelja: Maziljenje glave in maziljenje Jezusovih nog objavljena na Vipavska.eu .
Krožijo, kot vemo, rade ptice in leteči krožniki v vesolju, v majhnem in zatohlem pa okolju krožijo najraje govorice. Ena takih je prišla do mene, ko so čivkali že vsi jo vrabci, drugi širili jo ptičji trapci, krog tako kar nekajkrat se sklene. Govori se, krožijo da ptice, ena pa iz kroga da odhaja, ker vrtenje ji več ne ugaja, ker boji se revica resnice. Ta je ptica iz primorskih krajev, ni selivka, a si zaželela je neskončno, da bi odletela, ker tu vidi le obličja zmajev. Za golobčka gre, ta ptiček kroži, a navidezno zgolj, to vrtenje v glavi je samo, mu kot zvonenje meša jo, da ves čas le še toži. Bi odskočil, odletel v daljavo, preden bom od tu dobil pospešek, sunjen kakor piškav bom orešek, zdaj gre, bratci, res za mojo glavo. Se domislil je, da več denarja bi bilo tam, kjer so komisije, v take bi golob se dal žirije, vidi se že v vlogi komisarja. Na celinski ravni, še svetovni, če bo treba, le da v domovini ne ostane, kroženje ptič hlini govoric na ravni nestrokovni. Kroži hkrati druga še vizija, trdnejša je od vrtenja v glavi, da pod drobnogled ga vzela, pravi, neusmiljena bo komisija. Komisija karseda natančna, zdravstvena, pa etična, moralna, bo krožila, stanja abnormalna preiskala, zraven še finančna. Tak pregled bo sicer stal veliko, za nazaj se bo plačalo grehe, a vsaj nekaj dal nam bo utehe, ker bo konec s patološko kliko. Objava Roberto Vrtoglavec: Kroženje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 23. marec
Deska za odskok je žal pretesna in preozka, je tudi prekratka, spolzka je, zato nevarno gladka, situacija je, fantje, resna. To je čivknil, potem glavo vtaknil v pesek bi najraje, a ni tega, toliko je večja s tem zadrega, še kup peska se mu je izmaknil. Čivknil je, ki bil za kapitana je dve leti na prekoceanki, vsaj tako je mislil, a po znamki to le barčica je iz pristana. Za odskok prijavljenih preveč je, ki čim dlje bi radi izskočili, da bi z barko vred ne potonili, gneče je že zdaj za nadpovprečje. Odskočila pravkar je krmarka, najtesnejša čivkova družica, odletela kakor mokra ptica, preden se pogrezne stara barka. Eden le po eden, je zasikal kapitanček, siva ki peresa so ostala zgolj mu od telesa, kljunček v sivo grivo rad bi vtikal. Kje je pesek zdaj, to spraševal je, da vsaj glavo vanj potisnem, skrijem, preden v trupu zadnji čep odvijem, ko šla pamet k vragu je, z njo zdravje. Na odskoku je velika gneča, dva po dva, po pet, po šest jih skoči, ladja ta, Svoboda, preden poči, preden zanjo sreča je nesreča. Objava Peter Škof: Na odskoku (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 22. marec
Bi Krilóv jo spisal svoje čase, pa je vedel, da molči naj raje, bi idej mu naprtili kraje, je pomislil basnopisec nase. Basen ni bila za rusko družbo, bi sicer mu kaj se dogodilo, saj napisal bi jo kot svarilo za nevarnost hudo pred okužbo. V neki družbi, rusko ki posnema ne le po naglasu, še po stilu, čez stoletja takemu svarilu se lahko prisluhne, ga povzema. Ptič krilat se ugnezdil je v palači, tja so sivoglavca posadili, mu vojaščakov sprva dodelili štiristo krat tisoč in dve dači. Se počutil je krilatec carja, češ poglejte nisem Ivan Grozni, vse lahko počnem sedaj v pompozni svoji vlogi, vedno poln denarja. Razmetaval je, delil krilatec, kar pobral je tisočem brez truda, situacija bila je huda, da so rekli mu: »Dovolj bo, bratec«. Rekli tisti, ki so namestili v zlato ga palačo, da posnemal Groznega bi, a preveč razvnemal ptiček se je, da se kar zasmili. Je palača polna gnoja, blata, sčasoma postala zanj že ječa, vsepovsod nevarnost le grozeča, v basni rekli bi ji kletka zlata. Skril Krilóv je zadnji del resnice, ki ni basenski več, je realen, zadnji spev golobčkov teatralen, ko odpeljejo ga ven lisice. Objava Pajdašij Galubovič Krilov: Basen o krilatcu in o onih (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 21. marec
Na plesišču res je vse mogoče, tam boš našel še največje štore, ki se pomagati jim ne more, vsak tam poletava, kakor hoče. Je bilo tako tudi z mesnato, ki so rekli prav zato ji Mesna, noga zatajila ji je desna, z levo le skakala je robato. Pleše da z volkovi, indijansko, padla hitro je o njej ocena, da celo vsa rdečekožna scena se je sramovala je neznansko. Mesna bi kot cessna poletela, pa bilo premajhno je plesišče, jo zaneslo v kot je, kjer stranišče v temi je, da tam bi obsedela. Tja so dali jo, da bi se skrila, da bila bi plesu manj v sramoto, a težko zakriti je raboto, ki prav Mesna jo je zagrešila. Novega iznašli so plesalca, ta prej letanje je kontroliral, le na kratke roke galopiral, bo namesto Mesne za igralca. O njej glas gre takšen, da s sekreta kakor kakšna sekretarka z metlo bo nadzorovala ples, na svetlo pa ji ni več vstopa, na tla sveta. Toliko trenutno na plesišču se dogaja, kjer jim primanjkuje zdaj že štorov in kar je najhuje, tancajo na lastnem pogorišču. Objava Cessna Luković: S plesišča (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 20. marec
Nekaj okrog tičnika premika zdaj kar stalno se, ne zgolj ob petkih, kakor v svojih klavrnih začetkih, le za čim to tam okoli stika? Snoopy ni, simpatičnosti manjka temu, ki nenehno se pojavlja in za ptičji zarod se postavlja, zlepa ne beleži izostanka. Ta je tu zato, da obvaruje pridobitve, gre okrog novica, tisto, na kar pazi, zlata ptica naj bila bi, on pa jo varuje. Redno se pojavlja in še zlasti, ko se kdo od zdravstva ji približa, veterinarjev da se odkriža, da ne pridejo do ptice v pasti. Če ne veste, kdo je tista ptica v pasti, ki čuvaja potrebuje, važno ni, da jo le on varuje, dosegljiva da ni golobica. Past hudičeva je stvar, nevarno in še težje zanj bo, za čuvaja, ki z nezadovoljnimi pogaja se namesto ptiča malomarno. Bevska, se zaganja vsakič, tuli, saj ve, pade ko po golobnjaku, prvi on se znašel bo v vodnjaku, vanj od lastnih bo odvržen Nooly. Objava Nula Jašar: Čuvajček (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 19. marec
Praskal se Boštjan je spet po glavi, kot smo vajeni že dolgo časa, praska se tedaj, ko ni več špasa, kot da bi iskal odgovor pravi. Praskal se je, vse ga je srbelo, ko povedali so mu, da šla je sila delovna na tuje raje, ker ga zanjo ni prav nič skrbelo. Spraznjena dodobra bo blagajna, po butalsko, spričo glave prazne, rdeče cifre kažejo porazne se že zdaj, zdaj vsak o njih že lajna. Je Boštjan blagajnik, se popraskal je zato pošteno za ušesi, z roko ne, z golobjimi peresi, zraven brezizrazno v en glas mlaskal. Firma pred stečajem, on debelo le po zraku za njo pogleduje, praska se okrog ušes, na tuje ko so delavci odšli veselo. Praska se in upa, da mu zrasla v glavi bo ideja odrešilna, v glavi, ki je prazna, nestorilna, a zato na njej golida masla. Objava Boštjan Klemenc: Kdo se praska (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 18. marec
Po domačem gozdu šel rojak je, nekaj časa ki po njem ni hodil, bil prepričan je, da je zablodil, toliko je našel v njem navlake. Vsepovsod vse skrajno razmetano, zrak ves rezek in prav nič pomladni, zvoki čisto drugi, nenavadni, vse neprepoznavno, zavozlano. Kakšno vzdušje v našem gozdu vlada, spraševal se je, tu je nezdravo, mar ubral je pot sploh gozdno pravo, s koncev vseh po njej le drevje pada. Del požgan je, kraška goličava, drugi sektor čista razvalina, v tretjem parajoča ostalina, odkar tukaj je bila poplava. V vsakem sektorju uničevanje eno samo, gozd povsem izropan, prekomerno gaber v njem zastopan, drugih vrst drevesnih nulto stanje. Tudi ptičje petje enolično, sploh ni petje, je le še vreščanje srak kradljivih, daje ki na znanje, da je njihovo vse nepremično. Vmes potiho solo se oglaša, čivk goloba zdi se iz daljave, slišati glasove je nezdrave, ki uho le stežka jih prenaša. Šel rojak je dalje po goščavi, kjer se sekalo je na veliko, žalostno povsod je videl sliko, znašel slednjič se na goličavi. In potem zagleda pobalina, selfije ki ob drevesu dela, v gaber zapikuje se, počela z njim lahko bi čisto vse deklina. Njemu žvižga se za vse, solira malce tu in tam ob srak vreščanju, mar mu je ob vladajočem stanju, ko gozd dobesedno kolabira. Po domačem gozdu, razvalini, šel rojak je, si oči zatiskal, oh, kako bo ta bedak še piskal tanko na čistini Golobnini. Objava Bobby Selfy: Sprehod po domačem gozdu (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 17. marec
Šel je Turčin, hodil mimo jame, ko je bil pomladni mesec marec, dvoril ženskam, dvigal je kozarec, rekel je tovarišicam dame. Šel je Turčin mimo, srepo gledal, se oblizoval in svoj nos vtikal, le za čim je tisti dan tam stikal, bi najbolje nam kar sam povedal. Se danilo je, se dan je kazal, ko primajal se na prizorišče Turčin je, kot da gre v gledališče, ves sladkoben usta si je mazal. Spomnili so ga, v bližini jama da nahaje se, resnica huda v njej zgodila se je, z mnogo truda da prišla na dan je, pa ne sama. Je bilo, ko se je že zdanilo, ko izvedel Turčin je novico, za krivico mar in za pravico mu bilo ni, se mu je zmračilo. Je usekal, družba da napredna ga s kozarci v rokah pričakuje, jama pa naj se nazaj zasuje, ker ta najdba je drugorazredna. Šel je Turčin, stopal mimo jame in prav kmalu se je pripetilo, da je cepnil, ko se je danilo, trden položaj hudič mu vzame. Objava Dani Turk: Šel je turčin (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
V Jezusovi uri se igra Zgodovina odrešenja. Mu bo uspelo ubežati? Bilo bi kot beg pred Ljubeznijo. Jezus je prišel izkusiti ta ključni prehod. Njegova duša je vznemirjena. Doživlja globoko človeško krizo in božanski ogenj. Njegova duša je vznemirjena do smrti: v ozadju je smrt. Njegova duša je vznemirjena, ker je potopljena v slutnjo brezdajne bolečine, ki zahteva njegovo popolno daritev na križu. Do zadnje kapljice krvi ljubezni. Ta ura ga križa v enem samem objemu z darom samega sebe. Oče daje svoj neizbrisni podpis, žareči pečat na to boleče in ljubeče delo. Prav zato, ker sprejema in živi sedanjost, je Sin poveličan od Očeta. Jezus je pšenično zrno, ki pade na tla in umre, v temi, v tišini, v samoti, v zapuščenosti. Ni drugega načina za obroditev sadov. Umreti pomeni obroditi sad. Umreti pomeni najti Življenje. Umreti pomeni dati Življenje. Absurdnost trpljenja brez ovir je edina sposobna spregovoriti človeku, meni kot osebi, ki išče smisel, edina razumljena in sprejeta. To je edino trpljenje, ki obrodi sadove. Sad, ki ga obrodi Jezus, je samo eden. Tisti dokončni namreč. Sad, ki se ga Jezus zaveda, za kar je tudi prišel na svet. "Ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi." Ta zakleti les postane blagoslovljen križ, ki izžareva neustavljivo ljubezen. In vedno bo tako. Čeprav se bodo vedno našli takšni, ki bodo ob vznožju drevesa uživali v »propadu« tistega, ki visi na križu in je bil na križu preboden. Jezus pusti, da ga pogoltne zemlja. Meša se s človekovim neuspehom. Naloži vse svoje smeti človeških stranpoti. Tudi zame je končno prišel pravi čas, Božji čas, da se podam na »sveto pot«, ki vodi od pogreba do velike noči. Od zavrnitve vodi do privlačnosti vseh. Tudi zame »ni druge rešitve in upanja razen v smrti Gospoda Jezusa Kristusa«. Kam želim priti, ko kontempliram Ljubezen križanega Gospoda? Ali bom izbral smrtonosne bližnjice? Ali pa bom izbiral poti življenja? Jezus jasno govori: »Kdor ljubi svoje življenje, ga izgubi”, zapravi v jalovih iluzijah svojega uma in praznega srca. Medtem ko tisti, ki sovražijo svoje življenje na tem svetu, ga bodo ohranili za večno življenje. Če hočeš živeti, moraš umreti. Če hočeš videti sad, moraš poznati muke zemlje, ki, ko te hrani, se zdi, da te zdrobi." Če se hoče nekdo kot Jezus postaviti v službo ljubezni, mora slediti njegovemu načinu razlage bivanja. Naučiti se mora življenju dati pravi smisel. Slediti mu mora, do križa. Ne do polovice. Če koplješ zemljo, iz nestrpnosti, da vidiš, kako je pšenično zrno, uničiš zrno, sad, življenje. Stopite na pot s svojim križem in skupaj z Jezusom opravite službo daritve samega sebe. Sprejmite svojo »uro« z Njim: tisti poseben trenutek ponovnega premisleka, dogodek, ki vas postavi pod vprašaj, niz izkušenj, ki vas popeljejo s ceste in začnejo težiti vaše srce kot grozeča nezvestoba, nepristna naklonjenost dobremu, na osebo, na način razmišljanja, ki ustvarja nemir v srcu. To je vaša »ura«, da stopite na drugo pot, da sprejmete umiranje kot pšenično zrno pod zemljo, da sprejmete svoj vsakdanji križ brez pomislekov. Morda bo vaša duša vznemirjena, dokler vas ne izmuči bolečina. Ne bežite od tega "zdaj". Živi to. Vidite Boga, ki gre skozi to. Ujemite vanj privlačnost Jezusa, ki želi tudi vašo osebo narediti privlačno v dobroti in ljubezni. V svojem zemeljskem življenju je Jezus molil in prosil z glasnim jokom in solzami k Bogu a svoje življenje je prepustil v njegove roke. Iz pretrpljenega se je naučil poslušnosti. Ubogljivost pogosto pomeni trpljenje vse tja do kričanja v obupu, vendar postane povod odrešenja, zgled za tiste, ki so poklicani k enaki pokorščini. Vzor nam, ki se odrekamo vsakič, ko se nas »dotakne« v naše ubogo meso in so naši udi, naša duša in naše srce podvrženi urnemu pregledu in preizkušnji. Nimamo druge poti, da bi živeli novo zavezništvo z Bogom, po katerem Bog govori neposredno v naša srca in naredi, da za vedno postanemo njegovi prijatelji in otroci. Jezus, ne dodajaj vprašanja vprašanju, krize krizi, bolečine bolečini. S tabo lahko vzbudim glasen jok in solze. Lahko umrem kot pšenično zrno v grudi. Lahko nosim križ. Vendar v sebi ne morem najti tiste sile privlačne ljubezni, ki bi me pripeljala blizu Tebe, zaradi katere se počutim, kot da je Tvoja Oseba ljubeča in vredna mojega celotnega odziva. Jezus, pozdravi moj trenutni odpor. Oprosti mojemu strahu. Spodbujaj me v mojih obotavljanjih. Pomagaj mi, da ne bežim od križa. Dovoli mi, da tega ne doživim kot grozo, da izgubim življenje, ne da bi bil prepričan, da ga bom našel. Jezus, jaz sem to ubogo tavajoče bitje. Hodi z mano v grozi, ko tvoje trpljenje dobiva obraz, novo razsežnost, in izbriše nepriljubljenost trpljenja ali celo poraz. Jezus, želim (ali bi vsaj rad?) s teboj prepotoval celotno pot tvojega trpljenja. Do pljuvanja in zaničevanja, do krvi. Jezus, priznam ti, da ne zmorem brez razmišljanja o nadomestilu. Jezus, če naj moja smrt živi, sem skoraj pripravljen. Če je moja potopitev v grob vstajenje, sem skoraj odločen. Pomagaj moji šibki veri. Jezus, pomagaj mi premagati moje polovične ukrepe. Ljubiš tiste, ki dajejo z veseljem. Tisti, ki se postavljajo na kocko in se ponujajo do roba, ki prekipeva od ljubezni. Jezus, ti me poznaš in me natančno preučuješ. Išči me in spoznaj, Jezus in jaz se bova znašla na gori s Teboj. Ob grobu s teboj. S svetimi dišavami maziljenja. V zori velike noči v tebi. Objava Nedeljska misel: Božji čas je zaznamovan z “urami”, ki so odločilne za življenje objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 16. marec
Slišal s ceste sem, mar glas je ljudstva, sem pomislil, saj je zunaj gneča, in vprašanja se vrste pereča, glas pa trka na zdravnikov čustva. Vzel za tarčo si je glas zdravnike, mogel da očem nisem verjeti, kaj šele za hip ga resno vzeti, bevskalo je kot glasovi klike. Kot bi v tarčo sekal, kjer je nula, venomer zadeval, skratka v prazno, tulil, bevskal je ta glas porazno, vik in krik sta se edino čula. S takim glasom vštric zares ne gremo, rekli modri so in obrnili hrbet tem, ki to so dovolili, podivjani glas da gre v areno. Kaj renčanje tukaj sploh počenja, to ni ljudski glas, artikuliran niti malo ni, sfanatiziran povzdiguje se, na noge vzpenja. Da je nula tisto, kar zadene, videti je že na kilometer, v prazno ko renčni in bevska v eter, zganja podivjane pasje scene. Sem pomislil, če se to posname in predvaja, se bo pripetilo, veterinarju bo zazvonilo, naj za tarčo si renčača vzame. Objava Šaša Jegulj: Zablodeli glas (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 15. marec
Restavrator so ime nadeli malemu natakarju tam z vzhoda, pa v izrazu huda je zabloda, ki so eni pozno jo dojeli. Restavrira fant zelo načrtno, stare slike venomer prenavlja, kič v okvire prejšnjega postavlja, vse to pa počenja resno smrtno. Je restavratér v resnici poba, ki doslej ni vajenca prerasel, človek bo na njem zijala pasel, kaj natakar mali ta vse proba. Restavracijo bi v starem slogu rad obnovil, da na zunaj fina socialistična bila kantina bi in hkrati v temi kakor v rogu. Bi zadelal luknje fant z mašili in jedilnikom povišal cene, finte uporabljal prav cenene, vam postregel z gnilimi jedili. Kadrovske izbire prvovrstne so njegove kakor vsa obnova, zaposluje namreč vedno znova tipe s ceste skrajno dolgoprstne. Ko naj zasijala prenovljena bi starosistemska že kantina, živa se zgodila zgodovina, stvar izkaže se povsem zgrešena. Restavracije nikjer nobene, in restavrater še vedno isti ostarel natakarček, ki čisti mali pajzl svoj smrdeč brez cene. Objava Milka Mučan: Restavratorjeva restavracija (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 14. marec
Lenart Čič, saj fanta prepoznate? ni kak komisarček partizanski, ampak je trgovec svetovljanski, cel format evropski v njem imate. Kramar je, ki s kramo se postavlja, pravi ji evro-prvovrstna, znana sicer je kot dolgoprstna, v krizi z njo najlaže se upravlja. Z gazami naš Lenart Čič trguje, jih pošilja tja, kjer kri pretaka se v potokih, fant igra junaka, na veliko z gazo ko posluje. Kot nekoč so Unrrini paketi razveseljevali usta lačna, Lenartova godlja prazna, mlačna, se pred kramarijo vidno sveti. Lenart Čič ve, da se preprodaja ne le gaza, ampak roba naša, ki se zbrana znano kam prenaša, a ne moti to ga, kot navaja. Saj ne reče vam direktno tega, skrije Lenart Čič za leporečje raje se, da packe so še večje, z gazo ko naš kramarček onega. Objava Lenart Čič: Kramar z Gazo (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 13. marec
V našem kraju firma je proslula, na svobodnem trgu brez ideje, v prostem padu zdaj kar najhitreje, skoraj čisto že se je sesula. Je za čiščenje ustanovljena, čistke njena glavna so dejavnost, v tem je pokazala vso pripravnost, je nadvse čistunsko ustrojena. Njen emblem Palomine brisače so od prvega dne delovanja, so brisalke lastnega kozlanja, ker v tej firmi pač ne gre drugače. Ves čas je na potovanjih vodja, gabrovino ker menda izvaža, ta je super za brisače, maža nutrij prima za trša orodja. To čistila so, zagotovila firma Kaos je, naš trg svobodni v situaciji vsej neugodni jih kar petkratno je podražila. Tja smo poklicali in vprašali, firmo kdo navznoter obvladuje, da navzven je z njo čedalje huje, eno so na telefon nam dali. Da je Mesna, reklo je v slušalki, sekretarka in da je od spodaj, da pa kličemo jo še prezgodaj, a prav kmalu firma bo v totalki. Da Paloma je reklama ptiča, to smo vedeli že prej, brez tega, tale sanitarka, ki onega, pa je iz rodbine Pridaniča. Služba da sekretarska, sanitarna v firmi Kaos danes je vodilna, še dodajmo, Mesna pa nosilna, na sekretu glavna je pisarna. Objava Lesna Lukovtič – Gabro: Firma kaos (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 12. marec
Zbrali so se na posvetovanju tisti, ki naj kmalu bi volili jih v zastopništvo, ki naj dobili bi glasove ob vsem priznanju. Koga, kaj naj se poslej zastopa in kako, tam stekla je debata, ko potrkalo je, glej, na vrata, nekaj, kar si pravi kar Evropa. Ta Evropa v malem samozvana pravzaprav samo je drobna ptička s kljunom, kratkopernata samička, a poslanstvu karseda predana. Svojemu seveda, ni za skupno dobro tej samici ptiča kosa, ta trditev res bila bi bosa, bi o njej lagali vsi obupno. Čivkala samica po evropsko zbranim je, se delala učeno, češ naravno naj bo vse, zeleno, kaj vem kaj še, najbrž mikroskopsko. In potem v maniri svoji ptičji mogla ni, v soseda da ne dregne, ob nekdanjega močno obregne šefa se, ko se le da, pri priči. Resda pod golobi je podobno, a pod prejšnjimi bilo je huje, čivkala je kosovka, na tuje da bi slišalo se jo, turobno. Eden je pripomnil od prisotnih, kar bilo je znano vsem, na dlani, čivki kosovkini da postrani letajo zaradi kril slabotnih. Ni uravnotežena debata, ker pod teže je nesmislov njenih puhloglavih in na moč zelenih kljun samice pač prepoln blata. Objava Kancijan Ravnotežkar: Njen čivk (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 11. marec
Se primajal je na našo šolo, rekli so, celinski je poslanec, se prikazal nam je kot Bedanec, tip na plečih nosil je macolo. Ni bil iz Milana, kot reklama je pred tem predstavljala ga stalno, a imel se za kontinentalno je maskoto tip, napuhlost sama. Bo predstavil svoje nam poslanstvo, se glasila dolga je napoved, deklamiral je potem zapoved, pljuval vsepovprek čez domobranstvo. Gledali smo ga, mar norca brije tip iz nas dijakov, gimnazijcev, bil kot prototip evropskih škricev je v nastopu, česar ne zakrije. Lotil se predavanja je smelo, o friziranju nam je govoril, hkrati spoloma obema dvoril, kazal novo nam frizuro celo. Na primeru svojem, iz Milana ki pač ni, je s Štajerske zakotja, v lastna se zapleta tip nasprotja, ko ga polna cela je dvorana. Bo frizuro ptičjo nam predstavil, narejeno naglo iz udobja, je povedal, da ne bo golobja, á la brglez da jo bo napravil. Smo spoznali zlahka vsi v dvorani, kakšna je frizura ptičja prava ko izprana je docela glava, plešasti sušijo se možgani. Objava Evrazij Šentvidec: Šolski frizer (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 10. marec
Izraz "kafkovsko" je sinonim za absurdno, paradoksalno in je dobil ime po praškem pisatelju Franzu Kafki (1883-1924). Ta avtor, čigar stoletnica njegove smrti se obhaja letos, je napisal znane romane, kot je "Metamorfoza", ki pripoveduje o mladeniču, ki se zjutraj zbudi in ugotovi, da se je spremenil (metamorfoza) v velikansko žuželko ("ogromna nečista žuželka"), in prav tako temačen roman »Proces«, kjer je protagonist, bančni uradnik, nenadoma in nerazložljivo aretiran in obsojen, ne da bi vedel, česa je obtožen. Biograf Kafke (Frederick R. Karl) pravi, da naš avtor v svojih romanih opisuje situacijo, kot se počutiš, »ko vstopiš v nadrealistični svet, v katerem so vse tvoje sheme nadzora, vsi tvoji načrti, celoten način, kako si konfiguriral svoje vedenje, začne razpadati, ko se soočite s silo, ki se ne spopada z vašim dojemanjem sveta. In karkoli naredite, da bi se temu zoperstavili, očitno nimate možnosti." Obsojanje je ključna tema Kafkovih romanov, katerih epilogi so grozljivi. Zdi se, da je človek obsojen na absurdno, zatiralsko življenje, kjer so odnosi z drugimi prekinjeni in človek ostane sam s seboj pred neznanim. Kafka je v enem od svojih zadnjih del dejal: "Obstaja točka prihoda, ni pa poti." Z njim se strinjamo glede premise "Obstaja točka prihoda", ne pa v zaključku, ko pravi "ni poti". Samo zato, ker ni našel poti, še ne pomeni, da ne obstaja. Na nekem geografskem zemljevidu, na zemljevidu zakladov ali celo na googlovem zemljevidu ne morete najti poti do te točke prihoda, ker ta pot ni pot, ampak oseba, ki je rekla "Jaz sem pot". To nam potrjuje evangelij te nedelje o Jezusovem dialogu z Nikodemom, učiteljem postave, farizejem in članom velikega zbora, ki je bil očaran nad Učiteljem in mu je šel ponoči naproti, da ga ne bi videli sonarodnjaki. Jezus mu pove nekaj najlepših besed, ki so bile kdajkoli izrečene na tej zemlji: "Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi nihče, kdor veruje vanj, ne bil izgubljen, ampak bi imel večno življenje." Jezus ne govori o prihodnji prihodnosti ali o življenju po smrti, ampak o sedanjosti: vsakdo, ki veruje v Jezusa, že ima življenje, ki se mu zdi večno. Kakšna ogromna razlika med kafkovskim človekom, ki ve za zemljo, in krščanskim človekom (torej Kristusom), ki ve za večno življenje: prvi je obupan, osamljen človek, žrtev tesnobe in absurdnosti življenja, ki ga je pred njim sam tragičen epilog. Kristusov človek pa je človek, ki ga je Bog neizmerno ljubil do te mere, da je prejel svojega Sina v dar, torej človek, potopljen v ljubezen, katere epilog je večno življenje. Kaj več bi lahko Bog naredil za nas kot to, kar je storil, ko nam je dal svojega Sina in večno življenje? Za Kafko in za avtorje gledališča absurda, ki so se zgledovali po njem (Samuel Beckett, Eugène Ionesco ...), je človek obsojen na absurdnost življenja. Pri Kristusu pa obsodbe ni: »Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi obsodil svet, ampak da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ni obsojen." Za kristjana paradigma življenja ni nesmisel in obsojanje, temveč odrešenje in večno življenje. Zakaj potem tako pogosto živimo bolj kot “kafkijci” kot kristjani? Sveti Alojzij Gonzaga je rekel »Quod aeternum non est, nihil est« (»Kar ni večno, ni nič«). Za nas kristjane so vse nihilistične filozofije, literatura absurda ali agnostične mode našega časa nič. Te pa izvajajo usodno privlačnost in nas prevzamejo do te mere, da včasih dvomimo v svoje gotovosti. Ne smemo zanikati primerjave in dialoga s temi teorijami in z vsemi drugimi sodobnimi glasovi v iskanju resnice, vendar ob zavedanju, da smo že naleteli na vir resnice, ki ne sovpada z ideologijo ali filozofskim tokom ali modo tistega časa, ampak spet sovpada z osebo, ki je rekla "Jaz sem Resnica". Filozofinja in mistikinja Simone Weil, tudi judovskega rodu kot Kafka, je v iskanju smisla življenja in resnice ubrala drugačno pot od njega. Zapisala je: »Zdelo se mi je – in v to verjamem še danes –, da se Bogu nikoli ne moreš dovolj upreti, če to počneš iz čiste skromnosti resnice. Kristus želi, da ima resnica prednost pred njim, ker je resnica, preden je Kristus. Če se obrnete stran od njega, da bi šli proti resnici, ne boste prišli prav daleč, ne da bi mu padli v objem. Po tej izkušnji sem začutila, da je Platon mistik, da je vsa Iliada prežeta s krščansko lučjo in da sta Dioniz in Oziris na nek način sam Kristus; in moja ljubezen se je podvojila." (Iz knjige "Čakanje na Boga"). To Jezus sklene v današnjem evangeliju ko pravi: »kdor se ravna po pravici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu«. V zaključku. Kot sem vam že povedal, včasih kdo izpodbija moje homilije, ko mi reče, da se še naprej "odvračam" od drugih stvari, kot so umetnost, glasba, literatura, medtem ko bi moral govoriti samo o Bogu. Besede Simone Weil, ki smo jih pravkar poslušali so odgovor na ta ugovor: Bog je prisoten v vsem in vsakomur (Platon, Dioniz, Iliada itd.), prisoten pa je tudi pri Kakfi ter pri mnogih nihilističnih in agnostičnih avtorjih, kjer ima njegova prisotnost obliko odsotnosti. Huda odsotnost, zaradi katere čutimo, da je Bog prisoten tudi tam, kjer ga ignorirajo ali zanikajo, kajti kot pravi Weil: "ne bomo prišli daleč, ne da bi padli v njegov objem". Dragi prijatelji, danes, ko je nedelja "In laetare", veselja, smo resnično srečni, ker naša vera za nas že napoveduje večno in ker se, ko se prebudimo iz smrtnega sna, ne bomo spremenili v ogromno žuželko Kafkovskega spomina, ampak zbudili se bomo v božjem naročju. Objava Nedeljska misel – 4. postna: “Kafkovski” ali zares kristjani objavljena na Vipavska.eu .
Grki, vemo, so bili okrutni, stari Grki kajpak, ne sedanji, v zgodovini časi zgolj nekdanji opisujejo se ti brezčutni. Ko Ahil, pač tisti z boso peto, Hektorja prebodel je iz Troje, ko spopadla sta moža se v dvoje, najprej je ravnal trdo, zakleto. Se nad truplom je Ahiles znesel, Hektorja do golega je slekel, ga po tleh za vozom bojnim vlekel, v mržnji svoji ni mu prizanesel. So sprosili starši slednjič ga le, da se je nasprotnika usmilil, truplo rod je Hektorjev mazilil, v grob lahko so ga Trojanke dale. Zgodba Ilijadina antična zgled je svetu tri že tisočletja, civilizacíjska kaj početja vedno so, ravnanja kaj dvolična. Je tako bilo pri Grkih starih, tudi če na smrt so se sporekli, drugim so zato barbari rekli, vemo, kaj sodili o barbarih. Toliko samo glede pokopov, eno Troja je, drugo Trojane, kar velja za Grke, za Slovane ni merilo, ljudstvo volčjih tropov. Tudi med Slovani so razlike, eni so kulturni, pietetni, a trojanski mrzki in prevzetni, kakor kažejo jih lastne slike. Na zahodu slike v javnost dane pred nedavnim svetu so razkrile, kje barbarske vladajo še sile, kje ni Troje, kje so le Trojane. Objava Aemonik Slovenet: Iz trojanske vojne (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 9. marec
Stvar se nacionalno raziskuje, hočem reči na državni ravni, postulati so podani glavni, jasen rezultat se pričakuje. Na svobodi da največji norci so od nekdaj, treba ni dokaza, spomnimo le kakega obraza se na hitro, to so jasni vzorci. Treba tega ni raziskovati, stvar na dlani je, saj aksiomi niso tu, da okrog njih bi dvomi pletli se, jim ni tam kaj iskati. Raziskava tale čisto zadnja norcev sploh nikjer ne obravnava, druge nepravilnosti zaznava, kakor je sistemov vseh razgradnja. K stvari tej svobodno se pristopa, dana je svoboda raziskavam, hkrati tehten pa premislek glavam, kaj bo, kakšna če od njih izstopa. Ne gre glave gori dvigovati v teh zadevi pač raziskovalcem, prekaljenim starim poznavalcem, le zakaj na pladenj pisker dati. V temni pač nevednosti ta blodi, stare ki ne prepozna resnice, da za tiste notri so lisice, lopovi največji na svobodi. Se zadeva sama nam izriše, ko se spomnimo imen razvpitih, v raziskavi kajpada zakritih, če svoboda se z veliko piše. Objava Marko Moženič: Stara resnica (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .