Vir: Vipavska
nedelja, 28. april
Jezus se pri svojem poučevanju pogosto zgleduje po stvareh, ki so bile poznane njegovim poslušalcem in so bile vsem jasne. Tako so lahko, ko so slišali, s svojo domišljijo tudi videli; beseda in slika sta se podpirali. Danes nam namreč govori s podobo mladike in trte: »Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako vejo na meni, ki ne rodi sadu, odreže in vsako vejo, ki rodi sad, obreže, da rodi več sadu." Najpomembnejša izjava v teh besedah je, da smo z Jezusom povezani z vezjo, ki je tako globoka in vitalna kot tista, ki povezuje mladiko s trto. Veja je emanacija, del vinske trte: isti sok teče med obema stvarema. Na duhovni ravni je ta življenjska sila božansko življenje, ki nam je bilo dano s krstom, s Svetim Duhom. To je tesnejša zveza kot zveza med materjo in otrokom, ki ga nosi v maternici. Med materjo in sinom teče ista kri; materin dih in hrana prehajata v otroka. Toda otrok ne umre, če se loči od matere; res, da bi živel, mora na določeni točki zapustiti maternico svoje matere in živeti sam; umre, če ostane pri materi dlje kot običajno. Pri nas pa je obratno: mladika ne obrodi sadu in umre, če se odcepi od trte, živi le, če ostane z njo povezana: »Kakor mladika sama ne more obroditi sadu, če ne ostane v trti, tudi ti ne moreš, če ne ostaneš V meni«. Glede usode veje Jezus predstavi dva primera. Prva negativna: veja je suha, ne obrodi, zato jo odrežemo in zavržemo; drugi pozitiven: veja je še živa in zdrava, zato jo obrežemo. Že to nasprotje nam pove, da obrezovanje ni sovražno dejanje do veje. Vinar od njega še vedno veliko pričakuje, ve, da lahko obrodi sadove, vanj verjame. Enako se dogaja na duhovni ravni. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, ne pomeni, da je jezen na nas. Prav nasprotno. Pravzaprav v Pismu Hebrejcem beremo: » Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (prim. Heb 12,6). S kakšnim namenom pa vinar obreže šibo in spravi trto v jok, kot pravijo? Ali je res potrebno obrezovanje? Da, in to iz zelo preprostega razloga: če je ne obrezujemo, se trta izgubi na moči, morda bo obrodila več grozdov, kot je potrebno, posledica tega pa je, da ne morejo dozoreti in znižamo vrednost vinskega soka. Če ostane dlje časa brez obrezovanja, trta celo podivja in rodi samo trtno listje in divje grozdje. Enako se dogaja v našem življenju. Ne samo v duhovnem življenju, ampak še prej v našem človeškem življenju. Oseba, ki želi v življenju početi preveč stvari ali goji neskončno število interesov in hobijev, se izgubi (tako kot naši otroci, ki so obremenjeni z vsakovrstnimi krožki samo zato, da se oddaljijo od družine); v ničemer ne bo blestel. Imeti morate pogum, da se odločite, opustite nekaj sekundarnih interesov in se osredotočite na primarne. Torej moramo marsikaj obrezati! To še bolj velja za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je kiparstvo definiral kot "umetnost odvzemanja". Vse druge umetnosti so sestavljene iz postavljanja nečesa: barva na platnu v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota na noto v glasbi. Samo kiparstvo je sestavljeno iz odstranjevanja: odstranjevanja kosov marmorja, ki jih je preveč, da bi prikazali figuro, ki jo imate v mislih. Tudi krščanska popolnost se doseže na ta način, z odstranjevanjem in odpuščanjem neuporabnih kosov, torej želja, ambicij, projektov, ki nas razmetavajo na vse strani in nam ne pustijo, da bi karkoli dosegli. Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po vrtu v Firencah, v kotu zagledal marmorni blok, ki je štrlel iz podzemlja, napol prekrit s travo in blatom. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga videl, in se obrnil k svojim prijateljem, ki so bili z njim, in je vzkliknil: »V tistem bloku marmorja je zaprt angel; Moram ga spraviti ven." In, oborožen z dletom, je začel grobo klesati ta blok, dokler se ni pojavil lik čudovitega angela. Tudi Bog nas gleda in vidi takšne: kot še vedno brezoblične kamnite bloke in si reče: «V notranjosti je skrito novo in lepo bitje, ki čaka, da pride na dan, ker smo, nikoli ne pozabimo, »naprej določeni«. biti prilagojeni podobi njegovega Sina« (prim. Rim 8,29). Kaj torej počne? Vzame dleto, ki je križ, in začne delati na njem; vzame obrezovalne škarje in začne obrezovati. Ni nam treba razmišljati o kdo ve kakšnih strašnih križih! Bog ne dodaja ničesar k temu, kar predstavlja samo življenje trpljenja, utrujenosti, stiske; samo poskrbi, da te stvari služijo našemu čiščenju. Seveda nikomur ni lahko prenašati udarcev božjega dleta. Vsi stokamo pod križem, to je naravno. A vse to ni brez namena, po obrezovanju bo nastopila pomlad in plodovi, ki bodo dozoreli. Po besedah, da »Bog popravlja tiste, ki jih ljubi«, zgoraj citirano besedilo Svetega pisma dodaja: »Vsekakor se v tem trenutku zdi, da vsak popravek ni razlog za veselje, ampak za žalost; potem pa obrodi sad miru in pravičnosti« (prim. Heb 12,11). No, resnično postati veje, postati Božje delo, postati pravi učenci, ni stvar ene ure, ampak je dolga in utrujajoča pot, na kateri smo poklicani, da vztrajamo, da ostanemo v občestvu s Kristusom. Tisti, ki se čutijo, da so učenci Jezusa Kristusa, se je dobro spomniti, da si je veliki oče Cerkve, kot je bil sveti Ignacij Antiohijski, šele ob koncu dolgega življenja, ko je bil na poti v mučeništvo, upal zapisati: « Zdaj šele začenjam biti Kristusov učenec!" Kako resnične so te besede! In zato se trudimo, da nas ne bo strah, ko začutimo na sebi ostrino Božje roke, saj iz nje lahko črpamo tolažbo in upanje. Objava Nedeljska misel: Ostanimo povezani s Kristusom kakor mladika s trto objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 27. april
Pri sosedovih je zadnje čase vroče, kot da ves čas bi kurili, so se že pošteno oznojili, ker presneto vsak je v strahu zase. Prej se vedelo je v glavnem, v štali konj je eden, ta je za jahača, eden le po sedlu se prevrača, ta, ki vajeti smo mu predali. Jahala ga zadnje čase Anja je tako brez milosti, voziček komaj da potegne še konjiček, najdlje gre mu tja do štale praga. Praga štale če več ne prestopi, konec z nami bo, so potožili, Anjo nesposobnosti dolžili, jo pozvali, naj le brž sestopi. Treba novega da je jahača, dali vedeti so punci pozno, njeno lice je bilo porozno, ko ostala je brez korobača. In potem so trije se pognali najprej naglo, da bi prigrabili vajeti si, jih več ne spustili, v sedlu da pokonci bi obstali. Še četrti kmalu se pojavil kandidat je, da povzpne se v sedlo, kar ostale tri še bolj je zmedlo, saj jim celo štalo je napravil. Gneča s tem v izpraznjeni je štali, oni štirje, kljuse eno samo, firmo količkaj če le poznamo, vemo, rdeči bo težko živali. Objava Jole Sedejc: En konj in štirje jahači (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 26. april
Prihrumela voda je z višine, da so brž se razbežali ptiči, ni bilo nobenega pri priči, vsi prestrašili so se globine. Je poplavilo vsevprek domove, ptiči kajpak perje so odnesli, saj so na peruti se zanesli, preleteli z njimi vse zidove. Voda niti tem ni prizanesla, je podirala jih kot za stavo, blato je navzdol grmelo rjavo, so rešila te lahko le vesla. In potem so gledat prileteli ptiči, kaj vse je odnesla voda, kakšna je ljudi bila usoda, ali so kateri preživeli. Čivknil glavni ptič je po poplavi: »Tole ne bo trajalo več leta, nekaj mesecev se le obeta, da se vse kot prej nazaj postavi. Mi bomo za vse to poskrbeli, da poprejšnje spet zavlada stanje, v nekaj mesecih se v stanovanje preselite srečni in veseli.« So se že tedaj hahljale srake, ko so tega slišale bahača, mesece in leta ki prevrača, koga bi imel rad za bedake? »Tole ne bo trajalo več leta,« modra sova je samo dodala, »mesecev le nekaj še, ko šala bo odnesla sivega zmeneta. Bil je prerok ta golob bahavi, kar zadeva trajanje, brez dvoma, saj do gnezda lastnega poloma ni več daleč, že vsak vrabec pravi. Objava Bobi Vodnik: Ne bo trajalo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 25. april
Han je orientalsko zavetišče, kjer lahko se okrepča popotnik, daje vtis, kot da bi bil dobrotnik, pa to le plačljivo je gostišče. V Maži-hanu, kot se imenuje mali han, ki dobro ga poznajo tudi nepopotniki, pa dajo več vam, kot lahko se pričakuje. V Maži-hanu vse je socialno, tukaj nam demokracija vlada, tudi če na videz kaj razpada, gazda pravi, tu je specialno. Gazda Maži-hana razkazuje han svoj kot štacuno kak trgovec, hvali s plenom se kot kakšen lovec, vso pohvalo gazda pričakuje. Pravijo, da šel med kandidate rad bi za nekakšnega veljaka, na trenutek da ugoden čaka, ko prehítel bi vse svoje brate. Pravijo, da gazda zavlačuje, prav počasi ko svoj han odpira, bojda s tem si lažjo pot utira, ceno Maži-hana da dviguje. Vemo, vse se plača v hanu mastno, cena za oskrbo ko poskoči, stroški za naprej, nazaj, tekoči, han skrbi pač za korist zgolj lastno. Objava Hanka Matjažič: Iz Maži-Hana (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 24. april
Glej ga vraga, skoraj se spotaknil bil je mož ob bitje čudno neko, pa opazil zadnji čas zapreko je na cesti in se ji umaknil. Tisto bitje silno spotakljivo dolgo še v slušalko je jezljalo, da je manjkalo samo še malo, pa bilo lahko bi razburljivo. Bi spotaknilo ga, a prepozno je bilo, je jezno zarenčalo, ni se več spotakniti ga dalo, oh, kako se zdaj počutim grozno. Ni verjel si mož, da dobro sliši, in še manj, da vidi, s kom bi skoraj trčil čelno, ko ga je od zgoraj gledal, da gre proti javni hiši. Tisto bitje da podpredseduje, se je spomnil, ko ga prepoznal je, a le po frizuri, ki kot vzglavje služi, z njo se vselej razkazuje. Giba se po ulici svobodno, kot da njemu, bitju, zgolj pripada, kot da ono samo svetu vlada, da še možu je bilo nerodno. Bitja ne zgrešiš, čeprav opravka z njim imel nikjer nisi nikoli, saj veš po frizuri, ki okoli nosi jo, da je opranoglavka. Objava Rasa Bižrat: Spotakljivka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 23. april
Sejem ni bil živ in ni prodala tam ničesar skoraj ne kupila, tja zato se je le napotila, da bi se na kratko pokazala. Ker se mora, ker so to storile vse sejmarke že, vse stare stranke, čisto vse poslovne njene znanke, mnoge dobre posle tam sklenile. Šla je na svoj sejem ona tudi, češ da to je tradicionalno, tudi če v resnici je nestalno, a se vtis dajati silno trudi. Pozno je prišla, nikakor kmalu, gibala med praznimi se štanti, med odsluženimi komedjanti, právila, da je na festivalu. Svoj seznam prioritet imela je s seboj, a liste ni razkrila, kaj bi smešila se, jo vtaknila raje v žep je, čisto nič vesela. Stopala potem okrog plesišča negotovo je, na moč nerodna, kakor da bila bi nesvobodna, bi najraje kar odšla s sejmišča. Sejem ni bil živ, bilo prodati ni ljudem mogoče niti peska, da metali bi v oči ga, leska prav nobenega nikjer zaznati. Ko se šlo bo, jo prešine misel. s takšno robo ven, na sejme tuje, bo samo ničkolikokrat huje, ni obraz vesel, ne, ksiht je kisel. Objava Slobodanka Gibanjšek: Na realnih tleh (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 22. april
Znašla sta pandurja se v središču, pač pozornosti, če razumljivo ni morda, hodila bojazljivo kot ponoči po pokopališču. Ni bilo tako načrtovano, mislila sta, da bo vse drugače, saj pandurja sta, nosita hlače, njima je povsod prav vse postlano. Juš in Bošta, dva pandurja znana, sta v obhod odšla vse do obrobja, ker doma premalo je udobja, ker pretesna zanju je Ljubljana. Na obrobju nama bo udobno, na izlet odpraviva se družno, sta sklenila, nista pa šla južno, ampak v vzhodno občino obrobno. Tam zagodla bova jo občanom, ki čez nas pandurje godrnjajo, ko postaviva jim dom z ograjo, s takim sta odpravila se planom. Marginalna stvar bo to za naju in obenem dnevnica v žep kane, saj prišla sva vendar iz Ljubljane, da red narediva v tistem kraju. Res prišla sta, a sta pot zgrešila, znašla sta v središču se nenadno, kjer postavili so ju na hladno, komaj kožo celo sta rešila. Kot rečeno, ni izšla se zgodba, kot sta Juš in Bošta si želela, naglo spet domov sta odbrzela, mačja ju pospremila je godba. Objava Juš Pocukar: V središču pozornosti (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 21. april
Četrta velikonočna nedelja je opredeljena kot nedelja Dobrega pastirja, saj nam besedilo Janezovega evangelija predstavlja to pomenljivo podobo, s katero se Jezus predstavlja svojim učencem vseh časov. On je tisti, ki skrbi, vodi in brani svojo čredo in jo mora zaščititi pred vsemi oblikami agresije in razpada. Ko se sveti Janez osredotoči na to podobo, izhaja iz dejanskega opazovanja, kako so Judje živeli v Palestini. Večinoma so bili pastirji. Pravzaprav so bili tudi pastirji, ki so prvi prispeli v betlehemsko jamo, da bi veselo sprejeli novorojenega Odrešenika, in postali prvi misijonarji v tem kontekstu pričakovanja in upanja za vse judovsko ljudstvo. Jezus si prilasti to podobo, ki je med ljudmi običajna in znana, da bi razumeli pomen njegovega poslanstva. Sam sebe zato imenuje dobri pastir. Ta »jaz sem dobri pastir« nas napotuje na samo identiteto Boga, ki je to, kar je. Jezus pogosto uporablja ta izraz, tako med svojim javnim delovanjem kot po svojem vstajenju: Jaz sem, ne bojte se,« večkrat izjavi. Ko je pastir tam, ovce varno in hitro hodijo na prave pašnike, kjer lahko črpajo moč in energijo vseh vrst in kjer se lahko potikajo po pašnikih, da živijo ljubezen in dobrodelnost. Jezus sam pojasnjuje ta izraz v svojem govoru o samopodobi, o osebnem priznanju pred svetom in tistimi, ki ga želijo sprejeti. Pravi, da je najpomembnejše, kar lahko naredi dober pastir, to, da da življenje za ovce. Poverilnica dostopa dobrega pastirja do človekovega srca je sposobnost darovati samega sebe in dati svoje življenje za čredo. Pomen tega je za nas vernike zelo jasen in je tesno povezan s cerkveno stvarnostjo, v katero smo potopljeni po daru krsta. Ker je Cerkev skupnost vernikov, vidnih in duhovnih hkrati, potrebuje vodnike in voditelje, da ne vodijo vojn in se borijo za prevlado nad drugimi, ampak da služijo in dajejo življenje, kot to počne vsak pravi pastir pred nevarnostmi ki se dviga nad njegovo čredo. Sklicevanje na preroško poslanstvo tistih, ki jih Gospod izbere za vodenje svetega Božjega ljudstva, odrešenega z njegovo najdragocenejšo krvjo, je očitno. Njegovo življenje, ki je bilo dano za nas, je zgled vsakega darovanja, še posebej za tiste, ki so bili po poklicanosti in ne po interesu in postavitvi poklicani, da vodijo Božje ljudstvo na različnih ravneh in z različnimi nalogami v Cerkvi. Jezus je vrhovni pastir naših duš in v njem drugi pastirji dobijo vrednost, pomen in globino, začenši od vrhovnega papeža in se povzpnejo do drugih pastoralnih osebnosti v katoliški Cerkvi; škofje, duhovniki, diakoni in verniki laiki, ki sodelujejo na različnih področjih župnijske in škofijske pastorale. V očitnem nasprotju z dobrim pastirjem se dramatično pojavi lik plačanca, čeprav je bil poznan v trgovskih in gospodarskih krogih Jezusovega časa in pred njim. V nasprotju z dobrim pastirjem je pravzaprav ta nezanesljivi subjekt, ki je najemnik. Jezus želi poudariti to nasprotje in to nasprotje ne samo podob, temveč resničnega življenja, ko reče, da najemnik - ki ni pastir in mu ovce ne pripadajo - vidi prihajajočega volka, zapusti ovce in zbeži proč, in volk jih ugrabi in razkropi; ker je najemnik in mu ni mar za ovce.” Dejstvo je, da če človek ali stvar ne pripada nam, je ne čutimo za svojo, je ne doživljamo kot svojo, ampak jo zapustimo in je ne zaščitimo pred nevarnostmi. To je vedenje najemnika, kar dobesedno pomeni tisti, ki se prodaja za denar. On je pravzaprav tista oseba, ki opravlja svoje delo za plačilo. Običajno se nanaša na dejavnosti in storitve, ki bi se morale izvajati liberalno, brezplačno ali pri katerih plačilo ne bi smelo biti glavni interes, za kar izraz predvideva a je konotacijo skrajnega prezira. S temi besedami Jezus resnično želi obtožiti tega “plačanca”, hladnega in preračunljivega v lastnih interesih, ki pred prihodom grabežljivih volkov pobegne in zapusti čredo. Na koncu se mu ne zgodi nič, saj gre za plačano delo in je zato svobodno prepuščen tveganju in nevarnosti. Jezus pa, ko se srečuje s podobnimi temami, ogroženimi z denarjem, ponavlja, da je on dobri pastir in da pozna svoje ovce. Po drugi strani pa ovce dobro poznajo svojega pastirja. In v svojem govoru dodaja, da »tako kot Oče pozna njega in on pozna Očeta, tako pozna vsako svojo ovco. Znanje, ki vodi do najvišjega darila samega sebe. Spoznanje ni nič drugega kot polna in popolna ljubezen, h kateri mora stremeti vsako bitje po vzoru Kristusa, dobrega pastirja. Ta ljubezen in spoznanje nista omejena na vlaganje v tiste, ki to ljubezen vračajo z darom vere in so torej del Kristusove črede, ampak se razteza na vse. Nihče ni izključen iz te pozornosti s strani Odrešenika. Zato Jezus pravi, da ima še druge ovce, ki ne prihajajo iz njegovega hleva, in da mora tudi njih voditi na pašnike večne odrešitve. Hkrati pa Jezus zaupa v človečnost in s sporočilno preprostostjo pravi, da bodo druge ovce, ki niso v njegovi staji, poslušale njegov glas in postale ena čreda, en pastir. To je v veliki želji in upanju Boga in tistih, ki verujejo vanj. Edinost človeštva pod okriljem besede, ki odrešuje in ki je Kristus in nihče drug. Ljubezen, ki jo Oče izkazuje Sinu, se potrjuje v tem, da Jezus daruje svoje življenje za zveličanje sveta. Jasno sklicevanje na trpljenje, smrt in vstajenje, ki zadevajo samo in izključno Kristusa in v katerih vsaka človeška oseba, predvsem pa vsak kristjan, dobi pomen in vrednost. Čutiti in živeti kot bratje je apostolska in misijonska naloga vsakega dobrega pastirja, pa naj bo to papež, škof, duhovnik, župnik, redovnik, redovnica, laik, politik, upravitelj, ekonomist ali drug poklic ali človeška dejavnost. Zgodovina je imela veliko plačancev v vseh okoljih. Zdaj je čas, da smo pastirji s srcem in občutljivostjo Kristusa, dobrega pastirja, ki nas je vse naredil za brate v svojem trpljenju, smrti na križu in vstajenju. Evangelist Janez sam to ponavlja v besedilu drugega nedeljskega berila, vzetega iz njegovega prvega pisma: »Preljubi, vidite, kakšno veliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci, in res tudi smo! Zato nas svet ne pozna: ker ni poznal njega." Sin, ki ga ljubi Oče, je velik Božji dar človeštvu. Kristus nas je pripeljal v stanje, da smo Božji otroci, prav zdaj. Ta absolutna resnica vere nas prisili, da pogledamo onkraj sedanjosti in nas spodbudi, da jo čakamo v veri, upanju in ljubezni. Pravzaprav »še ni razkrito, kaj bomo. Vemo pa, da ko bo ponovno prišel, mu bomo podobni, ker ga bomo videli takšnega, kot je.« Čakanje na prihod Gospoda drugega in dokončnega adventa bo razkrilo vse, česar danes, omejeni pri vstopanju v skrivnosti Boga in vere, ne moremo vedeti. Naj bo to, kar danes beremo v odlomku prvega berila, povzetega iz Apostolskih del, v katerem se sveti Peter sooči s tistimi, ki želijo ovirati njihovo delovanje oznanjevanja in širjenja evangelija, ki ne poteka le z besedo, ampak tudi s čudeži, ki jih vstali in vnebohodni Gospod še naprej dela po svojih učencih: »Voditelji ljudstva in starešine, glede na to, da nas danes sprašujejo o koristih tega bolnika, to je, po čem naj se reši. , naj bo znan vsem vam in vsemu ljudstvu Izraelovemu: v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga vi križali in katerega je Bog obudil od mrtvih, stoji ta človek pred vami ozdravljen.« Peter tako na eni strani poudarja Kristusovo delo, ki se nadaljuje v Cerkvi in v svetu, na drugi strani pa se tisti, ki so bili odgovorni za Jezusovo smrtno obsodbo, soočajo s svojo odgovornostjo in z močjo, Peter, poln Svetega Duha , pravi, da je »Ta Jezus tisti kamen, ki ste ga vi, zidarji, zavrgli in je postal vogelni kamen«. Izraz, ki izraža bistvenost in nepogrešljivost Kristusa za vsako duhovno in zgodovinsko gradnjo tudi za Izrael, začenši od vogelnega kamna slavnega templja svetega mesta. In ponavlja tisto, kar je bilo zdaj osrednje jedro apostolske kerigme: »V nikomer drugem ni odrešenja«, če ne v Jezusu Kristusu. "Kajti pod nebom ni danega ljudem nobenega drugega imena, po katerem bi se potrdilo, da smo odrešeni." Ljudje 3. tisočletja moramo biti prepričani o vsem tem in kot kristjani narediti vidno skrivnost Kristusovega odrešenja s svetostjo in dobroto našega življenja. Objava Nedeljska misel: Poverilnica Dobrega pastirja za dostop do človekovega srca objavljena na Vipavska.eu .
Da se ne pozabi Mineva 120 let od rojstva Odila Globočnika, enega največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in enega izmed največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Priimek Globočnik med ljudmi, tudi pri nas, upravičeno vzbuja nelagodje. Odilo Lothar Ludovicus Globočnik (1904–1945) je po mnenju številnih zgodovinarjev eden izmed najbolj brezvestnih zločincev druge svetovne vojne, njegovo ime pa pomeni nekaj izjemno krutega, zloveščega in zverinskega, nekaj kar pooseblja absolutno zlo. Toda, marsikdo v Sloveniji še danes ni slišal zanj, kaj šele, da bi vedel, da je bil ta vojni zločinec celo slovenskega rodu, saj njegova družina po očetovi strani izvira iz Tržiča na Gorenjskem, mati pa je bila iz narodnostno mešane nemško-češke družine iz Vršca v Banatu. Odilo Globočnik se je rodil 21. aprila 1904 v skromni hiši v ulici Via Giulia v Trstu. Dečka so krstili 19. julija istega leta v župnijski cerkvi pri Sv. Ivanu. V krstni knjigi so ga vpisali kot »Globočnik« na ime Odilo Lothar Ludovicus. Krstil ga je kaplan Anton Čok, sicer doma iz znane narodnobuditeljske družine iz Lonjerja pri Trstu. Jeseni 1910 je začel Odilo obiskovati 1. A razred osnovne šole v nemškem jeziku, ki je imela vhod iz Ul. Sv. Frančiška (Via San Francesco) v Trstu. Ob popisu prebivalstva leta 1910 je družina kot občevalni jezik navedla nemščino. Tudi otroci so med sabo komunicirali zgolj v nemščini. Družina Globočnik je po prvi svetovni vojni živela v Celovcu. V mladih letih je bil Odilo ilegalen nacistični pretepač na Koroškem. Zagnanost in skoraj fanatična lojalnost nacistični viziji sta mu prinesli hitro napredovanje znotraj nacistične stranke. Višek njegove politične kariere, ki pa se je zaradi korupcije hitro končala, je bil med majem 1938 in januarjem 1939, ko je bil gavlajter Dunaja. Ob izbruhu druge svetovne vojne septembra 1939 se je Globočnik kot podčastnik Waffen-SS udeležil bojev na Poljskem. Po posredovanju vplivnih prijateljev med voditelji nacistične stranke in SS, predvsem tedanjega koroškega gavlajterja Friedricha Rainerja in državnega vodje SS in nemške policije Heinricha Himmlerja, je bil Globočnik kmalu rehabilitiran. Novembra 1939 se je vmešal sam Himmler, ki je Globočnika pogosto ljubkovalno nazival kar »Globus«. Pomilostil ga je in povišal v čin SS-Brigadeführer, kar bi ustrezalo činu generalmajorja. Poslal ga je na Poljsko, kjer je Odilo postal načelnik SS in policije (SS- und Polizeiführer) za okrožje Lublin v t. i. Generalni guberniji, ki je obsegala večino predelov Poljske, ki so jih zasedli Nemci. Spomladi 1942 se je začela "Aktion Reinhard", v okviru katere so nacisti pod Globočnikovim poveljstvom pobili skoraj dva milijona Judov na zasedenem Poljskem. Septembra 1943 je bil SS-Gruppenführer Globočnik poslan v Trst kot višji vodja SS in policije v Operativni coni Jadransko primorje, kjer je nadaljeval svoje kruto početje, tako z Judi kot s pripadniki odporniških gibanj. Pripadniki njemu podrejenih enot so zagrešili tudi hude zločine v tržaški Rižarni. Najprej se je Globočnik naselil v tržaški ulici Nizza, danes ul. Coroneo, potem pa si je našel razkošno bivališče v vili Ara na griču Škorklja, last bogatega judovskega zavarovalničarja Angela Are. Ob koncu vojne, v noči z 29. na 30. april 1945, se je skozi Furlanijo z najožjimi sodelavci umaknil na Koroško, kjer je ob britanskem zajetju 31. maja 1945 storil samomor. Britanci so ga zakopali v Špaterjanu (Paternion) na občinskem travniku, imenovanem Svinjska trata. Precej let po končani vojni so po svetu zaokrožile nikoli potrjene domneve, da je Odilo Globočnik preživel povojno iskanje in zasledovanje tako zaveznikov kot tudi judovskih organizacij. Britanci naj bi ga izročili Američanom, ki naj bi ga rekrutirali za svoje vohunske potrebe med hladno vojno. Te zgodbe seveda niso resnične, dokazujejo pa žalostni sloves Globočnika in zanimanje zanj. Konec koncev sta neposredno po smrti na Koroškem nastali dve fotografiji njegovega trupla. Odilo Globočnik tako ostaja eden največjih krvnikov delno slovenskega rodu v zgodovini človeštva in eden največjih krivcev za izvedbo holokavsta oz. načrtnega pomora Judov med drugo svetovno vojno. Težko je danes racionalno pojasniti Globočnikovo skoraj popolno odsotnost iz slovenske spominske zavesti, čeprav je šlo za visokega nacističnega zločinca, odgovornega tudi za smrt številnih Slovencev (Rižarna, ulica Ghega). Fotografiji: Odilo Globočnik pred pravosodno palačo v Trstu leta 1944. Sam Odilo se je podpisoval s črko "č", kar dokazuje tudi njegova izjava ob vstopu v SS leta 1932. Dokument sem posnel leta 2012 v arhivsko-muzejsko-dokumentacijskem centru Yad Vashem v Jeruzalemu. Objava 120 let od rojstva Odila Globočnika objavljena na Vipavska.eu .
Na ekranu da je klokotanje, rekel mož je ženi, naj pritisne že na gumb, klokot da več ne pisne, ker neznosno je postalo stanje. Klokočarjenje? ga je vprašala, pa seveda žena ni naglušna, ji delujejo čutila slušna še kako, se zraven je smejala. Klokotanje vendar, saj ti pravim, kje daljinec je, kam si ga dala? Stvar nevdržna zdavnaj je postala, kot da sebe sam s klokotom davim. Kaj jeziš se, kaj le klokočariš? Saj si sam izbiral med programi, hotel si prav to, zdaj pa kot v drami afne guncaš, se jeziš, tožariš. Šumi so samo, se mu smejala žena je, ki bodo spet minili, mar ne vidiš, revica se sili, da kaj pametnega bi zjecljala. Niso šumi, huje je, drugotne so težave, ni le klokotanje, tole je že patološko stanje, to kar vidimo, so hude motnje. Treba torej bo po serviserja? Ne, to je še najmanj, sam opravim, a ne vem, kam motnje naj prijavim, veš morda za kakšnega dreserja? Objava Marcela Zupančič: Šumi in motnje (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 20. april
Skušnja šolska je bila pred kratkim, tista, kjer pokaže rezultate se pred vsemi, javno, saj poznate, tista s palico, s korenčkom sladkim. Tudi on, predsednik naš razreda, naj pokazal svoje bi dosežke, jih iz šolske je prebral beležke, da bolj resno cela stvar izgleda. Ko je bral, so gledali postrani, le od kod številke mu, podatki, osladkani, premočno vsi sladki, da želodec kos ni taki hrani. Bi verjel, ko druge sem poslušal, zinil fant je, da sem brez dosežkov, a ko gledam v zvezek, kup presežkov najdem v njem, jih strniti bom skušal. Je prebral na kratko, da obvlada ne le snov, še tisto, kar poraja komajda se v glavah, ne obstaja, njemu prvemu da v glavo pada. Je prebral, da vedno dobro dela, a ocen da tu ne bo navajal, ker preveč sam sebi bi ugajal, da kar tresla bi se šola cela. Ker preveč bilo je vsega branja, zvezek je čez čas samo zaprl, se po zbranih naokrog ozrl, bil deležen sladkega hahljanja. Kaj smejiste se? Tu res ni šmenta, zvezek moj vam vendar dokazuje, da me razred nujno potrebuje, zrel da za mandat sem repetenta. Objava Robi Norčič: Iz zvezka (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 19. april
Bližajo se vseevropske igre, boj za novo blizu je prvenstvo, se pomerilo bo moštvo, ženstvo, vsak poslal bo v boj najboljše tigre. Na svobodi tigrov nam ne manjka, grulili so ptiči podalpinski, prvič v dobi bomo zgodovinski, v borbo z njimi šli, s ciljem obstanka. Ni doslej bila še ta postava v boju, saj je komajda nastala, dve je leti, odkar se je zbrala, zdaj priložnost tu je, da zaplava. Vodil kot kapetan bo ekipo fant, ki se spozna na hospitale, saj ne bodo v boju izostale žal poškodbe, sam bo vozil kripo. Pomočnikov bo imel obilo, ki bodo prenašali nosila, ko nesreča se bo pripetila, kar se bo nedvomno dogodilo. Zlasti bo nevarno pri naletu, zdrsne tekmovalki ko najtežji, in če se naboj zaplete v mreži za koruzo. Kje? Pri puškometu. Ne računajo nikakor k sreči, puškomet da bi prišel v finale, vse moči so se vnaprej že zbrale, da kaj takega se mu prepreči. Sluga vdano bo po tleh pobiral, kar od moštva slednjič bo ostalo, če pobrati sploh se bo kaj dalo, duh ko športni v mukah bo zamiral. Duh svobode, ki mu vse uhaja, gibanje ki športno uprizarja, tu lahko odlično ponazarja, kaj zgodi se, ko se sam razkraja. Na prvenstvu nastopili bodo drugi resni, uigrani timi, in ne bo prostora v takšni klimi za nešportno gibanja svobodo. Objava Sandi Nosilšek: Evropsko prvenstvo (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 18. april
Je prišla na kratko tja in sedla, kjer bil govor je o zgodovini, rada znašla bi se na sredini, pa bila promocija je medla. Niso dali mesta ji visoko, da bila bi videti bolj pristna, da bi zdela se ljudem koristna, posadili so jo bolj globoko. Roke vtikala je v žepe vidno, menda da si s čim jih ne umaže, zlasti če prekmalu se izkaže, za ravnanje kakšno gre perfidno. Je sedela tam vsa kratkonoga, kakor jo pregovor označuje, zlasti ko z resnico se srečuje, še bolj je pritlehna in uboga. In ko slednjič je spregovorila, sedem in pa petdeset da njena srečna je številka, se je scena vsem brez slepomišenja razkrila. Sedem in pa petdeset v višino in dodatnih sto v resnici meri, kratkonoga stvar, ki izneveri vsem se, ko potvarja zgodovino. Vedno znova sebe promovira, pa čeprav še sebi ne verjame, v lastne se abotnosti ujame, Laž, ki vse bolj v zemljo se udira. Objava Milka Ščukanc: Sedeminpedeseta(Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 17. april
Na veseli festival v soboto šlo naj bi se, tja, kjer teče Sava, kjer je vodna energija zdrava, tam opravili naj bi raboto. Šlo se je ležerno in svobodno, rekli so, da se ljudi bo trlo, čisto vse na savski breg bo drlo, pa še vreme bo zelo ugodno. In so šli na festival veselo, kjer bilo, če drugo ne, prostorno je nadvse, a čisto iluzorno, da jih več kot dvesto bo prispelo. Cirkuški ostal je šotor prazen, tu in tam so po klopeh sedeli, videti nič slavnostni, veseli, festival, na kratko, prav porazen. Po areni kljuse je skakalo, šarec, sem in tja, ki naj zabava, množico bi, a je revež taval, ko pozornosti se ni mu dalo. Cirkuški potem nastopil sluga s svojo točkico je teatralno, vdan upravi cirkusa fatalno, sicer violina dvesto druga. Ko direktor cirkuški razkladal ravno je o malti in opeki, zmanjkalo jim toka je ob reki, festivalski duh močno upadal. Da bila bi družba bolj vesela, Mažija še, klovna so privlekli, v komisarja urno ga oblekli, mu obleka je z ramen visela. Čast pred celim svetom da rešuje, se nazadnje je direktor hvalil, gostom pa se kamen je odválil, ko bilo ni še veliko huje. Sreča res, da toliko se zbralo nas samo je, so potem dejali, saj bi se nam sicer razbežali, ko bi videli to skropucalo. Objava Tomaž Zbiljšek: Veseli festival (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 16. april
Župnik Virgil Šček je dal leta 1927, v času hudega fašizma, na fresko v cerkvi naslikati Kristusovega mučitelja z obrazom Mussolinija. Ker se je po drugi svetovni vojni zelo boril za slovensko zahodno mejo, ga je tržaški škof suspendiral, Vatikan pa laiciziral. Ščeku je posvečen večer 24. aprila ob 20.h pri Sv. Ani v Kopru, na katerem bosta gosta znana zgodovinarja dr. Renato Podbersič in dr. Matic Batič. Vstop na prireditev v poslopju frančiškanskega samostana je prost. Večer bo povezoval zgodovinar in novinar Tino Mamić. »Virgil Šček (1889–1948) spada med najbolj izstopajoče primorske duhovnike prve polovice 20. stoletja in predstavlja osrednjega predstavnika narodnoobrambnega gibanja primorskih Slovencev v času italijanske oblasti. Bil je aktiven na različnih področjih; poleg duhovniškega dela je opravljal tudi funkcijo poslanca v italijanskem parlamentu (1921–1924), deloval je kot pisec in urednik, organizator političnega in kulturnega življenja ter zbiralec etnografskega gradiva. Prepletanje dušnopastirskega, političnega, socialnega in kulturnega delovanja moramo razumeti kot neločljivo celoto dela za slovenski narod,« piše v uvodu nove knjige Ščekov dnevnik, ki sta ga izdali Goriška Mohorjeva družba in Študijski center za narodno spravo. Več o Ščeku v članku na portalu Domovina.je: KLIK Objava Podbersič in Batič o Ščeku v Kopru objavljena na Vipavska.eu .
Nuška dela, torej le pustite jo pri miru, da bo naredila, kot se je za danes namenila, uresniči da vse želje skrite. Nuška dela, ostro nadzoruje, da bi kje ne šlo za packarijo, spravi nadnjo z vso se averzijo, dobro ve, kje naj jo pričakuje. Nuška dela, deli čisti biti morajo vsi, členi vsi v kolesju, da deluje delček v ravnovesju sleherni, še tisti najbolj skriti. Nuška dela, a umazanije je po njenem vse preveč nastlane, nanjo se odziva besno, plane, brž ko sumi, da se kaj razlije. Nuška dela, je pooblaščena za ta dela, ki ne mara zanje drug nihče, saj ni potrebno znanje, da lahko so sproti postorjena. Nuška dela, a vse več navlake okrog nje, čistilke, se nabira, ne dojame, sama producira največ tega, kar maši kloake. Objava Ančka Delavec Zatrl: Nuška dela (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 15. april
Bojda z bajalico vodo išče, tale strokovnjakinja je vodna, njena so iskanja vedno plodna, najde sleherno napajališče. So tako predstavili jim Tanko, ki za pričo so jo povabili, informacijo da pridobili bi o vodnih najdbah bolj natanko. Je prišla in je spregovorila, redkih je bila besed in kratkih, ni odgovorov dajala gladkih, bi najraje se kar v zemljo skrila. Pa saj strokovnjakinja ste, glejte, tudi tole stvar ste podpisali, vodo da ste našli, preiskali, torej nam podrobnosti povejte. Smrkala je, drgnila po nosu in okvirjih je očal vseskozi, pri prisilni kakor se nervozi običajno vidi, kdo je v zosu. Slednjič nonšalantno je priznala, vode da sploh videla ni v živo, slabo vreme da bilo je krivo, orosila so se ji očala. Nauk je zgodbe, s takimi previdno, vsak izgovor namreč prav jim pride, a na koncu stvar se ne izide, kar počno, počnejo kratkovidno. Objava Tanka Kocen: Kratko (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 14. april
Gospodarsko smo nadvse uspešni, se nekdo spet javno je odrezal, kaj v podrobnosti bi silil, drezal, s temi bi bili vprašanji smešni. Mar ne vidite, da zdaj svobodno gibljejo lahko se tržne cene? Redno kakor mesečeve mene, gibanje je torej res ugodno. Se pri tem pojavljajo očitki? Dajte no, svobodni trg določa, da so dviganja lahko tekoča, vsi ugovori so skrajno plitki. Govori zato se o svobodi, ta je kakor vsaka stvar merljiva, je empirično ugotovljiva, z njo zeleni vštric gredo prehodi. Ekonomska da svoboda vlada, potrjuje lestvica, kjer naša cifra vedno višje se prenaša, nominalno raste in ne pada. Da to ni kazalec, mu povejo, kajti če je cifra vedno više, to pomeni, da se slabše piše, širi skratka bedasto idejo. On pa pravi, tega mnenja kriva, ki združljivo ni z njegovim mnenjem in ne z vladajočih pač stremljenjem, vaša je obratna perspektiva. Objava Umberto Goriziano: Svoboda po gospodarsko (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
Ko sem bil majhen, sem imel starejšo sorodnico, ki je rekla, da vidi svojega moža, ki je že zdavnaj umrl, vsako noč, ko se pojavlja v njeni sobi. Vizija, ki je trajala nekaj sekund in nato izginila. In jaz sem kot otrok z začudenimi očmi in široko odprtimi ušesi ostal začuden poslušal te zgodbe in si predstavljal prikaze duhov. Tudi kasnejših letih, sem večkrat slišal zgodbe o prikazovanjih prednikov v obliki duhov ali duhov in več ljudi mi je priseglo, da so jih res videli. Zgodba o videnjih in prikaznih ni nedavni pojav, temveč sega v zelo starodavne mitološke in literarne zgodbe. Homer nam pripoveduje o Odiseju, ki se je spustil v Had in komuniciral s svojo materjo Anticlea in drugimi umrlimi grškimi junaki ter srečal svojega popotnega spremljevalca Elpenorja, ki je bil že mrtev. V Iliadi nam pripoveduje o žalostnem Ahilu, ki vidi duha svojega ljubljenega prijatelja Patrokla. Vergilij opisuje Enejevo srečanje z očetom Anhizom in številnimi drugimi dušami pokojnika med njegovim obiskom podzemlja. V mnogih starodavnih kulturah, kot so to Rimljani, Grki, Kitajci, Egipčani, so prakticirali vedeževanje, nekromantijo (posvetovanje z mrtvimi), uporabo orakljev ali medijev ali celo obredno povzročene sanje in vizije. Tudi v nordijski in keltski mitologiji, tako kot pri avstralskih aboriginskih ljudstvih ali ameriških staroselcih, najdemo različne sage junakov, ki komunicirajo z duhovi prednikov in mitskimi liki. V krščanski veri imamo poleg videnj vstalega Jezusa, o katerih bomo takoj spregovorili, učence na Taboru, ki vidijo Elija in Mojzesa, ter svetega Janeza apostola, ki v Apokalipsi dobi videnja duhov, ki komunicirajo z njim. Skozi zgodovino Cerkve imamo veliko zgodb o prikazovanjih Marije, svetnikov ali samega Jezusa, kot je bil primer sestre Favstine Kowalske. Zgodbe o videnjih mrtvih najdemo v srednjem veku in renesansi po vsej Evropi. V literaturi poleg legende o kralju Arturju in vitezih okrogle mize imamo več Shakespearovih likov, ki imajo vizije mrtvih, kot je princ Hamlet, ki vidi svojega očeta, Macbeth, njegov nekdanji prijatelj in tekmec Banquo, ki ga je ubil, hčerka kralja Leara Cordelia, Julij Cezar se prikaže svojemu sinu Brutu. In še mnogo drugih primerov. Na prvi pogled bi lahko padli v skušnjavo, da bi Jezusova prikazovanja zamenjali s tistimi zgodbami, o katerih smo uvodoma govorili, so z izjemo krščanskih, literarne izmišljotine ali plod domišljije in avtosugestije. Jezusovi apostoli in učenci, tako kot apostoli iz Emavsa in žene, ko so zagledali vstalega Jezusa, niso videli duha, ampak človeka iz mesa in krvi, čeprav so sprva verjeli, da vidijo duha, kot pravi nedeljski evangelij, ki nam pove: »Šokirani in polni strahu so mislili, da vidijo duha.« Tisti učenci niso imeli domišljije ali avtosugestije, saj so videli in se dotaknili nekoga resnično živega Jezusa, prisotnega v telesu in ne samo v duhu: »Poglejte moje roke in moje noge: to sem res jaz! Dotakni se me in poglej; duh nima mesa in kosti, kot vidite, da jih imam jaz." Nato Jezus sede k jedi: »pravi duh« ne jé, kot vemo. Ko torej razmišljamo o vstalem Jezusu, si ne smemo predstavljati nečesa duhovnega, eteričnega ali neko idejo, temveč Boga, ki je postal meso in ki je tudi po smrti vzel nazaj isto telo, ki je bilo na križu: »pokazal jim je roke in noge." Tomažu je rekel: »Daj prst sem in poglej moje roke; iztegni roko in jo položi v mojo stran.« Jezusovo je fizično, resnično telo, a hkrati vstalo telo, ki gre skozi stene zadnje večerje, se pojavlja na različnih mestih in se dviga v nebesa. Naša krščanska vera ne temelji na mitoloških zgodbah, sagah ali literarnih bajkah, temveč na veri v pričevanje tistih, ki so živeli z Bogom, ki je postal meso, umrl in vstal z njegovim telesom in ki so jih videli in se jih dotaknili. Naša krščanska vera se vsak dan ali vsako nedeljo hrani ne le z duhovnimi stvarmi, ampak tudi z Gospodovim telesom in krvjo. V krščanski tradiciji poleg netelesnih prikazovanj svetnikov in mučencev obstajajo tudi telesna prikazovanja, ki so v interakciji z verniki, kot na primer pripoveduje legenda o svetem Frančišku Asiškem, ki se fizično prikaže svojim tovarišem Ruffinom, Leonejem in njegovemu življenjepiscu Tomažem Čelanskim. Tudi sveti Janez Bosko in sveta Katarina Sienska ter drugi so imeli telesna prikazovanja svetnikov, Marije in Jezusa. Tudi v drugih verskih tradicijah obstajajo pripovedi o telesnih prikazovanjih božanstev, duhovnih figur ali nadnaravnih bitij, kot v budizmu, džainizmu, novodobnih tradicijah in šamanizmu. V hindujski tradiciji npr. obstajajo bitja, imenovana Avatarji (izraz, ki je postal znan po hollywoodskih filmih), poslana, da opravijo določeno nalogo, kot je ponovna vzpostavitev kozmičnega reda ali zaščita človeštva. So neposredna manifestacija vrhovnega božanstva na zemlji. Najbolj znani avatarji v hinduizmu so Višnu, Rama in Krišna. Rudolf Steiner, utemeljitelj antropozofije in duhovne znanosti, ezoteričnih disciplin, vključenih med psevdoznanosti, je Jezusa opredelil kot "velikega avatarja" kot božansko bitje, ki je doseglo vrhunec človeške evolucije in se utelesilo na zemlji, da bi človeštvu prineslo novo duhovno obdobje. Jezus za Steinerja ni le duhovni učitelj, ampak tudi kozmično bitje, ki je vplivalo na usodo celotnega vesolja. Opredelitev Jezusa kot »velikega avatarja« je definicija, ki sledi drugim omejenim poskusom inkulturacije Jezusa, kot je definicija »velikega prednika« na afriški celini ali »neznanega boga« na atenskem areopagu. Toda največjo definicijo Jezusa je dal sam, ko se je opredelil kot Pot, Resnica in Življenje. In če res želimo govoriti o avatarjih, bi nas kristjane lahko prijetno imenovali za "avatarje" Jezusa. Toda za razliko od avatarjev iz hollywoodskega filma, ki so jih ljudje poslali na Pandoro, luno, naseljeno z nezemljansko raso, imenovano Na' vi in jih je človeštvo koloniziralo, da bi izkoriščalo njegove naravne vire, namesto tega je Jezus poslal kristjane v svet, da bi oznanjali "spreobrnjenje in odpuščanje grehov vsem ljudstvom". Kristjani smo »avatarji« zaljubljeni v Jezusa s poslanstvom da vzljubimo ves svet vanj, ki nam edini kaže pravo pot k Očetu vnebesa. Objava Nedeljska misel: Veliki avatar objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 13. april
Od nekod se znova je prikazal, ko docela bil je že pozabljen, objektivno rekli bi odrabljen, kot ostanke zadnje bi pomazal. Lipov bog, predobro znana firma, se imel je svojčas za božanstvo, videl v sebi namreč je poslanstvo, kakor škof, obhaja ki in birma. Daleč od škofovskega poklica vedno bil je, takšna primerjava je celo žaljiva, nak, ni prava, ko imamo pred seboj spet strica. Za mirovnika se zdaj razglaša, mir mu, pravi, čisto vse pomeni, najbolj pa od vsega bojda ceni, žrtev če zanj prosi, po njem vpraša. Med mirovnike zato se sili, rad bi mednje dal se izvoliti, da za mir bi mogel več storiti, ker agresor se mu silno smili. Res kot lipov bog, o njem dejali so opazovalci, po imenu, delovanju in še bolj namenu, bi jokali ali se smejali? Kot malik, ki sebe malikuje, lipov pač, zato pomilovanja vreden, ko agresorjem se klanja in ko prav leseno pametuje. Objava Šuro Pušilček: Lipov (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .