Vir: Vipavska
nedelja, 5. maj
5. maja 1991 je začel veljati slovenski zakon o vojaški dolžnosti. Odrejal je, da slovenski državljani služijo vojaški rok v Teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve, in ne več v jugoslovanski armadi. Vojaški rok je bil določen na sedem mesecev. Zakon je dopuščal ugovor vesti in predvidel možnost služenja vojaškega roka brez orožja ali v nadomestni civilni službi. Marca 1991 je republiški sekretariat za ljudsko obrambo začel pripravljati prva dva centra za usposabljanje vojaških obveznikov v Pekrah pri Mariboru in na Igu ter vpoklical prve nabornike, ki so vojaški rok začeli služiti v sredini maja 1991. Prav to je sprožilo tudi prvi odkrit konflikt z jugoslovansko vojsko, ki je 23. maja 1991 obkolila center v Pekrah. Med demonstracijami proti postopanju JLA je v Mariboru pod kolesi vojaškega oklepnega transporterja umrla civilna oseba. Zakon o obrambi in zaščiti je bil sicer sprejet 29. marca 1991, po polletnem političnem boju Demosa z opozicijo, ki je deloma podpirala zamisel o demilitarizaciji Slovenije. Določil je, da se bo Slovenija branila z oboroženim bojem in da njeno obrambo predstavljajo oborožene sile (Teritorialna obramba Republike Slovenije), narodna zaščita in enote za zveze. Za popolnjevanje teh je bila uzakonjena splošna vojaška dolžnost. Naslovnica: Wikipedija Objava Na današnji dan: Vojaški rok v Sloveniji objavljena na Vipavska.eu .
»Prelaz« je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik »prelaz« je nedvomno izšel iz glagola »laziti«, ki pomeni »premikati se sem in tja dotikajoč se podlage s telesom.« Jaz, ki sem vrtoglav, tovrstno previdno, počasno in vsekakor smešno premikanje na višini popolnoma razumem, saj mi že menjava žarnice predstavlja podvig, pa je treba zlesti zgolj na stol. Obiranje jabolk ali kako pleskanje opaža, ko moram zavzeti tretji ali celo četrti klin na lestvi, pa pri meni spada že pod rubriko adrenalinskih športov. Zdaj se, ljubi moj sveti Gotard, zagotovo že sprašuješ, kaj mrgolazim in kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem okrog prelazov, a naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju. Ni kaj, visoko si prilezel. In to v visokem srednjem veku. No, roko na srce, prelaz je bil tam, ko tebe še ni bilo in bo tam, ko tudi mene več ne bo. A tako kot Gotthardpass ali Passo del San Gottardo povezuje sever in jug, Italijo in Švico, Altdorf in Biasco, skratka eno stran hriba z drugo … tako tudi ti, sveti Gotard, povezuješ zemljo in nebo, grešnike s svetniki, ljudi z Bogom. Visoko si prilezel, čeprav si hotel biti skromen menih, saj so te postavili za škofa. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Berem, da si obiskoval župnije, kjer si ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, da si zahajal v hiše revnih in bolnih, da si jih tolažil in jim pomagal, da si obiskovalce osebno sprejel in da si bil vedno na voljo tudi v spovednici. In bi tale zadnji stavek najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza. Malce nenavadno se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu. Zoper putiko torej, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar »bolezen kraljev«. No, danes, ko vsevprek nezdravo živimo, preveč in predobro jemo in pijemo, ima že skoraj vsaka hiša svojega kralja. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, »ne veliki nogi«, se mi lahko kaj kmalu primeri, da se mi bo razbolel palec na tej veliki nogi in bom po kraljevsko tulil v bolečinah. Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem. Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Gotard objavljena na Vipavska.eu .
Božja beseda na to šesto velikonočno nedeljo ponovno postavlja temo ljubezni v središče našega razmišljanja: kaj ima Bog za človeštvo in kaj naj kroži med vsemi ljudmi, še posebej med tistimi, ki verujejo v Kristusa, Odrešenika sveta. V evangeljskem odlomku te nedelje, povzetem po svetem Janezu, se Jezus še naprej predstavlja apostolom, kakršen v resnici je: razodetje neizmerne Božje ljubezni do nas ubogih smrtnikov. Podanih je bilo mnogo definicij glede tega, da bi bilo razumevanje njegove osebe dostopno vsem, ker je v božji in človeški naravi poleg svojega poslanstva izbral tudi poslanstvo ljubezni, v kateri moramo vsi ostati za vedno, kajti v Božji ljubezni je On za nas večno. Pravzaprav pravi svojim učencem, da "tako kot je Oče ljubil mene, tudi jaz ljubim vas". Da bi uživali to posebnost Božje ljubezni, je treba ostati v njegovi ljubezni. To pomeni, da moramo upoštevati njegove zapovedi, ki nam dajejo jamstvo, da ostanemo v Božji ljubezni. Jezusova primerjava na temo ljubezni se nanaša na njegov stil in način ljubljenja. Pravzaprav je ostal ljubljen, ko je spoštoval zapovedi svojega Očeta. Kot je lahko razumeti, ne gre za spoštovanje določenih norm ali božanskih zakonov, ki so bili določeni izključno za njegovega Sina, temveč samo za način, kako predstaviti to trinitarno ljubezen z zgledom Jezusa Kristusa, v katerem je umrl na križ za nas grešnike. Govor, ki ga ima Jezus o sebi, je pravzaprav namenjen prenašanju njegovega veselja na skupino učencev in na tiste, ki postopoma začnejo prihajati k veri in trdno verjamejo v večno življenje. To je polno in trajno veselje, ki zadeva vse in ne le nekatere. Jezus sam pojasnjuje, kaj je sestavljeno iz tega razmerja med ljubeznijo in zapovedjo: »To je moja zapoved: ljubite se med seboj, kakor sem jaz ljubil vas«. Ostati v Kristusu pomeni iskreno, resnično in globoko ljubiti drug drugega, do te mere, da Jezus natančno pravi, da »nihče nima večje ljubezni od te, da da svoje življenje za svoje prijatelje«. In Jezus takoj ustvari tesen konceptualni in operativni odnos med ljubeznijo in normami, s čimer potrjuje, da smo njegovi prijatelji, do te mere, da ravnamo v skladu s tem, kar nam je naročil. Ker smo prijatelji, nismo več služabniki, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; namesto tega Kristusovi prijatelji vedo vse, kar je rekel, saj to slišijo od Očeta in nato to razkrijejo vsem nam. V Bogu ni skrivnosti, ampak samo skrivnosti, ki jih ne moremo razumeti in razložiti zaradi meja našega znanja, ki ga imamo ljudje. Tudi najbolj razsvetljeni geniji se ustavijo pred skrivnostmi Boga, ki se nam je razodel šele v Jezusu Kristusu. Jezus končno pojasni, ko govori svojim učencem, ko jih opomni, da jih je izbral med mnogimi možnimi človeškimi bitji, ki bi lahko opravili nalogo apostolov, morda celo bolje kot oni sami. Zato se ne smemo zmesti: Jezus je izbral natanko teh dvanajst in oni niso izbrali Jezusa. Seveda simbolično predstavljajo 12 Izraelovih rodov. Klic vedno prihaja od Boga in ne od človeka. Človek lahko ustreza temu klicu ali pa tudi ne, da bi z zgledom svetega življenja, skladnega z vero, resnično obrodil duhovne sadove, ne občasne, ampak trajne. Da bi dosegli to stabilizacijo na področju “duhovne proizvodnje”, je pomembno vedeti, kako prositi Očeta v Kristusovem imenu. In edini način, da dobimo odgovor na naše prošnje, je Kristus. Drugih posrednikov ni, ker je le eden posrednik med Bogom in človekom, to je naš Gospod Jezus Kristus. Konec koncev vse, kar Gospod želi od nas, je, da se ljubimo med seboj, kot je On ljubil vse nas. Hoditi v ljubezni in se zavzemati za ljubezen po Kristusovem vzoru ni tako enostavno in preprosto, kot se na prvi pogled zdi, ampak je zelo problematično, saj je lažje in bolj nagnjeno k temu, da ljubiš sebe kot druge. Predstavljajmo si torej, če ljubezen zahteva žrtvovanje lastnega življenja, kot je to storil Jezus za nas. Kdo je tega sposoben, če ne mučenik ali mučenica? Prosimo Gospoda za milost, da bi v naših srcih vzniknila drobtinica ljubezni izhajajoč iz tistih, ki so nam blizu in so naši najbližji sosedje. Oni so svetniki ljubezni in so se posvetili, ker so ljubili, kot Magdalena, ki so ji bile odpuščene vse njene slabosti, ker je tako zelo ljubila, a je ta ljubezen šla v napačno smer. Skratka, zaradi presežka ljubezni in zaupanja v ljubezen se lahko delajo napake, saj ljubezen ni več prava ljubezen, ampak le še strast, interes in sebičnost. Navsezadnje je sporočilo evangelija te nedelje zelo jasno: bolje je, da se krivimo za napake, ki smo jih storili zaradi prevelike ljubezni, in se nikoli ne vznemirjamo nad tem, da sovražimo in pobijamo druge. Ljubezen ni izkušnja trenutka, ampak postane zgodovina, ko ostaneš v njej. Le tako se izkušnja ljubezni v nas zareže globoko, deluje in nas korenito spremeni, do te mere, da za ljubezen plezamo tudi na križ trpljenja, pomanjkanja, ponižanja in mučeništva telesa in duha. To vztrajanje v ljubezni postane temelj za vztrajanje v veri. Še več: ostati v Kristusu je temeljnega pomena, da ostanemo z brati v cerkvenem občestvu in z vsemi ljudmi v občestvu človeštva. Ostati v ljubezni pomeni izkusiti notranjost in duhovno globino, vztrajnost ter cerkveno in humanitarno občestvo. Cerkveno občestvo pa ima bistveni temelj v osebnem in notranjem občestvu z Gospodom. Brez slednjega je cerkveno življenje skrčeno na hinavščino, nastope, obrede, liturgije. Brez prostora notranjega življenja in osebnega občestva z Gospodom se »jaz« nikoli ne bo mogel preoblikovati v »mi« na svoboden, prepričan in poln ljubezni način in bo tvegal, da bo »mi« ukrivil " JAZ". Najhujši greh naših dni je samonanašanje: tisti jaz, ki ga ne moremo obvladovati v svojem življenju in v naših nagonih prevlade nad drugimi, v najbolj popolni arogantnosti in prevzetnosti. Vse to dobro razumemo v luči današnjega prvega berila, spet povzetega iz Apostolskih del, v katerem vidimo svetega Petra pri delu in zelo pomembno osebnost v zgodovini nastajajoče krščanske skupnosti, Kornelija. Iz svetih besedil in zgodovine vemo, da je bil rimski stotnik, znan kot pobožen in boječ mož, ki je molil in bil radodaren z miloščino. Njegova rezidenca je bila v Cezareji v Palestini, sedežu rimskega guvernerja in je pripadal tako imenovani »italski« kohorti. Apostolska dela v besedilu te nedelje pripovedujejo, da je imel Kornelij, ko je nekega dne okoli treh popoldne molil k Bogu, v želji, da bi izvedel njegovo voljo, imel videnje angela, ki mu je rekel, naj pošlje ljudi v Jopo (Joppa ), da bi v svoj dom povabil moškega po imenu Simon, znan tudi kot Peter, ki bi ga poučil, kar sprašuje. Kornelij je nato poslal dva služabnika in vojaka, da ga poiščeta. Apostol Peter, ki je obiskoval Cerkve v Judeji, je imel medtem simbolično videnje, ki je razjasnilo Božjo voljo glede sprejemanja poganov v Cerkev. Ko se je torej srečal s Kornelijevimi glasniki, je sprejel povabilo in prišel v Cezarejo v njegovo hišo. Ko je Peter hotel vstopiti v [Kornelijevo hišo, mu je šel naproti in se mu vrgel pred noge, da bi se mu poklonil. Toda Peter ga je dvignil z besedami: »Vstani, tudi jaz sem samo človek! Ko je vstopil, je začel oznanjati evangelij in ko je govoril, se je Sveti Duh spustil na vse prisotne in se razodel z darom jezikov. Od tod se je začela evangelizacija »poganov«. Besedilo Apostolskih del povzema Petrov govor, ki je rekel: »Resnično spoznavam, da Bog ne daje naklonjenosti ljudem, ampak sprejema tiste, ki se ga bojijo in ravnajo pravično, kateremu koli narodu pripadajo.« Sporočilo univerzalnosti odrešenja, ki ga je Kristus uresničil s svojo smrtjo in vstajenjem je jasno. Pripoved v Apostolskih delih poudarja dejstvo, da je »Peter še vedno govoril te stvari, ko se je Sveti Duh spustil na vse, ki so slišali Besedo. In obrezani verniki, ki so prišli s Petrom, so se čudili, da se je dar Svetega Duha izlil tudi na pogane; pravzaprav so jih slišali govoriti v drugih jezikih in slaviti Boga." S tem izlitjem Duha tudi na pogane je premagana miselnost o izključnosti odrešenja samo za izbrano ljudstvo. Na tej točki Peter nadaljuje s krstom in pravi: "Kdo more preprečiti tem, ki so prejeli Svetega Duha kakor mi?", da se ne krstijo v vodi. In ukazal jim je, naj se krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Zato so ga prosili, naj ostane nekaj dni. Od krsta naprej se za krščenca začne novo življenje, ki, prevedeno v operativne izraze, najde svoj odgovor v odlomku drugega nedeljskega berila, povzetem po svetem Janezu, ki nam priporoča, naj se ljubimo med seboj, »ker je ljubezen od Boga : kdor ljubi, je ustvaril Bog in pozna Boga. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, ker je Bog ljubezen.” Sinteza celotne krščanske vere je v tem teološkem in doktrinarnem načelu, od katerega noben pravi vernik ne more odstopati ali ga napačno razlagati. Božja ljubezen se je v nas pokazala v tem najvišjem dejanju darovanja samega sebe: »Bog je poslal svojega edinorojenega Sina na svet, da bi imeli življenje po njem.« Zato je Božja ljubezen v tem: »Nismo mi ljubili Boga, ampak on nas je ljubil in je poslal svojega Sina kot žrtev sprave za naše grehe«. Pobuda je Božja, ker nas hoče rešiti za vsako ceno, žrtvuje svojega Sina na križu v odrešenje za naše grehe. V tem velikonočnem času in v tem marijanskem mesecu, posvečenem Mariji, naj nas Gospod osvobodi skušnjave, da bi se osredotočali izključno nase in po zgledu Blažene Device Marije lahko srečamo Jezusa Kristusa, s polno razpoložljivostjo svojega srca. in naš um, da bi se popolnoma odzvali na njegove načrte ljubezni in večne odrešitve ter še naprej delovali dobro, pravično in sveto na tej zemlji. Objava Nedeljska misel: Ljubiti je = dati svoje življenje za druge objavljena na Vipavska.eu .
Kar prebrali v njenem so romanu, vse bilo naj čista bi resnica, glavna je oseba coprníca, med najhujšimi je v svojem klanu. Ko ji voda v grlo je že tekla, ko močno se je napila Save, je izbuljila oči krvave in tako sodnikom svojim rekla: »S temle skupaj sva na Klek letela, ta je glavni, ta je kolovodja, drugi vsi njegova le orodja, z njim opravljajo nečastna dela. Tale bil je, to neizpodbitno je in zlahka tudi dokazljivo, kar zagréšil je, je vse kaznivo, za dejavnost šlo je pridobitno. O nečistnicah ko je predaval, mislil je na take, kot sem sama, jaz pa sem, saj vidite me, dama, da me strašen srh je spreletaval.« Vpila je, za njim stoji da klika, kakor vešče redno so kričale in ugledneže obtoževale, se lotila ona je sodnika. In ko njen roman v pretres so vzeli, da ni zgodovinski, se izkaže, avtorica pač o žanru laže, na besedah brž so jo ujeli. Test potreben ni bil poligrafski, vsi dokazi so bili na dlani, glavni liki v hipu prepoznani, za pamflet gre avtobiografski. Objava Uši Coprničar Veščančič: Drug žanr (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 4. maj
Po Titovi smrti 4. maja 1989 so začele padati maske državnega političnega in gospodarskega sistema in jasno so se pokazale težave v gospodarstvu. Razlog zanje je bilo veliko zadolževanje v tujini oziroma konec pripravljenosti Mednarodnega denarnega sklada, da bi Jugoslaviji še naprej dajal posojila pod zelo ugodnimi pogoji. Jugoslavija tudi po teh pogojih ni zmogla odplačevati svojih posojil, saj ni zmogla odplačevati niti obresti. Dolg Jugoslavije v tujini se je od sredine do konca sedemdesetih let več kot podvojil, sredi osemdesetih let pa se je povečal na 20 milijard dolarjev. Nastal je tudi velik trgovinski primanjkljaj. Vse to so pred javnostjo skrivali zlasti med Titovo boleznijo oziroma njegovim umiranjem v ljubljanskem Kliničnem centru. Mesec dni po Titovi smrti pa je Zvezni izvršni svet sprejel sveženj ukrepov, ki naj bi ≫stabilizirali≪ gospodarstvo, da ne bi še bolj ≫padalo≪. Med drugim so tedaj zamrznili cene in za 30 odstotkov devalvirali dinar. Jugoslavija je vstopila v obdobje tako imenovane gospodarske stabilizacije, s katero naj bi uredili in uravnovesili gospodarstvo. Predsednica vlade Milka Planinc je optimistično napovedovala stabilizacijo v štirih letih, do tedaj pa je državljanom obljubljala stiskanje pasu. Za ta namen je Skupščina SFRJ v začetku julija 1983 sprejela Dolgoročni program ekonomske stabilizacije. Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Padanje mask objavljena na Vipavska.eu .
Prejmi en lep pozdrav iz doline Šentflorjanske. In se ti opravičujem, ker ne čutim nobene posebne potrebe, da bi ti pisal. Saj običajno pišem svetnikom, ki jih sploh ne poznam, in tudi sicer človek pač piše nekomu, ki ga že dolgo ni videl … Tvoj obraz pa je - če odštejem ljubo ženo – zadnje, kar vidim zvečer, preden zaspim, in prvo, kar vidim zjutraj, ko spet odprem oči. Saj te je moj pokojni oče naslikal na vrata stare omare, »marajne«, ki zdaj stoji v moji spalnici in v kateri hranim stare gledališke tekste in glasbene CeDejke, ter tako vsak dan med vstajanjem in leganjem gledam, kako zlivaš golido vode na mojo Koroško Belo. In bdiš nad mojo preteklo kariero. Tudi sicer je tvoja podoba razširjena v naših krajih, saj si namalan, če ne na vsakem drugem, pa prav gotovo na vsakem tretjem gasilskem domu. In gasilskih domov imamo pri nas morda še več, kot imamo cerkva, saj se z gasilskim domom ponaša sleherna slovenska vas, kar ne moremo trditi za cerkve. Vsak otrok brez težav na sliki prepozna dva svetnika: tebe, moj ljubi sveti Florijan, in svetega Miklavža. Vsaka babica v križanko brez problemov pod geslo: vodoravno, osem črk, zavetnik gasilcev, sveti … vpiše tvoje ime. Vsak možak vsaj enkrat na leto obišče gasilski dom, ko je gasilska veselica, medtem ko se cerkve, kljub zapovedi, ogne še za veliko noč! Res je, da si bil pri nas štirideset let v ilegali in si se umaknil s fasad in praporjev, saj je pihal močan vzhodnik, in so se oblastniki bali bolj kot ognja. Ti pa si bdel nad svojim patronatom in se nisi menil iz katere smeri piha. Me je pa presenetilo, zdaj ko sem prebiral tvoj svetniški življenjepis, da nisi imel nikakršnega opravka z ognjem. Če kaj, si imel opravka z vodo, saj so te med mučenjem vrgli v vodo in utopili. Morda tudi zato tako rad namočiš svoje gasilce in jih požegnaš z dežjem, ko si gasijo žejo na veselicah. Vsaj pri nas moram reči je tako, saj skoraj vsako leto plešemo v dežju! Kot je nekdaj rekel, zdaj žal že pokojni Košnikov ata: »Gašenje hleva je bilo uspešno. Nobena krava ni zgorela, vse so utonile!« Sveti Florijan Ljubi moj sveti Florijan! Ozri se milostno na našo dolino šentflorjansko in pogasi naše razprtije. Čuvaj nas časnega in večnega ognja! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Florijan! objavljena na Vipavska.eu .
Malo le odstotkov še deluje v notranjih organih vam podpore, več prenašati telo ne zmore, z vami je iz dneva v dan vse huje. Vladati telesu ste hoteli, pa vam v dveh je letih pokazalo hrbet scela, manjka le še malo, da sesede se, ste to želeli? Specialisti trudijo se z vami, doktor Spin je storil, kar se dalo je doslej, a nič ni pomagalo, krivi ste si, kar priznajte, sami. Kakor doktor Spin zdaj zatrjuje, vam v organih radikalno gnije, tri ostale so le terapije, a boji se, da bo z vsako huje. S prvo terapijo, preferenčno, ste opleli, ta se ne obnese, vse prehitro vas lahko odnese opcija, ki tej je konkurenčna. Doktor Spin predlaga vam naslednjo, čim več posušene naj konoplje se v telo vam vsakodnevno vkoplje, to izvajajte zares dosledno. Ta vam lajšala bo bolečino nekaj časa vsaj, ko bo spoznanje le premočno, brezizgledno stanje vleče da vas vse bolj dol, v globino. Tretja, torej zadnja terapija, doktor Spinu ki še preostaja, vam osebno kajpak ne ugaja, imenuje se evtanazija. Objava Dr. Wunder: Doktor spin (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 3. maj
V nasprotju z mednarodnim vojnim pravom, ki ne dovoljuje aneksije v vojni zasedenega ozemlja pred podpisom mirovne pogodbe, so na današnji dan celotno ozemlje tako imenovane Ljubljanske pokrajine priključili h Kraljevini Italiji. Italijanski kralj Viktor Emanuel III. je izdal ukaz – zakon o priključitvi Ljubljanske pokrajine h Kraljevini Italiji. V njem je določil, da se zasedeno slovensko ozemlje oblikuje v Ljubljansko pokrajino (Provincia di Lubiana) in priključi h Kraljevini Italiji. Napovedal je, da bo imela pokrajina ≫glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe.≪ Upravljal jo bo visoki komisar, ki mu bo v pomoč sosvet 14 predstavnikov, izbranih iz ≫produktivnih≪ skupin slovenskega prebivalstva. Za Slovence vojaška služba ne bo obvezna, za osnovni pouk pa bo obvezna slovenščina, v srednjih in višjih šolah se bo fakultativno poučevala italijanščina, vse uradne odredbe se bodo izdajale v obeh jezikih. Ta ukaz – zakon so po predpisih o italijanski zakonodaji aprila 1943 razglasili za zakon. Predvidenega statuta pa niso nikdar izdali kot tudi ne zakona o državljanstvu prebivalcev pokrajine. Visoki komisar je poslal dotedanji civilni komisar Emilio Grazioli, ki je to dolžnost opravljal do junija 1943, ko ga je za nekaj mesecev nasledil Giuseppe Lombrassa, tega pa avgusta istega leta general Ricardo Moizo. Objava Na današnji dan: Ljubljanska pokrajina objavljena na Vipavska.eu .
Takole v paru zvenita vajini imeni nadvse ljubko, otroško … kot iz risanke. Kot Pipi in Melkijad, na primer. In kar vidim, kako pobožne duše že zavijajo z očmi in se križajo, ker sveta apostola primerjam z dvema rožnatima prašičkoma. A kljub temu, da sta se kot pravoverno vzgojena Juda te sorte živalim verjetno na daleč izogibala, ker so bile po Mojzesovi postavi nečiste, in morda tudi vidva ob moji primerjavi zavijata z očmi, morata priznati, da tem živalim ne gre odrekati kanec pameti, predvsem pa pametnega ravnanja, saj sta bila sama priči dogodku, ko je Jezus legijo hudih duhov iz človeka pregnal v svinje. Le-te pa s hudičem niso bile tako potrpežljive kot pred njimi dotični obsedenec, temveč so se raje zapodile v morje, da bi se znebile hudobca. Torej so raje šle k hudiču, kot da bi hudiča prenašale. A ker so se posledično utopile in je z njimi vred šel k hudiču še pršut, je tole malo ponesrečena primerjava. Smešna pa tako ali tako ni, ker je – kot pravi pregovor – vrag odnesel šalo. Verjetno nista poskusila ne že omenjenega pršuta ne kakšnih reberc tudi potem, ko je Jezus rekel, da »človeka ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust« (glej Mt 15,11), kajti stara navada je železna srajca, če se še malo pomudim pri pregovorih. Pa vendar tale moja primerjava z narisanima junakoma, ki sta pustila odtise svojih parkeljcev vsevprek mojega otroštva, ni tako iz trte izvita, kajti v vsaki novi zgodbici je Pipi, mali pujs, zastavil kako radovedno vprašanje Melkijadu, velikemu pujsu in ta mu je vedno rekel: »Pojdi z mano!« in potem sta poiskala odgovor na vprašanje. In mene tale »pojdi z mano« na moč spominja na »Hodi za menoj!«, ki si ga Filip zaslišal iz Jezusovih ust (glej Jn 1, 43) ob Genezareškem jezeru. Ljuba moja Filip in Jakob, opravičujem se, ker me je odneslo v otroške sinhronizirane in risane spomine, a ker sem tudi sam, po naravi svojega poklica premnogim bitjecem in živalim posodil svoj glas, v tej nedolžni in svinjski primerjavi ne vidim nič slabega. Res ne. Tudi vidva sta svoj glas, ter konec koncev tudi svoje srce, na koncu pa še glavo, oziroma življenje, ne le posodila, temveč dala Kristusu, ter tako – če ostanem zvest svoji narisani in sinhronizirani primerjavi – odapostolala domov … v nebeško kraljestvo. Ljuba moja in sveta Filip in Jakob. Da bi nas po novih poteh ne gnala le radovednost - kot Pipija in Melkijada, temveč živa vera – kot vaju. Obilo žegna za vajin god. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljuba moja sveta Filip in Jakob! objavljena na Vipavska.eu .
Ves premočen perje je otresel, spet ga je pošteno namočilo, in obenem dobro namrazilo, ko se v lužo je kar sam spodnesel. Mu ne gre od kril, celo s prevaro ni tako več kakor svoje čase, gnezdo mokro je, doma ne dá se povrniti nič na stanje staro. Je o teh stvareh golob razmišljal, nepriljubljenost težko odganjal, trezno glavo teže še ohranjal, ko uspešnega se je domišljal. Se postavim zunaj domovanja, tam me čakata uspeh in sreča, se domislil je, ker tam pereča, a rešljiva hitro so vprašanja. Vmešam v tuje gnezdo se kot sila, ki priznavajo bolj kot doma jo, za rešiteljico jo imajo, tja ponesem svoja mokra krila. Izraela ne, pač Palestine klima bo kot naročena zame, osušim se, zrli bodo vame kot v odrešenika, ga prešine. Saj jim vendar izpolnjujem sanje, se pomembnega je ptiček čutil, tam na suhem, toplem, je zaslutil, zase končno bom dobil priznanje. A v nebo za njim tam niso zrli, zopet ena raca, so dejali, ki so jo doma na suho dali, domišljavec nepriznan premrli. Objava Sančo Golobez: Suhe sanje mokrega ptiča (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 2. maj
V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode medijev, ocenjujejo, da se svoboda medijev v Sloveniji poslabšuje. Celotna izjava Združenja novinarjev in publicistov (ZNP): " Politika se namreč vse bolj meša v delo medijev in ga skuša nadzorovati. Slednje je še posebej izrazito v zadnjih dveh letih. Med drugim je aktualna vlada najprej preko svojih nadzornikov v Telekomu Slovenije zamenjala odgovornega urednika portala Siol.net in ga nadomestila z urednikom, ki je že takoj po prevzemu funkcije izbrisal nekatere prispevke, ki so bili kritični do aktualne vlade in predsednika vlade. Nadaljevalo se je s spremembami zakona o RTV Slovenija, kjer je vlada pod krinko civilne družbe prevzela nadzor nad upravljanjem javne rtv-hiše. Novo vodstvo, imenovano po meri vlade, je takoj zamenjalo vse ključne direktorje in urednike in se zneslo tudi nad novinarji, za katere je menilo, da niso naklonjeni aktualni oblasti. Mnoge izmed njih je kljub dolgoletnim izkušnjam in primerni izobrazbi degradiralo na raven novinarjev začetnikov, njihove naloge pa so med drugim prevzeli novinarji brez ustrezne izobrazbe in s vprašljivo verodostojnostjo. Hkrati se je vladajoča oblast spravila nad medije, ki skušajo v že tako enostransko prevladujočem levo orientiranem medijskem prostoru predstavljati drugo plat medalje. Na slednje se je vlada spravila s preiskovalno komisijo, ki se je mimo pooblastil, ki ji jih daje zakon, dokopala celo do seznama naročnikov enega od opozicijskih medijev, in ki skuša z različnimi vzvodi ustrahovati njegove oglaševalce. Pri tem je zanimivo, da se podpredsednici največje vladne stranke in predsednici DZ Urški Klakočar Zupančič zdi sporno, da bi preiskovalna komisija, ki jo je zahteval državni svet, preiskovala poslovanje državnega podjetja Gen-i, ne zdi pa se ji sporno, da preiskovalna komisija, ki jo je zahtevala njena stranka, preiskuje poslovanje zasebnih podjetij in medijev. Različna merila vladajočih so pri tem v nebo vpijoča. Ena od vse večjih težav slovenskega medijskega prostora je tudi vse večji monopol na področju tiskanih in drugih medijev, ki ga ob izigravanju protimonopolne zakonodaje v Sloveniji vzpostavlja Martin Odlazek. Ob tem pristojni organi ne storijo praktično nič, da bi se tovrstno nezakonito prevzemanje medijev enega za drugim s strani zgolj ene osebe končalo. Še več. Zdi se, da je pod to vlado tovrstno početje dobilo dodaten zagon. V ZNP ob svetovnem dnevu svobode medijev čestitamo vsem medijem, ki skušajo v večinoma enostranskem slovenskem medijskem prostoru zagotavljati njegovo pluralnost ter prikazovati tudi drugo plat mnenj in dogodkov. Upravni odbor ZNP, 2. maja 2024" Objava Novinarsko združenje: Svoboda slovenskih medijev se slabša, mediji se monopolizirajo objavljena na Vipavska.eu .
Zgodovinar Jože Pirjevec je v knjigi Trst je naš zapisal, da se je 2. maja 1945 v Trstu še posebno razmahnila ≫čistka≪, ki je trajala do 10. maja 1945. Zanjo so se odločile beograjske in ljubljanske oblasti. Zajela je približno 18.000 ljudi. Večina je bila takoj izpuščena. Od tistih, ki so jih zadržali, jih je nekaj sto končalo v kraških jamah, imenovanih ≫fojbe≪. Množične aretacije, ki so jih izvrševali OZNA, KNOJ in drugi represivni organi ≫ljudske zaščite≪, so ustvarile ozračje terorja, ki je negativno vplivalo na odnos večine prebivalstva do novih ≫gospodarjev≪. Člani OZNE so vdirali v prazna stanovanja – pogosto židovska – in grabili, kar je bilo mogoče: radijske aparate, obleke, posteljnino, denar in dragocenosti. Tisti višjega ranga so se specializirali na umetnine, nakit, stroje in znanstvene inštrumente. Vsako noč so se dolge vrste najrazličnejših vozil, natovorjenih s plenom, usmerjale proti Lipici in Kozini in od tu naprej v notranjost Slovenije. Tržaški škof Antonio Santin je povedal, da je bilo ob prihodu IV. armade in IX. Korpusa v Trst za Jugoslavijo kar 75 odstotkov Tržačanov: ≫Toda, kadar je OZNA začela posnemati fašistične metode in lagerje, so sami tržaški komunisti izgubili voljo za Jugoslavijo.≪ Fotografija: Wikipedija Objava Na današnji dan: Čistka v Trstu objavljena na Vipavska.eu .
Dovoli mi, da začnem pri koncu. Čeprav, če sem natančen – in v pogovoru s teboj je potrebno biti natančen – je moj stavek nesmiseln, saj konca ni. In to bi mi ti, ki že uživaš zasluženo svetniško slavo v nebesih, prav gotovo poočital. Čisto prijazno, seveda, saj še nisem naletel na neprijaznega svetnika. Kar je spet svojevrsten nesmisel, saj kdor je neprijazen pač ne more biti svetnik. Kar pa spet ne pomeni, da se svetnik vedno le smehlja; treba pa se je zavedati, da sveta jeza in trdnost – celo trdost včasih – nimata nobene nujne in neposredne zveze z neprijaznostjo! Ljudje pač zamenjujejo pojme in pomene besed, ker jim ni mar ali pa jim je celo vseeno. Saj ne, da bi imel kaj proti pregovoru, da »lepa beseda lepo mesto najde«, se mi pa vendarle zdi precej pomembneje, da »prava beseda pravo mesto najde« in da zadane, kot se reče »žebljico na glavico«! In kdor se je pri zabijanju žebljev že kdaj kresnil po roki, ve o čem govorim, ko govorim o natančnosti in pravih mestih in ne nazadnje tudi o lepoti. Kako sem se razčenčal, pa sem pravzaprav samo hotel povedati, da je večnost brez konca, da so nebesa in v njih tudi ti, ljubi moj sveti Atanazij, in da sem kot zadnji stavek tvojega življenjepisa prebral, da si zavetnik proti glavobolu. In če se zdi komu nenavadno, da so svetniškemu škofu namenili tak patronat, naj samo navržem, da veljaš, ljubi moj sveti Atanazij, za enega najspretnejših in najuspešnejših branilcev prave vere. Glede na to torej, da si vse svoje življenje posvetil boju proti krivovercem, oziroma da si se bil desetletja na dnevni ravni prisiljen ubadati z ljudmi trmasto zaverovanimi v svoj prav, ni čudno, da te je bolela glava. Tega sicer nisem nikjer prebral: da bi te bolela glava. Sklepam pa, da te je. Vsaj mene bi. Oziroma me. Kadar sem prisiljen ubadati se s trmastimi ljudmi. Čeprav je seveda res, da ne poznam bolj trmastega človeka, kot sem jaz sam. In ker se sam s sabo dosti ukvarjam, moram reči, da, kar se glavobola tiče, še kar dobro shajam. Ti, ljubi moj Atanazij, nisi shajal. Ti si se sprehajal. Jahal. Bežal. Umikal. Skrival. Na koncu pa zmagal. Čeprav – kot že rečeno – konca ni, oziroma je tisto, čemur mi reče,o konec, pravzaprav začetek. Premalo je reči, da ti je zgodovina dala prav. Bog ti je dal prav. Ker si ves čas oznanjal pravega Boga: ljubečega Očeta, čigar Sin je bil tudi pravi človek, in seveda Svetega Duha, brez katerega človek ne more storiti ne pravega ne pametnega koraka. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo ostali zvesti pravi veri … zdaj, ko se je na vsem lepem pojavilo toliko »pravovernih«, ki učijo, če se mene in tebe vpraša, krivo vero. Gregor Čušinov prispevek lahko poslušate tudi na podcastu na Radiju Ognjišče: KLIK Objava S svetnikom na ti: Ljubi moj sveti Atanazij! objavljena na Vipavska.eu .
Se na Bližnjem Vzhodu zemljo krade še iz Hamurabijevih časov, cel kup si sledil je raznih asov, kaže, za to regijo ni nade. Kaj še, uzurpacija se širi z vzhoda, vedno bliže je zahodu, vse bolj zdaj pri nas je na pohodu, jasni pričajo o tem primeri. Strašna res je tukaj zemlje kraja, ko se vrine takšen uzupator, hujši je kot vsak prej okupator, nonšalantno se hudir sprehaja. Se o tem poročalo je vroče pred nedavnim v medijih v svarilo, kaj se vse lahko bo še zgodilo, če le uzurpator tako hoče. Ta bi se potolkel za ped zemlje, prostor drugim kadar hoče vzeti, je nasilen, da ni moč verjeti, le od kod brutalnost takšno jemlje? Strašnega spoznali penzionista smo iz medijev, te-ve oddaje, ko poročali so v strahu, da je penzionist napadel terorista. Objava Hama S.: Uzurpator Brez primere (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 1. maj
1. maja 2004 je bila Slovenija sprejeta v Evropsko unijo. EU se je s sprejemom desetih novih članic razširila na 25 držav. Nove članice so postale: Slovenija, Madžarska, Slovaška, Češka, Poljska, Litva, Latvija in Estonija, Malta in grški del Cipra. Oglejmo si, koliko prebivalcev so imele 1. maja 2004 članice Evropske unije: Nemčija 82.333.000, Francija 59.191.000, Velika Britanija 58.800.000, Italija 57.948.000, Španija 41.117.000, Poljska 38.641.000, Nizozemska 16.039.000, Grčija 10.591.000, Belgija 10.286.000, Češka 10.244.000, Madžarska 10.187.000, Portugalska 10.024.000, Švedska 8.894.000, Avstrija 8.132.000, Slovaška 5.404.000, Danska 5.359.000, Finska 5.188.000, Irska 3.839.000, Litva 3.482.000, Latvija 2.359.000, Slovenija 1.992.000, Estonija 1.364.000, Ciper 761.000, Luksemburg 441.000 in Malta 395.000. Objava Na današnji dan: Slovenija v Evropski uniji objavljena na Vipavska.eu .
Delavec … O dogodkih, ki si jim bil priča in v katere si bil tako ali drugače vpleten je zelo malo zapisanega v Svetem Pismu, v katerem, roko na srce, ni zapisana ena sama samcata beseda, ki bi jo izrekel. Tako, da bi bilo bolj točno, ko bi namesto »roko na srce«, zapisal »roko čez usta«. Tudi ni nobenega opisa: kako si zgledal, koliko si bil star. Evangelist zapiše en sam uporaben pridevnik, namreč: da si bil pravičen. To torej vemo. To piše: Pravičen. In to je pridevnik, ki ga zlepa ne prilepiš na človeka. Potožimo že, da kaj ni pravično, a ne spomnim se, kdaj sem nazadnje za koga rekel, da je pravičen? Da je kdo pošten, to že. Pa dober ali priden. Ampak: pravičen?! Piše tudi, da si sanjal. To torej vemo. Ker tako piše. Pa saj mi tudi sanjamo. To ni nič posebnega. A ti sanjam verjel. In jim sledil. Tega ne zmore vsak. Za to je potreben pogum. Morda je kdaj pa kdaj res kdo čisto slučajno v pravem trenutku na pravem mestu. Morda kdaj pa kdaj kdo tudi zadene sedmico na loteriji. A če vprašaš tiste, ki jim je v življenju uspelo, bodo rekli, da so sledili svojim sanjam in jih uresničili. Ljubi moj sveti Jožef. Ti si ubogal Gospoda. Tudi to vemo. Tudi to je zapisano. Pa saj tudi mi to počnemo. Ob nedeljah smo v cerkvi, za praznike spečemo potico, skregani nismo z nikomer in našteti znamo vseh deset božjih zapovedi. Da pa bi jih izpolnjevali, vseh deset, kot so zapisane, no, to je pa že nekaj drugega … In zdaj k današnjemu vzroku za god. Bil si delavec. To vemo. To piše. Bil si tesar. Ali morda kamnosek? Ker se je bojda nekdo zmotil v prevodu. Kakšno moč imajo besede: trdo skalo lahko spremenijo v mehek les. Macolo v kladivo. Da manj boli. Ali si, ljubi moj sveti Jožef, ob koncu dneva v svoji delavnici pometal žaganje ali kamniti prah pravzaprav sploh ni pomembno. Roka s katero si objel Ženo in pobožal Otroka je bila vajena dela. In ob tvojem godu, ki je tudi tako imenovani »praznik dela«, si želim, da bi ob vseh (rdečih) zastavah, ki bodo spet plapolale, ob transparentih z gesli, napisi, pozivi in žaljivkami, zagledal (rdeče) bandero, kot ga imamo v naši cerkvi, in na njem moža z žago. Pa se bo protest spremenil v procesijo. Kletev v molitev. Pekel v Raj. Ljubi moj sveti Jožef, delavec, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas! Gregor Objava S svetnikom nas ti: Ljubi moj sveti Jožef! objavljena na Vipavska.eu .
Po poslovniku gre po korakih, je interpretirala vodilna, in jaz tu substanca sem nosilna, red pri meni je kot pri vojakih. Prvi je korak za omejeno, to se pravi za osebno rabo da si prideluješ zelenjavo, skuriš si potem jo posušeno. Ta korak lahko se v dva razcepi, gre pri prvem za stvar medicinsko in za predelavo gospodinjsko drugi nanjo se korak prilepi. Drugi je korak tu preferenčen, sam lahko odločiš se za prednost, najbolje, da vodi te nevednost, da korak bo negotov, skrivenčen. Ko odločen boš za preferenco, tretji, zadnji te korak še čaka, ker si ugotovil, da je spaka, nujno ji boš skrajšal eksistenco. Tretji bil bi kaj? Evtanazija. Vendar v tem primeru ni potreben, si opravil že obred pogreben, prej umrla je demokracija. Objava Urša Zlakoper Ubupančič: Po korakih (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 30. april
Kaj svoboda zbiranja pomeni, treba ni razlagati široko, je vrednota, meri se visoko, demokratičnost po njej se ceni. Zgledno je v svobodi urejena, od ustave, zákona, uredbe, pa do zadnje praktične izvedbe, kot pravica zlepa ni nobena. Da v svobodi gibanje je možno, ko prihaja se na zbirališče, eno še dodali izhodišče so pravici, da bo vse bolj prožno. To uredba je, zapoveduje, kolikšen sme hrup v svobodi biti, in kdaj prizorišče zapustiti nujno je, svobodno ukazuje. Na gasilski če boš veselici kak ropot s prepevanjem povzročal, samodejno bo sistem poročal, aktivirali se bodo klici. In če oder pevski boš podiral, kdaj odbila bo deseta, pazi, kajti če po tem te kdo opazi, kazen boš svobodno pokasiral. Zbiranje kršiteljev podatkov bo pri tem največja pridobitev in najhujša izmed vseh kršitev, če uredbo vržeš v koš odpadkov. Da kdo ne bi zbiranja svobode kje in kdaj z dejanji prekoračil, nov režim vnaprej bo predrugačil vse, da obdrži svobode vzvode. Se z uredbo ni šele začelo, praksa sama že dlje časa traja, jasno ker o zbiranju postaja, da bo to svobodo preživelo. Objava Vlado Golop: Svoboda zbiranja (Pozor, to je politična poezija!) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 29. april
Končal se je tekaški spektakel, tradicionalni gorski ultramaratonski tek po gorah na obrobju Vipavske doline. Eden najbolj znanih slovenskih tekačev tega ekstremnega športa je Andi Mamić (46) iz Skrilj na Vipavskem. Še petič zapored je pretekel najtežjo izkušnjo, imenovano Emperor, osvajalec, v dolžini 100 milj ali 170 kilometrov. Bil je absolutno šesti, sicer pa tretji v svoji kategoriji. Fotografije je posnel Klemen Batagelj (FB). Emperor je izraz za cesarja, imperatorja ali antičnega vojaškega osvajalca. Tekel je 22. ur in 14. minut. Zmagal je Aleš Frlic, ki je tekel dobrih 19 ur. Frlic je letnik rojstva 1991, Mamić pa 1977. Po prihodu na cilj je Mamić napisal tole: Tekel sem po zemlji naši Andi Mamić “Tekel sem po zemlji naši - srečal dobre sem ljudi…” Res sem jih srečal ogromno - ne da se jih prešteti. Na okrepčevalnicah, ob progi, naključne mimoidoče in seveda na ajdovskem “placu”, ki je nov zadetek v polno ekipe Ultra Trail Vipava Valley - Slovenia . Ekipe, ki lestvico kakovosti dviguje iz leta v leto, ostaja unikatna v veliko detajlih, hkrati pa se lahko primerja z največjimi tovrstnimi dogodki v smislu “naboja in energije”. 250 otrok je že v petek pridobilo vzorec sodelovanja na športni prireditvi - naj jim bo šport vrednota. 2000 športnikov je nekaj mesecev funkcioniralo po načelih priprave na psihofizični izziv, za katere vsi vemo, da so več ali manj pozitivni.. z veliko verjetnostjo, da bodo podoben cikel nekoč ponovili. Dolina je sprejela več kot 1000 tujcev in “bataljon” slovenskih tekačev, ki niso iz bližnjih krajev. Vsak ima svojo zgodbo in vsaka je dragocena. Moja letošnja UTVV zgodba me navdaja s čisto srečo. S hvaležnostjo, spoštovanjem in “ponižnim ponosom”. Nekaj vprašanj sem prejel celo v smislu - če sem razočaran (najbrž, ker nisem na stopničkah). Kako naj bom razočaran, če sem petič postal Emperor (vsakič odkar je razpisan). Kako naj ne bom srečen, če sem tekel 22h in 15min. Če sem velik del tekme tekel z lahkotnostjo, ki omogoča, da dolge ure napora minejo kot lepo popotovanje, a hkrati je bilo jasno (od Cerja naprej), da je nekaj tekmovalcev pač boljših od mene. Seveda so bile tudi težave in bolečine - te pa bodo vedno na 100-miljskem teku. Človek je ustvarjen za gibanje, ni pa ustvarjen za neprekinjen 100-miljski tek. Kot ni ustvarjen za osem urno sedenje na stolu ali večurno gledanje v ekran. Gotovo pa je ustvarjen, da si ugodje lahko izbori. Da si srečo zna oz. ima možnost “skovati”. Res upam, da moje veselje do teka v naravi ne bo kdaj pogojeno s tekmovalnim uspehom. Da se bom za dosežke boril pa je itak jasno in v je moji naravi, tokrat sem se boril za 6. mesto, poleg primarnega cilja, da sploh “ultro” naredim (v kategoriji pa sem bil celo na koncu tretji). Na srečo sem si tokrat lahko privoščil več odmora (tudi preoblačenje v suha oblačila), večinoma sem užival “trdo” hrano (kar ni tako samoumevno kot se zdi), popolnoma sem nadzoroval mišično napetost, dihanje in srčni utrip. In danes zjutraj sem lahko spet tekel (počasi). Ponovil bom kar sem nekoč zapisal - “tek je privilegij zdravih in svobodnih, vemo pa kako minljivi sta lahko ti dve vrednoti.” Čestitke vsem “bojevnikom” in organizatorjem s “kapitanom te ultraladje” na čelu, Boštjanom Mikužem. Hvala dobrim ljudjem iz Doline in z Gore, vsem prostovoljcem in podpornikom, vsem prijateljem in hvala tebi za vse, Kristina Mamić. Objava Andi Mamić je postal petič “emperor”, pretekel je 170 gorskih kilometrov objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 28. april
Jezus se pri svojem poučevanju pogosto zgleduje po stvareh, ki so bile poznane njegovim poslušalcem in so bile vsem jasne. Tako so lahko, ko so slišali, s svojo domišljijo tudi videli; beseda in slika sta se podpirali. Danes nam namreč govori s podobo mladike in trte: »Jaz sem prava trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako vejo na meni, ki ne rodi sadu, odreže in vsako vejo, ki rodi sad, obreže, da rodi več sadu." Najpomembnejša izjava v teh besedah je, da smo z Jezusom povezani z vezjo, ki je tako globoka in vitalna kot tista, ki povezuje mladiko s trto. Veja je emanacija, del vinske trte: isti sok teče med obema stvarema. Na duhovni ravni je ta življenjska sila božansko življenje, ki nam je bilo dano s krstom, s Svetim Duhom. To je tesnejša zveza kot zveza med materjo in otrokom, ki ga nosi v maternici. Med materjo in sinom teče ista kri; materin dih in hrana prehajata v otroka. Toda otrok ne umre, če se loči od matere; res, da bi živel, mora na določeni točki zapustiti maternico svoje matere in živeti sam; umre, če ostane pri materi dlje kot običajno. Pri nas pa je obratno: mladika ne obrodi sadu in umre, če se odcepi od trte, živi le, če ostane z njo povezana: »Kakor mladika sama ne more obroditi sadu, če ne ostane v trti, tudi ti ne moreš, če ne ostaneš V meni«. Glede usode veje Jezus predstavi dva primera. Prva negativna: veja je suha, ne obrodi, zato jo odrežemo in zavržemo; drugi pozitiven: veja je še živa in zdrava, zato jo obrežemo. Že to nasprotje nam pove, da obrezovanje ni sovražno dejanje do veje. Vinar od njega še vedno veliko pričakuje, ve, da lahko obrodi sadove, vanj verjame. Enako se dogaja na duhovni ravni. Ko Bog poseže v naše življenje s križem, ne pomeni, da je jezen na nas. Prav nasprotno. Pravzaprav v Pismu Hebrejcem beremo: » Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema« (prim. Heb 12,6). S kakšnim namenom pa vinar obreže šibo in spravi trto v jok, kot pravijo? Ali je res potrebno obrezovanje? Da, in to iz zelo preprostega razloga: če je ne obrezujemo, se trta izgubi na moči, morda bo obrodila več grozdov, kot je potrebno, posledica tega pa je, da ne morejo dozoreti in znižamo vrednost vinskega soka. Če ostane dlje časa brez obrezovanja, trta celo podivja in rodi samo trtno listje in divje grozdje. Enako se dogaja v našem življenju. Ne samo v duhovnem življenju, ampak še prej v našem človeškem življenju. Oseba, ki želi v življenju početi preveč stvari ali goji neskončno število interesov in hobijev, se izgubi (tako kot naši otroci, ki so obremenjeni z vsakovrstnimi krožki samo zato, da se oddaljijo od družine); v ničemer ne bo blestel. Imeti morate pogum, da se odločite, opustite nekaj sekundarnih interesov in se osredotočite na primarne. Torej moramo marsikaj obrezati! To še bolj velja za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je kiparstvo definiral kot "umetnost odvzemanja". Vse druge umetnosti so sestavljene iz postavljanja nečesa: barva na platnu v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota na noto v glasbi. Samo kiparstvo je sestavljeno iz odstranjevanja: odstranjevanja kosov marmorja, ki jih je preveč, da bi prikazali figuro, ki jo imate v mislih. Tudi krščanska popolnost se doseže na ta način, z odstranjevanjem in odpuščanjem neuporabnih kosov, torej želja, ambicij, projektov, ki nas razmetavajo na vse strani in nam ne pustijo, da bi karkoli dosegli. Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po vrtu v Firencah, v kotu zagledal marmorni blok, ki je štrlel iz podzemlja, napol prekrit s travo in blatom. Nenadoma se je ustavil, kot da bi nekoga videl, in se obrnil k svojim prijateljem, ki so bili z njim, in je vzkliknil: »V tistem bloku marmorja je zaprt angel; Moram ga spraviti ven." In, oborožen z dletom, je začel grobo klesati ta blok, dokler se ni pojavil lik čudovitega angela. Tudi Bog nas gleda in vidi takšne: kot še vedno brezoblične kamnite bloke in si reče: «V notranjosti je skrito novo in lepo bitje, ki čaka, da pride na dan, ker smo, nikoli ne pozabimo, »naprej določeni«. biti prilagojeni podobi njegovega Sina« (prim. Rim 8,29). Kaj torej počne? Vzame dleto, ki je križ, in začne delati na njem; vzame obrezovalne škarje in začne obrezovati. Ni nam treba razmišljati o kdo ve kakšnih strašnih križih! Bog ne dodaja ničesar k temu, kar predstavlja samo življenje trpljenja, utrujenosti, stiske; samo poskrbi, da te stvari služijo našemu čiščenju. Seveda nikomur ni lahko prenašati udarcev božjega dleta. Vsi stokamo pod križem, to je naravno. A vse to ni brez namena, po obrezovanju bo nastopila pomlad in plodovi, ki bodo dozoreli. Po besedah, da »Bog popravlja tiste, ki jih ljubi«, zgoraj citirano besedilo Svetega pisma dodaja: »Vsekakor se v tem trenutku zdi, da vsak popravek ni razlog za veselje, ampak za žalost; potem pa obrodi sad miru in pravičnosti« (prim. Heb 12,11). No, resnično postati veje, postati Božje delo, postati pravi učenci, ni stvar ene ure, ampak je dolga in utrujajoča pot, na kateri smo poklicani, da vztrajamo, da ostanemo v občestvu s Kristusom. Tisti, ki se čutijo, da so učenci Jezusa Kristusa, se je dobro spomniti, da si je veliki oče Cerkve, kot je bil sveti Ignacij Antiohijski, šele ob koncu dolgega življenja, ko je bil na poti v mučeništvo, upal zapisati: « Zdaj šele začenjam biti Kristusov učenec!" Kako resnične so te besede! In zato se trudimo, da nas ne bo strah, ko začutimo na sebi ostrino Božje roke, saj iz nje lahko črpamo tolažbo in upanje. Objava Nedeljska misel: Ostanimo povezani s Kristusom kakor mladika s trto objavljena na Vipavska.eu .