Iskanje: Poezija
ponedeljek, 1. april
So grozljivka Hitchcockovi Ptiči, kaj lahko vse v svetu se premakne, kakšno se bolezen ptičjo stakne, kaj pri tem se vse lahko uniči! Ptiče je seveda insceniral režiser svetovnega slovesa, plod bili njegovega peresa so samo in mož jih je zrežiral. To sovražniki bili zunanji so na platnu, od drugod se vzeli, prileteli pa spet odleteli, a še hujši so od vseh notránji. Nótranji sovražnik opazuje, vpijejo po svetu diktature, mu grozijo, štejejo mu ure, s prstom kažejo, da ta in tu je. Je namišljen kajpada v resnici, kakor film, Hitchcockovi Ptiči, se izumi vsakič ga pri ptiči, na pomoč ko slišijo se klici. Ena vrsta ptic pa doživela zgodbo vendarle je čisto pristno, ko je kraljevala nekoristno, ko nad druge vse se je povzpela. Se v deželici, kjer je pritlehno in zatohlo, dvignili golobi so nad druge, v svojem besu, zlobi, v homatijo zdrsnili nenehno. Znašli se s sovražniki obdani, ki ušli so jim izpod režije, iz scenarija, avtokracije, ki zavladala je tam predlani. Nauk je zgodbe, kdor si izmišljuje, kdor grozljivke nore inscenira, temu scena sama se podira, notranji sovražnik sam in tu je. Objava Ornitus Columbinus: Svarilu ptičjemu svetu (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
nedelja, 31. marec
Ob jutranji zarji se mi nasmehneš. V sobi si prižgala luč. Odprem oči. (V.R., za mojo mami)
Dva sta, iz vasi sta Dolnja Guza, kjer pretaka se umazanija, voda kjer je čista polomija, skorajda že plava v njej meduza. Prvi Janko je, ki starešino vaškega že leta izigrava, v Dolnji Guzi kaže se, postava, vas za svojo ta ima lastnino. Arso ali Arsa po domače hlapec je njegov, tam za okolje ki skrbi, da ne bilo bi bolje, tudi on po blatni vodi skače. Sta združila se in sta sklenila, da denar je važnejši kot voda, briga da ju Guzencev usoda, svoje bosta skratka naredila. Spodnji Guzenci vsi otopeli takima oblast so v roke dali, kaj bi sami sebe kamenjali, kaj bi zoper to sploh kaj počeli. Drugi morali so jih svariti, kakšna vendar jim grozi nevarnost, da to ni le majhna malomarnost, mar se hočejo res zastrupiti? Sta režala Arso se in Janko, češ, poglejte Guzence bedake, žejni ti so najine kloake, dobro bova zategnila zanko. Pa prišlo je kádijino pismo, da naj Arso z Jankom ne igra se, vzameta naj drekovod zdaj nase, zadaj piše: Žal bedaki nismo. Zaskrbljen je Arso, Janko besen, da se kar kadi po Dolnji Guzi, parček vse bolj tava, vse bolj bluzi, za rešitev je izhod pretesen. Objava Arsa Vičič: Ars in Janko (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sobota, 30. marec
Šolski forumček je bil o zdravju, tudi poba tjakaj so poslali, v drugi klopi mu pred tem postlali, bil občutek je kakor na Navju. Le da to je Navje ortodoksno, pravoverno, da ne bo pomote, tam gostil je namreč pop falote, da bilo je še bolj paradoksno. Vse o zdravstvu, vse na eno vižo, kakor ortodoksne litanije, pobu dolgčas je, kam naj se skrije, zdi se mu že, da dobil je grižo. Kakor šolarček, kar je v resnici, ne kričač več in nič več prismoda, je trdo sedel kakor neroda, ki je v šolski klopi po krivici. Pop navijal v eno smer je, isto, hvalil pobove je vragolije, je povzdignil strašne grdobije, sliko hotel je podati čisto. Pa ni šlo, saj ni več moč lagati, da je zdravstvo v redu, pob pa priden, naj bil pop je še tako perfiden, ni bilo ljudi moč naplahtati. Da je pob v resnici nek predsednik, kaj vem česa, novega razreda, niso dala vtisa lica bleda, temveč, da je popovski prisklednik. Tak, ki liže se in popu slini, pop pa le, da naš je, pravoveren, dal mu je odvezo, neizmeren pač dvoličnež, ki normalnost hlini. Objava Zdravko Dohtarič: Pop in pob (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
petek, 29. marec
Nekateri so, ki ure jih pestijo, nosijo jih kajpada na levi, kot pravilo v taki je zadevi, dolge prste ure jim zlatijo. »Smo ljudje, za delavske pravice bi storili vse, naj ura plača dobro se, a najprej je jedača, avto prve klase, zlate žlice.« »Ura delavčeva bodi prednost«, radi vsakič mantro ponovijo, še s pestjo udarijo, storijo najprej vse za lastne ure vrednost. Kakšna ura, tista astronomska mišljena je ali druga kakšna? Ura pač, seveda vedno takšna da računica je ekonomska. »Naj se vidi, kakšni pogajalci mi za urno smo postavko vedno, pravimo, je vsako delo vredno, vpijemo zato: Dol z zajedalci!« V praksi je tako kot v teoriji, zmeraj eni, isti so vodilni in na uro najbolj ti storilni, ki za trakom niso, so v režiji. Se problem pri teh največji kaže, z roko ko zajemajo, k levici segajo, ne skrijejo v resnici, ura da se s kaviarjem maže. Objava Leo Levič: Urni problem (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
četrtek, 28. marec
Šesti Prešernov sodobnik Adam Mickiewicz
V Parku La Ciotat v Kranju so v četrtek, na svetovni dan poezije, odkrili doprsni kip Prešernovega sodobnika, poljskega romantičnega pesnika, esejista in dramatika Adama Mickiewicza.
V Rogaški Slatini in tudi Ljubljani bo med 2. in 6. julijem potekal 21. festival Pranger, namenjen kritiškemu pretresanju sodobne poezije, njenim prevodom in branju. Tokratni Prangerjevi kritičarji bodo Luka Benedičič, Jelka Kernev Štrajn in Silvija...
V petek, 22. marca, smo v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona v farni cerkvi sv. Jurija pripravili recital poezije s koncertom, ki smo ga posvetili Cvetani Priol. Cvetani je bila podarjena umetniška duša, zato je osrednje mesto na Pasijonskem večeru 2024 v Stari Loki imela umetnost – poezija, glasba in likovna govorica. Na osrednje mesto cerkve nad oltarno mizo smo postavili 2 x 3 m velik postni prt Križane ljubezni Cvetane Priol z naslikanimi podobami iz njenega in Jezusovega življenja, ki ga je zasnovala slikarka Agata Pavlovec, pomagali pa so ji ga naslikati udeleženci treh postnih likovnih delavnic. Branje Cvetaninih pesmi in dnevniških zapisov se je prepletalo s petjem njenih pesmi v izvedbi staroloških pevskih zborov treh generacij.
Meta Kušar je prejemnica Schwentnerjeve nagrade za knjigotrštvo, Veronikine nagrade za pesniško zbirko Vrt, Rožančeve nagrade za eseje Kaj je poetično ali ura ilegale. Izdala je pesniške zbirke: Madeira, Svila in lan, Ljubljana, Jaspis. Azur, Zmaj, Vse od prej. Ustanovila je glasbeno-literarno gledališče Prestol poezije. Meta Kušar je Pesnica z veliko začetnico, njena ustvarjalna moč … The post Pogovor s pesnico, esejistko, publicistko in prevajalko Meto Kušar appeared first on domžalec.si .
Zala Djurić ima izjemen talent tudi za tole, presenetila je
Zala Djurić ne blesti samo v poeziji in na odru, ampak tudi na tem področju. Zala Djurić je starejša hči Tanje Ribič in Branka Djurića. Je prav tako uspešna igralka in pisateljica. Znajde pa se odlično tudi v kuhinji. Že pred časom je delala kimchi (fermentirano zelenjavo), sedaj pa navdušila s torto, ki jo je […] Zala Djurić ima izjemen talent tudi za tole, presenetila je was first posted on 28 marca, 2024 at 11:00 dop.
Prižgala sem svečo. Objelo me je pomladno nebo. Zadrhtim v tvoji bližini. (V.R.)
Prilika je to o dveh možakih, eden je starosta, je očanec, drugi je mladosten, varovanec bi lahko pri takih bil očakih. Prvi bel je, v belo se oblači, kot njegovim letom že pritiče, drugi ga kar za očeta kliče, etos ga njegov močno privlači. Drugi ni zelen, čeprav je mlajši, le v zelenkasto se rad odeva, barvo oblačil zgolj kar zadeva, sicer pa je v pisanem še rajši. Se obregnil je očanec beli obenj, kaj zaganja se v rdeče, v bike podivjane, češ nesreče le nakoplje v svoji si deželi. Raje kakor jaz se daj v belino, dvigni v znamenje zastavo belo, da rdeče pomiriš, imelo to dejanje pravo bo težino. Ni z rdečimi se ti šalíti, modroval očanec je nadalje, vse iz varnostne, se ve, razdalje, da se vsak bi hip kam mogel skriti. Mu zelenkasti potem zabrusi, naj le pride ven in se spopade, z bikom rdečim, še njegove mlade naj poboža, naj to kar poskusi. Beli se potem je venkaj vlekel, češ kako zelena mu ugaja, jezik le mu včasih ponagaja, ko ga stegnil je, se je opekel. Prilika bila vam je podana, je naključje vsakršna podobnost, bi bila resnično nespodobnost, videti v tem juda in kristjana. Objava Frančišek Volodja: Beli in zeleni (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
sreda, 27. marec
Da klienta v hipu prepoznate, je trditev, ki pa je vprašljiva, včasih je za koga izmuzljiva, smo različni, čisto prav imate. Je klient, kot vemo, odjemalec, kakor pri elektriki, recimo, pri vseh energentih celo zimo, če v izraz pogledamo čez palec. Enega posebej imam v mislih, je klient, predan klientelizmu, se koval je fant še v socializmu, danes znan je po grimasah kislih. Za klienta so ga naredili, sam po sebi ni bil tega zmožen, ob spoznanju tem vse bolj otožen kaže se, kot kak golobček v sili. Je klient, se ve, tudi zasebno, od družine skače v druge loge, kjer za takšne vrste se uboge spremstvo dá dobiti prav posebno. Je klient, ko cuza, kar mu dajo, kar za take je na razpolago, se ukvarja vedno bolj z nesnago, vrabci že o tem sedaj čebljajo. Namočili so ga, za klienta ko so ga postavili, zdaj reva, vse bolj v klientelo se zadeva, kakor sedativi v pacienta. Objava Umberto Salicano: Klient št. 1 (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
torek, 26. marec
Na letošnji materinski dan je Kulturno društvo Ivan Hribar organiziralo prireditev v čast vsem mamam in babicam. Nastopali so predstavniki različnih generacij, od najmlajših osnovnošolcev do starejših. Pripravili so več točk, polnih plesa, glasbe, petja, poezije in dramskih vložkov. Večer je povezoval voditelj in pevec Franci Peternel. Prve so se s plesno točko predstavile Trzinske […] The post V Trzinu so se poklonili vsem mamam appeared first on modre novice .
Na Svetovni dan poezije so se poklonili s svojimi deli tudi slovenski pesniki in pesnice v Šentjakobskem gledališču. Bilo je prijetno vzdušje, tudi ob glasbeni spremljavi v imenitni povezavi programa, ki jo je vodil Marko Skok. Prireditev naju je s hčerko navdušila. Kot mlada, perspektivna pianistka, je očarala tudi občinstvo. Na veliko lepih dogodkov.
V praznični svetlobi te zagledam. Tako lepa si nocoj. (V.R.; moji mami, veliki ljubiteljici poezije)
Ne, ne grem, zabrusil pionirček je sam sebi oni dan v zrcalo, to se bo presneto še zijalo, naj ve, kdo sem, zdaj vsak komandirček. Prej se namreč vse bolj je šušljalo, da bo Bobi, pionirček skratka, se premaknil, ker so tla pregladka, da se ga bo pač drugam poslalo. V drugo šolo, kar po komisarsko, kajpak z vodstva šole potrdilom, privolitvijo, zagotovilom, da se tam imel bo vendar carsko. Temu reče se sicer, prestavi da se prav na hitro pobalina, a na fin način, da bi večina mislila, da bo še večji v slavi. Se prešola ga, ker se učiti tukaj pionirček sploh več noče, ker počenja vse, kar butec hoče, pa ne dá se javno ga nabiti. Sem mandat podelil si sam sebi, pionirček Bobi si razlaga, a kaj tukaj mu lahko pomaga, če na šoli marali ga ne bi. Zdaj ko fuč je, take fant poudarja, misli si, da ni več pionirček, a potreben je en sam papirček, novega da vidi mandatarja. V ogledalu ne, ki vanj se gleda, tam je pioniček nedorasel, ki z napačnimi je krave pasel, nos mu dolg je, lica v strahu bleda. Objava Bert R. Konečnik: Pionirčkov ne (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .
ponedeljek, 25. marec
Tudi v Pomurju in Porabju obeležili svetovni dan poezije
Poeziji so se poklonili na različne načine Več na Vestnik.si
Rad bi bil baraba, pa ne morem, ne pustijo mi, da avansiram, se popolnoma realiziram, da pokažem drugim, kaj vse zmorem. Saj sem res baraba, a z napako, ne le eno, tisoč jih kazi me, sem v kopalkah viden sredi zime, v meni vidijo največkrat srako. Rad bi bil baraba, ne pustijo mi naprej, češ mafiji premalo dal sem, več se je pričakovalo, to mi zdaj nenehno govorijo. Saj so za barabo me vzgojili, ves čas že na to jim odgovarjam, se pri tem na fotra izgovarjam, pa so vsakič le še bolj vzrojili. Trudim se in res sem talentiran, kaj mi manjka, da bi bil baraba? Pa so rekli mi, da le ogaba biti smem, sem barabin faliran. Da bom boljša, jim dopovedujem, ja, baraba, kar so mi odrekli, so potem do nagega me slekli, rekli, naj še hujše pričakujem. Rad bi bil baraba, saj se trudim, a sfalirani so čisto geni, energije moje se ne ceni, ne dojemam tega, se le čudim. Rad bi bil baraba, naredijo nič, da bi razvil se kdaj v celoti, res barabe so, zares faloti, da me slečenega napodijo. Objava Adalberto Columbino: Rad bi bil baraba (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .