Krožijo, kot vemo, rade ptice in leteči krožniki v vesolju, v majhnem in zatohlem pa okolju krožijo najraje govorice. Ena takih je prišla do mene, ko so čivkali že vsi jo vrabci, drugi širili jo ptičji trapci, krog tako kar nekajkrat se sklene. Govori se, krožijo da ptice, ena pa iz kroga da odhaja, ker vrtenje ji več ne ugaja, ker boji se revica resnice. Ta je ptica iz primorskih krajev, ni selivka, a si zaželela je neskončno, da bi odletela, ker tu vidi le obličja zmajev. Za golobčka gre, ta ptiček kroži, a navidezno zgolj, to vrtenje v glavi je samo, mu kot zvonenje meša jo, da ves čas le še toži. Bi odskočil, odletel v daljavo, preden bom od tu dobil pospešek, sunjen kakor piškav bom orešek, zdaj gre, bratci, res za mojo glavo. Se domislil je, da več denarja bi bilo tam, kjer so komisije, v take bi golob se dal žirije, vidi se že v vlogi komisarja. Na celinski ravni, še svetovni, če bo treba, le da v domovini ne ostane, kroženje ptič hlini govoric na ravni nestrokovni. Kroži hkrati druga še vizija, trdnejša je od vrtenja v glavi, da pod drobnogled ga vzela, pravi, neusmiljena bo komisija. Komisija karseda natančna, zdravstvena, pa etična, moralna, bo krožila, stanja abnormalna preiskala, zraven še finančna. Tak pregled bo sicer stal veliko, za nazaj se bo plačalo grehe, a vsaj nekaj dal nam bo utehe, ker bo konec s patološko kliko. Objava Roberto Vrtoglavec: Kroženje (Pozor, to je politična poezija) objavljena na Vipavska.eu .