Vir: Slovenski rod
sobota, 6. april
Vredno spomina ob stoletnici V nedeljo, 6. aprila 1924, so v Kraljevini Italiji potekale zadnje kolikor toliko svobodne volitve, temeljile pa so na volilnem zakonu iz leta 1923. Fašizem je bil že poldrugo leto na oblasti. Na teh volitvah je veljala potrditev proporcionalnega volilnega zakona z večinskim dodatkom, t. i. zakon Acerbo, ki je ime dobil po državnem podtajniku Giacomu Acerbo (1888–1969), ekonomistu in politiku. Na podlagi tega zakona bi politična sila, ki bi prejela relativno večino glasov (in najmanj 25 %), dobila 2/3 sedežev v poslanski zbornici. Prav tako je omenjeni zakon določal, da morajo stranke predložiti kandidatne liste v vsaj dveh volilnih okrožjih. To je bil razlog, da so se Južni Tirolci ter Slovenci in Hrvati povezali za skupni nastop. Kljub vsem zakonskim določbam in favoriziranju vladajoče stranke je predvolilni boj spremljal fašistični teror, zato lahko volilni rezultat za Slovence ocenimo sorazmerno ugodno. Na državni ravni je sicer Mussolinijeva (fašistična) koalicijska Nacionalna lista (Lista Nazionale) prejela 64,9 % glasov in s tem dvotretjinsko večino v poslanski zbornici. Slovenci in Hrvati v Julijski krajini so tudi leta 1924 nastopili združeno s tako imenovano slovansko narodno listo. Skupna slovansko-nemška lista (Slavi e Tedeschi) je prejela skoraj 62.500 glasov. Jugoslovenska narodna stranka, ki je tako uspešno nastopila na volitvah maja 1921 (in prejela pet mandatov), je sicer kmalu nato razpadla in se razdelila na tri ločena in neodvisna politična društva za Goriško, Tržaško in Istro. Duhovnik in politik Virgil Šček ni več kandidiral, kar je javno utemeljil s poslabšanim zdravstvenim stanjem in družinskimi zadevami, je pa pred volitvami podprl krščansko-socialnega kandidata Engelberta Besednjaka, češ da je »človek, ki je bil vzgojen v trdi borbi z življenjem in ki je vseskozi socialnega mišljenja in čustvovanja.« Po napornih pogajanjih sta tržaška liberalna in goriška krščansko-socialna struja političnega društva Edinost sklenili enoten nastop na parlamentarnih volitvah aprila 1924 (27. legislatura) s Slovansko listo, na kateri so bili na 1., 3. in 5. mestu liberalni kandidati, na 2., 4. in 6. pa krščanski socialci. Izvoljena sta bila prva dva: dr. Josip Vilfan in dr. Engelbert Besednjak, ki sta bila hkrati tudi nesporna voditelja svojih struj oziroma društev Edinost. Besednjak je celo dobil nekaj sto preferenčnih glasov več kot Vilfan. Izvolitev dveh poslancev namesto petih iz leta 1921 je pomenila velik poraz slovensko-hrvaškega narodnega bloka, tem bolj, ker je tudi komunistična lista dobila dva mandata, kakor leta 1921, predvsem s slovenskim glasovi. Izvoljen je bil Jože Srebrnič iz Solkana. Poleg fašistične volilne geometrije in terorja so na nizke rezultate in predvsem na abstinenco slovenskih in hrvaških volilcev vplivali izrazi lojalnosti Mussoliniju in ne nazadnje nezadovoljstvo tudi z medstrankarskimi spopadi. Poslanca sta v rimskem parlamentu nastopala složno, akcije glede šolstva sta izpeljala skupaj s poslanci južnotirolskih Nemcev. Če je bil Vilfan bolj diplomat in v neposrednih stikih z vladnimi krogi v Rimu in s samim Mussolinijem, pa je bil Besednjak vehementen in obtožujoč govornik. Znamenita sta bila Besednjakova govora 3. aprila 1925 o ekonomskem vprašanju v Julijski krajini, ki je izšel v samostojni brošuri, in 13. maja 1926, ko je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobe šol v materinem jeziku, se bo vsaka družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji. V zadnjem govoru 23. marca 1927 pa je med drugim zagrozil, da se bodo ljudje uprli in če so prenesli stoletni germanski pritisk, bodo prestali tudi italijanskega. Javne obtožbe režima, ko je bil ta že trdno v sedlu, so bile zelo pogumne, saj je take obsodbe socialistični poslanec Giacomo Mateotti (1924) plačal z življenjem. Aventinski opoziciji nefašističnih strank, ki je sledila Mateottijevemu umoru, pa se slovenska poslanca nista pridružila, češ da je fašizem notranji italijanski problem, narodna manjšina pa da se mora zavzemati za svoje specifične probleme. Zadnje t. i. volitve v Kraljevini Italiji so se odvijale 24. marca 1929, znane tudi kot fašistični plebiscit. Na glasovnicah za te volitve ni več navedenih strank, saj je fašistična oblast v vmesnem obdobju prepovedala vse nefašistične stranke. Po novem zakonu je bila vsa Italija eno samo volilno okrožje, ki je volilo 400 poslancev. Volivci so imeli možnost samo z »da« ali »ne« odgovoriti na vprašanje: »Se strinjate z listo poslancev, ki jih je določil veliki fašistični državni svet?«. V malokateri deželi so fašisti prejeli manj kot 98% glasov! Ostalo je zgodovina... Slika: Volilna simbola Nacionalne liste in Slovansko-nemške liste za italijanske volitve aprila 1924. Pri slednji gre za zelo izviren preplet lipovega lista s planiko. Prispevek 100-letnica zadnjih svobodnih volitev v kraljevini Italiji je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
torek, 26. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 140 let, odkar je v Trstu umrl Jovan Vesel - Koseski, pravnik, pesnik in prevajalec (1884). Rodil se je 12. septembra 1798 na premožni kmetiji v Spodnjih Kosezah pri Moravčah. Izobraževal se je v Ljubljani, Celju, na Dunaju in v Gradcu, kjer je tudi dokončal študij prava. Večinoma je deloval v državni finančni službi na Primorskem, in sicer v Trstu, Tolminu in Gorici. S pesništvom se je ukvarjal že v gimnaziji, zlasti ga je navduševal nemški pesnik Schiller. Pozneje je tudi veliko nemških pesmi prevedel v slovenščino. Leta 1818 so natisnili njegov sonet Potažba, ki velja za prvi sonet v slovenski literaturi. Zatem se Koseski dolga leta ni več oglašal. Leta 1844 je Koseski objavil pesem Slovenja, ki je dolgo veljala za prvo tiskano omembo Slovenije. Gre za mogočno odo takratnemu cesarju Ferdinandu ob njegovem prihodu v Ljubljano, opeva pa zgodovino naših krajev od Rimljanov dalje. Vsako kitico je zaključil s stihom: "Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane." V svojih pesmih, prežetih z domoljubjem in zvestobo do Habsburške monarhije, je Koseski ustvarjal v duhu romantike. Primer: "Biti slovenske krvi, bodi Slovencu v ponos!" Zato ne čudi, da so dele njegovih pesmi pogosto navajali slavnostni govorniki med slovenskim narodnim prebujanjem. Koseski je sicer pesnil v menda slabi slovenščini, toda njegove narodnobuditeljske pesmi so pomembne za tedanji čas. Janez Bleiweis in njegov krog sta ga povzdigovala celo nad Prešerna. Kot zanimivost: vnuk J. V. Koseskega, sicer sin hčerke Julije, je bil slavni gornik in planinski pisatelj dr. Julius Kugy (1858-1944). Pogreb Koseskega, 28. marca 1884, ki je krenil od pesnikovega stanovanja na Ul. Ghega 6, je bil prava nacionalna manifestacija tržaških in primorskih Slovencev. Danes njegov grob sameva na tržaškem pokopališču pri Sveti Ani. Tržaški nemški dnevnik Triester Tagblatt je ob smrti Koseskega zapisal, da je bil pokojnik zadnji član slovenskega pesniškega triumvirata, kamor je postavil še Valentina Vodnika in Franceta Prešerna. Prispevek 140.-letnica smrti Jovana Vesela je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sobota, 23. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 270 let, odkar se je v Zagorici pri Dolskem rodil baron Jurij Vega, slovenski matematik, fizik astronom, topničarski častnik in prostozidar. Izhajal je iz revne kmečke družine, v Ljubljani je obiskoval jezuitsko gimnazijo. Leta 1780 je začel služiti v topničarskih enotah avstrijske vojske, kmalu je začel tudi poučevati matematiko na topničarski šoli in pisati strokovne učbenike. Takrat je tudi spremenil svoj priimek Veha v Vega. Pozneje je služil na balkanskem bojišču proti Osmanom (Turkom) pod poveljstvom feldmaršala Laudona. Prav poveljevanje avstrijskega topniškega častnika J. Vege je pripomoglo k padcu beograjske trdnjave. Pozneje se je boril proti francoskim revolucionarjem. Leta 1794 je v Leipzigu izšlo njegovo najpomembnejše delo "Zakladnica vseh logaritmov" (Thesaurus logarithmorum completus). Prvi je izračunal število Pi (3,14) na 140 decimalnih števil, izračunal je tudi dneve praznovanj velike noči do leta 2000 in se zavzemal za uvedbo enotnega merskega sistema. S svojim delovanjem in življenjem, med drugim je bil član prostozidarske lože, si je nakopal številne sovražnike, ki so mu stregli po življenju. Leta 1800 je prejel najvišje avstrijsko vojaško odlikovanje, Viteški križec reda Marije Terezije. Avgusta 1800 je dobil dedni baronski naslov (Freiherr) in pravico do lastnega grba. V nikoli pojasnjenih okoliščinah je Jurij baron Vega umrl 26. septembra 1802 v Nussdorfu pri Dunaju. Po nekajdnevnem iskanju so njegovo truplo našli v Donavi, policijska preiskava pa je izključila možnost nesreče. Po osamosvojitvi Slovenije se je njegov lik znašel na bankovcu za 50 tolarjev. Prispevek 270 let je odkar se je rodil baron Jurij Vega je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
ponedeljek, 18. marec
Da se ne pozabi Vasi na Goriškem, predvsem Miren z okolico, so svoj »sodni dan« doživele na današnji dan pred osemdesetimi leti. Zavezniška letala so v soboto, 18. marca 1944 s tremi eskadriljami ciljala predvsem vojaške objekte nemških okupatorjev na bližnjem letališču Roje pri Gorici. Nemci so namreč na poljih okrog letališča zgradili velike hangarje, da so lahko vanje skrili vojaška letala. Ameriški in britanski zavezniki so hoteli popolnoma uničiti letališče, zato so odvrgli bombe na široko območje, ki je zajelo vasi Gabrje, Rubije, Sovodnje, Peč, Rupo, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojbo, Štandrež in polje v bližini letališča. Že zjutraj tistega dne je bil na letališču sprožen nemški alarm za zračni napad, vendar so ga okrog 10. ure preklicali. Malo pred 11. uro pa je sledilo presenečenje. Po pripovedovanju starejših prebivalcev na goriškem podeželju so se v smeri Mirenskega Gradu nenadoma pojavila zavezniška bombniška letala, ki so jih spremljali lovci. V vsaki ekskadrilji je bilo okrog osemnajst letal. Bombardiranje se je začelo že pri Rubijah in se nadaljevalo proti severu, v smeri Mirna, Vrtojbe in Šempetra. Letala so odvrgla tudi bombe-šrapnele, ki so se razpršile v manjše smrtonosne drobce. Na samem letališču je prišlo do velikega razdejanja, saj je umrlo precej vojakov in bilo je uničenih več letal. Na Rojah je gorelo. Ob cesti, ki pelje v Gorico, je ležalo vse polno žrtev. Na poljih je bilo ubitih ali ranjenih veliko kmetov, ki so v tistem času ravno sadili zgodnji krompir. Bombardiranje je na Goriškem zahtevalo nad 150 človeških življenj in okrog 300 ranjencev. Pobita in ranjena je bila tudi živina na poljih. Zbegane živali so mukale in brezglavo bezljale na vse strani. Bil je grozljiv prizor. Nebo se je potemnilo in zaradi eksplozij so se dvigali celi oblaki prahu in zemlje. Tisti dan je umrlo in bilo ranjenih tudi več civilnih delavcev na letališču, povečini Furlanov, nasilno mobiliziranih v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini tega letališča. V tem bombnem napadu je bil tudi Miren zelo prizadet, saj je umrlo trideset ljudi, 27 mrtvih domačinov in dva vaščana iz Peči ter eden iz Ločnika. Devet ljudi je umrlo ob samem bombardiranju, drugi pa so pozneje podlegli ranam v goriški bolnišnici. Nekatere družine so izgubile po več članov. Domačini so ranjence prinašali v mirensko cerkev, ležali so na slamnjačah pod cerkvenim korom. Tam je mirenski dekan Oskar Pahor (1888–1964) te nesrečneže tolažil in s solznimi očmi podeljeval poslednje zakramente. Ranjenci so stokali in prosili duhovnika, naj pride tudi k njim. Medtem je pred cerkev pripeljal nemški tovornjak, ki je naložil ranjence in jih odpeljal v goriško bolnišnico. Težavo je predstavljal požgan most čez reko Vipavo, ki je povezoval zgodnji in dolnji del Mirna, vendar so ga že sredi septembra 1943 zažgali partizani, da bi upočasnili nemško napredovanje po kapitulaciji Italije. Zato so partizani ranjence iz dolnjega Mirna kar z vozovi pripeljali do mostu čez Vipavo v Gabrjah, kjer so jih naložili na nemške tovornjake in jih odpeljali v bolnišnico v Gorico. Na te tragične dogodke je ostal žalosten spomin, saj je umrlo tudi pet otrok, mlajših od deset let (Pavel Frančeškin, Jurij Klančič, Peter Kosič, Lovrenc Štanta, Silvester Ušaj). Najmlajši žrtvi bombardiranja v Mirnu sta imeli pet let, najstarejša pa 69 let. Iz mirenske mrliške knjige je razvidno, da je bilo pokopanih: dne 19. marca 1944 – 9 oseb, 20. marca – 16 oseb, 21. marca – ena oseba, dne 31. marca pa je umrla še v letalskem napadu ranjena vaščanka iz Mirna. Bombardiranje zavezniških letal je prizadelo tudi bližnjo vas Orehovlje, kjer je bilo pet mrtvih, ter precej težje in lažje ranjenih. Med orehovskimi žrtvami najdemo tudi mojo pranono Karolino Silič, rojeno Masten (1893–1944), ki je življenje izgubila med pranjem perila ob reki Vipavi. Danes na žrtve bombardiranja iz marca 1944 spominja spomenik v parku sredi Mirna. Eno zavezniško letalo, t. i. leteča trdnjava, je ob vračanju na matično letališče v Italiji strmoglavilo blizu Brestovice na Krasu. Del posadke se je rešil s padalom, trije člani pa so umrli pri strmoglavljenju. O tem je že pred leti raziskoval in pisal Mitja Močnik. Prispevek 80 let od bombandiranja Roja pri Gorici je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 17. marec
Da se ne pozabi Na današnji dan pred 130 leti se je v Gorici rodil dr. Engelbert Besednjak, slovenski pravnik, politik in publicist, očetu Jožefu in materi Jožefi, roj. Jež. Engelbert se je šolal v Gorici, z odliko je na goriški gimnaziji maturiral poleti 1913. Pravo je študiral na dunajski univerzi, kjer je doktoriral leta 1920. Na povabilo Izidorja Cankarja je postal leta 1919 urednik dnevnika Slovenec v Ljubljani. Naslednje leto se je vrnil na Primorsko, takrat pod italijansko zasedbo, na pobudo Virgila Ščeka je postal urednik tržaškega dnevnika Edinost. Naselil se je v Gorici, imenovali so ga za člana Pokrajinskega deželnega odbora za Goriško in Gradiščansko, med letoma 1922 in 1924 je urejal tednik Goriška straža. Bil je dejaven v politiki med Slovenci v Kraljevini Italiji in voditelj goriških krščanskih socialcev. Po napornih pogajanjih so primorski krščanski socialci in liberalci sklenili enoten nastop na italijanskih parlamentarnih volitvah aprila 1924 s Slovansko listo, na kateri so bili na 1., 3. in 5. mestu liberalni kandidati, na 2., 4. in 6. pa krščanski socialci. Izvoljena sta bila prva dva: Josip Vilfan in Engelbert Besednjak, ki sta bila hkrati tudi nesporna voditelja svojih strank oziroma društev Edinost. Besednjak je celo dobil nekaj sto preferenčnih glasov več kot Vilfan. Izvolitev dveh poslancev namesto petih iz leta 1921 je pomenila velik poraz slovensko-hrvaškega narodnega bloka, tem bolj, ker je tudi komunistična lista dobila dva mandata, kakor leta 1921, predvsem s slovenskim glasovi. Izvoljen je bil Jože Srebrnič iz Solkana. Besednjak je v rimskem parlamentu ostal do leta 1928, neumorno se je zavzemal za preganjano manjšino in pogosto protestiral pri samem Mussoliniju. Znamenita sta postala njegova govora 3. aprila 1925 o ekonomskem vprašanju v Julijski krajini, ki je izšel v samostojni brošuri, in 13. maja 1926, ko je med drugim rekel, da so Slovenci in Hrvati pod Italijo pripravljeni ubogati državo in spoštovati njene zakone, toda nikoli se ne bodo pustili poitalijančiti, kajti če ne dobe šol v materinem jeziku, se bo vsaka slovenska družina spremenila v šolo in vsi družinski očetje in matere bodo postali učitelji. V zadnjem govoru 23. marca 1927 pa je med drugim zagrozil, da se bodo ljudje uprli in če so prenesli stoletni germanski pritisk, bodo prestali tudi italijanskega. Javne obtožbe režima, ko je bil ta že trdno v sedlu, so bile zelo pogumne, saj je take obsodbe socialistični poslanec Giacomo Mateotti (1924) plačal z življenjem. Aventinski opoziciji nefašističnih strank, ki je sledila Mateottijevemu umoru, pa se slovenska poslanca nista pridružila, češ da je fašizem notranji italijanski problem, narodna manjšina pa da se mora zavzemati za svoje specifične probleme. Vendar je bil Besednjak tajno povezan z opozicijsko italijansko ljudsko stranko, ki je obljubila avtonomijo po padcu fašizma, če bo manjšina stala na protifašistični strani. Po ukinitvi parlamentarnega življenja v Italiji se je Besednjak leta 1930 preselil na Dunaj, do leta 1938 je deloval v vodstvu Kongresa evropskih narodnih manjšin. Včasih je za obveščanje o fašističnem preganjanju Slovencev (in Hrvatov) pod Italijo ubral zelo samosvojo in izvirno pot. Tako je dr. Besednjak v tridesetih letih zbral naslove 1300 škofov in cerkvenih dostojanstvenikov, vključno s papežem in kardinali, iz vsega sveta in jim poslal tiskano spomenico z zemljevidom, ki je govorila o položaju katoliške Cerkve pod fašizmom. Pisana je v latinščini, da so jo lahko duhovniki brali po vsem svetu. Pri delu mu je pomagal dr. Zdešar, ki je priskrbel naslove iz »Annuario pontifico«, ki je prihajal na škofijo v Ljubljano. Po anšlusu marca 1938 je dr. Besednjak delo nadaljeval v Beogradu, kjer je bil nekakšen posrednik za manjšinske zadeve. Jeseni 1944 ga je aretirala in zasliševala Ozna, vendar mu niso mogli naprtiti nobenega političnega "zločina". Po letu 1950 se je naselil v Trstu, kjer je ustanovil časopis Novi list. Veliko je pisal, predvsem o politični zgodovini primorskih Slovencev. Dr. Engelbert Besednjak je umrl 21. decembra 1968 v Trstu, pokopan je na pokopališču v Mirnu. Tam je bila namreč doma njegova žena Zala, hčerka Antona Vuka, znanega goriškega narodnjaka. Besednjakov doprsni kip boste našli na Erjavčevi ulici v Novi Gorici. Prispevek 130 let od rojtva dr. Engelberta Besednjaka je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
nedelja, 10. marec
Da se ne pozabi Danes mineva 210 let, odkar se je blizu Kijeva rodil Taras Grigorovič Ševčenko, ukrajinski pesnik, pisatelj, politik in vsestranski umetnik (1814). Ukrajina je bila v njegovem času del carske Rusije. Starše je izgubil že v mladih letih, sprva se je preživljal kot grajski hlapec. Mladi Taras je kazal slikarski in pesniški talent, zato ga je znani ruski umetnik Karl Briullov odkupil in tako je T. Ševčenko postal svoboden umetnik. Kasneje se je včlanil v tajno slovanofilsko društvo Ciril-Metodo bratstvo v Kijevu. Leta 1847 so ga ruske oblasti preganjale zaradi ustvarjanja v ukrajinščini in zavzemanja za ukrajinsko neodvisnost, zato so poslali v pregnanstvo. Po vrnitvi se je nastanil v Peterburgu, kjer je tudi umrl, 10. marca 1861. Taras Ševčenko velja za največjega ukrajinskega pesnika, čeprav se je najprej uveljavil kot slikar. Veljal je za izrazitega romantika, pozneje se je približal realizmu. Pisal je osebno izpovedno liriko, balade, drame in lirsko-epske pesnitve. Pri ustvarjanju se je Ševčenko opiral na ljudsko pesništvo. Med pregnanstvom se je lotil tudi romanov. Med njegovimi najboljšimi deli so zbirka pesmi Kobzar, pesnitev Hajdamaki in roman Umetnik. Mimogrede, ukrajinsko vprašanje se je v habsburški Avstriji sprožilo v času, ko so po prvi delitvi Poljske leta 1772 zahodne regije Ukrajine prišle pod oblast Avstrije in je ta postala največja evropska soseda Rusije. Kijev je bil pod oblastjo Moskve že od 17. stoletja, in do konca razsvetljenstva je Ruski imperij pridobil vso vzhodno Evropo, z večino Poljske in Varšavo. Slovenci smo Ševčenka spoznali dokaj zgodaj, predvsem po zaslugi primorskega duhovnika Jožeta (Josipa) Abrama Trentarja (1875-1938), rojenega v Štanjelu na Krasu, ki je raziskoval kulturno zgodovino Ukrajine ter veliko prevajal iz ukrajinščine. Tako je leta 1907 prevedel tudi Ševčenkovo pesniško zbirko Kobzar. Abram je zanimanje za Ukrajince, njihovo tradicijo, zgodovino in literaturo pridobil med teološkim izobraževanjem v Gorici. Tam se je začel zanimati za slovansko literaturo in v glavnem za ukrajinsko tematiko. To je še naprej spodbujal Janez Evangelist Krek, velika ikonična figura slovenske kulture, politike in zgodovine. Abram je prvič spoznal Kreka v Ljubljani leta 1892. Ta je zbiral mlade in jih navdihoval za pouk slovanskih jezikov, predvsem ukrajinščine. Dijaki so se izobraževali z vidika odločnega krščansko socialnega nauka. Abram je od Kreka dobil ukrajinsko pesmarico, zbirko narodnih in umetnih pesmi, ki je izšla leta 1888 v Lvovu, s pomočjo katere se je najprej seznanil z ukrajinskimi ljudskimi pesmimi in Ševčenkovimi deli. Krek se je sam udeležil ševčenkovskih praznovanj, ki jih je na Dunaju gostila študentska mladina. Ob večerih, posvečenih Ševčenku, je govoril v ukrajinščini. Leta 1905 je Abram predstavil Kreku zvezek Ševčenkovih pesmih, ki je izšel leta 1902 v Lvovu, kasneje pa mu posvetil svoj prevod Kobzarja. V Gorici sta bila Abramova zvesta prijatelja Anton Brecelj, ki je pozneje doktoriral iz medicine, in Ciril Vuga, tudi bogoslovec, prav tako kot Abram. Vsi trije so se združili v "kazaško pobratimstvo" Zaporoška Seč in si nadeli kazaška imena: Abram – Bajda, Vuga – Salop, Brecelj – Bogdan. Pozneje sta se jim pridružila še Krek – Ostap in goriški odvetnik dr. Fran Pavletič – Stereženko. Člani pobratimstva so si izbrali geslo "Delo za vero in dom". Ta nova dovzetnost za ostale avstrijske Slovane je namreč odprla možnost usmeritve na katoliško slovanstvo kot mogočo rešitev za slovansko in slovensko narodno vprašanje znotraj Avstro-Ogrske. V tem smislu je tudi zrastel pomen avstrijskih Ukrajincev kot grkokatolikov oz. unijatov. Zato niti ni presenetljivo, da je v katoliškem znanstvenem in kulturnem mesečniku Dom in svet leta 1905 izšel širok opis ukrajinske zgodovine izpod peresa slovenskega "Bajde Kazaka", to je Josipa Abrama Trentarja. V pregledu zgodovine Ukrajine je Abram poudaril tragedijo njene zgodovinske usode, neuspešen boj proti zunanjim sovražnikom in nenehno vztrajnost Ukrajincev pri obrambi svojega jezika in kulture. Opisuje široko časovno obdobje, tj. vse od 10. do 19. stoletja. Zanimanje za ukrajinsko zgodovino, ki je bilo predstavljeno v poljudno-literarni obliki in poenostavljeno za dojemanje povprečnega bralca, je trajalo (s presledki) skozi celotno obdobje delovanja revije, ki je med drugim objavljala ukrajinske ljudske balade, dela Tarasa Ševčenka in tudi preglede ukrajinske zgodovine in književnosti. Prispevek 210 let odkar se je rodil Taras Grigorovič Ševčenko je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .
sreda, 7. februar
Da se ne pozabi Danes mineva 125 let (1899), odkar je v Skyrenu v nemški deželi Brandenburg umrl grof Georg Leo von Caprivi de Caprera de Montecuccoli, nemški plemič, general in politik s slovenskimi koreninami. Rodil se je 24. februarja 1831 v Charlottenburgu (Berlin). Njegova družina, v izvirniku zapisano Kopriva, je izvirala iz kraja Koprivnik na Kočevskem. Prvi njegov znani prednik je bil Andrej Kopriva, za katerega je znano, da je umrl okoli leta 1570. Družina Kopriva/Caprivi je bila v 17. stoletju med avstrijsko-turškimi vojnami povzdignjena v plemiški stan. Kasneje so se iz Kranjske odselili v Šlezijo. Mladi Leo je obiskoval gimnazijo v Berlinu in se že zgodaj zapisal službi v pruski vojski. Kot častnik se je bojeval v vojnah sredi 19. stoletja, ki jih je Prusija vodila z Dansko, Avstrijo in Francijo. Pri tem se je izkazal tako v miru kot v vojnah. Hitro je napredoval in dosegel čin generalmajorja, leta 1865 pa je postal član pruskega generalštaba. Grof Georg Leo von Caprivi je leta 1890 nasledil legendarnega "železnega kanclerja" Otta von Bismarcka in tako postal drugi kancler Nemškega cesarstva, ki mu je sicer vladal cesar Viljem II. Na zunanjepolitičnem področju je zavzel bolj protirusko politiko od svojega predhodnika in se začel zbliževati z Veliko Britanijo. Njegov politični ideal je bila ustavna monarhija, ki bi temeljila na krščanskih vrednotah. Na notranjepolitičnem področju pa ni žel uspehov, kmalu si je nabral številne nasprotnike in cesar Viljem II. ga je oktobra 1894 razrešil s kanclerskega položaja. Sicer je von Caprivi veljal za častnega in razmišljujočega moža ter spoštovanega člana družbe. V času, ko je bil kancler, je dosegel, da je Nemško cesarstvo obdržalo t.i. Caprivizipfel (Caprivijev pas). Gre za 400 kilometrov dolg pas ozemlja Nemške jugozahodne Afrike (Namibija), tedanje nemške kolonije, ki se nad Bocvano zajeda globoko proti vzhodu, proti Zambeziju. To ime se je ohranilo vse do leta 2013, ko je Namibija ozemlje preimenovala v Zambezijsko regijo. Prispevek 125. obletnica smrti grofa Georg Leo von Capriva je za Vas napisal/a Renato Podbersič preberite ga na portalu SLOVENSKI ROD .