S pomočjo traktorja do zmage v Rimu
Taki kolesarji so na najvišji stopnji svetovnega kolesarstva enako cenjeni kot zmagovalci. V resnici bi morali biti cenjeni še bolj, kajti kolesarji, kakršen je Novak, so nepogrešljivi pri vsaki zmagi. On je namreč tisti, ki Tadeju Pogačarju postreže zmago. Pogi jo samo še zaužije.
Upajmo, da bo ta tandem uspešen tudi na prihajajočem Giru, na katerega gredo vsi iz ekipe UAE po zmago. Z nekoliko sreče in z obilico zdravja bi jo morali doseči čez tri tedne v Rimu.
Niste nič užaljeni, če vas Pogačar kliče traktor?
Nisem. Pogi mi je dodal celo znamko traktorja – Lamborghini. Ta hecni vzdevek izvira iz moje ljubezni do traktorjev. Vse življenje sem povezan s traktorjem, imamo ga tudi doma, saj imamo manjšo kmetijo. Če bo vse po mojih željah, si bom kmetijo omislil tudi po tem, ko nekoč kolo obesim na klin, ko ne bom več kot dvesto dni na leto zdoma, ko si ne bom več skoraj vsak vikend moral pripeti startno številko.
Traktor je tisti, ki vleče vse, kar je treba vleči, traktor je stroj, težka mehanizacija, kajne?
Da, s traktorjem se vse da. V prenesenem kolesarskem smislu sem tisti počasni kolesar, ki s pravilnim ritmom tako zredči peloton, da ga Pogi matira samo še z zadnjo potezo. Traktor mora biti zanesljiv, zelo delaven in varen.
Pogačar letos res ne skopari s pohvalami na vaš račun. Ste v življenjski formi?
Mislim, da sem, vse številke na testih in na cesti so najboljše v dosedanji karieri. Tudi počutim se tako, kot se na kolesu še nisem. Vse gre v pravo smer. Letos še nisem imel težav ne s poškodbami in ne z boleznimi. Že trkam na les, da tako tudi ostane do konca sezone.
Zakaj je tako? Ste kaj spremenili pri treningu?
Sedem let sem že v svetovni seriji. Veliko sem se naučil. Svoje telo sem spoznal do potankosti. Moje ime v pelotonu že nekaj pomeni, zato imam tudi več manevra pri odločanju, ko gre za pripravo na sezono. Da, že lani sem imel mladega trenerja, istega, ki ga ima letos Pogi.
Tudi midva sva se že lani odlično ujela, vendar sem bil takrat novinec v moštvu UAE in sem se še malce privajal na povsem drugačno miselnost, kot sem je bil vajen, na nove ljudi, novo opremo. Letos je vse steklo gladko, s trenerjem sva se o vsem do potankosti dogovorila. Zaupa mi, spoznal me je do obisti in za zdaj nama gre zelo dobro.
Nov trener, nova ekipa, nova motivacija. Pa vendar, kaj je drugače, kot je bilo v prejšnji ekipi Bahrain Victorious?
UAE je pač najboljša ekipa na svetu. In v najboljši ekipi so po navadi zbrani najboljši. Sliši se preprosto, ampak še bolj preprosto je, če povem, da je v tej ekipi tako močan moštveni duh, da je to tisto, kar nas dela najboljše. Tu je vse tako sproščeno, a vendar vsakdo vestno in do perfektnosti izvaja svoj posel.
Lahko bi rekel, da tečemo kot najbolje podmazana veriga. Vsakdo se zaveda svoje dolžnosti in to opravlja z neverjetno voljo in sproščenostjo. Tu sem prvič videl, da je res največ v glavi in potem šele v nogah. Sliši se prelahko, da bi bilo res, tudi jaz na začetku nisem verjel, da je to ključ do uspeha.
Ampak tako kot bi laik mislil, da Pogi zmaguje z lahkoto, tako deluje ves naš stroj. In v taki ekipi je potem vse mogoče. Vsakdo ima občutek neverjetne pomembnosti, pohvaljeni smo, ko smo uspešni, prav tako grajani, ko ne izpolnimo pričakovanj …
Torej ne obžalujete, da ste zamenjali ekipo?
V prejšnji ekipi je bilo več Slovencev in Hrvatov, torej poznanih ljudi, zato sem mislil, da mi bo tu težje. Vendar so mi že po nekaj dnevih dali vedeti, da so me medse vzeli, ker me nujno potrebujejo, ker sem manjkajoč člen v njihovi verigi. To pa sliko popolnoma spremeni.
Poleg tega ti zaupajo in te poslušajo. Razumeli so vse moje tegobe, upoštevali vse moje želje. Ničesar ne obžalujem, imel sem srečo, da sem se znašel v najboljši kolesarski ekipi na svetu, in sem srečen.
Za Giro ste se pripravljali na domačih cestah. Kako to?
Kot sem rekel, zaradi izkušenj. V teh sedmih letih sem opravil vse mogoče priprave, seveda tudi višinske, in ugotovil, da se najbolje pripravim doma, ko sem med svojimi, s sinom in najbližjimi. Tak pač sem.
Višinske priprave niso blagodejne za moje telo, niti druga okolica, druge ceste, dolenjski asfalt je moj dom. Več sem s svojimi bližnjimi, nisem med tistimi kolesarji, ki znajo samo kolesariti ali ki vso kariero gradijo le okoli kolesa in dirk. Mene zanima še veliko drugega, prosti čas posvečam družini, uživam v življenju čisto navadnega človeka. Saj to tudi sem, le da se mojemu poklicu reče kolesar.
Na Giro greste po zmago?
Nič drugega nas ne zanima. Pogijevo življenjsko sezono moramo izkoristiti. Neverjeten je. Samo še sreče in zdravja si želimo, pa bo. No, saj to je velika želja, ampak se mi zdi, da je letos tako dominanten, da mu ne bo nihče kos, razen če bo imel kakšno smolo.
Vaš vrhunec sezone je prav Giro?
Da, že od prejšnje jeseni ga imam v glavi, vse je bilo podrejeno rožnati dirki. Kaže, da sem zelo dobro pripravljen, samo še navodila čakam, kakšne natanko so moje delovne naloge.
Kaj menite o letošnji trasi?
Giro je vedno težka dirka. Sem človek, ki dela iz dneva v dan. To sem se naučil v dosedanji karieri, to pomeni, da iz dneva v dan delam stoodstotno, ne več, ne manj, ampak optimalno, kar je v mojih močeh. Zavedam se, kam sodim in kaj pričakujejo od mene. Vedno sem se trudil, da svoje delo opravim točno tako, kot zahtevajo od mene.
Moram vas vprašati, kaj si mislite o Pogačarju.
Kaj povedati, kar še ni bilo povedano … On je tako krasen fant, da se moraš uščipniti, da se spomniš, da je najboljši kolesar na svetu. Vsi vemo, da je neverjeten, a je tudi neverjetno razpoložen, neverjetno uživa v svojem delu, enako na treningih kot na dirkah. Okoli njega vse žari, in če padeš v ta ozon, si še sam boljši. Vedno zna pohvaliti in tudi grajati, delati s takim šefom je res užitek. Malo je zvezdnikov, ki so te sposobni večkrat na dan vprašati, kako si in ali kaj potrebuješ …
