Dokler obstaja človek, bo obstajalo tudi gledališče

Kdor obsoja gledališče, je državni sovražnik. Ta Voltairejeva misel danes zveni ostro, a njena resnica je večna. Gledališče ni le ena izmed umetnosti - je edini prostor, kjer se človeštvo srečuje s samim seboj, kjer se življenje dogaja v živo, pred očmi občinstva, brez vmesnika, brez montaže, brez bleska ekranov. Film lahko obstaja brez kina, literatura brez knjigarn, glasba brez koncertnih dvoran. A gledališče ne more obstajati brez človeka. Njegova moč je prav v tem - dokler obstaja človek, bo obstajalo tudi gledališče.

PRIMORSKA > Na Primorskem imamo srečo, da lahko svetovni dan gledališča - ki ga obeležujemo danes - praznujemo v kar treh poklicnih gledališčih. Slednja vsako na svoj način ohranjajo umetniško in družbeno vitalnost tega prostora. Imamo tudi svojo gledališko nagrado tantadruj, ki že leta opominja na vrhunske stvaritve. Imamo tudi svojo gledališko časopisno prilogo, redkost v slovenskem prostoru, ki pomeni dragoceno refleksijo in premislek o umetnosti odrskega dogodka.

Najmočnejši primer gledališke trdoživosti pa je Primorski poletni festival (PPF). V času, ko naj bi gledališče počivalo, PPF poskrbi za eksplozijo uprizoritvenih dogodkov, ki se zavestno umeščajo v prostore mest, ulic, trgov, s tem pa razbijajo zidove med umetnostjo in družbo, kar je temeljno poslanstvo gledališča. To ni festival, ki bi se zapiral v dvorane, temveč festival, ki z gledališčem diha. In prav zato je že nekaj let tarča finančnih rezov. Manj denarja pomeni manj predstav, manj tveganja, manj svobode.

Politika, ki se vmešava v kulturo, ki si drzne soditi umetnike, ki cenzurira in disciplinira, je vedno nevarna politika. Kdor obsoja gledališče, je državni sovražnik.

Bogastvo centru, periferiji pa drobiž

Ob tem se vedno znova postavlja vprašanje: koga moti PPF? Moti tiste, ki ne razumejo njegove vloge - ali pa jo predobro razumejo. Moti tiste, ki bi raje videli, da umetnost ostane obrt, pridna in neproblematična. Moti tiste, ki se bojijo neukrotljive energije gledališča. Morda pa moti tudi tiste, ki kot bolj “pomembna” vidijo gledališča v centru oziroma v Ljubljani, če prenehamo z leporečjem.

Na Primorskem gledališka ustvarjalnost kljub vsem pretresom ne zamira. Nova Gorica se tako ponaša z Mladim odrom SNG Nova Gorica in Umetniško gimnazijo, ki mlade zanesenjake vodi v svet teatra. Tudi koprska mladina se lahko kali v Gledališki šoli Talia in v Gledališkem treningu. Nedavno je vrata odprl tudi Lutkovni atelje Lutkarnica, ki ponuja prostor za razvoj lutkovnega gledališča in hkrati krepi zavest, da je gledališka umetnost pravzaprav temelj vsake kulturne družbe. Kajti ne gre le za predstave, gre za to, da otroci in mladi skozi gledališče spoznavajo moč zgodb, moč jezika in domišljije.

Bolna oblast ne mara umetnosti

A prav moči kritike, razmisleka in domišljije so tiste, ki oblastem že od nekdaj smrdijo. Gledališče je nevarno - ker spodbuja dvom, razgalja hinavščino, predvsem pa se ne pusti ukrotiti. Ko je pred dvema letoma SSG Trst uprizorilo predstavo Mario in čarodej, alegorijo Thomasa Manna o fašizmu in manipulaciji, so nekateri to razumeli kot politični napad. Ne zato, ker bi bila predstava napadalna, še zdaleč ne. Ampak zato, ker je bila resnična. Bolna oblast ne mara umetnosti, saj ji ta nastavlja ogledalo. Kdo je zares ne mara, smo lahko še pred tednom videli na stojnicah pred upravnimi enotami.

Umetnost ni tu, da bi bila prijetna. Ni tu, da bi ugajala, “zabavala elito” in potrjevala nek družbeni red. Tu je zato, da izziva, da govori tisto, kar se nekateri bojijo izreči. “A lahko nehamo uničevati in začnemo negovati? Lahko nehamo lomiti in začnemo zdraviti? A se lahko ustavimo? A lahko pogledamo okoli sebe, dokler je še kaj živega videti?” se v svoji poslanici ob današnjem svetovnem dnevu gledališča sprašuje primorska dramatičarka in dramaturginja Simona Semenič. “Moramo,” si odgovarja.

In vendar so vselej tu neki (bolj ali manj) strici, ki vedno znova poskušajo uničevati in lomiti. Svojo moč merijo s cenzuro, prikritimi pritiski in v zadnjem obdobju diskreditacijami. Pri tem uporabljajo vedno iste prijeme - zmerjanje z elitizmom, obtožbe o politični pristranskosti, očitke o nepotrebnosti. Če je umetnost nepotrebna, zakaj se je potem tako bojijo?

Resnica je preprosta - tisti, ki si želi ubogljive umetnosti, si želi tudi ubogljive družbe. Politika, ki se vmešava v kulturo, ki si drzne soditi umetnike, ki cenzurira in disciplinira, je vedno nevarna politika. Kdor obsoja gledališče, je državni sovražnik.

---