Pomisleki o prenaseljenosti

V Sloveniji imamo 20-krat preveč »domačih« čebel, obseg paše se krči

Mojca Vtič
9. 5. 2024, 06.10
Deli članek:

V času največjega opraševanja so ponovno vzniknili pomisleki o prenaseljenosti medonosnih čebel v Sloveniji ter o spregledanosti divjih opraševalcev, ki opravijo vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu. V Čebelarski zvezi Slovenije se do morebitne prenaseljenosti ne opredeljujejo, so pa napovedali »resno in obširno raziskavo, ki bo pokazala realno stanje«.

Nacionalni inštitut za biologijo
Mnogi zmotno mislijo, da bodo z gojenjem čebel pomagali čebelam, opozarja Danilo Bevk.

Danilo Bevk, raziskovalec z Nacionalnega inštituta za biologijo in predsednik društva Čmrljica – slovenskega društva za varstvo opraševalcev, že leta opozarja na pomen divjih opraševalcev, ki da so v očeh javnosti spregledani, Janez Prešern, vodja skupine za čebelarstvo v okviru oddelka za živinorejo na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pa izpostavlja, da naravno gostoto medonosnih čebel na Slovenskem presegamo za 20-krat.

Število čebeljih družin namreč narašča, a ne zaradi boljših razmer, temveč odkar je čebelarjenje postalo moderno, priljubljeno. To je tudi posledica pozitivne promocije pomena medonosnih čebel, saj da je vsaka tretja žlica hrane odvisna od opraševanja, v skladu z znanim razmišljanjem Alberta Einsteina, ki je dejal, da bo kmalu za izumrtjem čebel izumrlo tudi človeštvo.

Divji opraševalci učinkovitejši od čebel

A kot opozarja Danilo Bevk, je učinkovitost divjih opraševalcev (to je čmrljev, čebel samotark) mnogo večja kot učinkovitost medonosnih čebel, prav tako oprašujejo v manj prijaznih vremenskih okoliščinah. »Mnogi zmotno mislijo, da bodo z gojenjem čebel pomagali čebelam. Ob tako visoki gostoti medonosnih čebel, kakršna je pri nas, vsaka dodatna čebelja družina pomeni manj hrane tako za medonosno čebelo kot divje opraševalce (denimo čmrlje, čebele samotarke, muhe trepetavke, metulje).« Seveda Bevk ne zanika pomena čebelarstva, a poudarja, da če želimo dolgoročno zagotoviti zanesljivo opraševanje rastlin, je trenutni pristop napačen ter da bi bistveno več pozornosti morali posvetiti ohranjanju divjih opraševalcev, pa tudi zagotavljanju oziroma ohranjanju rastlinstva, ki pomeni hrano za medonosne čebele in divje opraševalce. Eden najpomembnejših virov hrane so cvetoči travniki, ki pa jih nadomeščajo sejane trave ter monokulture.

Danilo Bevk
Učinkovitost divjih opraševalcev, čmrljev in čebel samotark, je mnogo večja kot učinkovitost medonosnih čebel.

Naravna gostota čebel presežena 20-krat

Ob vse manj pašnikih za opraševalce za nameček že 20 let nenadzorovano narašča število panjev in čebelnjakov. Naravna gostota medonosnih čebel pa je z 200.000 čebeljimi družinami presežena za 20-krat, je nedavno ocenil Prešern. Če odštejemo območja, ki niso primerna za čebelarjenje, denimo območja gora, je njihova gostota še večja, je opozoril. »Lokalno se lahko povzpne krepko čez 40 družin na kvadratni kilometer.« Gostota čebeljih družin je največja v Vipavski dolini, v delu Prekmurja, na Mengeškem polju nad Ljubljano.

Leo Caharija
Naravno gostoto medonosnih čebel na Slovenskem presegamo za 20-krat.

Poostren nadzor in obvezno izobraževanje

V Čebelarski zvezi Slovenije se o mnenjih omenjenih strokovnjakov ne želijo opredeljevati, pravijo pa, da vprašanje razpoložljivosti hrane za različne opraševalce ne nudi enostavnega odgovora. »Čebele, čmrlji in drugi opraševalci obiskujejo različne rastline, včasih tudi ob različnih delih dneva.« Naraščajoče število čebeljih družin pa komentirajo: »Dejstvo je, da se po podatkih kmetijskega ministrstva (ki vodi register števila čebeljih družin) število čebeljih družin v Sloveniji povečuje, ob tem je treba vedeti, da so v prvih letih popisa čebelarji sporočali le število gospodarskih družin, brez rezervnih, danes pa popisujemo vse čebelje družine. Vse to kaže na potrebo po resni in obširni raziskavi, ki bo pokazala, kakšno je realno stanje. Zato bomo na Čebelarski zvezi Slovenije organizirali strokovno razpravo za vse ključne deležnike v čebelarstvu in stroki ter tako spodbudili raziskovanje v tej smeri.«

Saša Dragoš
Ob vse manj pašnikih za opraševalce zadnjih 20 let nenadzorovano narašča število panjev in čebelnjakov.

Pojasnili so še, da mora vsak čebelar po obstoječi zakonodaji registrirati svoj čebelnjak v registru čebelnjakov, prav tako mora letno sporočati stanje števila družin v svojih čebelnjakih, voditi dnevnik veterinarskih posegov ter imeti opravljeno izobraževanje o smernicah dobrih higienskih navad v čebelarstvu ali vzpostavljen lastni HACCAP-sistem. »Čebelarska zveza Slovenije se že nekaj let bori, da bi država zakonsko uredila, da bi bil pogoj za vpis v register čebelnjakov opravljen izpit iz čebelarstva. Predlagamo tudi poostren nadzor pri popisu števila čebeljih družin, saj je to edina pot do vpogleda v dejansko stanje števila.« Namreč resne raziskave, na podlagi katere bi lahko odgovorili na dilemo, ali je v Sloveniji preveč čebel, ni. »Jih je pa vsaj ponekod gotovo veliko glede na nosilnost okolja,« je v pogovoru za portal N1 previdno dejal Bevk.