Komentar Bojana Budje: Ura sodnega dne
Potem ko so znanstveniki lani sporočili, da znamenita ura sodnega dne, ki domuje na univerzi v Chicagu, kaže le še 90 sekund do polnoči, je minule dni iz ZDA priletelo novo alarmantno sporočilo. Kajti kazalce simbolične ure, ki meri čas do sodnega dne, so letos premaknili še za sekundo bližje koncu sveta.
Do polnoči, do kataklizme, nas sedaj loči le še 89 sekund. Svet še nikoli ni bil bližje svojemu koncu. Kar je najbolj jasno opozorilo, da sta planet in človeštvo najresneje ogrožena, krivci pa seveda podnebne spremembe, jedrsko tveganje, biološke grožnje in – pozor! – potencialna nevarnost prelomnih tehnologij, katerih obvladovanje in regulacija ne dohajata njihovega napredka. Ali drugače: umetna inteligenca nam dokazano beži z vajeti.
Doomsday Clock ali Uro sodnega dne je leta 1947 ustanovil upravni odbor biltena jedrskih znanstvenikov – med njimi sta bila tudi Albert Einstein in Robert J. Oppenheimer – in jo nastavil na 7 minut do polnoči. Da se kazalca grozeče poklopita, je danes ostalo le še 89 sekund. Svet potrebuje takojšnje ukrepe, brez njih bo ura odbila polnoč. Kdaj? Lahko da čez leta, desetletja, lahko jutri. Koliko je do tja, ne ve nihče. Bolje tako. Na dolgi rok smo tako vsi in vse mrtvi. Čeprav ne verjamem docela. Ker nočem verjeti. Me pa zelo skrbi. Z razlogom.
Do tega, da se kazalca grozeče poklopita, je danes ostalo le še 89 sekund.
Za nami je najtoplejše leto od začetka meritev leta 1850, odklon povprečne temperature je na svetovni ravni presegel mejo 1,5 Celzijeve stopinje, vsi meseci v letu so bili bodisi najtoplejši bodisi drugi najtoplejši v zgodovini meritev, povprečna temperatura površine morja je dosegla rekordno vrednost, enako rekordne so koncentracije ogljikovega dioksida in metana v atmosferi.
Slovenija ni izjema, 2024 je bilo z naskokom najtoplejše leto v zgodovini, vodnatost naših rek pa je kar 15 odstotkov večja od običajne. Ter še in še. Posebno svojeglave so zime, kar pa ne preseneča, saj so ženskega spola. Dogajalo se je, da so za božič cvetele vrtnice, 14. januarja pa so menda utrgali prve jagode. Pravim menda, ker me ni bilo zraven. Tudi ne tistega leta 1952, ko so v Ljubljani namerili 146 centimetrov snega. Sneg. Kaj je že to?
Vojne in vreme so že nekaj časa naša usoda. Sedaj še neobvladljiva umetna inteligenca. Apokalipso so njega dni preroško najavljale mnogotere krščanske skupine. Danes so grožnje realne in med nami. Živimo sredi dogajanj, ki so resnična in z razsežnostmi kataklizme. Po tej sodbi zanesljivo ne bo nirvane. Tudi ne olajšanja. Bržkone tudi ne življenja.
