Gledališče kot alternativa sintetičnim informacijam frenetičnega sveta

Tržaški odvetnik Ivan Jevnikar je z letošnjo sezono začel svoj mandat kot predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča. Po prvih mesecih opazovanja, delovanja in sodelovanja z eno najpomembnejših ustanov Slovencev v Italiji smo ga vprašali za prva mnenja in vtise.

Kaj vam pomeni izziv predsedovanja Slovenskemu stalnemu gledališču?

“Predsedovanje je hkrati velika čast in sorazmerna odgovornost. To ni le funkcija, temveč priložnost, da prispevam k ohranjanju in razvoju slovenske kulturne dediščine v Trstu in širše. Slovensko stalno gledališče ima tudi v mojem srcu zelo velik pomen, saj je bil moj praded Josip Abram v osnovalnem odboru društva Narodni dom v Trstu, kjer je Dramatično društvo našlo svoj prvi sedež. Tržaško gledališče ima zaradi tega posebno mesto ne samo v tem kulturnem in zgodovinskem prostoru, temveč tudi v zgodovini moje družine. Nanj vsekakor gledam kot na most med tradicijo in prihodnostjo.”

So vaše mnenje in pričakovanja spremenila potem, ko ste dejansko doživeli stik z delovanjem in upravljanjem te ustanove?

“V gledališče sem zahajal že v otroških letih. Vizijo, ki si jo ustvariš v zakulisju, še posebej znotraj upravnega odbora, pa je nekaj povsem drugačnega. Ko sem se poglobil v konkretno delovanje gledališča, sem bolje razumel najprej kompleksnost ustanove, tudi znotraj posameznih sektorjev, saj se sinergije zelo razlikujejo, ko govorimo o umetnikih, tehničnem osebju, upraviteljih ... Čeprav so se moja mnenja delno spremenila, se je utrdilo prepričanje, da gre za ključno ustanovo za našo skupnost in da si zasluži vso podporo.”

Katere so bile vaše prioritete v teh prvih mesecih delovanja?

“V teh prvih mesecih so bile prioritete finančnega in upravnega značaja. Novembra smo po statutu pripravili predračun za naslednje leto in smo se začeli ukvarjati s pridobivanjem novih virov dohodkov. V naslednjih mesecih pa se bomo osredotočili na program za naslednjo sezono, ki ga bo predstavil umetniški vodja.”

Kako gledate na nadaljevanje oz. na bodoči razvoj gledališča?

“Gledališče se mora soočati z različnimi izzivi finančnega in tudi demografskega značaja, saj vemo, da rojstva znotraj manjšine upadajo in da tudi asimilacija vpliva na oženje kroga gledalcev, kot tudi, da je veliko ljudi, ki so redno zahajali v gledališče, a iz raznoraznih razlogov niso več naši gledalci. Kot upravni odbor se lahko posvečamo vsaj pridobivanju javnih sredstev in nagovarjanju nekdanjih gledalcev. Osebno so mi posebej pri srcu tudi mlajše generacije; menim, da bi morali spoznavati in vzljubiti gledališče v mladih letih, kot alternativo sintetičnim informacijam sredi frenetičnega življenja.”

Ko si ogledate predstavo, je vaš pristop zdaj drugačen ali jo doživljate sproščeno, kot katerikoli drugi gledalec?

“Pristop se je nedvomno spremenil. Med ogledom posvečam svojo pozornost detajlom, kot so akustika, luči, režijski prijemi, vse do tehničnih in produkcijskih vidikov. Hkrati se trudim, da ostanem odprt in uživam v predstavi kot navaden gledalec. Kljub razdvojenosti pristopa, sem bil do sedaj skoraj vedno popolnoma zadovoljen s tem, kar sem videl in slišal na tem odru.”

---