(ADOLESCENCA) Tragedija, ki bi se lahko zgodila katerikoli družini

Štiridelna serija Adolescenca je prvi letošnji pretočni hit, ki je že nekaj dni po premieri, 13. marca, postala najbolj gledana nanizanka na Netflixu in osupnila s svojim brutalno realističnim in poglobljenim prikazom radikalizacije duševno krhkega 13-letnika. Adolescenca je poskrbela za velik odmev, še posebej v Veliki Britaniji, kjer je bila posneta. V britanskem parlamentu je že bilo slišati pozive o omejitvi uporabe pametnih telefonov v šolah ter da bi ta serija morala postati del obveznega “čtiva” v britanskem šolskem kurikulumu.

Torej, zakaj je Adolescenca serija, ki bi si jo moral ogledati vsak starš oziroma vsi, ki so v stiku z najstniki? Predvsem za to, ker se ukvarja z vprašanjem, zakaj je prišlo do tako ekstremnega dejanja in ne, kot je običajno za kriminalne serije, z vprašanjema kdo/kako, kjer se gledalci “naslajajo” nad okrutnimi detajli, pogostokrat izpričanimi iz perspektive morilca. V Adolescenci tega pripovednega kota ni, a zato ni nič kaj manj pronicljiva in prepričljiva v orisu “rojstva” morilca.

Izjemni debi Owena Cooperja

V Adolescenci, kjer je vsaka epizoda bravurozno posneta brez rezov, smo že v prvem delu pahnjeni v tesnobno ozračje aretacije 13-letnega Jamieja (izjemen igralski debi Owena Cooperja), ki je nič kaj hudega sluteče preostale tri člane družine povsem vrgla iz tira. Temu sledi detajlni prikaz “protokola” za mladoletnike na policijski postaji in prvo zaslišanje Jamieja v spremstvu njegovega očeta Eddieja, “junaka delavskega razreda” (neverjetni Stephen Graham, ki je z Jackom Thornom tudi soavtor serije) in odvetnika. Že v teh prvih prizorih, ko še ne vemo kakšno grozodejstvo se je pravzaprav zgodilo, Jamie omreži gledalca s svojo deško ranljivostjo ter inteligenco, hitro pa postane tudi jasno, da karkoli je storil, družina ni bila osrednji dejavnik pri tem. Pred nami se namreč izriše povezana, razumevajoča, skromna, delavska družina, ki stopi skupaj tudi v najhujših preizkušnjah.

Popolnoma neobvladljivo šolsko okolje

Če je bil prvi del posvečen operativnemu policijskemu delu in seznanitvi s kriminalnim dejanjem, se v drugem delu preselimo v srž obravnavane teme v Adolescenci - to je neobvladljivo šolsko okolje, polno jeze in nerazumevanja okolja ter nemoči šolskih delavcev. V drugem delu avtorja serije odlično prikažeta ves ta gnev generacije alfa, zelo prepričljivo pa tudi komunikacijski prepad z generacijo starejših, njihovih staršev. V ospredju tega je predvsem nerazumevanje novodobne komunikacije z emojiji in njihovimi “kriptičnimi” pomeni v svetu družbenih omrežij, ki so graditelji identitete mladih in predstavljajo ogromen in nenadzorovan poligon za razrast spletnega nadlegovanja, ki lahko privede do zelo ekstremnih dejanj.

Tempirana bomba

Do prelomnega tretjega dela, ko se Jamie sreča s psihologinjo (izvrstna Erin Doherty), je še vedno težko povezati krhkega, a zelo inteligentnega 13-letnika z očitanim okrutnim kriminalnim dejanjem. S tem ima očitno na začetku težave tudi psihologinja, ki je morala za sodišče oceniti “razumevanje razumevanja očitanega kaznivega dejanja” in s katerim se precej premeteno poigrava tudi Jamie. Toda (beri po Adolescenci) očitno tudi psihološka stroka ne dohiteva zagonetnega mladostniškega besa generacije, rojene s pametnim telefonom v zibelki. Ob Jamiejevih nekontroliranih izbruhih, ko psihologinja dregne v vprašanje odnosov z nežnejšim spolom in odnosom z očetom, ta obnemi in ugotovi, da ima pred seboj, če karikiramo, tempirano bombo.

Najbolj šokantno spoznanje

V četrtem delu se avtorja koncentrirata na Jamiejevo družino in kjer še posebej Stephen Graham postreže s srce parajočo vlogo očeta, ki se, kot ve in zna, ubada s procesiranjem starševske krivde ter z vprašanjem, kje sta z ženo zgrešila oziroma kaj bi lahko naredila, da bi preprečila tragedijo. Adolescenca pravzaprav najbolj šokira s spoznanjem, da bi se ta lahko zgodila katerikoli urejeni, složni družini in ne večinoma v tistih, kjer so doma zlorabe, alkohol in droge. Razorožujoče nelagodna pa je tudi zaradi občutka nemoči v vzpostavljanju komunikacije z generacijo, ki so jo družbena omrežja povsem posrkala.

---