Z ljubeznijo do tržaškega gledališča
Novinarka Breda Pahor je lani zaključila dolgo dobo trojnega mandata na čelu upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča. Ostaja pa zelo zvesta gledalka, ki ne zamudi niti premiere v tržaški gledališki dvorani. Z njo smo izpostavili ključne trenutke in spomine v desetletnih prizadevanjih.
Breda Pahor, ki je deset let predsedovala upravnemu odboru SSG, je zdaj navdušena
gledalka. Foto: Luca Quaia
Katera je najlepša, katera pa najtežja dolžnost predsedniške funkcije?
“Najtežja in najbolj nepričakovana je bila sindikalni spopad, ki je bila precej trda preizkušnja. Najprijetnejša pa dobre predstave, čeprav ne gre za neposredno pristojnost upravnega sveta, ki pa posredno omogoča, da gledališče lahko na oder postavi kakovostne uprizoritve.”
Vemo, da ste tudi velika ljubiteljica gledališča: je odnos do umetnosti na katerikoli način usmeril pristop upraviteljice?
“Nedvomno. V nekaterih težkih trenutkih, ko se moraš zaradi 'računov' odreči določenim stvarem, mi je bila ljubezen do gledališča, na poseben način do tega gledališča, vedno v oporo.”
Katera je vloga SSG znotraj slovenske skupnosti?
“Ostaja vloga, ki je skozi celotno zgodovino gledališča stalnica - in sicer skrb za jezik. Zdaj ne gre več samo za vpliv italijanščine, a tudi angleščine, kot tudi vse večje digitalizacije in uporabe mnogih medijev, ki preoblikujejo način izražanja. Kar ne velja samo za mlajše generacije.
Druga vloga je novejša: gledališče mora spodbujati ustvarjalnost gledališčnikov, a tudi mnogih drugih profilov, ki pripomorejo k njegovemu življenju. Tretja vloga pa je dejstvo, da ne le Slovensko stalno gledališče, ampak vsako gledališče današnjega časa mora biti vpeto v širšo stvarnost, v mrežo tudi izvengledaliških ustvarjalnih centrov. Skupaj moramo osmišljati dejstvo, da smo ljudje in znamo drugače živeti, tudi preko kulture.”
Kateri je bil najtežji mandat?
“Bili so precej različni. Prvi je bil najbolj razburljiv z vseh vidikov, saj se je začel z osporavanjem moji izvolitvi, nakar so prišle na dan številne do tedaj nedorečene problematike na upravni ravni, da ne govorimo o razhajanjih v umetniški sferi. Mogoče pa se mi je zdelo bolj stresno, ker sem bila novinka. Ko gledaš na gledališče od zunaj, vidiš določene stvari, ko si 'noter' pa je videti vse drugače.
Moram povedati, da so se na koncu razmere ustalile, kar je dobro in potrebno za razvijanje ustvarjalnosti. Sem zadovoljna, da nam je uspelo z raznimi javnimi sredstvi urediti Kulturni dom, ki predstavlja zelo velik zalogaj za upravitelje. Vmes je bila še pandemija, kar je dodatno otežilo proces, a smo ga uspešno zaključili.”
Govorili ste o stvareh, ki jih vidi samo, kdor dela v gledališču. Katere izmed teh bi bilo vredno spoznati tudi “izven”?
“Mogoče je zanimivo, kako nastaja predstava. Nekoč se je temu posvečalo več pozornosti. Danes se preprosto usedeš v dvorano in pasivno čakaš, naj ustvarjalci pokažejo, kar znajo. Ne zagovarjam gledališča, kjer se igralci in publika stalno pogovarjajo, a bi priporočala globlji vpogled v proces dela. Osebno me zelo zanima branje tekstov, kako iz tistih besed nastanejo dejanja, gibi, glasba, magija, ki oživi na odru.”
Katera je ovira, ki jo mora SSG premostiti?
“Odnos gledalcev. Ošibitev zanimanja do gledališke umetnosti je splošen pojav, ki je v našem primeru še bolj potenciran. Publika je ali zelo mlada ali starejša, primanjkujejo pa vmesne generacije, ki bi se jim morali približati. Kar pomeni načenjati teme, ki so jim mogoče bližje. Predvsem pa pomeni vnašati tehnološko sodobnejše prijeme, s katerimi lažje dokazujemo, da je tudi gledališče zelo sodobna govorica. Ljudje so navajeni na vizualizacijo in danes se v gledališču lahko čara skoraj kot v filmu, čeprav kot nekdanja upraviteljica vem, da je vse to vezano na finančno dotacijo ... Potrebna sta dva elementa: ustvarjalnost in sredstva. Pri slednjih se večkrat zatakne. Vsebin nikoli ne zmanjka, a bomo lahko v korak s časom stopili le s podporo sodobnejših tehnoloških prijemov.”
Kaj bi želela našemu gledališču?
“Da bi znalo samostojno razvijati lastno ustvarjalnost.”