Zmerno moderna modernost

Četrti abonmajski koncert Kulturnega doma Nova Gorica je gostil znano slovensko zasedbo Slowind, pihalni kvintet, ki se mu je pri dveh skladbah pridružil še pianist Emanuele Torquati.

NOVA GORICA Ena naših najbolj priznanih komornih zasedb je lani obhajala 30-letnico delovanja, v njej pa svojo izrazno moč udejanjajo Aleš Kacjan (flavta), Matej Šarc (oboa), Jurij Jenko (klarinet), Metod Tomac (rog) in Paolo Calligaris (fagot).

Glasbeniki so program zastavili v svojem slogu, nekako zmerno moderno, z eno nogo v klasiki, z drugo pa v modernem svetu, kjer nastajajo čudežno zanimive kompozicije.

Mladi jim pišejo nove skladbe

Poleg zelo širokega repertoarja je njihov največji prispevek k razvoju glasbe spodbujanje mladih, da za njih po naročilu pišejo nove skladbe. Idealno sožitje ustvarjalcev in poustvarjalcev, bi lahko rekli, kar je v resnici redkost. Pa vendar, za nekega začetnika je verjetno ključnega pomena, da sliši svojo skladbo na koncertu v dvorani, in da je izvedba optimalna, vrhunska.

Tako je po naročilu nastalo tudi delo Obrisi in sence Nine Šenk pred približno desetimi leti. Skladateljica je tu še v nekakšni raziskovalni fazi svojega umetniškega ambitusa. No, ne v smislu “učenja”, temveč v čisto praktičnem preizkušanju možnosti, ki jih nudijo skrajne zvočne in harmonske lege komorne zasedbe, ki ima sicer širok razpon in obilje zvočnih barv. V tej skladbi, kot sama pravi, je skušala vsa glasbila kvinteta strniti v eno samo linijo, na nek obris, ki se pretaka linearno, zato je ena glavnih tendenc, poleg filigranske dinamike, melodična linija, ki se seli iz glasbila v glasbilo, harmonsko zaledje pa je prej obvezna shema, kot vsebinski obolos.

“Francoski” vrhunec večera

Vrhunec večera je bila zadnja skladba Sekstet za pihalni kvintet in klavir v C-duru Francisca Poulenca. Francoski skladatelj, ki je ustvarjal v prvi polovici 20. stoletja, se je spogledoval z vsemi zvrstmi glasbe, v kakšne prav modernistične in eksperimentalne kanjone ni nikoli zabredel, zato velja za zmernega in “priljudnega” ustvarjalca. Dotična skladba je eno njegovih najbolj slavnih umetnin.

Pragmatično komponirano delo v treh stavkih ima veliko zanimivih in presenetljivih pasusov. V prvem stavku je neoklasicistično nastrojen, skladba se začne direktno, na polno, kot kvazi tokata, ter počasi zaniha v nežnejše krajine. V drugem je slogovno in vsebinsko bolj uravnotežen, lahkoten; uvede ga melodija oboe, nato se v dialogu prepleta celoten korpus glasbil, na koncu se seveda vrne na začetek. Tretji stavek pa je logičen poizkus pomiritve, zato je speven, duhovit, veder in poln optimizma.

---