Anton Nesmijanov: v začetku je bila več kot solidarnost

Na predvečer svetovnega dneva gledališča so v koprskem teatru prisluhnili ukrajinskemu umetniku Antonu Nesmijanovu, avtorju drame Kontrolna točka, prvega dela, ki so ga v vojnih razmerah odigrali na odru kijevskega gledališča. V pogovoru z našo novinarko Petro Vidrihje razkril tako ozadje nastanka tega dramskega dela kakor svoje občutenje svobode, ki mu jo nudi Izola. Obenem upa, da bo njegova drama zaživela tudi na katerem od slovenskih odrov.

KOPER > Anton Nesmijanov je dramo Kontrolna točka začel pisati marca 2022, kmalu po začetku vojne v Ukrajini, in jo dokončal aprila. “Najprej je bilo mišljeno, da bi jo za premiero pripravili v obliki gledališkega branja. Vendar so bili igralci tako navdušeni, da se je obrnilo drugače.” Pomembne okoliščine so bile, da je gledališče Lesje Ukrajinke, v katerem je bila drama uprizorjena, prvo dobilo dovoljenje za odprtje, saj je imelo tedaj navkljub vojni edino ustrezne razmere za delovanje. Ob gledališču je namreč vhod za podzemno železnico, tako da se lahko tja zatečejo gledalci ob alarmu za nevarnost. Drama je bila zelo toplo sprejeta in je doživela več ponovitev, kot zmagovalno na enem izmed mednarodnih tekmovanj pa so jo novembra lani uprizorili še v Romuniji, v Temišvaru, kjer je prav tako požela veliko navdušenja. Pred dobrim mesecem, 24. februarja, so jo v matičnem gledališču v Kijevu ponovno odigrali in s tem obeležili tretjo obletnico vojne. Za slovensko občinstvo jo je že pripravila umetnikova prijateljica in podpornica, Izolanka Lučka Lešnik, ki je tudi za sredin pogovor njegove odgovore v naprej prelila v tekočo slovenščino.

Brez fotošopa

Dogajanje je postavljeno v noč, ko se je končal mir v Ukrajini: “V tistih okoliščinah, v moji nemoči, me je začel preganjati nemir ... Začutil sem silno potrebo, da nekako izrazim, zapišem vtise teh prvih dni, tednov. Kako nekaj čakamo, a vendar do zadnjega trenutka ne verjamemo, da bi se lahko zgodilo. Pisal sem o tem, da se lahko običajno življenje, red in stabilnost čez noč sesujejo. Da je, kar imamo in česar ne opazimo, zelo krhko, in da je sreča nezanesljiva, sploh pa ne samoumevna.” Povedal je, da je bilo ustvarjanje te drame v marsičem bolj podobno delu novinarja in dokumentarnega filmskega ustvarjalca, kot pa pisateljevemu delu, ki svet prelomi skozi prizmo samega sebe. “Zgodbe, ki sem jih zajel v dramo, sem minimalno prilagajal. Če se izrazim drugače, po fotografsko: moja naloga je bila ustvariti fotografijo brez tako imenovanega fotošopa. In prav to, da so liki ostali čim bolj pristni, ne da bi vanje vpletal sebe in svoje poglede, je morda najboljša značilnost tega, kar sem napisal.”

Anton Nesmijanov

dramatik

“Ko je mir, se o preprostih stvareh pogovarja zapleteno, v vojni pa za to ni časa ... Vojna je, ko se govori preprosto o zapletenih stvareh.”

Solidarnost povsod, na vsakem koraku

Poudaril je, da je tedanji čas zaznamovala neverjetna solidarnost: “Zares sem jo občutil, povsod, na vsakem koraku. Vsi smo bili pripravljeni pomagati drug drugemu, ne da bi zahtevali karkoli v zameno. Tolikšne notranje svetlobe in topline pri ljudeh še nisem občutil nikdar pred tem in tudi pozneje ne. Šlo je za množičen pojav. Na dan je prišlo najboljše, kar premoremo ljudje. Bila je to družba absolutne podpore. To je bil čas, ko so resnično zaživele najvišje vrline človečnosti. Na žalost so temu botrovale težke okoliščine. In žal ni trajalo prav dolgo - približno mesec dni. Sem pa po svoje hvaležen za občutja v tem mesecu, za te spomine.”

Anton Nesmijanov danes živi v Izoli, ki ga je toplo sprejela in kjer je, kot pravi, našel svojo “prijazno svobodo”.

---