Londonska hiša Christie's je za 1,36 milijonov evrov prodala rokopis, ki je bil nekoč last v Ljubljani rojenega botanika, zbiralca in kulturnega zgodovinarja Jožefa Erberga Kalasanca (1771 - 1842). Žig njegove knjižnice je na platnici rokopisa. Gre za misal, to je liturgična knjiga, v kateri so besedila maš za različna obdobja, piše Ana Jurc na spletne portalu RTV SLO. Gre za iluminiran rokopis na pergamentu, nastal je med letoma 1430 in 1435. Dal ga je narediti oglejski patriarh, medtem ko je bil v izgnanstvu na Dunaju. Rokopis je okrasil znameniti knjižni slikar z Dunaja, delal je tudi za cesarski dvor Albrehta V..
Smo izgubili še en del svoje dediščine?
»Če potegnemo črto, lahko rečem, da tako odličnega spomenika, ki je vezan na našo preteklost in naše kraje do zdaj še ni bilo na dražbi,« opozarja Nataša Golob, umetnostna zgodovinarka in strokovnjakinja za srednjeveško umetnost. »Ogromno rokopisov je bilo prodanih v ZDA in Nemčijo, boljšega od tega pa ne. Nas pa lahko iz tega sedanjega dogajanja zanima samo to, ali se bomo naučili, da moramo svojo intelektualno in umetnostno dediščino spoštovati.«
Veliko zanimanja za rokopis med dražitelji
Rokopis, za katerega je bilo veliko zanimanja že pred dražbo, je kupil zasebni zbiralec iz Evrope, licitiral je preko telefona, sporočajo iz Christie's-a, drugih informacij o kupcu niso mogli razkriti. »Gre sicer za avstrijski rokopis, ki pa je pomemben tudi za Slovence, saj ga je dal narediti oglejski patriarh, medtem ko je bil v izgnanstvu na Dunaju. Morda prav zaradi tega, ker gre za avstrijski rokopis pristojni pri vas morda niso ocenili, da je tako pomemben za vašo kulturo. Vsekakor je zanimiv za Avstrijce,« pojasnjuje Eugenio Donadoni, strokovnjak pri Christie's za knjige in rokopise.
Zakaj je rokopis toliko vreden?
»V rokopisu so zgodovinske notice, ki se vežejo na naše ozemlje, je bil v zbirki Jožefa Erberga Kalasanca, ki ga je uporabljal, ko je pisal zgodovinski pregled o kulturi in politični zgodovini Dežele Kranjske, ki ji je pripadal. Tukaj gre za sled, ki jo knjiga pusti, ki jo knjiga pusti v svojem nadaljnjem življenju. Mi izgubljamo svoje knjižnice že stoletja, izgubili smo knjižnice celjskih grofov, v času protireformacije se je izselilo ogromno meščanskih družin, ki so s sabo odnesle knjige, ogromno smo izgubili pred in po drugi svetovni vojni. Knjige ki so svoje čase bile tukaj, so bolj ali manj direktno vplivale na intelektualno in umetnostno življenje pri nas. S tega stališča je ta rokopis pomemben za nas.« Ob tem Golobova še poudarja, da že sama cena, ki jo je Christie's postavil, precej pove o tem, kakšno vrednost ima ta rokopis tudi sicer.
V Narodni galeriji o dražbi obveščeni včeraj
Christie's je o dražbi obvestil Narodno galerijo. "Informacijo smo dobili včeraj, tako da je bilo prepozno da bi karkoli naredili, sploh če gledamo, kakšna je cenitev. O tem smo obvestili Narodno univerzitetno knjižnico zaradi njihove evidence, kulturnega ministrstva pa ne, saj vemo, da je njihova vreča prazna," pojasnjuje Andrej Smrekar iz Narodne galerije. "Če bi bile kakršnekoli možnosti, bi predmet skušali zadržati. A treba je tehtati situacijo, težave, v katerih je naša država." A kljub temu, Golobova ocenjuje, da smo s tem rokopismo, izgubili še en pomemben del naše kulturne dediščine. "Žal mi je, da bo to po vsej verjetnosti izgubljeno za nas. Želim si, da bi lahko kdo pri nas to kupil, da pride predmet spet k nam, ampak na žalost ne vidim danes nekoga, ki bi tako hitro denar položil," še pravi Smrekar.
Škrabec: To bi morali vzeti kot priložnost, ne tragedijo
»Prepričan sem, da s to prodajo ni nič izgubljeno. Lahko smo pravzaprav počaščeni, da je nekoga to delo pritegnilo in da je bil pripravljen toliko investirati vanj. Mislim, da je ta odkup odlično osvetlil vrednosti naše umetnostne dediščine in da se je povečal pomen še marsikateremu drugemu umetnostnemu dokumentu. Sicer pa se lahko retorično vprašamo, le koliko del Maneta in Moneta in Cezanna hrani Francija,« pravi Janez Škrabec, solastnik in direktor Rika, ki je sicer tudi sam zbiralec umetnin. »Če si želimo res ta rokopis, lahko ponudimo novemu lastniku, da ga hranimo v nacionalni ustanovi, da naredimo njegov faksimile... in da iz njegovega nakupa ustvarimo zgodbo, neko dodano vrednost. Vsekakor bi morali ta odkup spromovirati, na to gledati kot na priložnost in ne kot na tragedijo.«
Ob tem Škrabec še dodaja, da sam v takšen nakup ne bi šel, bi pa svetoval tistemu, ki bi želel toliko investirati, da usmeri svojo pozornost tudi v podporo mladih, sodobnih umetnikov. »Podpirati mlade ustvarjalce se mi zdi bolj pomembno. Na ta način jim bistveno izboljšamo pogoje eksistence in z njo povezanega ustvarjalnega delovanja. To se mi zdi bolj vitalnega pomena, kot morda hraniti tak, sicer izjemen dokument, v nekem muzeju. Nikakor ne bi rad zmanjšal njegove vrednosti, vendar sočasna umetniška ustvarjalnost je preveč podhranjena, da bi bili lahko imuni na to.« Škrabec je sicer zbiralec slovenske likovne umetnosti: »Dražb ne spremljam, smo pa zbiralci slovenske moderne in sodobne likovne umetnosti. Namesto klasikov je treba podpirati sodobne avtorje, treba je podpirate nove Jakopiče. In če pomislim, kako zadovoljen bi bil sodoben slovenski umetnik, če bi kakšen tuj zbiratelj pokazal zbirateljski interes zanj!«
Sistematičnega spremljanja ni
Odgovore ministrstva, ali ima Slovenija urejeno spremljanje tovrstnih zadev, sicer še čakamo, a kot je očitno iz tega primera, prepuščamo usodo naše kulturne dediščine obveščanju oziroma naključnim ugotovitvam. »Ali se bomo zavzeli, da ohranimo našo kulturno dediščino, mora biti konsenz na nacionalni ravni. Sistematično bi bilo treba spremljati dražbe in vse informacijske kanale, tudi prodajalce umetnin, to bi bila ena od domačih nalog. Nekdo bi se moral posvetiti temu detektivskemu delu, za katerega je potrebnega veliko znanja, pa tudi denarja,« je prepričana Nataša Golob.
