Nizozemski mlekarski koncern Friesland Campina že vrsto let izplačuje najvišje odkupne cene v Evropi. To ni posledica zgolj njihove radodarnosti, ampak bitka za surovino, ki jo, spretno predelano, izvažajo v skoraj sto držav. Povprečna odkupna cena mleka pri njih je lani dosegla 41,8 evra za sto kilogramov, kar je tudi razlog, da je ta organizacija zelo zaželen partner dobrih 18 tisoč kmetov na Nizozemskem, v Belgiji in Nemčiji. Za primerjavo: povprečna odkupna cena mleka v Evropski uniji je lani znašala nekaj manj kot 35 evrov na sto kilogramov, v Sloveniji pa le dobrih 30 evrov.
Bolj so kmetije razdrobljene, manj so konkurenčne
To je tudi razlog, zakaj je močna predelovalna industrija tako pomemben element za razvoj lokalne pridelave. V Sloveniji izvoz z visoko dodano vrednostjo ne sestavlja pomembnega deleža v bilancah mlekarn oziroma največja med njimi očitno nima ambicij povečevati količin predelanega mleka z dvigovanjem odkupnih cen, ker bi to pomenilo večji pritisk na njeno poslovno uspešnost. Čeprav gre za zelo prvinsko, celo arhaično panogo, je slovensko kmetijstvo ujeto v svoji razdrobljenosti in »svaštarjenju« (proizvodnji vsega), kot bi nekoč rekli.
Generacije, ki so bile priča našemu poizkusu preboja med izbrance Evropske unije, počasi odhajajo, nove se negotove prihodnosti izogibajo, če le imajo možnost. Tistih nekaj centov nižje odkupne cene mleka zanje pomenijo razliko med življenjem in životarjenjem.
Prireja mleka v jugovzhodni Evropi upada
Ni zelo verjetno, da bi kmetje, ki svoje mleko prodajajo Friesland Campini, zmanjševali svoje črede, medtem ko se proizvodnja mleka na evropskem jugovzhodu krči. V Bolgariji, Romuniji, na Češkem in Madžarskem je proizvodnja mleka od leta 2000 do 2016 upadla tudi do 20 odstotkov. Ker živinoreja ni nekaj, kar bi preprosto vklapljali in izklapljali, bodo ti upadi precej dolgoročni, če že ne trajni. Ob tem Nizozemcem leto za letom v Bruslju podaljšujejo derogacije (odpustke na spoštovanje fosfatne direktive, ki jih že desetletja močno presegajo), ki bi logično narekovale zmanjšanje proizvodnje mleka, pa vseeno svojo poslovno uspešnost postavljajo daleč pred skrb za naše skupno okolje.
Severnjaki narekujejo ceno svinjine v Evropski uniji
Nič drugačna ni zgodba nizozemskega izvoza mesa, na primer svinjine, ki temelji na izvozu posameznih delov trupov, torej surovine. Ta industrija svojo konkurenčnost gradi predvsem na odkupnih cenah. Tako skupaj z Danci in Nemci, glavnimi evropskimi izvozniki svinjine, določajo raven odkupnih cen znotraj območja Evropske unije. Za evropski vzhod so te mnogokrat prenizke, evropski sever pa ne kaže posledic prejšnjih cenovnih kriz. K temu so prispevali tudi razni dodatki, ki skrito našim očem, zvišujejo odkupne cene in očitno zelo pomembno določajo razpoloženje rejcev.
Mlajše članice Evropske unije krčijo obseg živinoreje
Nizozemska okoljska gibanja pa tudi vse več lokalnih skupnosti si močno prizadevajo, da bi pehanje za izvozom poceni surovin ne bil neizogibna grožnja okolju, v katerem živijo. Vendar kaj več od velikih besed ne dosežejo. Posledice tega stanja so jasne. V senci skupnega evropskega trga živinoreja iz novih, nekoč večinoma kmetijskih članic hitro izginja, ogroža njihova delovna mesta in prehransko neodvisnost. Razigrani severnjaki pa se ne menijo za omejitve, ki so jih sami izglasovali, pa zanje očitno ne veljajo. Evropska komisija pa nič!
Že res, da s skupnim evropskim trgom marsikaj pridobimo, vsekakor pa bi politika morala poskrbeti, da teh koristi ne bi plačali z dolgoročno prehransko odvisnostjo.
*Komentarji izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Financ.
