Pravi, da življenje sicer praznuje vsak dan, ob obletnicah pa še toliko bolj. Ob tej priložnosti je spregovorila tudi o zelo osebnih izkušnjah, ki jih je na pot prineslo življenje, za katero pravi, da ga obožuje prav vsak dan.
Konec novembra pripravljate veliki koncert v Hali Tivoli Zaljubljena v življenje. Obljubljate, da bo zelo oseben, čustven in intimen.
Pravzaprav bo to en zelo preprost glasbeni večer in to iz enega preprostega razloga, ker v tem trenutku tako čutim. Po vseh šovih, koncertih z gosti in plesno glasbenih spektaklih, ki sem jih do zdaj delala, v tem trenutku ne čutim velikega šova. Po izkušnjah, ki sem jih v zadnjem času imela, sem polna takšnih in drugačnih čustev, ki jih moram tudi preko svoje glasbe nekam dati, moram jih razdati. O lepih čustvih govorim. In koncert je prava priložnost za to. Glede na to, kako je naš svet poln različnih impulzov iz vseh strani, motilcev, si tega na svojem koncertu ne želim. To bo koncert, na katerem bom jaz, moje pesmi, moj glas in ljudje, ki me pridejo poslušat. Prepričana sem, da nam ne bo nič manjkalo in da nikomur ne bo dolgčas, ker ne bo gostov in bom samo jaz. Morda bomo koncert doživeli na popolnoma drugačen način, še bolj pristno in globoko, kot če bi bil to šov. V tem trenutku to potrebujemo, mir. Tudi tiste moje pesmi, ki imajo bolj globoka sporočila, bodo tako prišle bolj do izraza. Rada bi, da se z ljudmi gledamo iz oči v oči in da bodo ta sporočila, ki jih pojem, res začutili. Tudi nekaj starejših pesmi si želim podeliti z ljudmi, ki so res lepe.
Vrnili ste se tudi v studio, o čem bo govorila nova pesem? Se bo dotaknila vaše nedavne izkušnje z boleznijo?
O bolezni ne bom pela, to ne. To je pesem, ki je zelo zelo najina z Mikijem. Da bolj ne bi mogla biti. Lahkotna. Dotika se najine življenjske zgodbe, v nekem obdobju, ko smo si na morju ustvarjali naš drugi dom, naš morski dom. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Vsak 'zakaj' ima svoj 'zato'. In res ga ima. Če ne bi bilo korone, vprašanje, ali bi z najino družino tako uživali na morju, kot uživamo zdaj. Dela ni bilo, časa smo imeli na pretek, zato smo se odpravili in dokončali svojo hiško, svoj domek na morju, kjer preživimo res ogromno časa, v vseh letnih časih. Takrat, ko se je začelo to odvijati, sem jaz napisala besedilo, ki je staro že kar nekaj let, a bo šele sedaj prišla ven pesem, ki je povezana s tem našim drugim morskim domom v hrvaški Istri.
"Imam punčko, ki me gleda"
Ni skrivnost, da ste se borili z rakom, ob tem je prišla tudi izguba las, ki je za marsikatero žensko prav tako boleča kot diagnoza. A nekako ste tudi to obrnili v svoj prid, saj so številni mnenja, da ste z novo, kratko pričesko, videti še bolj mladostni. Kako vam uspe, da tudi tako težke situacije obrnete sebi v prid?
Tudi Tanja Žagar ve, kaj so solze. Ni samo smeh in skakanje v zrak. Seveda nisem vriskala, ko sem izvedela za diagnozo. Veste kaj? Jaz sem tako srečna, ker živim. Meni življenje tako veliko pomeni. Vsak dan mi je lep, vse, kar se mi dogaja, je del življenja. Ne dramatiziram, nikoli nisem. Tega je ogromno, noben poseben primer nisem. Tako je bilo ... Še najbolj težko so mi zdravniki povedali, da bom ostala brez las. Ko je prišlo do te teme, je bilo kar malo presedanja po stolu, čeprav sem to že vedela. Preden so povedali, sem že sama rekla, ali smo pri temi lasje in povedala, da nam o tem ni treba govoriti. Če bom do konca življenja brez las, podpišem, samo da bo zdravje. Že tako se v življenju z zelo malo stvarmi obremenjujem ali me skrbijo. Stresa si ne delam, ker vedno rečem, če je stvar, ki se jo da rešiti, jo bomo rešili. Če se ne da rešiti, pa tudi moje sekiranje ne bo pomagalo. Zakaj bi se vrtela v začaranem krogu in sebi škodovala, nima smisla. Veliko stvari pa je rešljivih, sploh z voljo in optimizmom.
Veste kaj, jaz sem tako srečna, ker živim, meni življenje tako veliko pomeni. Vsak dan mi je lep, vse kar se mi dogaja, je del življenja.
Z zunanjim videzom se nikoli nisem obremenjevala, nikoli nisem stala pred ogledalom in štela gub. Nisem zato rojena in nisem za to na tem svetu. Tudi svoje mame nikoli nisem videla tega početi. Ona je bila sama s sabo zadovoljna, zame je bila najlepša in je še vedno najlepša mama na svetu, čeprav je ni tukaj. Že zaradi nje, ker imam do nje tako ljubezen in spoštovanje in mi je tako lepa, ne morem biti sama s sabo nezadovoljna, če sem ji pa podobna. Ali ni logično? Imam tudi punčko, ki me gleda, kakšna sem sama do sebe, kako se obnašam do sebe, kakšen odnos imam. To so pomembne stvari. Ne bi rada, da moja hčerka na sebi išče napake, saj smo vsi različni in v tem je čar. Tudi glede posegov. Sama potrebe po tem ne čutim, a naj vsak dela, kar želi. Meni so moje smejalne gube všeč, sploh po tej izkušnji. Več kot jih bo, bolj bom vesela, saj to pomeni, da živim. Vsak po svoje, je pa lepo, ko vidiš ženske, ki so zadovoljne, in ne, da na sebi iščejo napake.
Sva zagovornika vzgoje brez telefonov, tablic in računalnikov. Ne dovoliva preživljanja prostega časa na Tik Toku in ob igricah.
Kot glasbenica ste vi v soju žarometov, kot mama pa v vlogi občudovalke, ki spremlja svoja otroka.
To je nekaj najlepšega na svetu, gledati te mlade ljudi, seveda, še posebej svoje otroke. Da se lepo razvijajo, na pravi način. Da živijo otroško življenje, na enostaven način. In predvsem, da ju gledam odraščati brez telefona in tablic v rokah. Glede tega sva oba zelo striktna. Sva zagovornika vzgoje brez telefonov, tablic in računalnikov. Karlo telefona ne potrebuje, najini številki ve in vedno lahko prosi koga, da naju pokliče. Seveda vesta, kaj je telefon, a ga za igrice ne bosta uporabljala. Seveda pa si Karlo na Youtubu lahko ogleda pesem in spot, ki mu je všeč. Ne dovoliva pa preživljanja prostega časa na Tik Toku in ob igricah. Otrokoma popolnoma nič ne manjka, sta gibalno zelo spretna, ker hodita na svoje obveznosti, veliko smo zunaj, plezata po drevesih, doma se ravsamo ... Otroštvo kot nekoč. Telefoni ne uničujejo le otrok, temveč tudi odrasle in delajo hudo zmedo v glavah ter povzročajo hude psihične težave.
Slišati je, da ste glede vzgoje zelo disciplinirani, čeprav vas poznamo kot sproščeno in vedno nasmejano glasbenico. Kdo potem prevzame skrb za red pri vama?
Midva imava poštimane zadeve. Oče je oče, mama je mama, oba pa vzgajava v isti smeri. Vse se pogovoriva in dogovoriva, to otroci vedo, da imava zelo jasne meje. Dolga leta sem delala v glasbeni šoli in imam izkušnje tudi od tam. Nikoli nisem imela ene težave s svojimi učenci, pa sem imela 40 otrok v pevskem zboru, starih od 3 do 10 let. Nisva zagovornika permisivne vzgoje, meje morajo biti zelo jasno postavljene, mora biti disciplina in otrok mora vedeti, kaj je red, ker se lahko dobro razvija le, če ima postavljeno mejo. To zanj pomeni varnost. Če tega nima, je to za otroka stres in to vodi v psihične težave. Že odrasli potrebujemo zelo jasno postavljena pravila, kaj šele otrok, ki se razvija. Midva sva starša, onadva sta otroka, v družinsko življenje ju vključujeva maksimalno. Kar počneva midva, počneta tudi onadva, pospravljata, sesata, seveda primerno njuni starosti. Da imata tudi onadva svoje obveznosti, glede tega sva zelo striktna. Vsak pa dela tudi napake, tudi midva kot starša, nismo popolni, a tudi to je življenje. A glavno, kar si želiva, je to, da bosta otroka samostojna. Kar lahko naredita sama, naj naredita, midva pa sva tukaj v podporo in oporo pri razvijanju njunih sposobnosti in talentov. Za to sva vedno tukaj.
Ne potrebuje Maldivov, samo kavico z Mikijem
Zelo dosledna pa sta tudi pri negovanju partnerstva. Menda gresta vsak dan, po tem, ko otroka odložita v šoli in vrtcu, na skupno kavico.
Če imamo možnost, da jih skupaj odpeljeva v šolo, držati te male rokice in se še malo pošaliti ter pogovoriti vmes, si bomo to za večno zapomnili. Vem pa, da vsi te možnosti nimajo. Nihče ni za nazaj rekel, da bi imel še več sestankov, veliko pa jih reče, da jim je žal, da niso bili več časa z družino. Sama se držim tega, da se pametni učijo na svojih napakah, še bolj pametni pa na napakah drugih. Na tak način živim in mi uspeva. No, po tem, ko jih zjutraj odloživa, pa greva midva na randi, na kavico. Jaz ne potrebujem Maldivov, jaz sem tako hvaležna, da grem z Mikijem vsak dan na tisto kavico. Pred blokom, ni treba hoditi na konec sveta, da potem vsem kažem slike. Samo ta skupni čas in skupni občutki štejejo. Če skupnih občutkov ni, ni več skupnih spominov, če ni skupnih spominov, ni skupnega življenja, če ni skupnega življenja, gremo narazen, vsak svojo pot.
To je situacija, ki je nihče ne bi izbral, če bi izbiral. Če bi bila dva ista Mikija, en z družino in otroki in en samski, seveda bi si izbrala samskega. Saj si ne želiš zakomplicirati življenja, vseeno to ni enostavno. To za nikogar niso lahke stvari. Ne za starega, ne za novega partnerja, a to je pač življenje.
Vedno ste odkriti govorili o tem, da si želite biti mama, nikoli pa niste v medijih omenjali preteklih zvez. Kaj je bilo pri Mikiju drugače?
Eno sem pa res imela. Bila sem srednješolka, bila sva sošolca, ta ljubezen pa se je zavlekla še v obdobje študija. Bila je kar dolga, sedem let sva bila skupaj, bilo je zelo lepo. Na to svojo prvo ljubezen imam čudovite spomine, zelo lepo sem jo doživljala. Celo prijatelji smo danes in tudi najini otroci. Lepo je imeti še vedno stike, kot je prekrasna zgodba, da je Miki imel že prej družino, ima tri odrasle otroke in je s svojo bivšo ženo prijatelj. Vsi se zelo lepo razumemo, se dobimo na kosilu, na kavici, klepetamo. In ne vidim razloga, da se ne bi razumeli. To, da gresta dva narazen, če sta na neki točki ugotovila, da ju skupna pot več ne veže, ni nihče zato slab.
Pa je bilo od nekdaj tako, tudi ko je Miki povedal bivši ženi, da se je to z vama zgodilo?
To je situacija, ki je nihče ne bi izbral, če bi izbiral. Če bi bila dva ista Mikija, en z družino in otroki ter en samski, seveda bi si izbrala samskega. Saj si ne želiš zakomplicirati življenja, vseeno to ni enostavno. To za nikogar niso lahke stvari. Ne za starega, ne za novega partnerja, a to je pač življenje. Jaz sem mislila, da bom že s prvim fantom imela otroke in da bom že pri 25 letih mama. A potem človek odrašča in vidi, da življenje prinese marsikaj, da ima svoje načrte in ne gre vedno vse po tvojem načrtu. S tem ni nič narobe. Zgodilo se je, da sem mama postala deset let pozneje, pri 35 letih. Z Mikijem, ki ga praktično poznam že celo življenje, in danes imamo vsi lepe odnose, tudi otroci se imajo zelo radi. Kaj bi še več. Odnose si pa sami krojimo in uredimo. To se je pač zgodilo, to je moja življenjska zgodba.
Ob tem izgine vsa njena vedrina
Ko ste spregovorili o boju z boleznijo, ste tudi povedali, da točno veste, kdaj ste zboleli. Imeli ste grozljivo izkušnjo s hčerko, ko ste jo morali tudi oživljati. Ste še vedno prepričani, da je bil to trenutek, ko se je v vas naselila bolezen?
Prepričana! Ne glede na to, kaj kdo misli ali verjame. Jaz to vem, ker vem, kaj sem takrat začutila. Bila sem sesedena na kuhinjskem pultu in si govorila, naj takoj jaz padem dol, da le najina punčka zadiha. Naj takoj padem dol! Ležala je na tleh, on jo je oživljal in ona ni zadihala. Meni se je telo od vratu do pet zrušilo. Čutila sem, 1, 2, 3, 4 ... Te stopnice so se podrle, jaz pa sem se dvignila in trznila, kaj je to bilo. A to je bila taka evforija. Otroka smo oživljali, v telefon sem se drla reševalcem, tako da je ta moj občutek, da se mi je vse v telesu zrušilo, šel naprej, ker ni bilo časa, da se ubadam sama s seboj, treba je bilo rešiti Marino. In to je bil tak šok in stres.
Ker na tem svetu je pomembna ena stvar, tega bi se morali vsi zavedati, in to je pravi vrstni red. In če je pravi vrstni red, se vse stvari postavijo, kot se morajo.
Ko enkrat začutiš občutek, da tvojega otroka ni več, je konec. Ta občutek sem doživela takrat in upam, da ga ne bom nikoli več. Ker na tem svetu je pomembna ena stvar, tega bi se morali vsi zavedati. To je pravi vrstni red. In če je pravi vrstni red, se vse stvari postavijo, kot se morajo. Tudi moja mama je bila še relativno mlada, 66 let, lahko bi živela še 20 let, a kakorkoli je bolelo in bi rad videl, da živi dvesto let, pa bi bilo še vedno hudo, ko bi umrla, ampak vrstni red je pa pravi. Ker ne mami in ne očetu ne bi mogla privoščiti, da me izgubita. To preprosto ni prav in to se nobenemu staršu ne bi smelo zgoditi. Pri tem pa izgine vsa moja vedrina. In zdaj bo nekdo prišel, kako se mu nič ne ljubi, kako je vreme slabo ... Jamramo, ker nam vreme ni všeč, to ni prav. Kot sem s tem naporna, bom še velikokrat, morda se pa koga prime. Dež je! Super, dajmo škornje gor in gremo čofotat po lužah.
Wtfffff?
BMK!!!!
Zblojeno do fundamenta....pravi moja soseda