Od silne gracioznosti preko dramatike do miline

Šesti abonmajski koncert Kulturnega doma v Novi Gorici je v ponedeljek, 17. marca, ponudil zanimivo komorno zasedbo klavirskega kvarteta (klavir, violina, viola in violončelo), ki naj bi jo "izumil" Mozart. Vsaj njegovo delo, ki smo ga uvodoma slišali, Klavirski kvartet št. 1 v g-molu, je zagotovo eno prvih del za tak instrumentarij.

NOVA GORICA > Omenjeni ansambel v sestavi Tomaž Petrač (klavir), Robert Lakatoš (violina), Roberto Papi (viola) in Andrej Petrač (violončelo), je prvič koncertiral na Festivalu Ljubljana 2023, tokrat pa so glasbeniki v Novi Gorici izvedli nadvse všečen program, tak, ki človeka ne more pustiti ravnodušnega.

Že prej omenjeni Mozart je uvodoma razkril vse vrline tega komornega sestava. Klavir kot temeljni instrument je nudil odlično harmonsko podlago, godala pa so skladbi vdahnila duha mehkobe in nežnosti. Mozart je seveda znal iz vsake zasedbe potegniti maksimum, tudi tu. Instrumenti so do neke mere popolnoma enakopravni, zliti v celoto, vso gracioznost, prislovično lahkotnost in radoživost, pa je skladatelj namenil klavirskemu partu z mnogimi okraski in virtuoznimi utrinki.

V Mozartovem okvirju

Žlahtno sožitje glasbil, res, veličastna kompozicijska struktura, ki se dodatno oplaja z dovolj dinamike, da presega povprečne okvire klasicizma. Za hip se nam je zazdelo, da bi to prefinjeno skladbo nastopajoči morali predstaviti nekje v sredini koncerta, ko so prsti ugreti in lahkotni, ko se izvajalska kondicija aktivira do popolnosti. No, po drugi strani pa je muzikološko gledano le prav, da je Mozart uvedel vse nadaljnje skladbe, jim nekako postavil zvočni okvir in temelj za dramatično romantiko, ki jo je najgloblje podčrtal Johannes Brahms s Klavirskim kvartetom št. 1 v g-molu, op. 25.

Ta skladba, izvedena v drugem delu koncerta, dodobra zatrese čustva. V vrhunski umetnini je skladatelj nastavil nekaj novitet, ki za časa krstne izvedbe niso bile najbolje sprejete, kasneje pa so se razrasle in razvile v novih glasbenih tokovih dvajsetega stoletja. Vsekakor je še čutiti močan Beethovnov vpliv, v četrtem stavku, poimenovan Ciganski rondo, pa je do izraza prišla predvsem skladateljeva strastna nrav, njegov nezmotljivi občutek za dramatiziranje, za zvočno silovitost, ki je skorajda brezmejna.

Steklena krsta smrti

Do Brahmsa nas je lepo pripeljal Mahlerjev Kvartetni stavek za klavir, violino, violo in violončelo v a-molu, ki ni dokončan, a vseeno poln neke pritajene bolečine, travm in duševnih stisk tako značilnih za Mahlerja. Še njegovi lirični pasusi so kot migotanje angleov v brezčasju, nekakšno vilinsko petje muz izza živosti sveta, v stekleni krsti smrti. Lepo delo, navdihujoče, vzdušje romantike pa je vsaj delno prevetril Bojan Glavina s Tremi invencijami za klavirski kvartet, kjer se primorski skladatelj poigra s skrajnimi legami posameznih glasbil, nekako v minimalističnem duhu, a vseeno ponudi polno domiselnih in kontrastnih slik.

Glasbeni dodatek se je prav prilegel, ker je pomiril strasti. Klavirski kvartet Andante cantabile Roberta Schumanna je tako fina lirična umetnina, da si človek po vsem tem zaželi le še premišljevanja v tišini.

---