Ne, ker bi bila siten človek. Ali zagrenjen človek. Ali politično na obratni strani kot oni, bilokateri oni. Ali godrnjačica kar tako. To res nisem. Kritika, če je utemeljena, je osnova za rast, za kakšno dobrodošlo in potrebno spremembo na bolje. Če si jo pripravljen slišati, razumeti, sprejeti in o njej vsaj malo razmisliti.
Ob zaključku vsake generacije moje šole vsem udeleženkam in udeležencem razdelim anonimne podrobne vprašalnike, kjer ocenjujejo gostujoče predavatelje, mene in šolanje na splošno. Večinoma gre za odlične oziroma zelo dobre ocene (preden skeptično popametujete ponovno poudarjam: anonimne so), se pa seveda kdaj zgodi tudi kakšen predlog za izboljšave, kakšna dobronamerna kritika, zapisana tehtno, ne žaljivo. Skrbno jih preberem in nato tudi kaj spremenim. Za te in takšne kritike sem vsakič neizmerno hvaležna, saj sprožijo razmislek in povzročijo, da je šola tudi zato lahko vsako leto boljša.
Ampak večina ljudi kritik ne mara slišati. Niti tistih, ki bi jim lahko pravzaprav pomagale. Nikakor jih ne želijo slišati predvsem tisti, ki se imajo za nezmotljive in ki jih drugo, predvsem pa drugačno mnenje zanima kot mene število nog na gosenici. Še korak dalje gredo tisti nekateri, ki imajo v rokah in nogah vzvode moči in ki kakršnokoli kritiko zatrejo še pred kalitvijo.
Da ne bi slučajno kdo kaj pisnil proti oblasti, proti vladi, proti vodstvu podjetja, univerze, društva za zbiranje strganih nogavic. Če se slučajno kritika kje izmuzne, jo takoj označijo za lažno in zlonamerno. Ali pa tistega, ki si upa pisniti, nahrulijo, naj bo zadovoljen, da je tako, kot je in da bo že videl, če se bodo na oblast vrnili tisti od prej (ali se bodo zaradi kritik ali zaradi tega, ker ni vse tako, kot bi lahko bilo in kot bi moralo biti?) in da če mu kaj ni prav, naj spoka na Novo Zelandijo. S kritiko vred.
Ne zanima me, koliko papirjev in zakonov je spisanih za dolgotrajno oskrbo, zanima me, kdaj, na kateri datum, bo lahko starejši obnemogel človek poklical nekam in rekel: potrebujem pomoč, potrebujem, da nekdo pride k meni domov po nekaj ur na dan in mi pomaga, ker sam ne zmorem več.
Mediji, vsaj tisti resnejši, bi morali opravljati vlogo kritičnega razmišljujočega raziskovalnega analitičnega opazovalca upravljanja države. Kar izvoljenim dušam pogosto zbeži iz misli in zavedanja, je, da so na vodilnih mestih upravljanja države zato, ker so v službi ljudi, ki so jih na ta mesta postavili. In ne, ker bi bili v službi stranke ali lobijev, ki še kar naprej s pohlepnimi šapami lomastijo po sistemu in jemljejo povsod, kjer se jemati da in da se še vedno na mnogih mestih. To je javna tajna ...
